Menu Item
V Avstriji politično ozračje še nikoli ni bilo tako pregreto. Medtem ko tradicionalni stranki – ljudska in socialdemokrati, izgubljata zaupanje volilcev, desničarski Svobodnjaki pa so v anketah javnega mnenja trdno v vodstvu, je na robu političnega prostora precej napeto. Še pred leti nepomembnima političnima akterjema – komunistom in Pivski stranki – se na jesenskih parlamentarnih volitvah namreč obeta vstop v parliament.
V Mozartovem mestu avstrijskim komunistom (KPÖ) pred tednom dni veliki met ni uspel v takšni meri, kot so si želeli. Ciljali so višje, a vseeno dosegli veliko. Njihov kandidat, Kay-Michael Dankl v drugem krogu županskih volitev v Salzburgu sicer ni premagal favoriziranega socialdemokrata (SPÖ) Bernharda Auingerja, a so tamkajšnji člani komunistične stranke v mestnem svetu zdaj postali druga najmočnejša politična sila in so tako tik pred vstopom v koalicijsko mestno vlado. Nekaj, kar je bilo pred časom še pravzaprav nepredstavljivo.
Njihov volilni rezultat je zavidljiv. Prejeli so dobrih 23 odstotkov glasov volilcev in le za dva odstotka zaostali za zmagovitimi socialdemokrati, hkrati pa pometli z ljudsko stranko ÖVP (21 odstotkov), Svobodnjaki (11 odstotkov) in liberalno stranko Neos (4 odstotke). V primerjavi z zadnjimi volitvami pred petimi leti je KPÖ v mestnem svetu pridobila kar 19 odstotkov glasov.
Tudi v deželnem parlamentu Solnograške so komunisti od leta 2018 znova pomemben politični igralec. Na lanskih volitvah so z 12 odstotki uspeli utrditi položaj in v tradicionalno konservativnem okolju, kjer že desetletja dominira ljudska stranka, pridobiti 4 poslanske sedeže.
Kaj je torej ključ uspeha komunistov v Salzburgu?
Politični strategi ocenjujejo, da je volilce na tokratnih volitvah motiviralo predvsem dvoje: rastoče cene oziroma inflacija (ta je v Avstriji ena najvišjih v Evropi) ter stanovanja, ki mladim in družinam niso več dostopna.
V Salzburgu je v predvolilnih soočenjih ta problematika povozila na zvezni ravni precej bolj dominantno temo – migracije. Samo za primerjavo: v solnograški prestolnici študenti za najem garsonjere v povprečju plačajo 610 evrov, na Dunaju pa 30 evrov manj.
Glavni kandidat komunistov Dankl, ki, kot sam pravi, v življenju nikoli ni do konca prebral knjige Kapital Karla Marxa, je pa desetkrat prebral Gospodarja prstanov, je s politiko od vrat do vrat skrbno prisluhnil težavam meščanov. “Želimo prodreti do ljudi, za katere Avstrija ni ravno obljubljena dežela in ki s politiko in politiki niso stkali VIP-vezi. To so ljudje, ki niso neizmerno bogati, ki morda niti sami ne volijo, a vseeno potrebujejo močan glas v politiki,” pravi Dankl.
To je toksična blagovna znamka
Kritike komunistom v Avstriji, ki je po drugi svetovni vojni prav zaradi volje sovjetskih partijskih voditeljev postala država s statusom nevtralnosti, nikoli niso prizanašale.
Po njihovem zadnjem volilnem uspehu je tokrat najbolj udaril nekdanji zvezni kancler Wolfgang Schüssel z besedami, da je blagovna znamka KPÖ toksična. Posredno je kritiziral tudi avstrijski izobraževalni sistem in medije, ki da preporod komunistov spremljajo s superlativi, pozabljajo pa na mračno obdobje komunističnih vladavin v vzhodni Evropi.
“Polovica Avstrije je bila obkrožena z železno zaveso. Vzdolž tega območja smrti smo imeli več mrtvih in ranjenih kot na celotni, precej daljši notranji nemški meji. Kdor danes poveličuje komunizem, ne ve, v kaj se spušča,” je bil do komunistov in njihovih simpatizerjev ter volilcev kritičen nekdanji kancler, ki je avstrijsko vlado vodil sedem let v koaliciji s skrajno desničarsko stranko Svobodnjakov.
Gradec kot komunistični kolovodja
Čeprav nekateri politični analitiki opozarjajo, da lokalnih volitev v Salzburgu ni mogoče preslikati na zvezno raven, češ da je v festivalskem mestu lokalna politična scena specifična, je komunistična stranka v Avstriji zdaj pomemben politični igralec že v dveh od devetih zveznih dežel.
V Gradcu in Salzburgu so komunisti v zadnjih letih dokazali, da se nekdanja majhna stranka zagotovo zna uveljaviti v širšem političnem kontekstu.
Od leta 2021 namreč v štajerski prestolnici županuje zvezda avstrijskih komunistov, Elke Kahr, ki je pred tremi leti v Gradcu uspela prekiniti 18-letno vladavino nekdanjega župana Siegfrieda Nagla iz vrst ljudske stranke. Kahrovo je Fundacija City Mayors iz Londona zaradi njene “politike Robina Hooda” januarja letos razglasila za županjo leta in ji podelila nagrado World Mayor Award.
Županja drugega največjega avstrijskega mesta namreč 6.300 evrov od svoje 8.303 evrov visoke neto plače namenja za ljudi v stiski. Ni edina. V ta namen od plač in sejnin odvajajo vsi člani štajerske komunistične stranke. Do zdaj so iz lastnih žepov na ta način zbrali in razdelili 3,2 milijona evrov skoraj 27 tisoč posameznikom s socialnega dna. Največ denarja gre za nujne nakupe, oblačila, bone za prehrano in plačilo položnic za najemnine.
A to ni edina stvar, ki je prepričala mednarodno komisijo v Londonu. Druga najpomembnejša točka političnega programa štajerskih komunistov so cenovno dostopna stanovanja. Trenutno povprečna cena kvadratnega metra stanovanja v Gradcu znaša 4.200 evrov, kar je na primer kar 1.200 evrov manj kot v gornjeavstrijski prestolnici Linz. V Gradcu so lani zgradili 3.800 novih stanovanj, 1.500 več kot pred začetkom vladanja komunistov.
65 let brez poslanca v zveznem parlamentu
Avstrijski komunisti so najboljši rezultat na volitvah dosegli takoj po drugi svetovni vojni s 5,4-odstotno podporo volilcev. V zveznem parlamentu so nazadnje sedeli davnega leta 1959.
V zadnjih desetletjih so ankete javnega mnenja stranko na državni ravni komajda še zaznavale. “Ključna stvar, ki bo krivuljo padanja obrnila navzgor, je prav preizkušen koncept iz Gradca,” pravi Tobias Schweiger, tiskovni predstavnik avstrijskih komunistov, ki bo na jesenskih volitvah v parlament njihov glavni kandidat. “Naša prioritetna vprašanja so, ali volilci še lahko plačujejo za najemnino, račune za elektriko, ali dobijo primerno plačilo za delo, ali so delovna mesta varna,” pravi Schweiger.
Da so to ene od ključnih tem, potrjujeta tudi statistika in obstoječa zakonodaja. V zadnjih 15 letih so se namreč najemnine v Avstriji povečale za 70 odstotkov, država zaradi draginje sicer izdatno subvencionira elektriko gospodinjstvom, a bo z junijem ta pomoč ukinjena, plače avstrijskih delavcev so med najbolj obdavčenimi v Evropi, Avstrija pa ima hkrati tudi eno najbolj liberalnih delavskih zakonodaj. Odpravnine niso zakonsko obvezne, če delodajalec odpusti delavca, mu razlogov za odpoved ni treba navesti, odpovedni roki pa so v nekaterih panogah celo enodnevni.
Štirje odstotki za vstop v parlament
Po več kot 30 letih, ko dunajska centrala komunistov in njihovi tovariši iz deželnih izpostav zaradi različnih stališč (na primer vstop v EU) niso imeli nikakršnih stikov, je zdaj, kot pravijo, napočil čas, da strnejo vrste in s stranko prestopijo tudi zvezni parlamentarni prag. Ta je postavljen pri štirih odstotkih – in natanko toliko podpore komunistom merijo zadnje ankete javnega mnenja.
Ne bo šlo zlahka, opozarjajo analitiki. Pomanjkanje stanovanj in visoke najemnine – temi, ki ju je komunistična stranka tako zelo uspešno lansirala v Gradcu in Salzburgu, na avstrijskem podeželju nista prevladujoči. Tesen stik z volilci, ki so ga komunisti uspeli vzpostaviti z neposrednim svetovanjem in razdeljevanjem hrane, bo v praksi težko udejaniti po vsej Avstriji.
In nenazadnje: stranka v nekaterih vprašanjih navzven ni poenotena. Graška županja Kahr je tako na primer javno večkrat podvomila o smiselnosti sankcij proti Rusiji, po Hamasovem terorističnem napadu 7. oktobra lani in povračilnih vojaških operacijah Izraela pa se je izrekla proti izobešanju izraelske zastave na mestni hiši v Gradcu.
Pivska stranka – satirični eksperiment ali resna politika
Pol leta pred volitvami pa avstrijsko politično krajino precej bolj razgreva še ena politična enigma. Vstop v parlament se obeta Pivski stranki, ki ji ankete že nekaj mesecev merijo okoli 7-odstotno naklonjenost avstrijskih volilcev.
Stranka, ki je leta 2015 nastala kot satirični eksperiment, je v zadnjem mesecu, odkar je napovedala nastop na jesenskih parlamentarnih volitvah, pridobila skoraj deset tisoč novih članov. V vodstvu si jih želijo vsaj še enkrat toliko, s čimer bi hkrati s članarinami zbrali dober milijon evrov in tako financirali jesensko volilno kampanjo.
Dominik Wlazny, po izobrazbi zdravnik, širši avstrijski javnosti pa bolj znan kot frontman glasbene skupine Turbobier (Turbopivo) z umetniškim imenom Marco Pogo je predsednik in ključni mož stranke.
Jezik 37-letnika v črnem puloverju s kapuco in v športnih copatih ter s pankovsko pričesko na strankarskih shodih je preprost in razumljiv. “Zlata kreditna kartica ne bi smela odpirati vrat do boljše zdravstvene oskrbe,” je odločen Wlazny. Tudi ko je govora o inflaciji in vedno višjih najemninah, je njegov slovar slikovit: “Če se vedno reče, da vsak lonec najde pokrov, mora to veljati tudi za zgornjo mejo najemnin.”
Pivska stranka ni novinka. Na volitvah v parlament je nastopila že pred petimi leti, a takrat prejela le 0,1 odstotka glasov in bila po večini deležna posmeha. Nato je sledil začetek pandemije koronavirusa. Istega leta se je Wlazny s stranko z volilnima sloganoma “Kjer je volja, je promil” na Dunaju prebil v deželni in mestni svet. Leta 2022, ko je vojna v Ukrajini že zarezala v visok avstrijski standard, pa je Wlazny na predsedniških volitvah premagal štiri od šestih uveljavljenih političnih tekmecev in z osmimi odstotki podpore volilcev zasedel zavidljivo tretje mesto.
Dunajski fenomen
Čeprav je bila preureditev največje dunajske fontane v fontano piva ena izmed prvih volilnih obljub, ki jih je dala stranka, zvarek iz hmelja ni njihova edina prioriteta.
Na to kaže več pobud, ki so jih predstavniki stranke v dunajskem deželnem in mestnem svetu vložili v preteklih dveh letih: od brezplačnih izdelkov za zaščito med menstruacijo, javnih ogrevanih sob in zavetišč za brezdomce, pouličnih knjižnic, do programov za pomoč revnim otrokom. Veliko prahu je dvignil njihov predlog posebnih testov, ki bi ugotavljali politično usposobljenost obstoječih in bodočih politikov.
“Potrebujemo ljudi, ki prevzamejo odgovornost, ki se lotijo dela moralno in brez skritih lastnih interesov. Želimo delati neideološko, brez lobistov in velikih donatorjev,” na zborovanjih stranke, ki jih te dni organizira po vsej Avstriji, ponavlja Wlazny.
Podobno kot graški komunisti, tudi sam veliko stavi na odrekanje in dobrodelnost. Četrtino sredstev, ki jih prejme za sejnine v mestnem in deželnem svetu Dunaja, nameni manj premožnim. Ko so ga pred leti dunajski policisti zaradi javnega uriniranja kaznovali s 40 evri kazni in ga nato preko družbenega omrežja Twitter pozvali, naj znesek donira v dobrodelne namene, je Wlazny šel še korak dlje. Natisnil je majice z napisom “Bolje toplo pivo kot hladno srce” in izkupiček od prodaje (6.000 evrov) doniral dobrodelnim organizacijam.
Na levici svetilnik upanja za številne mlade, za kritike pa le šaljivec. Dominik Wlazny in njegova Pivska stranka za zdaj nimata debelega strankarskega programa. A zdi se, da to večine njegovih simpatizerjev ne moti. Bolj poglobljen program ponuja tudi več prostora za kritiko.
Dejstvo, da bi tako komunistična kot tudi Pivska stranka volilne glasove lahko pobrali zlasti na levem političnem spektru, je posebej boleče za socialdemokrate, liberalce in Zelene. Strokovnjaki so si hkrati enotni: nove majhne stranke imajo tolikšen vpliv in prepoznavnost tudi zato, ker sta tradicionalni stranki – ljudska in socialdemokrati – tako šibki kot že dolgo ne. In le malo je znakov, ki bi kazali, da bi se trend obrnil.
Andreas Babler, novi predsednik SPÖ, stranke ni poenotil, kancler Karl Nehammer pa naj bi se v volilni kampanji osredotočil na učinkovitost, varnost in družino – teme, ki Avstrijcev v prvem planu ne zaposlujejo kaj dosti. Ob tem se upravičeno postavlja vprašanje, ali je to vse, kar lahko ponudi obstoječa politična elita te države? Utrujeni tradicionalni stranki (SPÖ in ÖVP), nekdanji novi upi (Zeleni in Neos), ki stopicajo na mestu ter v anketah vodilni Svobodnjaki s kontroverznim Herbertom Kicklom na čelu – nevarna skrajnost na desnem polu, s katerimi nihče ne želi sestavljati vlade. Pred in povolilna avstrijska vladna kombinatorika še nikoli ni bila tako zelo zapletena.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje