Militarizacija Arktike: kakšen je vojaški odtis svetovnih velesil na tem območju?

Po koncu hladne vojne je Arktika dolgo časa veljala za sinonim uspešnega mednarodnega sodelovanja in kot območje, kjer so države kljub političnim napetostim in razlikam pogosto našle skupen jezik.

Leta 1996 so ZDA, Rusija, Kanada, Danska, Finska, Islandija, Norveška in Švedska ustanovile tudi Arktični svet, medvladno organizacijo, namenjeno trajnostnemu dialogu o cirkumpolarnem severu.

Na področju arktičnega kroga so skupaj vodile znanstvene raziskave, spremljale podnebne spremembe in raziskovale geologijo tega geografsko zelo oddaljenega območja.

A ravnovesje se je leta 2022 z začetkom ruske invazije v Ukrajini porušilo, arktični krog pa je zaradi podnebnih sprememb, predvsem zaradi taljenja ledu, postal veliko bolj dostopen.

Posledično je tam več ladijskega prometa, več interesov svetovnih velesil za številna naravna bogastva, ki se skrivajo pod tamkajšnjim površjem, ter želje po nadzoru tega sicer redko poseljenega, a strateško izjemno pomembnega območja. Vse to je mogoče povezati z razlogi za vse večjo militarizacijo arktičnega kroga v zadnjih nekaj letih.

Koliko vojaških baz je v arktičnem krogu in katere države jih imajo?

Vojaški odtis tega območja ima sicer že dolgo brado, saj so tam v času hladne vojne zrasle številne vojaške baze, oporišča in postojanke, a so mnoge po koncu tega napetega obdobja samevale. Zaradi geopolitičnih napetosti v zadnjih letih, predvsem med ZDA in Rusijo, pa so jih številne države znova obudile ali prenovile.

Uradnih podatkov o številu vseh vojaških baz na tem območju ni. Kot navaja poročilo Vojaška prisotnost na Arktiki iz leta 2024, naj bi bilo v petih državah z obalo ob Arktičnem oceanu približno 69 vojaških lokacij, ki so stalno ali občasno zasedene. Največ jih je na ozemlju Rusije (32), sledijo ZDA (10), Norveška (15), Kanada (8), Danska in Grenlandija (3) in Islandija (1).

Na območju arktičnega kroga je vojaško prisotno tudi Združeno kraljestvo, in sicer prek svoje udeležbe v vojaškem taboru Camp Viking na severu Norveške. Gre sicer za del širše zahodne zavezniške prisotnosti v arktičnem krogu.

Po ruski invaziji na Ukrajino so zahodne zaveznice, povezane v zvezo Nato, na območju izvedle precej vojaških vaj, na kar je Rusija odgovorila z lastnimi vojaškimi vajami.

Ob tem se na Zahodu od leta 2022 krepi prepričanje, da mora Nato preprečiti, da bi arktični krog postal strateška slepa pega. Severnoatlantsko zavezništvo se je z vstopom Švedske in Finske še razširilo na območju Arktike, kar Moskva razume kot dodaten razlog za utrjevanje lastnih vojaških sposobnosti tam.

Rusija že dlje časa strateško obnavlja svoje vojaške baze na tem območju

Po podatkih omenjenega poročila naj bi Rusija vse od leta 2007 strateško in načrtno obnavljala svoje vojaške baze v območju arktičnega kroga, njena obala pa predstavlja velik delež celotne cirkumpolarne obale, nekatera vojaška oporišča naj bi bila opremljena tudi sistemi jedrskega odvračanja.

Moskva naj bi z revitalizacijo vojaških objektov želela predvsem zaščititi svoje gospodarske interese in izkazovati moč na tem strateško pomembnem območju.

Krepitev ruskih vojaških sil na tem območju ni ostalo neopaženo, saj na to že dlje časa opozarja ameriški predsednik Donald Trump. Zaradi taljenja ledu sta se namreč odprli severozahodni in severovzhodni pomorski poti, ki po mnenju Trumpa omogočata Rusiji in Kitajski lažji prehod v območje arktičnega kroga in posledično do z naravnimi bogastvi polne Grenlandije.

Taljenje ledu – nove priložnosti za pomorski promet in vojsko

To naj bi bil tudi glavni Trumpov argument, zakaj se ponovno – prvič je to storil že leta 2019 v svojem prvem mandatu – zavzema, da bi Grenlandijo priključil k ZDA.

"To je zelo pomembno za nacionalno varnost ZDA, Evrope in drugih delov svobodnega sveta," je o priključitvi Grenlandije dejal Trump in prst uperil proti Rusiji in Kitajski, ki naj bi po njegovem mnenju želeli grenlandska naravna bogastva. Trump je tudi večkrat poudaril, da naj bi na arktičnem območju pogosto opažali ruske in kitajske ladje, rušilce in podmornice.

Moskva in Peking sta Trumpove navedbe glede teženj po obvladovanju Grenlandije že večkrat zavrnila; ruski zunanji minister Sergej Lavrov je v torek zavrnil trditve, da naj bi Rusija načrtovala zavzetje tega največjega otoka na svetu, kitajsko zunanje ministrstvo pa je Washingtonu sporočilo, da naj ZDA "nehajo zlorabljati t. i. kitajsko grožnjo kot izgovor za zasledovanje lastnih interesov".

Kitajska sicer želi povečati svoj vpliv v regiji, leta 2018 je namreč napovedala gradnjo t. i. Polarne svilene poti, ki naj bi bila del njene globalne pobude "pas in cesta", s katero Peking povezuje in ustvarja gospodarske vezi po vsem svetu.

Da Rusija in Kitajska ne predstavljata neposredne grožnje Grenlandiji, je sicer dejal tudi generalmajor Sören Andersen, poveljnik danskega Skupnega arktičnega poveljstva na Grenlandiji.

Grenlandija nadzira tudi del območja, znanega kot vrzel Giuk, ki označuje morje med Grenlandijo, Islandijo in Združenim kraljestvom, kjer zveza Nato podrobno spremlja premike ruske mornarice v severnem Atlantiku.

Ameriške težnje po priključitvi Grenlandije niso nekaj novega; prvič naj bi se ZDA za nakup tega največjega otoka na svetu zanimale že leta 1867, a je Danska, pod katero uradno spada Grenlandija, ni bila pripravljena prodati. Za nakup se je leta 1946 zavzemal takratni ameriški predsednik Harry Truman, ki je nakup označil kot "vojaško nujo", Danski pa naj bi ponudil okoli 100 milijonov dolarjev v zlatu.

Američani že imajo pomembno vojaško bazo na Grenlandiji

ZDA so na Grenlandiji prisotne že od polovice 20. stoletja, ko je bila na podlagi obrambnega sporazuma med ZDA in Dansko iz leta 1951 zgrajena ameriška vesoljska baza Pituffik (nekoč poimenovana Thule) na severozahodu otoka.

Baza je za ZDA zelo pomembna, ker so tam nameščeni sistemi za zgodnje opozarjanje na izstrelitve raket, protiraketna obramba, ZDA in zveza Nato pa lahko od tam izvajajo tudi nadzor vesolja. Bazo si je ob lanskem obisku Grenlandije ogledal tudi ameriški podpredsednik J. D. Vance.

Poročilo o vojaški prisotnosti na Arktiki iz leta 2024 navaja, da je baza Pituffik na Grenlandiji strateško umeščena za spremljanje in nadzor nad dejavnostmi Rusije v območju arktičnega kroga. V bazi naj bi bilo po zadnjih dostopnih podatkih okoli 650 ameriških vojakov, vključno s pripadniki letalskih in vesoljskih sil.

Skupno poveljstvo in elitna enota danske mornarice s pasjo vprego

Danski parlament je sicer junija lani potrdil tudi zakon, ki omogoča vzpostavitev ameriških vojaških baz na danskem ozemlju. S tem se je razširil predhodni dogovor z administracijo nekdanjega ameriškega predsednika Joeja Bidna iz leta 2023, ki je dal ameriškim silam širok dostop do danskih letalskih baz.

"ZDA ne bodo pridobile nobene dodatne prednosti, če bo v grenlandskem glavnem mestu Nuuk plapolala ameriška zastava. Že zdaj namreč uživajo vse ugodnosti, ki jih potrebujejo," je nedavno izjavil Thomas Crosbie, izredni profesor vojaških operacij na danski kraljevi akademiji.

Danska vojska je na Grenlandiji sicer prisotna, vendar ne v takšni obliki kot ZDA. V Nuuku je namreč sedež Skupnega poveljstva za Arktiko, od koder je koordiniran nadzor, uveljavljanje suverenosti in obrambne naloge Grenlandije in Ferskih otokov.

Na otoku pa na več drugih lokacijah delujejo tudi manjše vojaške postaje in oporišča. Poseben simbol takšne prisotnosti je tudi patrulja Sirius, elitna enota danske mornarice, ki s pasjimi vpregami izvaja dolgotrajne izvidniške patrulje v arktični divjini.

Nacionalna varnost za ZDA ali apetiti po bogatih nahajališčih naravnih virov?

Poleg strateške pomembnosti pa apetiti ameriškega predsednika Trumpa po priključitvi Grenlandije k ZDA temeljijo predvsem na predpostavki, da je Grenlandija eno najbogatejših območij z naravnimi bogastvi v tem delu sveta.

Tam so pomembna nahajališča cinka, svinca, zlata, železove rude, bakra, niklja in grafita, ob tem pa tudi nekatera največja znana nahajališča redkih zemelj, ključnih za sodobno visokotehnološko industrijo.

Kljub bogatim naravnim virom pa je rudarjenje na Grenlandiji zahtevno in drago, saj kar 80 odstotkov ozemlja prekriva ledena odeja, zaradi razgibanega terena so cestne povezave slabe, ali pa jih sploh ni. Ob tem pa so tudi grenlandske oblasti dokaj previdne in selektivne pri izdajanju licenc.

Med drugim so leta 2021 prepovedale podeljevanje novih licenc za črpanje nafte in plina ter rudarjenje urana. So pa oblasti v Nuuku lani podelile več 30-letnih rudarskih koncesij za tuja podjetja, predvsem iz Kanade in Evrope, za rudarjenje molibdena, grafita in nekaterih redkih zemelj.