Moški v ZDA zbolel za bubonsko kugo, nalezel se je od hišnega ljubljenčka

Foto: PROFIMEDIA

V ameriški zvezni državi Oregon so pri moškem potrdili bubonsko kugo. Bolezni se je nalezel od svojega hišnega ljubljenčka, ki je nato poginil. Kuga, zaradi katere je v srednjem veku umrlo od 30 do 60 odstotkov evropske populacije, je danes neprimerno bolj obvladljiva in ozdravljiva.

Ameriške zdravstvene oblasti so v Oregonu ta teden potrdile primer bubonske kuge. Kot poroča tiskovna agencija Associated Press, se je moški najverjetneje nalezel od mačke, ki je pozneje poginila. Okuženemu in vsem, s katerimi je bil v stiku, so pristojni takoj priskrbeli zdravila, nevarnosti za širjenje bubonske kuge v okolici pa naj po besedah zdravstvene stroke ne bi bilo.

Obolevanje za kugo danes ni pogosto. Letno na Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) prejmejo med 1.000 in 2.000 prijav obolenj, pri čemer je dejansko število najverjetneje višje. Kot piše na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), se večina primerov v zadnjih 20 letih pojavlja na podeželskih območjih, v razvitem svetu pa je največ primerov kuge na zahodu in jugozahodu ZDA.

“V Sloveniji kuge ni,” lahko preberemo na spletni strani NIJZ.

Bolezen, ki so jo v srednjem veku zaradi velike smrtnosti poimenovali črna smrt, povzroča enterobakterija Yersinia pestis. Prenašajo jo bolhe, ki jih najdemo na živalih, predvsem glodalcih. Bolezen se prenaša z ugrizi okuženih bolh, kapljično, z direktnimi stiki z bolniki, prek kontaminirane zemlje ali živalskih tkiv ter s praskami ali ugrizi okuženih živali.

Po navedbah NIJZ od okužbe do izbruha prvih simptomov mine od dva do osem dni, v primerih pljučne oblike bolezni pa največkrat od dva do štiri dni. V primeru najpogostejše oblike, bubonske kuge, se najprej pojavijo visoka vročina, mrzlica, šibkost in glavobol. Nato se v nekaj urah povečajo bezgavke v pazduhah, dimljah ali na vratu, kar je za bolnika boleče. Bakterijski endotoksin lahko povzroči strjevanje krvi znotraj žile, kar privede do zamašitev žil, te pa do propadanja tkiv in gangrene. Kot pravijo na NIJZ, se pri majhnem odstotku obolelih s kugo pojavi tudi meningitis, krvavitev v kožo in krvavitve iz pljuč. “Brez zdravljenja je septična kuga skoraj vedno usodna,” navajajo na inštitutu.

Bolj agresivna, a hkrati tudi najbolj redka je pljučna kuga, pri kateri je mogoč direkten prenos med ljudmi brez posredovanja živali. Prvi simptomi so podobni kot pri drugih hudih okužbah dihal, kasneje pa se pojavi tudi izkašljevanje krvi. Po podatkih NIJZ je smrtnost, če pljučne kuge ne zdravimo, skoraj 100-odstotna.

Kugo lahko danes uspešno zdravimo, se pa mora zdravljenje začeti takoj ob sumu na okužbo. Bolniki, ki jih je treba izolirati, prejemajo streptomicin, v nekaterih primerih se zdravijo tudi z doksiciklinom ali ciprofloksacinom. Kot še piše na strani NIJZ, zdravniki tistim, ki so bili v stiku z okuženimi, predpišejo antibiotike.