Menu Item
V senci bojev v Ukrajini in Gazi že leto in pol potekajo krvavi spopadi v Sudanu. Boji za prevlado med generalom državne vojske in šefom paravojske so za seboj pustili več deset tisoč mrtvih in prek 10 milijonov beguncev, ki bežijo pred vojnimi grozodejstvi. V državi vlada najhujša begunska kriza na svetu, prebivalstvo pa trpi najhujšo lakoto v zgodovini države. Črne napovedi kažejo, da bi lahko do konca leta zaradi lakote in bolezni umrlo več kot 2 milijona ljudi, vsem tegobam pa so se nedavno pridružile še hude poplave.
V Sudanu se krvavi spopadi med državno vojsko in paravojaško skupino odvijajo že skoraj leto in pol. O prezrtem konfliktu mediji bolj poredko pišejo, poročil s terena in točnih podatkov pa ni veliko. Tako nimamo točne številke žrtev vojaških spopadov, ki v glavnem potekajo v prestolnici Kartum in zahodni pokrajini Darfur. Ocene segajo od 15.500 do celo 150.000 smrtnih žrtev, medtem ko organizacija Zdravniki brez meja govori o več deset tisoč ubitih in poškodovanih.
Boji, ki so se aprila lani začeli v Kartumu, so posledica spopada za prevlado med generalom sudanske vojske (SAF) Abdelom Fattahom al-Burhanom in generalom paravojaških Sil za hitro podporo (RSF) Mohamedom Hamdanom Dagalom z vzdevkom Hemeti. Na obeh straneh se borijo tudi številne lokalne milice.
Za boljše razumevanje spora med generaloma se je treba ozreti v začetke sudanske samostojnosti leta 1956. Država je bila po koncu kolonialne nadvlade največja v Afriki, zaznamovala pa jo je stroga razdeljenost med razvitejšim arabskim severom in revnejšim nearabskim jugom. Kot izpostavljajo pri mislišču Council on Foreign Relations, je bila prav ta delitev bistvo dveh državljanskih vojn, po katerih se je leta 2011 južni del odcepil od severa in nastal je Južni Sudan.
Pomembno vlogo v zgodovini Sudana ima njegov dolgoletni voditelj Omar Al Bašir, ki je na oblast prišel leta 1989. Al Bašir je vladal diktatorsko, v času njegove vladavine pa se je na začetku tisočletja odvila vojna v Darfurju, kjer so se borili tudi predhodniki skupine RSF iz vrst džandžavidske milice. Ta arabska milica je z državnim blagoslovom v pokrajini Darfur množično pobijala nearabsko prebivalstvo in izvajala druga grozodejstva.
Poboje, v katerih je skupno umrlo približno 300.000 ljudi, je Mednarodno kazensko sodišče kasneje opredelilo kot genocid. Leta 2013 so ohlapno milico združili v organizirano paravojaško formacijo RSF, ki je pod Hemetijevim vodstvom varovala Al Baširja, sudanske meje in se borila v tujini.
Al Baširja so s položaja odnesli protesti in revolucija leta 2019. Na čelu Sudana ga je nadomestila prehodna vlada, kjer sta si oblast delili civilna in vojaška vlada. SAF in RSF sta tesno sodelovala in leta 2021 izvedli vojaški udar ter zaprli predstavnike civilne vlade. Sudan sta od takrat naprej vodila Burhan in Hemeti. Kmalu so se med njima začele pojavljati razpoke, ki so izvirale iz nestrinjanja o vključevanju RSF v redno sudansko vojsko.
Na ulicah prestolnice sta se vojski 15. aprila prvič spopadli in začel se je boj za oblast. Glede na zemljevid organizacije Sudan War Monitor, ki ga je objavil BBC, imajo Hemetijevi borci nadzor nad večino prestolnice, jugozahoda države in pokrajine Darfur. Na severu, vzhodu in jugovzhodu je močnejša Burhanova redna vojska.
V konflikt med SAF in RSF so vpletene tudi nekatere države. Na stran sudanske vojske sta se postavila Egipt in Iran, ki je priskrbel brezpilotne letalnike, pod Burhanovim poveljstvom pa so se nekaj časa borili tudi ukrajinski specialci. Medtem RSF podpirajo Združeni arabski emirati in ruska najemniška vojska Wagner, ki se je prav tako borila. Rusija v konfliktu igra dvojno vlogo in izmenično podpira obe strani.
Najhujša begunska kriza na svetu: razseljen vsak peti Sudanec
Spopadi SAF in RSF so že tako nemirno in pretreseno državo pahnili v popoln kaos, ki vlada tudi izven območij najhujših spopadov. V Sudanu imamo po navedbah Urada ZN za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA) najhujšo begunsko krizo na svetu. Svoje domove je od lanskega aprila zapustilo 10,3 milijona ljudi, kar pomeni, da je razseljen že vsak peti Sudanec. Okoli 8 milijonov beguncev je notranje razseljenih po zasilnih šotoriščih in begunskih taboriščih, medtem ko je 2,3 milijona ljudi zatočišče poiskalo v eni od sosednjih držav, ki se prav tako soočajo vsaka s svojo krizo.
Ljudje z domov bežijo tudi zaradi grozodejstev, ki jih SAF, RSF in nekatere druge milice izvajajo nad civilnim prebivalstvom. Neodvisna misija ZN za ugotavljanje dejstev je pred kratkim ugotovila, da obe strani izvajata grozljive kršitve človekovih pravic, ki bi lahko pomenile vojne zločine in zločine proti človeštvu. Misija poroča o neselektivnih zračnih napadih in obstreljevanju šol, bolnišnic ter vodovodnega in energetskega omrežja. Zabeležili so tudi posilstva in druge oblike spolnega nasilja, samovoljne aretacije in mučenje civilistov.
Kažejo se tudi znaki etnično motiviranih napadov in pobojev. Poročilo ZN je januarja navajalo, da v Darfurju zaznavajo zločine proti človečnosti, samo v mestu El Geneina pa naj bi RSF in zavezniške milice pobile od 10.000 do 15.000 ljudi. V poročilu, ki ga povzema Le Monde, je navedeno tudi, da so RSF ob glavne poti postavile ostrostrelce, ki so brez izbiranja streljali tudi na noseče ženske in otroke. Za tarče pobojev so si načrtno izbirali nearabsko prebivalstvo, še navaja poročilo.
Ob najhujši lakoti v zgodovini še poplave in težave s humanitarno pomočjo
Življenja Sudancev poleg orožja in divjanja milic resno ogroža huda lakota. Država se sooča z najhujšim pomanjkanjem hrane v njeni zgodovini, saj je akutni lakoti izpostavljena več kot polovica prebivalstva oziroma okoli 25,6 milijona ljudi, navaja urad Združenih narodov OCHA. Avgusta je indeks prehranske varnosti (IPC) pokazal, da so konflikti v najhujšo lakoto pete stopnje pahnili več skupnosti v severnem Darfurju. Z najhujšo peto stopnjo lakote na lestvici IPC naj bi se v Sudanu spopadalo več kot 750.000 ljudi, s četrto stopnjo pa že 8,3 milijona ljudi.
Najhujšo stopnjo lakote zaznavajo v begunskih taboriščih po državi, spremljanje stanja pa otežuje pomanjkanje svežih podatkov. Črne so tudi napovedi za prihodnost. Po oceni nizozemskega mislišča Clingendael Institute bi lahko zaradi lakote in bolezni do konca leta umrlo več kot 2 milijona ljudi, je poročal The Economist.
Četrta stopnja na lestvici IPC označuje fazo lakote, ko ljudje zaradi podhranjenosti začnejo umirati, medtem ko peta stopnja pomeni popoln razpad sistema, več kot 30-odstotni delež prebivalstva, ki je akutno podhranjenih, in visoko smrtnost zaradi lakote.
Od vojne razdejano državo pa v zadnjem obdobju redno pestijo tudi poplave. Od začetka deževne dobe v tem delu Afrike beležijo močne nalive, ki so v Sudanu prizadeli skoraj pol milijona ljudi, kažejo podatki agencije OCHA. V poplavah je po zadnjih podatkih umrlo 69 ljudi, več deset tisoč domov so poplave uničile ali poškodovale, razdejale so tudi begunska taborišča. Stoječa voda je po navedbah agencije ZN še pospešila širjenje kolere, o kateri so sicer poročali že pred tem. Organizacija Zdravniki brez meja je opozorila tudi na rast primerov malarije in na tveganje za širjenje ošpic in drugih bolezni, ki bi jih preprečili s programi cepljenja.
Ob izjemno hudi lakoti, kolapsu zdravstvenega sistema in poplavah so Sudanci močno odvisni od humanitarne pomoči. A je njena dostava zelo otežena zaradi poplavljenih cest ter akcij SAF, RSF in vojskujočih se milic. Zdravniki brez meja poročajo o skupinah oboroženih borcev, ki zaustavljajo in ropajo konvoje z zdravili in drugo pomočjo ter napadajo zdravstvene ustanove. Od začetka spopadov so tako našteli že 84 napadov na delavce, vozila ali prostore te organizacije.
Velika težava so tudi izdajanja dovoljenj za vstop konvojev na prizadeta območja. Tako je BBC poročal, da so tovornjaki v vzhodnem mestu Port Sudan čakali več kot šest tednov, preden so dobili dovoljenje sudanske vojske in so lahko začeli pot proti kritičnim območjem. Od začetka vojne pa do julija letos je Svetovni program za hrano v državo pripeljal več kot 200.000 ton hrane, kar pa je v tako težki situaciji še vedno premalo.
Mednarodna skupnost je večkrat skušala začeti mirovna pogajanja, ki pa so vsa po vrsti propadla zaradi nestrinjanja ene od strani. Marca letos je k začasnemu premirju v času ramadana z resolucijo pozval tudi Varnostni svet ZN, a dokument sprememb na terenu ni prinesel. Konec avgusta sta sprti strani v okviru pogajanj v Švici, ki se jih vojska sicer ne udeležuje, zagotovili varno dobavo humanitarne pomoči po dveh ključnih poteh. A resnih pogovorov, ki bi privedli do začasne ali celo trajne prekinitve sovražnosti, ni na vidiku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje