Ugandski parlament je pred nekaj tedni sprejel zakonodajne spremembe, ki bodo, če oziroma ko bodo začele veljati, še dodatno otežile življenje že tako diskriminirani skupnosti LGBTIQA+. Tiskovna agencija Reuters je obiskala zavetišče za istospolne osebe v Kampali, sogovorniki pa so med drugim spregovorili o strahu, ki zaznamuje njihov vsakdan ...
Istospolno usmerjene ženske, ki so se doslej zatekle v zavetišče v ugandski prestolnici Kampala, so tam lahko bolj sproščeno zadihale, bile so lahko, kar so, navaja tiskovna agencija Reuters. Temu danes ni več tako. Pred mesecem dni je namreč ugandski parlament sprejel zakonodajo, ki je izrazito usmerjena proti skupnosti LGBTIQA+.
Zakonodajne spremembe v nekaterih primerih predvidevajo celo smrtno kazen – denimo v primeru spolnega odnosa oseb, pozitivnih na virus HIV. Dolgoletne zaporne kazni nova zakonodaja predpostavlja tudi za “spodbujanje in financiranje” istospolnih “aktivnosti”.
Kot je ob sprejetju zakonodaje komentirala predsednica parlamenta Ugande Anita Annet Among, tamkajšnji poslanci namreč ne nameravajo čakati križem rok, da zahodne države “uničujejo” ugandsko kulturo s širjenjem elementov homoseksualnosti. Ugandska zakonodaja (kot ena najstrožjih v svetovnem merilu) na tem področju medtem že zdaj predvideva dosmrtno zaporno kazen za spolni odnos istospolnih oseb.
Nova zakonodaja, ki je (v tujini) naletela na ostre obsodbe – visoki komisar za človekove pravice pri Združenih narodih Volker Türk jo je označil za “šokantno” in “diskriminatorno” –, sicer še ni v veljavi: čaka namreč še na podpis ugandskega predsednika Yowerija Musevenija. Ta je sporočil, da zakonodajo podpira, vseeno pa je zahteval nekatere prilagoditve. Katere točno, ni zares znano, vendar tuji mediji poročajo, da si ugandski predsednik želi poudarka na možnosti rehabilitacije ljudi.
Kmalu za tem, ko je enodomni ugandski parlament sprejel novo zakonodajo, je državo na povabilo predsednice parlamenta Anite Annet Among obiskala predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Tudi zaradi zakonodaje, ki targetira skupnost LGBTIQA+, je obisk predsednice državnega zbora pri ugandski kolegici naletel na kritike slovenske javnosti, na katere pa se je Klakočar Zupančič odzvala po koncu obiska.
Zaradi zakonodajnih zaostritev zaposleni v zavetišču v Kampali, ki po Reutersovih navedbah leži v predelu ugandske prestolnice, kjer je veliko dogajanja, zdaj uporabnikom zavetišča delijo drugačne nasvete, kot so jih v preteklosti. Ljudem po novem svetujejo, naj bodo diskretni, naj se zlijejo z okolico, čeprav to pomeni spremembo njihovega obnašanja ali videza.
“Ne boste našli ljudi, ki bi po zavetišču hodili s spuščenimi hlačami … ali ljudi, ki bi po zavetišču vodili svoje partnerke, s katerimi bi se poljubljali ob vhodu,” je za Reuters dejala Joan Amek, ki vodi fundacijo [Rella, op. a.], ki upravlja zavetišče.
Življenje v Ugandi za pripadnike skupnosti LGBTIQA+ sicer ni bilo preprosto niti doslej. Zakonodaja, ki je ostanek britanske kolonialne dediščine, že kriminalizira spolne odnose oseb istega spola, pripadniki te skupnosti pa so prav tako pogosto tarča nasilja in diskriminacije.
A nič od tega ugandsko LGBTIQA+ skupnost ni moglo pripraviti na dogajanje v zadnjih tednih – sprejetje nove zakonodaje je namreč vodilo do razmaha homofobije, prineslo je val aretacij, deložacij, naznanil s strani družinskih članov in napadov množic, poroča Reuters.
Ena od Reutersovih sogovornic v zavetišču je trenutno vzdušje primerjala z letom 2013, ko so ugandski poslanci izglasovali zaostritve kazni za istospolne odnose (to zakonodajo je sicer razveljavilo sodišče zaradi postopkovnih napak).
“Ko je bila zakonodaja (leta 2013) sprejeta, smo imeli pravico, da se dvignemo in spregovorimo,” je povedala sogovornica, ki je želela ostati neimenovana. “Leta 2023 pa je zakonodaja prinesla strah. Ne moreš se izpostaviti in reči: ‘Sem človek. Ne delajte mi tega’.”
Ko je parlament sprejel zakonodajo, je izbrisala svoj profil na Facebooku, WhatsAppu in Twitterju. Dom je zapustila po tem, ko je od prijatelja oziroma prijateljice izvedela, da se ljudje pogovarjajo o njeni spolni usmerjenosti. Bala se je, da bi jo zaprli ali pa da bi bila tarča nasilja, navaja Reuters.
Drugi pripadniki skupnosti LGBTIQA+ v Ugandi medtem poročajo o različnih varnostnih ukrepih, ki se jih poslužujejo. V službo denimo hodijo po drugačnih poteh ali pa s sabo nosijo solzivec. “Čutim, da se bo v celoti spremenilo okolje,” pa je povedala druga uporabnica zavetišča. “Lahko bo postalo tako brutalno.”
Nekateri, tako Reuters, celo razmišljajo o tem, da bi Ugando zapustili. Po besedah Joan Amek je njeno organizacijo kontaktiralo vsaj 14 ljudi, ki so prosili za pomoč pri iskanju azile v državah Zahoda. Ob tem je prav tako malo verjetno, da se bodo državljani Ugande, ki pripadajo skupnosti LGBTIQA+, vrnili v domovino.
“Veliko je zgodb, ki jih želim povedati o tistem prostoru, zato me res boli, da ne morem nazaj,” je dogajanje doma obžaloval ugandski fotograf in aktivist DeLovie Kwagala (Papa De), ki živi v Južni Afriki.
Spremenjena zakonodaja, ki med drugim predvideva do 20-letne zaporne kazni za spodbujanje homoseksualnosti, ogroža tudi Reutersovo sogovornico Joan Amek. “Skrbi me vse, skrbi me, kako bom živela, kako bom dostopala do nastanitve, do hrane, do zaposlitve,” je dejala.
Zakonodaja, ki targetira skupnost LGBTIQA+, je v veljavi v številnih afriških državah. Kot je pred približno mesecem dni sklicujoč se na International Lesbian, Gay, Bisexual, Trans and Intersex Association (Ilga) poročal Reuters, so istospolni odnosi zakoniti v le 22 od 54 afriških držav. Smrtna kazen za istospolne odnose je denimo predvidena v Mavretaniji, Nigeriji (na območjih, kjer velja šeriatsko pravo) in Somaliji, dosmrtna zaporna kazen pa (poleg Ugande) v Sudanu, Tanzaniji in Zambiji. Istospolnim partnerjem v Gambiji, Keniji in Malaviju grozi do 14 let zapora.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje