Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič se v teh dneh mudi na državniškem obisku v Ugandi in Ruandi. Tam naj bi si med drugim prizadevala zagotoviti podporo držav za slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov, pri čemer pa je njen obisk precej vznemiril del slovenske javnosti. Zakaj?
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je ta teden na državniškem obisku v Afriki. V ponedeljek je prispela v Ugando, v sredo pa je od tam odpotovala še v sosednjo Ruando, kjer se bo jutri udeležila komemoracije ob dnevu genocida. Leta 1994, med 7. aprilom in 15. julijem, so namreč pripadniki skupine Hutujcev po nekaterih ocenah pobili več sto tisoč (morda celo milijon) Tutsijev in zmernih Hutujcev.
V kabinetu predsednice državnega zbora pojasnjujejo, da je Klakočar Zupančič v Afriko odpotovala z namenom vzpostavljanja rednejših kontaktov z državami podsaharske Afrike in iskanja podpore kandidaturi Slovenije za nestalno članstvo v Varnostnem svetu. “Srečanja z visokimi predstavniki obeh držav bodo lahko prispevala k boljšemu poznavanju izzivov in priložnosti afriškega kontinenta, hkrati pa predstavljajo možnost za boljšo predstavitev Slovenije in njenih aktivnosti v Afriki. Slednje je še zlasti pomembno v času pridobivanja podpore za članstvo Republike Slovenije v Varnostnem svetu OZN,” so zapisali na spletni strani državnega zbora.
V Ugando oziroma Ruando sta predsednico DZ sicer povabili predsednica ugandskega parlamenta Anita Annet Among in predsednica ruandske poslanske zbornice Donatilla Mukabalisa.
Pot Urške Klakočar Zupančič pa je v slovenski javnosti vzbudila kar nekaj pozornosti. Medtem ko so se nekateri obregnili ob posvojitev šimpanzinje v Ugandi, so še posebej ostre kritike letele na račun srečanja Klakočar Zupančič s predsednico ugandskega parlamenta Annet Among ter na izjave predsednice DZ, da se lahko Slovenija od Ruande uči, “kako spodbujati pravice žensk in opolnomočiti ženske”. Ruanda se namreč, kot je v nedavnem poročilu zapisala Interparlamentarna unija, uvršča v sam vrh svetovne lestvice po številu žensk v parlamentu. Slovenija pa je medtem na 35. mestu.
Da je ta izjava predsednice DZ “zavržna” ter “brez takta in zgodovinskega spomina”, je bil na Twitterju med drugimi kritičen nekdanji šolski minister iz vrst SD in profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Jernej Pikalo. Pri tem je spomnil na kontekst – kot je zapisal, je “Ruanda na vrhu po deležu žensk v parlamentu zaradi genocida /…/ – ker so preprosto pobili večino moških”.
Na Pikalovo kritiko pa se je le nekaj ur po objavi odzvala Klakočar Zupančič; in sicer na drugem družbenem omrežju, na Facebooku. Pikalov komentar je označila za “strahotno žalitev za celotno ruandsko ljudstvo”. Med drugim je poudarila, da je “visok delež žensk v ruandskem parlamentu posledica mehanizmov, vpisanih v njihovo ustavo, po kateri imajo ženske zagotovljeno določeno število sedežev v parlamentu”, ter zapisala, da so bile žrtve genocida tako moški kot tudi ženske in otroci.
Ob razpravi o pravicah žensk v Sloveniji in Ruandi ter potencialih za učenje Slovenije od Ruande pa vendarle velja izpostaviti vsaj še dva podatka: o nasilju nad ženskami in zagotavljanjem ene od ključnih pravic žensk, pravice do umetne prekinitve nosečnosti. Zagovorniki človekovih pravic poudarjajo, da je Ruanda resda pogosto postavljena za zgled zaradi visoke ravni enakosti spolov v politiki in gospodarstvu, a nasilje nad ženskami v državi ostaja velik problem – po podatkih Svetovne banke je bilo v zadnjih dvanajstih mesecih v Ruandi 23 odstotkov žensk žrtev intimnopartnerskega nasilja, kar je bistveno več kot v Sloveniji po istem kazalniku.
Poleg tega je Slovenija tudi bolj liberalna pri zagotavljanju pravice do splava. Kot navaja nevladna organizacija Center for Reproductive Rights, je splav v Ruandi omejen na določene okoliščine, kot so posilstvo, incest in ogroženo življenje nosečnice. Tiskovna agencija AP je pred dobrim mesecem dni prav tako poročala o ukazu, naj zdravstvene institucije, ki delujejo pod okriljem tamkajšnje protestantske cerkve, prenehajo zagotavljati to zdravstveno storitev. Ukaz, še navaja AP, zadeva desetino vseh večjih zdravstvenih zavodov v Ruandi.
A nazaj k prvi afriški državi, kamor je odpotovala predsednica DZ – k Ugandi. Predsednica ugandskega parlamenta Anita Annet Among je v torek na družbenem omrežju Twitter delila fotografije obiska Urške Klakočar Zupančič, pri čemer je med drugim zapisala, da “Uganda in Slovenija odlično sodelujeta”, da so hvaležni za tovrstno prijateljstvo in da cenijo slovensko “podporo pri utrjevanju kulturnih vezi”.
Druženje Klakočar Zupančič in Annet Among je naletelo na odločne kritike, saj je ugandski parlament konec marca potrdil predlog zakona, ki je izrazito uperjen proti skupnosti LGBTIQA+. Zakonodaja, ki je bila že pred nedavnimi spremembami na tem področju ena najstrožjih na svetu in je po navedbah CNN za istospolne partnerske odnose predvidevala dosmrtno zaporno kazen, zdaj po novem predvideva še do dvajsetletno zaporno kazen za vsakogar, ki se identificira kot pripadnik skupnosti LGBTIQA+. Za nekatere primere tovrstnih “kršitev” zakonodaja celo predvideva smrtno kazen.
Gostiteljica Urške Klakočar Zupančič, Anita Annet Among, je ob spornih spremembah zakonodaje med drugim komentirala, da parlament ne bo križem rok čakal, da zahodne države “uničujejo” ugandsko kulturo s širjenjem elementov homoseksualnosti.
Na kritiko gostovanja Klakočar Zupančič pri ugandski kolegici s strani enega od uporabnikov družbenega omrežja Twitter pa se je že v sredo odzvalo tudi ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ). Kot so zapisali v odgovoru na objavo uporabnika, je “odločitev o obiskih v tujini avtonomna odločitev predsednice DZ”, MZEZ pa, da “nudi vsebinsko in logistično podporo v državah, kjer imamo veleposlaništva”.
Na MZEZ smo se med drugim obrnili z vprašanjem, kakšno vlogo ima ministrstvo pri obisku predsednice DZ v Afriki ter kako na Mladiki odgovarjajo na kritike, da potek obiska predsednice DZ ni skladen z načeli feministične zunanje politike, ki jo uvaja Slovenija oziroma ministrica Tanja Fajon. Odgovore objavimo, ko jih prejmemo.
Delegacije za tovrstne obiske v tujini praviloma vključujejo enega koalicijskega in enega opozicijskega poslanca. Pri tem običajno tudi upoštevajo, da je delegat član parlamentarne skupine prijateljstva Slovenije s to državo oziroma skupino držav. V Afriko je iz koalicijskih vrst odšla poslanka Gibanja Svoboda Mojca Šetinc Pašek. Kot so nam potrdili v opozicijski NSi, je bil na pot povabljen tudi njihov poslanec Janez Cigler Kralj, a se je zaradi velikonočnih praznikov in družinskih obveznosti zahvalil za povabilo in ostal v Sloveniji.
Tako Šetinc Pašek kot Cigler Kralj sta člana parlamentarne skupine prijateljstva z državami podsaharske Afrike. Kot je razvidno s fotografij na družbenem omrežju Twitter, je v delegaciji tudi veleposlanica Mateja Prevolšek, vodja sektorja za Afriko in Bližnji vzhod na MZEZ.
Stroški obiska slovenske delegacije v Ugandi in Ruandi sicer za zdaj še niso znani, saj pot še ni zaključena.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje