Menu Item
V Belorusiji so danes potekale predsedniške volitve, a je bil njihov izid znan vnaprej. Kdo je 70-letni Aleksander Lukašenko, ki je na oblasti že več kot 30 let, ki zase pravi, da ne bo umrl? In ki ga ne moti, da mu na Zahodu pravijo "zadnji evropski diktator"?
V Belorusiji so danes potekale predsedniške volitve, njihov izid pa je bil znan že vnaprej: avtoritarni voditelji Aleksander Lukašenko je dobil nov, še sedmi mandat.
Beloruski opozicijski politiki so ali v izgnanstvu ali zaprti, na volitvah pa so Lukašenku nasproti stali štirje “nepomembni” kandidati. 70-letni Lukašenko je na oblasti že 30 let.
V nekdanji sovjetski republiki, ki je tesno povezana z Moskvo, ima volilno pravico okoli 6,9 milijona ljudi, a njihove glasovnice niso veliko vredne. Na zadnjih predsedniških volitvah leta 2020 je volilna komisija Lukašenku prisodila 80,1 odstotka glasov ob 84,4-odstotni udeležbi. To je bil povod za proteste, ki so zajeli vso državo. Protestniki so zahtevali demokracijo, a jih je Lukašenko s pomočjo Rusije zatrl.
Glede na izide vzporednih volitev je Lukašenko osvojil 88 odstotkov glasov.
Več kot 1200 političnih zapornikov
Po ocenah Združenih narodov je Belorusijo od takrat zapustilo 300.000 ljudi. Belorusija je edina država v Evropi, kjer še vedno izvršujejo smrtno kazen. Aktivisti za človekove pravice opozarjajo, da je v državi več kot 1200 političnih zapornikov.
Del politične opozicije v izgnanstvu je Beloruse pozval k popolnemu bojkotu volitev, drugi pa so jim svetovali, naj na glasovnicah izberejo možnost “proti vsem”. Podporniki opozicijske voditeljice Svetlane Tihanovske, ki jo mnogi vidijo kot pravo zmagovalko volitev leta 2020, so pozvali mednarodno skupnost, naj ne prizna ne volitev ne Lukašenka za predsednika.
Belorusi so izbirali med petimi kandidati. Poleg Lukašenka so to še vodja Liberalne demokratske stranke Oleg Gajdukevič, vodja komunistične stranke Sergej Sirankov, vodja republikanske delavske stranke Aleksandar Hižnjak ter Hana Konopatska, političarka, ki je za predsednico kandidirala že leta 2020.
Izid že znan
Volišča so se zaprla ob 20. uri po lokalnem času. Belorusi so lahko glasovali od torka. Centralna volilna komisija je v soboto zvečer sporočila, da je svoj glas oddalo že 41,81 odstotka volilnih upravičencev. Neodvisnih opazovalcev na voliščih ni bilo.
Kot poudarja beloruski politolog v izgnanstvu Valerij Karbalevič, se je Lukašenko predstavljal kot varuh miru in stabilnosti, zlasti v luči ruske vojne proti Ukrajini. “Zdaj ima podporo mnogih, ki so bili proti njemu leta 2020, a so bili že takrat proruski,” je ocenil za agencijo dpa in opozoril, da državna tajna služba nadzoruje državo. Tako se volilci bojijo kazenskih posledic že če le berejo informacije, ki so kritične do vlade.
Zahod je zaradi politične represije in podpore ruski invaziji na Ukrajino proti Belorusiji uvedel sankcije. Kot pravi Karabalevič, ima država od sodelovanja z Moskvo gospodarske koristi – poceni ruski plin in nafto ter podporo ruskemu vojnemu gospodarstvu. Po drugi strani pa država svojo odvisnost od Rusije drago plačuje tako, da je vse manj suverena, pojasnjuje politolog.
Lukašenko je med kampanjo pomilostil več kot 200 političnih zapornikov. Opazovalci menijo, da skuša tako Zahod prepričati v nadaljevanje dialoga z vlado v Minsku.
Kdo je Lukašenko? Od kmeta do politika
Nepredvidljiv, avtoritaren in neomajno proruski, Aleksander Lukašenko Belorusijo vodil skoraj vso njeno postsovjetsko zgodovino. Zase pravi, da je “pošten predsednik navadnih ljudi”.
70-letnika na Zahodu imenujejo “zadnji evropski diktator”. Njega to ne moti. Pred tremi leti v parlamentu izjavil: “Sem diktator, težko razumem demokracijo.” Nikoli ni okleval in je dal zapreti vse tiste, ki mu politično nasprotujejo.
Lukašenko, rojen leta 1954 v takratni Beloruski sovjetski socialistični republiki, je opravljal vodstvene položaje na različnih kolektivnih kmetijah v državni lasti. Nato je bil leta 1990 izvoljen v najvišje belorusko zakonodajno telo (Vrhovni sovjet).
Na prvih demokratičnih predsedniških volitvah v Belorusiji je leta 1994 zmagal kot neodvisni kandidat. V kampanji se je predstavil kot borec proti korupciji, ki se zavzema za tesnejše vezi z Moskvo. Naslednje leto je dosegel, da so poslanci razglasili ruščino za uradni jezik, spremenili zastavo, da je bolj podobna tisti iz sovjetskega obdobja, in njemu, predsedniku, dali pravico do razpustitve parlamenta.
Pred in po zadnjih predsedniških volitvah 9. avgusta 2020 se je na beloruske ulice zgrnilo več sto tisoč ljudi. Protestirali so proti politični represiji in Lukašenka obtoževali volilne prevare. Njegove varnostne službe so aretirale več deset tisoč protestnikov, na stotine so jih v priporu pretepli in mučili.
Na vrhuncu nemirov je Lukašenko shod preletel s helikopterjem, oblečen v neprebojni jopič in kalašnikovko, protestnike pa opisal kot “podgane”.
Vodja opozicije Svetlana Tihanovska, ki je kandidirala proti Lukašenku namesto svojega zaprtega moža, je bila med najmanj 100.000 ljudmi, ki so takrat pobegnili iz države. Po podatkih organizacije za človekove pravice Viasni je v beloruskih zaporih trenutno najmanj 1200 političnih zapornikov, med njimi so politiki in novinarji.
Lukašenko je svojo vladavino še utrdil z zaporednimi zmagami na volitvah, ki so jih opazovalci in skupine za človekove pravice ocenili za ponarejene.
Čeprav je beloruski voditelj neomajno podpiral Rusijo in Vladimirja Putina, se je leta trudil postaviti kot most med Evropo in Moskvo. Vendar je dovolil Putinu, da Belorusijo uporabi kot odskočno desko za invazijo na Ukrajino februarja 2022.
V intervjuju za AFP v prvih dneh ofenzive je za izbruh spopada okrivil Zahod, in ne Moskve. “Vi ste zanetili vojno in jo nadaljujete. Če vas Rusija ne bi prehitela, bi se članice Nata organizirale in napadle,” je dejal.
Leta 2023 je Lukašenko posredoval pri dogovoru s takratnim voditeljem plačancev Wagner Jevgenijem Prigožinom. Želel je, da bi ta končal svoj kratkotrajni upor proti ruskemu vojaškemu vodstvu in tako Putinu prihranil sramoto.
Istega leta je Putin z Lukašenkovim soglasjem v Belorusiji namestil taktično jedrsko orožje. Lukašenko voditelj je obljubil, da ga bo “brez obotavljanja” uporabil, če bo Minsk napaden.
Ne namerava umreti
V Belorusiji Lukašenko pogosto podpira bizarne politične predloge, ki med Belorusi sprožajo tako prezir kot posmeh.
Med pandemijo je dejal, da je koronavirus prevara ter priporočal pitje vodke in parne kopeli. Oktobra 2022 je odredil prepoved vseh dvigov cen, da bi zajezil, kot je dejal, “pretirano” inflacijo.
Nekateri analitiki namigujejo, da 20-letnega sina Nikolaja, ki očeta spremlja na številnih uradnih slovesnostih, pripravlja, da bi postal njegov naslednik. Lukašenko je že večkrat dejal, da bo odstopil, “ko bo treba”, a nič ne kaže, da bi bil pripravljen odstopiti v kratkem.
“Ne bom umrl, ljudje,” je uradnikom dejal maja 2023, potem ko je izpustil več javnih dogodkov. “Zelo dolgo me boste morali prenašati.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje