Menu Item
Predvolilna kampanja ameriških predsedniških volitev je v polnem razmahu, kandidata za ameriškega predsednika Joe Biden in Donald Trump pa se v zadnjem času spopadata predvsem z očitki na račun svoje starosti. Da sta prestara za vodenje takšne velesile, kot so ZDA. Zakaj se je starizem tako razmahnil v tokratni predvolilni kampanji, se na CNN sprašuje avtor kolumne Arick Wierson.
Arick Wierson je z emmyjem nagrajeni televizijski producent in nekdanji višji medijski svetovalec nekdanjega newyorškega župana Michaela Bloomberga. Korporativnim strankam svetuje glede komunikacijskih strategij v Združenih državah Amerike, Latinski Ameriki in Afriki. Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Vzporedno z nacionalnim pogovorom o starosti, kot kazalniku primernosti za opravljanje funkcije, se sam pri 50 letih spopadam z načinom, kako pomagati 88-letni materi in 90-letnemu očetu pri preselitvi iz njunega doma, kjer sta živela več kot pol stoletja, v oskrbovano stanovanje.
Medtem ko se oče spopada z demenco in je v tem času izgubil korak ali dva pri hoji, je mama, ki je nekoliko mlajša, še vedno pri polnih močeh.
Primerjava tega, kar spremljam kot politični kolumnist, s tem, s čimer se spoprijemam v lastni družini, me je prisilila k razmisleku, kako v naši družbi brez večjega odpora še naprej narašča starizem. Pravzaprav se šale o starosti na račun ameriškega predsednika Joeja Bidna, ki ima 81 let, in nekdanjega predsednika Donalda Trumpa, ki jih šteje 77, pogosto pojavljajo v večernih pogovornih komičnih oddajah, medtem pa se popularni mediji sploh ne trudijo, da bi karkoli naredili proti temu.
Številni mediji niso opozorili na problem odkritega starizma, ki je prisoten v načinu, kako popularna kultura govori o letošnji predsedniški kampanji. Pravzaprav so se številni mediji še bolj zgražali. Guardian je na primer objavil članek z naslovom: “Trump je prestar in je sprožil državni udar. Biden je prestar in meša imena. Amerika, kako izbrati?”. Medtem pa je The Atlantic objavil članek z naslovom: “Je kdo opazil, da je Trump res star?”
Od Economista do Los Angeles Timesa in mnogih drugih so osrednji mediji sodelovali pri podpihovanju občutka, da bi morala, ne glede na to, kaj si kdo misli o teh dveh konkretnih kandidatih in njuni politiki, že njuna visoka starost zadostovati, da se ju diskvalificira pri prizadevanjih za drugi predsedniški mandat.
Volilci v eni od zveznih držav so že postali žrtve starizma. Severna Dakota je v torek izglasovala volilni ukrep, ki bi preprečil kandidaturo kandidatom za kongresnike, ki bi do konca leta pred iztekom mandata dopolnili 81 let. Gre za ukrep, ki bo prav gotovo izpodbijan na sodiščih.
Še bolj zanimivo je, da je staranje v nasprotju z drugimi oblikami diskriminacije, ki izkoriščajo občutek drugačnosti, skupen vidik našega človeškega obstoja. S staranjem se srečujemo vsi – ne glede na raso spol, spolno usmerjenost, invalidnost – in z malo sreče se bo večina od nas s staranjem srečevala še vrsto let.
Tako kot barva kože ali spol je tudi starost značilnost človeškega življenja, ki je bila uporabljena za stereotipizacijo in marginalizacijo milijonov sposobnih posameznikov. Vendar pa je bil v tej predsedniški volilni kampanji zelo odsoten kakršenkoli smiseln pogovor o tem, kako bi morali kot Američani ponovno preučiti svoje predsodke o starosti.
V nasprotju s predsedniško kampanjo iz leta 2008, ki se je končala z zgodovinsko izvolitvijo Baracka Obame za prvega ameriškega temnopoltega predsednika in je narod prisilila, da se je soočil s številnimi predsodki o tem, kakšen naj bi bil predsednik, se je sedanja kampanja večinoma izognila obravnavi starosti kot predsodka v družbi. Pravzaprav se je zgodilo ravno nasprotno.
Ameriško psihološko združenje označuje starizem kot enega od “zadnjih družbeno sprejemljivih predsodkov”, in govorjenje o tem, da sta Trump in Biden prestara za funkcijo ameriškega predsednika, samo krepi negativne stereotipe o ljudeh, ki dosežejo določen biološki mejnik, ne glede na njihovo individualno duševno ostrino in telesno zdravje.
In to je slabo za vse nas.
Res je, da vsak drugi Američan pravi, da je idealna starost za predsednika države pri petdesetih letih – v tako imenovanem Goldilocksovem območju, kjer se ocenjuje, da so odrasli zbrali dovolj desetletij osebnih in poklicnih izkušenj, da se izkažejo kot trdni, a sočutni voditelji ter da imajo še vedno dovolj moči in vzdržljivosti za zahtevno delo vodenja sodobnega sveta.
Vendar pa se argument o tem, kaj si ljudje mislijo o starosti predsednika, ne razlikuje od tega, kar so si Američani pred desetletji mislili o homoseksualcih v vojski, ženskah, ki vodijo podjetja na seznamu Fortune 500, ali temnopoltih, ki so postali predsedniki.
Nenehno obračunavanje s starostjo, ki je v tej predvolilni kampanji doseglo vrhunec, bo pustilo neizbrisen pečat na ameriški psihi – starejši Američani bodo še naprej težko prispevali in uspevali kljub dejstvu, da se svet stara.
Čeprav so ugodnosti zdravstvenega sistema še vedno neenakomerno porazdeljene, nove tehnologije še naprej izboljšujejo kakovost zdravstvenega varstva in Američani spet živijo dlje (po rahlem upadu med epidemijo).
Čeprav se vsak človek stara drugače, predlogi, da bi bilo treba uvesti starostne omejitve za javne uslužbence, spodbujajo napačno prepričanje, da obstaja nekakšen magični rok trajanja, po katerem ljudje ne morejo več pomembno prispevati k družbi. Podobno kot mleko, ki je predolgo stalo v hladilniku.
Vzemimo na primer moje starše. Medtem ko je očetov upad zaradi demence v zadnjih letih nesporen, je moja mati enako duhovita in inteligentna kot pri 40 letih. Morda ne hodi več na dolge pohode ali kolesarjenja kot pred 40 leti, vendar se dobro giba.
Te volitve bi morale opozoriti na to, da je Amerika hitro starajoča se družba, v kateri je vsak šesti prebivalec starejši od 65 let, ki živi dlje in je dlje časa zdrav.
Američani ne živijo le dlje, ampak tudi bolje kot kdajkoli prej. Po podatkih uprave za socialno varnost naj bi povprečen ameriški moški, ki je bil leta 2021 star 80 let, v povprečju živel še približno sedem let, kar je več kot dovolj za dokončanje drugega predsedniškega mandata.
Namesto neskončnih razprav, ali sta Trumpova in Bidnova starost primerni za drugi mandat, bi morali slaviti dejstvo, da bi morebitna ponovna izvolitev katerega od njiju lahko odprla nove možnosti za starostno raznolikost v ameriški družbi in pokazala, da je v naši nenehno spreminjajoči se družbi prostor tudi za starejše.
Avtor kolumne: Arick Wierson/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje