Menu Item
Nova doba ksenotransplantacij, presajanja organov drugih živalskih vrst v ljudi, obljublja dolgo pričakovani preboj in širšo uporabo za reševanje življenj kritično bolnih, ki ne bi dočakali organa človeškega darovalca. Prvi poskusi niso prinesli pričakovanega napredka. A strokovnjaki zdaj napovedujejo, da se je treba pripraviti na "revolucijo". Kaj pa opozarjajo?
Leta 1999, ko je bila stara 28 let, je Towana Looney iz ameriške zvezne države Alabama svoji materi, ki je potrebovala presaditev, darovala ledvico. Leta pozneje ji je zaradi zapletov pri nosečnosti preostala ledvica začela odpovedovati. Do leta 2016 se je stanje tako poslabšalo, da je potrebovala dializo.
Ker je bila tudi sama darovalka organa, je bila takoj uvrščena visoko na čakalni seznam za presaditev. A primernega darovalca nikakor niso uspeli najti, saj je njena kri vsebovala nenavadno veliko protiteles, ki so povečevala tveganje za zavrnitveno reakcijo po presaditvi. Na čakalnem seznam je vztrajala kar osem let.
Njena situacija je bila letos že tako brezizhodna, da so zdravniki od regulatorjev dobili dovoljenje za izreden ukrep. Konec novembra je danes 53-letna Towana Looney v bolnišnici v New Yorku prestala 7-urno operacijo, med katero so ji kirurgi vstavili novo ledvico. “Darovalec” je bil gensko spremenjeni prašič, rejen v posebnih, čistih pogojih na farmi ameriškega podjetja Revivicor.
V tretje gre rado
Gospa Looney je tretji človek, ki so mu vstavili prašičjo ledvico. Za zdaj se, kot je v izjavi za javnost povedala prejšnji teden, počuti dobro in “blagoslovljeno”. Dialize ne potrebuje. Jo pa zdravniki zelo skrbno spremljajo, saj se prvi dve presaditvi prašičje ledvice v človeka, ki so ju v ZDA opravili letos, nista končali dobro.
Prvi človek na svetu, ki so mu presadili gensko spremenjeno prašičjo ledvico, je bil marca letos 62-letni Richrad Slayman. Po dveh mesecih je umrl, zdravniki pa niso uspeli dokazati, da bi bila njegova smrt povezana s presaditvijo ledvice.
Druga, ki so ji presadili prašičjo ledvico, je bila aprila letos 54-letna Lisa Pisano. Presajeni organ so ji morali zdravniki po mesecu in pol odstraniti zaradi težav s prekrvavitvijo. Mesec dni zatem je umrla.
Zdravniki so v primeru Towane Looney optimistični, da ji bo presajena ledvica služila dlje. Pred presaditvijo je bila namreč v bistveno boljšem zdravstvenem stanju kot njena predhodnika, ki sta se že pred posegom borila za življenje.
Meja dveh mesecev
A do zdaj nobeden od pacientov, ki so jim presadili organe gensko spremenjenih prašičev, ni živel bistveno dlje od dveh mesecev. Prvemu bolniku, ki ga je doletela ta “čast”, 57-letnemu Davidu Bennetu, so v začetku leta 2022 v bolnišnici v ameriški zvezni državi Maryland vstavili prašičje srce. Umrl je dva meseca po posegu. Zdravniki so menili, da je k smrti pripomoglo slabo zdravstveno stanje pred posegom. Na presajenem srcu so sicer zaznali tudi okužbo s prašičjim virusom, a ni bilo jasno, ali in v kolikšni meri je to prispevalo k prezgodnji smrti.
Ista ekipa zdravnikov je naslednje leto poskusila še enkrat. 58- letni Lawrence Faucette je po presaditvi prašičjega srca umrl po šestih tednih. Preiskave po pokazale, da so bili na srcu vidni znaki zavrnitvene reakcije.
Poskusne presaditve z organi gensko spremenjenih prašičev potekajo tudi na Kitajskem. Aprila letos so v Univerzitetni bolnišnici Anhui 71-letnemu bolniku kot prvemu na svetu presadili prašičja jetra. Dva tedna po posegu naj bi se po besedah zdravnikov “počutil zelo dobro“. Novih poročil o njegovem stanju od takrat ni zaslediti.
Z bolnikom umre tudi navdušenje
Presaditve organov drugih živalskih vrst v ljudi so v minulih desetletjih prinesle že več razočaranj.
Leta 1992 je znameniti ameriški zdravnik Thomas Starzl izvedel presaditev pavijanovih jeter v človeka. 35-letnik, ki je bil okužen s hepatitisom B in virusom HIV in ki so mu presaditev odobrili, ko je zaradi napredovale ciroze jeter padel v komo, se je po 11-urnem posegu prebudil ter začel normalno jesti in hoditi naokoli. Po mesecu dni so ga odpustili z oddelka za intenzivno nego.
A manj kot mesec dni zatem je bil znova sprejet na oddelek s hudo zlatenico. Po dveh tednih je umrl zaradi možganske krvavitve. Kot v nedavnem članku v medicinski reviji Lancet opisuje njen glavni urednik Richard Horton, je s tem bolnikom takrat umrlo tudi navdušenje nad prihodnostjo ksenotransplantacij.
Uspehi na primatih, neuspehi pri ljudeh
Zdaj se je navdušenje vrnilo. Zaradi napredka na področju transplantacijske znanosti in genetike naj bi bilo tokrat drugače. Primate kot vir organov so zaradi etičnih zadržkov zamenjali prašiči. Tehnike natančnega spreminjanja genoma so omogočile njihovo gensko prilagoditev človeškim potrebam in tako zmanjšale tveganje zavrnitvene reakcije, ki jo še dodatno preprečujejo z zdravili za zaviranje imunskega odziva.
Pri poskusih na živalih, pri katerih prašičji organ presadijo primatom, znanstveniki dosegajo že zavidljive uspehe. Živali so po presaditvi normalno živele tudi več kot dve leti. A pri poskusnih presaditvah pri ljudeh tega zdravnikom za zdaj ni uspelo ponoviti. Je pa Horton prepričan, da smo “blizu trenutku, ko bo napredek na področju transplantacijske znanosti omogočil revolucijo pri zdravljenju odpovedi organov”.
Organ kot luksuzni izdelek?
Kot sta v članku, ta teden objavljenem v reviji Lancet, zapisala španska transplantacijska kirurga iz univerzitetne bolnišnice v Murcii, bi lahko prašičji organi že danes služili kot rešitev v določenih urgentnih situacijah, kot je akutna odpoved organa. Presaditev prašičjega organa bi bolniku kupila čas za iskanje primernega človeškega darovalca. “To bi lahko bil najbolj realističen in takojšen način uporabe ksenotransplantacij.”
Ob tem pa opozarjata, da bodo morale v prihodnosti nadzor nad gojenjem živali, rejenih za presaditve organov, prevzeti države, da bi preprečile nenadzorovano komercializacijo področja. “Skrbi naju, da bodo brez ustreznih smernic znanstveni dosežki na tem področju postali luksuzni izdelek, dostopen zgolj peščici privilegiranih.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!