Menu Item
Medtem ko civilna družba vse glasneje opozarja, da brez upoštevanja in zmanjševanja vojaških emisij rešitve podnebne krize ne more biti, o tem na podnebni konferenci v Bakuju ni govora – vsaj ne na velikem odru. Je pa Sloveniji uspelo na to temo pripraviti manjši dogodek. Vzdušje na COP sicer ni prav optimistično, a pogajalci vseeno upajo na končni dogovor.
Na podnebnih konferencah, tudi na letošnji v Bakuju, so pod drobnogledom pogajalcev številna področja, med njimi izpusti industrije, prometa, kmetijstva in energetike. O eni temi pa na pogajanjih ni govora – o emisijah in ogromni okoljski škodi, ki jo povzročajo vojne.
Slovenska vojska je ena redkih, ki je zbrala podatke o svojih emisijah in pripravila načrte, kako jih zmanjšati, Sloveniji pa je uspelo v Bakuju organizirati dogodek, na katerem so spregovorili o tej temi, ki sicer ostaja podnebni tabu.
Vojske povzročijo 5,5 odstotka svetovnih izpustov toplogrednih plinov – več kot ves letalski in ladijski promet skupaj. V te ocene je všteta zgolj vojaška poraba goriva in streliva, ne pa tudi številne posredne in neposredne posledice spopadov, kot so požari, daljše poti, ki jih morajo opraviti civilna letala zaradi izogibanja zračnemu prostoru, povojna obnova ali dogodki, kakršna je bila razstrelitev plinovoda Severni tok, ki je povzročila približno toliko izpustov kot Slovenija v enem letu.
Ocene o 5,5-odstotnem prispevku so bile podane še pred vojno v Ukrajini, ki je sprožila nov val oboroževanja. Kakšna je realna podnebna škoda vojskovanja, tako uradno ne ve nihče, čeprav je zagotovo blizu desetine vseh svetovnih izpustov. Toda o tem se doslej na podnebnih konferencah skoraj ni govorilo. Lobistom je namreč že v Kjotu leta 1997 uspelo doseči, da se vojaške emisije ne prištevajo v bilance držav, ampak je poročanje o njih prostovoljno.
Ob dogajanju v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu so številni podnebni aktivisti začeli opozarjati, da je treba to ignoranco in hinavščino nujno prekiniti. Njihove besede odmevajo tudi v Bakuju, čeprav jim dovolijo protestirati le v majhnem kotu prizorišča konference.
Slovenska vojska med prvimi “zelenimi”
Na pobudo Slovenije je na COP v Bakuju včeraj potekala okrogla miza na to temo, a le kot manjši stranski dogodek. Možnosti za to, da bi vojaške izpuste začeli uradno beležiti ali jih vštevati v škodo, na krovnih pogajanjih ni.
“UNFCC (Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja) se vse težje izogiba posledicam vojaških konfliktov, ne samo pri izračunih izpustov, ampak tudi, ker zelo vplivajo na podnebno diplomacijo,” je za N1 v Bakuju povedala Ellie Kinney iz nevladne organizacije Conflict in Environment Observatory. “Ob velikih vojnah, ki smo jim priča, civilna družba vse glasneje opozarja na njihov vpliv na podnebne spremembe. Zdaj morajo o tem začeti govoriti države,” je opozorila ter kot eni od svetlih izjem, ki se trudita transparentno poročati o svojih vojaških emisijah, izpostavila Slovenijo in Norveško, predstavnik katere je tudi sodeloval na okrogli mizi.
“Pri vojaških emisijah ne gre le za etično, ampak tudi za znanstveno vprašanje,” je opozorila. “V modelih IPCC (Medvladnega odbora za podnebne spremembe), ki računajo, koliko časa imamo, da zmanjšamo izpuste, manjka vsaj pet odstotkov emisij. To je resen problem.”
Polkovnik Robert Šipec je predstavil ogljični odtis Slovenske vojske in načrte za njeno ozelenitev (več v tem članku), ki temelji na sodelovanju s slovensko znanostjo in industrijo. Ob tem je poudaril, da taka preobrazba ne pomeni tudi manjše varnostne sposobnosti.
Pa to velja le za majhno slovensko vojsko ali tudi za ogromne vojaške stroje, kot so ameriški, kitajski in ruski? “Vsekakor. Vojaška letala lahko letijo na bio- ali sintetično gorivo, vojaške baze pa so lahko bistveno boljše, če jih opremimo z lokalno proizvodnjo energije, hranilniki in tako naprej,” je prepričan Šipec. “Med letoma 2003 in 2009 je v Afganistanu samo pri prevozu goriva do baz padlo 3.000 vojakov. Za vsak liter goriva, s katerim so v bazah prek agregatov proizvajali elektriko, se je porabilo sedem litrov goriva za transport do baze,” je slovenski polkovnik naštel neverjetne podatke. “Če energijo pridelamo in porabimo lokalno, s tem ohranimo življenja, ne le zmanjšamo izpuste,” je dodal.
Zaveda se, da ne gre za preprosto nalogo. “Če bi želeli za 5.000 litrov goriva energije proizvesti na misiji, kot je bila v Afganistanu, bi potrebovali 70 hektarjev sončnih celic,” je povedal. Zato v prihodnosti bolj računa na vodik in ‘mikro’ jedrske reaktorje. “Jedrsko energijo lahko vojske uporabijo tudi drugače kot za orožje,” je pomenljivo dodal na okrogli mizi. Razvoju zelenih tehnologij slovensko obrambno ministrstvo namenja petino proračuna za raziskave in razvoj.
Azerbajdžanski poziv k premirju zgolj PR-poteza
Pred začetkom COP je azerbajdžansko predsedstvo po vzoru olimpijskega premirja države pozvalo, da za en mesec ustavijo vse vojne in spopade. “Le tako, da bomo dali prednosti miru in podnebnim ukrepom, lahko prihodnjim generacijam zagotovimo planet, primeren za življenje,” so zapisali v pobudo, ki jo je podpisalo več kot 130 držav.
Med njimi so po poročanju Climate News Home tudi nekatere, v katerih potekajo vojaški spopadi, na primer Sudan in Mjanmar. Pobude niso podpisale ne ZDA, ne Rusija, ne Kitajska, je pa med podpisnicami Nemčija – ki financira tako orožje za Ukrajino kot Izrael. Nemčija je sicer ena od držav, ki po besedah nevladnih organizacij korektno poroča o izpustih svoje vojske, a jim ne prišteva izpustov, ki jih povzročajo vojne, ki jih financira v tujini.
Azerbajdžanski poziv k premirju so tako mnogi označili zgolj kot PR-potezo. Prihaja namreč od države, ki je vojno s sosednjo Armenijo v Gorskem Karabahu “končala” z etničnim čiščenjem oziroma izgonom več kot 130 tisoč Armencev iz regije.
O hinavščini Azerbajdžana, “avtoritarne naftne države, ki nima nobenega spoštovanja do osnovnih človekovih pravic”, v času podnebne konference govori tudi Greta Thunberg. Med drugim Azerbajdžan zagotavlja 40 odstotkov nafte Izraelu in tako poganja genocid, je opozorila. Prejšnji teden se je udeležila protestov v Gruziji, pred dnevi pa v Armeniji.
Dogovor pod vprašajem
Vzdušje na podnebni konferenci v Bakuju (COP29), katere ključni cilj je doseči dogovor, koliko denarja bodo bogate države namenile revnim in podnebno ranljivim, po prvem tednu pogajanj ni prav optimistično. Po izvolitvi Donalda Trumpa ji preti odstop od podnebnih zavez ZDA, ki so zgodovinsko povzročile največ izpustov, hkrati pa so trenutno največja proizvajalka nafte in zemeljskega plina na svetu (rekord črpanja so sicer dosegle lani, torej pod predsednikom Joejem Bidnom).
Trumpov oboževalec, argentinski predsednik Javier Milei, je delegaciji argentinskih pogajalcev po treh dneh konference naročil, naj se vrne domov, številni voditelji, tudi predsednica Evropske komisije in slovenski premier, pa so udeležbo na COP odpovedali.
“Napredek v prvem tednu je bil minimalen,” je povedala glavna slovenska pogajalka Tina Kobilšek. “Vemo, da glavni pogovori še prihajajo, tako glede novega finančnega cilja kot blaženja podnebnih sprememb, torej zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida. Prave diskusije o finančnem cilju ni, ne glede številke ne glede tega, katere države bodo donatorke,” je dodala pogajalka.
Danes se v Bakuju začenja ministrski del konference, ki se ga bo udeležil tudi slovenski minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer.
Pogajalci v teh dneh pogledujejo tudi na drugi konec sveta, kjer poteka zasedanje držav G20 – te povzročijo kar 80 odstotkov vseh svetovnih izpustov. “Tudi v Braziliji se voditelji pogajajo o zaključkih poročila, del katerih naj bi bile tudi podnebne vsebine. To bo pomemben signal tudi za pogajanja v Bakuju,” je poudarila Kobilšek.
Pot na podnebno konferenco v Baku (COP29) je financirana iz Sklada za podnebne spremembe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje