Prvi večji udarec za Giorgio Meloni: poraz, ki ga ni pričakovala, pa bi ga morala

Italijanska premierka Giorgia Meloni, ki v domači politiki že dolgo deluje skoraj neranljivo, je na ponedeljkovem referendumu o reformi pravosodja doživela prvi odmevnejši politični poraz.

Proti reformi, eni osrednjih točk programa njene vlade, je glasovalo 53,2 odstotka volivcev. Predlagane spremembe, ki so bile tudi dolgoletna neuresničena želja pokojnega Silvia Berlusconija, bi močno posegle v sistem imenovanja, delovanja in nadzora sodnikov in tožilcev ter sistem disciplinskih postopkov proti njim.

Reforma bi med drugim odpravila prehajanje med sodniškimi in tožilskimi funkcijami ter razdelila vrhovni sodni svet na dva ločena organa, in sicer eden za tožilce, drugi za sodnike. Njegove člane bi izbirali z žrebom, parlament, torej politične stranke, pa bi imel pri njihovem imenovanju večjo vlogo. Za disciplinske postopke proti sodnikom in tožilcem bi bil pristojen poseben organ.

Poraz na referendumu je morda marsikoga na prvi pogled presenetil, saj Meloni vodi eno najstabilnejših italijanskih vlad po drugi svetovni vojni.

Kot piše New York Times, je Meloni, ki je pri 31 letih postala najmlajša članica italijanske vlade in kasneje prva ženska na čelu vlade, v mandatu presenetila številne kritike. V tujini je sodelovala s sredinskimi voditelji, doma pa zavzemala razmeroma zmerna stališča, hkrati pa z ostro retoriko o vprašanjih, kot je nezakonito priseljevanje, ohranjala podporo svoje skrajno desne volilne baze.

A kljub navidezno drugačnim pričakovanjem poraz na referendumu, po besedah dr. Boštjana Udoviča, politologa s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, ni zares presenetljiv. Ključno ni bilo vprašanje politične pripadnosti, temveč vsebina referenduma.

Ustava edina stvar v Italiji, ki je popolnoma nedotakljiva

Italijanska ustava je namreč za javnost velika svetinja. "V Italiji, kjer je marsikaj relativno sprejemljivo, je ustava edina stvar, ki je popolnoma nedotakljiva," poudarja Udovič. Poskusi njenega spreminjanja so tako v Italiji tradicionalno naleteli na odpor, s katerim so se opekli že številni prejšnji voditelji.

Kot je pojasnil Udovič, bi Meloni na referenduma zmagala zgolj, če bi bila volilna udeležba dovolj nizka, ta je bila namreč okoli 60-odstotna. Proti reformi so se mobilizirala različna združenja in družbene skupine, pa tudi javne osebnosti, kot so pevci in igralci, ki se sicer redko politično izpostavljajo.

Zato rezultat po njegovem ne pomeni neposredne nezaupnice premierki, temveč predvsem odraža globoko zakoreninjen odnos Italijanov do ustave kot enega ključnih stebrov države. Referendum po njegovi oceni tudi ne bo bistveno ogrozil njenega mandata, saj da je podpora Meloni zgolj zanihala in ne občutno padla.

Razdrobljena levica kot ključ Melonijeve moči

Pomembnejše vprašanje tako zdaj ni Meloni, temveč opozicija in ali bo znala to referendumsko zmago unovčiti na volitvah prihodnje leto. Opozicijske skupine, ki so doslej le stežka omajale prevlado Giorgie Meloni, so ponedeljkov rezultat označile kot dokaz, da je premierko mogoče premagati in da lahko usklajena kampanja mobilizira volilce proti njej.

A Udovič je glede morebitne enotnosti opozicije skeptičen, na kar nakazuje dolgotrajna razdrobljenost italijanske leve sredine.

Kot pojasnjuje, sta v Italiji do devetdesetih let prejšnjega stoletja prevladovala dva politična pola, in sicer krščanski demokrati in socialisti. "Po letu 1990 je prišlo do razdrobljenosti političnega prostora tako na levi kot na desni," je pojasnil. Med tem, ko se je na desni ta prostor nato postopoma poenotil, predvsem pod Berlusconijem, in se oblikoval v nekakšno tristebrno zavezništvo med Ligo, ki jo zdaj vodi Matteo Salvini, Brati Italije Giorgie Meloni in Naprej Italija, pa je levica ostala zelo fragmentirana.

Prav to pa je eden ključnih razlogov, da Meloni ostaja politično tako močna. "Njen glavni uspeh je, da ji v sistemu, kakršen je italijanski, uspeva ohranjati fragmentacijo leve sredine. Dokler bo to uspevalo, in verjetno se ta del političnega prostora še nekaj časa ne bo poenotil zaradi močnih egov in pomanjkanja izrazitih voditeljev, bo Meloni premierka Italije" je pojasnil Udovič.

Po referendumu so sicer padla tudi prva imena v vladi. Zaradi škandalov, ki so zasenčili kampanjo, so odstopili državni sekretar za pravosodje Andrea Delmastro, vodja kabineta na ministrstvu Giusi Bartolozzi, Meloni pa je k odstopu pozvala tudi ministrico za turizem Danielo Santanche.

To je sprožilo vprašanja, ali bi lahko premierka posegla tudi po širšem političnem manevru, vključno s predčasnimi volitvami. Udovič meni, da je v Italiji, kjer je nestabilnost neločljiv del političnega prostora, sicer vedno mogoče marsikaj, vendar tak scenarij za zdaj ni verjeten, razen če bi se leva sredina nepričakovano hitro mobilizirala, česar pa ne pričakuje.

"Videli smo že več primerov vlad, kjer akterji po padcu premierja (Enrico Letta, Matteo Renzi, op. a.) niso bili pripravljeni popustiti, ampak so dodatno razbijali prostor leve sredine," je pojasnil.

"Učinkovita menedžerka"

Nasprotno pa je Meloni uspešno zapolnila politični vakuum po umiku Silvia Berlusconija, ki je nastal na desnici. Po Udovičevih besedah ji je to uspelo tudi zato, ker se ni izpostavljala v politikah, ki zadevajo le del države. "Za razliko od Salvinija se ni profilirala zgolj skozi vprašanja, kot so migracije, ki predvsem zadevajo jug Italije, ampak se je predstavila kot učinkovita menedžerka," je pojasnil.

Italijani namreč tradicionalno nagrajujejo politike, ki ustvarjajo vtis učinkovitosti. Prav Meloni pri tem izstopa, saj deluje skoraj kot tehnična premierka, ki ves čas govori o reformah in spremembah, ki naj bi državo premaknile naprej.

"Italijani se zavedajo, da je njihov sistem počasen, tog in nefleksibilen, zato so naklonjeni temu, da ga nekdo poskuša spremeniti," pojasnjuje Udovič. Tudi pravosodno reformo je Meloni predstavljala predvsem kot vprašanje učinkovitosti. "Če ji to ne bi uspelo, bi bil njen poraz še precej večji."

Po njegovem mnenju njena politična trdoživost izhaja prav iz načina vodenja in ustvarjanja vtisa vladanja. Pod njeno vlado sicer ni velikih, prelomnih sprememb, vendar uspešno gradi občutek stalne aktivnosti in reform. "Italijani radi vidijo, da se govori o spremembah, manj pa si želijo velikih pretresov. Ključen je občutek, da se nekaj dogaja in ne nujno konkretni rezultati," dodaja.