Reza Pahlavi: kdo je princ, ki se postavlja kot ključna figura za prihodnost Irana

Reza Pahlavi se je rodil 31. oktobra 1960 v Teheranu kot edini sin šaha po dveh prejšnjih zakonih, ki nista dala moškega naslednika.

Odraščal je privilegirano, izobraževali so ga zasebni učitelji, že od mladih nog pa so ga vzgajali kot naslednika na iranskem prestolu, poroča BBC.

Pri 16 letih so ga poslali v Teksas na urjenje za pilota bojnega letala, a preden bi se lahko vrnil in služil, je islamska revolucija leta 1979 strmoglavila 40-letno vladavino njegovega očeta, zadnjega perzijskega kralja Mohameda Reze Šaha Pahlavija, ki je leto dni po tem, ko je pred islamsko revolucijo pobegnil iz države, v Egiptu umrl za rakom.

"Nedokončano poslanstvo, ki ga je za seboj pustil oče"

Zdaj, skoraj pol stoletja kasneje in pri 65 letih starosti Reza Pahlavi, ki živi v predmestju Washingtona, znova išče vlogo pri oblikovanju prihodnosti Irana.

Do zdaj se je redko pojavljal v javnosti, po lanskih izraelskih zračnih napadih na Iran, v katerih je bilo ubitih več visokih iranskih generalov, pa je stopil v ospredje.

Na novinarski konferenci v Parizu je takrat dejal, da je pripravljen pomagati voditi prehodno vlado, če bi se Islamska republika zrušila. Pozneje je predstavil tudi načrt, kako bi bilo videti začasno - prehodno - upravljanje Irana.

Pahlavi poudarja, da ta njegova nova samozavest izhaja iz izkušenj, ki jih je pridobil z življenjem v iztgnanstvu, in iz tega, kar sam imenuje "nedokončano poslanstvo", ki ga je zapustil njegov oče.

"Ne gre za obujanje preteklosti," je dejal novinarjem v Parizu. "Gre za zagotovitev demokratične prihodnosti za vse Irance."

Za monarhiste v Iranu je bil Reza Pahlavi vsa ta leta pomemben simbol. Del Irancev namreč obdobje vladavine njegove družine vidi kot čas hitre modernizacije in tesnejših vezi z Zahodom, drugi pa se tega časa spominjajo tudi kot obdobja cenzure in represije zloglasne tajne policije Savak, piše BBC.

Njegova priljubljenost v Iranu je skozi leta nihala. Leta 1980 se je v Kairu simbolično razglasil za šaha, kar po mnenju nekaterih kritikov še danes spodkopava njegovo sporočilo o demokratičnih reformah.

Dosedanji poskusi brez trajnejših rezultatov

Večkrat je poskušal oblikovati opozicijske koalicije, a so se te večinoma soočale z notranjimi nesoglasji in omejenim dosegom znotraj države. Pahlavi se je pri tem dosledno distanciral od nasilja in oboroženih skupin ter pozival k mirnemu prehodu in referendumu o prihodnjem političnem sistemu.

V zadnjih letih je znova pritegnil več pozornosti. Med protesti leta 2017 so se pojavili vzkliki v podporo njegovemu dedku, smrt Mahse Amini leta 2022 pa ga je znova potisnila v središče medijske pozornosti.

Njegov poskus združitve razdrobljene opozicije je sicer pritegnil mednarodno zanimanje, a po mnenju kritikov ni prinesel trajnejših rezultatov, piše BBC.

Dodatne delitve je povzročil njegov obisk Izraela leta 2023, po katerem so se mnenja v Iranu še bolj razšla. Po izraelskih zračnih napadih je sprožil nove razprave tudi z izjavami, da bi mnogi Iranci pozdravili "vse, kar slabi režim".

En neizvoljeni vladar namesto drugega?

Danes se Reza Pahlavi ne predstavlja kot prestolonaslednik v čakanju, temveč kot simbol narodne sprave, piše BBC.

Pravi, da želi Iran usmerjati k svobodnim volitvam, vladavini prava in enakim pravicam za ženske, končno odločitev o tem, ali naj država ostane republika ali se vrne k monarhiji, pa bi po njegovem morali sprejeti volivci na referendumu.

Njegovi podporniki ga vidijo kot edino opozicijsko osebnost z mednarodno prepoznavnim imenom in dolgoletno zavezanostjo mirnim spremembam. Kritiki pa opozarjajo, da je še vedno preveč odvisen od tuje podpore, ter dvomijo, ali so Iranci v državi, izčrpani po desetletjih političnih pretresov, pripravljeni zaupati voditelju iz izgnanstva.

Čeprav ga iranske oblasti prikazujejo kot grožnjo, njegove dejanske podpore ni mogoče izmeriti brez odprtega političnega prostora in verodostojnih javnomnenjskih raziskav, opozarja BBC. Nekateri Iranci še vedno spoštujejo njegovo družinsko ime, drugi pa se bojijo, da bi zamenjali enega neizvoljenega vladarja z drugim, tudi če bi bil ta ovit v demokratično podobo.