Objavljamo zapis novinarke N1 Julijane Mojsilović, ki je leta 1992 v Sarajevu doživela prvi dan vojne v Bosni in Hercegovini.

Te dni mineva trideset let od začetka vojne v Bosni in Hercegovini. Petega aprila 1992 so  paravojaške sile bosanskih Srbov ob pomoči Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki je bila pod nadzorom Beograda, obkolile Sarajevo, dan pozneje, ko sta neodvisnost BiH priznali tudi ZDA in EU, pa se je začela vojna, ki je trajala do leta 1995. V skoraj štirih letih je življenje izgubilo več kot sto tisoč ljudi, samo v Sarajevu je umrlo več kot enajst tisoč ljudi.

O svoji takratni izkušnji je za N1 spregovorila Julijana Mojsilović, danes novinarka angleške redakcije portala N1. Takrat je bila dopisnica ameriške tiskovne agencije Associated Press (AP), ki je z novinarsko kolegico iz BBC ravno prispela v Sarajevo. Opisala je svoj dan v mestu in strah, ki jo je preveval. Spodaj ga objavljamo v celoti.

***

Zadnji let iz Beograda v Sarajevo je bil “zaradi megle”v glavnem mestu takratne jugoslovanske republike Bosne in Hercegovine 5. aprila zvečer odpovedan, zaradi česar je moralo več novinarjev ob polnoči poiskati prevoz in priti v Sarajevo do poldneva 6. aprila, ko naj bi potekal rudarski protivojni protest.

Izbire ni bilo, zato se nas je nekaj odpravilo na pot v mojem avtu s črnimi tablicami P – znak, da je to ameriški medij AP. Okoli 5. ure zjutraj smo se odpravili na pustolovščino, ki si je nismo mogli niti predstavljati, kljub izkušnjam poročanja o prejšnjih konfliktih v Sloveniji in na Hrvaškem.

Prve barikade so bile srbske. Po nekajurnih pogajanjih, da gremo na lastno odgovornost, so nas pustili.

Že pri Sarajevu je bila bošnjaška straža. Mlajši moški, oblečen kot civilist, presenečen, da smo sploh prišli do sem, nam je dal natančna navodila, kako priti do mesta. Počasi, z vsemi štirimi vključenimi smerniki, v koloni (so bili trije novinarski avtomobili) in “dajte TV ali press na avto”, da se vidi.

V Holiday Inn smo prispeli malo pred poldnevom. Čudne okoliščine. Gostje odhajajo, kolega iz ZDA, ki se je ravno odjavljal, je dejal: “Pojavljajo se govorice, da bo napad na hotel. Ne prijavite se.”

S kolegico z BBC sva se vseeno prijavili in se namestili v sobi.

Kmalu so se zaslišali streli. Z okna sobe sem videla, da ljudje, ki so prišli na protest, gledajo proti hotelu in iščejo zavetje za betonskimi ograjami, zabojniki …

Iz svoje sobe sem skušala poklicati kolegico, a je bila linija zasedena. Šla sem na hodnik in zavohala smodnik. Jasno mi je bilo, da streljajo iz hotela.

Z dvigalom sem se spustila v preddverje, in ko so se vrata odprla, sem zagledala več cevi pušk, uperjenih vame. Dobila sem napad histeričnega smeha in rekla: “Novinarka sem.”

Pustili so me, prosili so za novinarsko izkaznico.

“Kdo je še zgoraj?” “Kje so teroristi?”

“Kako naj vem. Kolegica z BBC je zgoraj.”

“Pokliči jo dol. Če je sama v dvigalu, naj kriči – če ni, naj bo tiho.”

Medtem sem na tleh zagledala več ljudi, oblečenih kot civilisti, z obrazi obrnjenimi v tla in zvezanimi rokami za hrbtom. “Teroristi,” je dejal njihov stražar, “so bili v hotelu ujeti z orožjem.”

Končno je prišla tudi kolegica z BBC, kljub opozorilu tiha in z neprebojnim jopičem. Iskala sem telefon za stik z uredništvom v Beogradu. Dovolili so mi za pult, rekli so mi, naj se sklonim, dva ali trije fantje s puškami so stali pred pultom. Počutila sem se kot Barbara Walters v Vietnamu.

Svojemu kolegu v Beogradu sem dejala: “Vojna se je začela.” Zasmejal se je in rekel: “Mene si našla, da me hecaš.” Eden glavnih fantov me je slišal, kako ga prepričujem in govorim, da se ne šalim. Iz thomsona je ustrelil v strop. Kolega se je zresnil in začel pisati, kar se mu govorila.

S kolegico z BBC sva sedeli v preddverju in razmišljali, kam bova šli. K nama sta pristopila dva fanta in vprašala, čigav avto je na parkirišču (edini je bil še tam) z oznako press. Povedala sem, da je moj.

“Gremo s tem avtom.”

“Kam pa?”

“Tja, kjer je varnejše,” je odgovoril in želel ključe, da bo vozil. Upirala sem se, toda pojasnil je, da je mesto zaprto in ne bom vedela, kam moram iti.

Eden mi je podal drag kemični svinčnik. “To je za tvoj avto. Ne potrebujem ga,” je dejal. Mislila sem, da se šali. Ni se šalil.

Odpeljali smo se do hotela Beograd. Voznik se je na vsaki bošnjaški barikadi (Srbom smo se izogibali) napol potegnil skozi okno, držal volan in vpil svoje ime. Ljudje pri barikadah so samo pomahali. Še danes ne vem, po kateri poti smo šli do hotela, a je trajalo dolgo. Spomnim se, da sem po naključju videla mino (prejšnja izkušnja), privezano na klop v parku. Blokirala je cesto. Moj voznik ni videl mine in je začel voziti okoli klopi. Vpila sem: “Mina, ustavi se!” Ustavil se je, pogledal mino, potem še mene in vprašal: “Kako si vedela?” “Nisem vedela, videla sem.”

Prispeli smo do hotela Beograd. S kolegico sva se prijavili. Vprašala sem za ključe avtomobila.

“Ne. Mi jih potrebujemo. Nazaj v štab ne moremo peš.”

“Jutri grem v Mostar, potrebujem avto, vrni mi ključe, prosim.”

Menim, da sem bila slišati nesramna, zato sta oba odmaknila jakne in videla sem po dve pištoli. “V redu,” sem rekla in gledala v pištole.

Naslednji dan sem šla v Holiday Inn in vprašala glavnega, tistega, ki je streljal v strop, ali ve, kaj je z mojim avtom. “Kateri je?” Povedala sem mu. “Tam zraven hotela Bristol je, malo se strelja naokoli, pazi, kaj boš naredila.”Nič nisem naredila. Avto je dan kasneje končal v naselju Dobrinja, prerešetan.

Tisto noč sva v hotelu Beograd s kolegico srečali Angleža, ki se je znašel v Sarajevu. Ni verjel, tako kot mnogi Sarajevčani, da bo vojna. Kolikor se spomnim, je vodil kazino. Pogovarjali smo se in dejal je, da je videl, s kom sva prišli. Povedal nama je nekaj stvari o enem izmed njih. Spogledali sva se.

Pozneje sva šli v sobo in moški iz recepcije mi je rekel: “Tisti, ki ti je vzel avto, je prišel vprašat, kje si. Rekel sem mu, da ne vem.” “Zakaj?” sem ga vprašala, “morda mi je želel vrniti ključe avtomobila.” Receptor me je sočutno pogledal. Sporočilo sem razumela. “Pazi se nocoj,” mi je dejal.

Kolegica z BBC me je vprašala, kaj mi je povedal. Povedala sem ji. “Ne računaj name, zelo me je strah.” V redu, dobro je vedeti, sem si mislila.

Šla sem v sobo. Eno posteljo sem porinila pred vrata. Na drugi sem bolj sedela kot ležala. Nisem mogla spati.

Naslednji dan se je začelo resno bombardiranje.

Danes, 30 let in celo vojno pozneje, nekatere slike, na žalost ali srečo, že bledijo.

Avtor: Julijana Mojsilović