Sebastian Kurz ne bi bil prvi avstrijski politik, ki bi bil obsojen zaradi lažnega pričanja. Tožilstvo na izvensodno sploh ne pristaja, kar pomeni, da sta možnosti le dve: bodisi zaporna kazen bodisi oprostilna sodba. Afera Ibiza, ki Avstrijo močno pretresa že nekaj let, se bliža enemu od vrhuncev. In ali je res mogoče, da bi se v primeru oprostilne sodbe Kurz lahko politično rehabilitiral in se ponovno podal celo v tekmo za kanclersko pozicijo?
Dolgo se je špekuliralo, prejšnji petek je postalo jasno: sojenje Sebastianu Kurzu se bo na dunajskem deželnem sodišču začelo 18. oktobra, na rojstni dan trenutno vladajočega kanclerja Karla Nehammerja.
Nedvomno je, da bo sojenje Kurzu na Dunaju konec oktobra pritegnilo veliko pozornost ne le domače, temveč tudi tuje javnosti. Neopaznosti mu namreč nikoli ne bi mogli očitati.
Bil je najmlajši evropski zunanji minister, najmlajši avstrijski kancler, vzpenjajoča se zvezda evropskih konzervativcev, politik, ki je v Evropi, še posebej izrazito v času begunske krize, znal braniti avstrijske nacionalne interese, predvsem pa tisti politik, ki je domači javnosti obljubljal “novo smer”, skovanko, ki jo je pred parlamentarnimi volitvami leta 2017 oblikoval skupaj z ekipo svojih svetovalcev, jo v volilni tekmi ponavljal kot mantro in nato s stranko “novih obrazov” močno zmagal.
PROFIMEDIA
Lagal, ker ni hotel omajati lastnega imidža
Sebastian Kurz je obtožen krivega pričanja. Iz kazenske ovadbe izhaja, da naj bi pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki preiskuje razvpito afero Ibiza, lagal v treh različnih primerih.
Vsi so povezani s kadrovanjem v avstrijskem državnem holdingu ÖBAG, ki upravlja s 23 milijardnim premoženjem in državnimi deleži v družbah kot so OMV, A1, Pošta in Verbund.
Avstrijska multinacionalka Verbund. Na fotografiji jez na reki Dravi na avstrijskem Koroškem. (Foto: N1)
Kurz naj bi med zaslišanjem junija 2020 hotel namenoma zmanjšal svojo vlogo in vpliv, ki ga je imel pri imenovanju uprave in nadzornega sveta holdinga.
“Kurz je bil tukaj veliko bolj vpleten, poglede na to temo sva redno izmenjevala, končno odločitev je sprejel on,” je tožilcem lani priznal kasnejši prvi mož holdinga Schmid, tudi z namenom, tako poznavalci, da si kot (najverjetnejša) kronska priča v procesu Ibiza zagotovi odpustke pri tožilcih. Med drugim je namreč osumljen tudi sodelovanja pri prirejanju anketnih rezultatov v prid Kurzu in njegovi stranki pred volitvami leta 2017.
Poleg Kurza bosta na zatožno klop sedla tudi njegov nekdanji vodja kabineta Bernhard Bonelli in nekdanja podpredsednica ljudske stranke ter nekdanja generalna direktorica družbe Casinos Austria Bettina Glatz-Kremsner. Tudi njima tožilstvo očita laganje pred parlamentarno komisijo.
108 strani obtožnega spisa
Obtožnico, ki jo je sprožila kazenska ovadba stranke Neos, so tožilci sestavljali skoraj 30 mesecev, spisana je na 108 straneh. Priznani strokovnjak za kazensko pravo Robert Kert je obsežnost obtožnih dokumentov označil kot netipično.
“Pri tožilskih spisih, ki se znajdejo pred sodnikom, utemeljitev pravzaprav ni potrebna,” je dejal prejšnji teden. Vendar, kot pojasnjujejo specializirani tožilci za pregon gospodarskega kriminala, niso želeli izpustiti nobene podrobnosti in so zaslišanje Kurza pred parlamentarno komisijo v obtožnici dokumentirali do zadnje podrobnosti.
Tožilci želijo na sodišču dokazati, da je Kurz pred preiskovalno komisijo parlamenta namenoma izkrivljal resnico oziroma lagal. Zato se v obtožnici posebej osredotočajo na njegove (domnevne) motive – med drugim, da se je iz političnih razlogov in ker ni hotel omajati lastnega imidža, obnašal, kot da s kadrovanjem nima nič.
Kurz in Schmid iz oči v oči
Za sojenje so (za zdaj) predvideni zgolj trije dnevi. Seznam vabljenih prič je dolg, od že omenjenega Schmida, do bivšega podkanclerja Heinz-Christiana Stracheja, skupaj 21 oseb.
Posebej napet bo trenutek, ko si bosta v sodni dvorani po več letih iz oči v oči znova zrla nekdanja zaupnika in politična pajdaša, Kurz in Schmid.
Nedvomno bo cilj obrambe zamajati Schmidovo kredibilnost. To so poskušali že med samo preiskavo s pomočjo telefonskega pogovora med njim in Kurzem, ki ga je slednji posnel skrivaj in v katerem naj bi, tako trdijo tožilci, Kurz z zvijačo želel naknadno ustvariti dokaze v svoj prid.
Avstrijsko ministrstvo za finance (Thomas Schmidt)
Thomas Schmid je nekdanji generalni sekretar finančnega ministrstva in generalni direktor državnega holdinga ÖBAG, vrednega več kot 23 milijard evrov. Sodil je v ožji krog nekdanjega kanclerja Sebastiana Kurza. Pred štirimi leti so mu v hišni preiskavi zasegli telefon. Čeprav je skušal izbrisati večino sporočil in klicev, so jih preiskovalci uspeli dobiti. Schmid, ki se je po selitvi iz Avstrije na Nizozemsko z avstrijskimi tožilci sestal večkrat, je zdaj celo ključna priča v preiskavah zlorab položaja in koruptivnih dejanj, ki posegajo v sam vrh avstrijske politike in gospodarstva. Avstrija je, prav zaradi njegovega sodelovanja s tožilci, že mesece na robu velikega političnega poka.
Kurz je komentar na obtožnico pred televizijskimi kamerami zavrnil in jo pospremil zgolj z zapisom na družbenem omrežju X, češ “da je njegovo nedolžnost v predkazenskem postopku potrdilo 30 prič”.
Hkrati v svoj zagovor zdaj poudarja, da se zaradi takratne težke politične situacije v državi (pandemija koronavirusa) na parlamentarno zaslišanje ni mogel zares pripraviti. S čimer (soočen z obtožbami o laganju) posredno namiguje, da je pred komisijo rekel tudi kaj, česar ni dobro premislil.
Izvensodna poravnava izključena, torej ali zapor ali oprostilna sodba
Ni nepomembno, da tožilstvo absolutno izključuje možnost izvensodne poravnave ali zgolj denarno kazen, ki jo kazenski zakonik, tudi v tem primeru, sicer dopušča.
S tem, kot pravijo, želijo avstrijski javnosti poslati jasno sporočilo – tovrstni delikti naj bodo najstrožje kaznovani. Prav tako ni zanemarljivo, da je sodnik Michael Radasztics, ki bo na koncu primer razsodil, nekdanji 11-letni vodja posebne skupine tožilcev, specializirane za kriminal belih ovratnikov.
In nenazadnje – to je vprašanje obstanka demokracije. Parlament nadzoruje vlado. Ko kancler laže parlamentu, to ni le poseg v demokratična načela, temveč škodi zaupanju v demokratične institucije, pravijo tožilci. Če bo Kurz spoznan za krivega, mu grozi kazen do treh let zapora.
Kot je te dni zaslediti v številnih komentarjih, tožilstvo z obtožnico, ko gre za ugled, tvega veliko. Po nedavnih oprostilnih sodbah za nekdanja politika Heinz-Christiana Stracheja (primer vplivanja na zakonodajo v zameno za donacijo stranki Svobodnjakov) ter Christopha Chorherrja (Zeleni) je podoba institucije v javnosti namreč že precej načeta.
Dolga zgodovina obsojenih avstrijskih politikov
V primeru obsodbe, Kurz ne bi bil prvi avstrijski kancler, ki bi ga doletela kazen zaradi laganja. Fred Sinowatz, ki je avstrijsko vlado vodil v letih od 1983 do 1986, je bil zaradi lažnega pričanja obsojen v začetku devetdesetih let. Točka spora so bile besede, izrečene oktobra 1985 na seji izvršnega odbora stranke na Gradiščanskem, ko je napovedal, da bo v volilni tekmi za predsednika države avstrijski javnosti razkril “rjavo preteklost” predsedniškega kandidata ljudske stranke in nato kasnejšega predsednika države Kurta Waldheima.
Novinar Alfred Worm je to izjavo obelodanil javnosti, Sinowatz pa proti njemu sprožil postopek zaradi obrekovanja – in izgubil. Sodišče mu je zaradi lažnih izjav izreklo kazen v višini 360.000 šilingov (približno 26.000 evrov).
Obsodbe visokih avstrijskih politikov niso redke. Prav zaradi lažnega pričanja sta že bila obsojena tudi Hannes Androsch, nekdanji finančni minister in podkancler (kasneje obsojen tudi zaradi utaje davkov) ter nekdanji zunanji minister Leopold Gratz – kazen 450.000 šilingov (33.000 evrov).
Nekdanji notranji minister in predsednik Zveze avstrijskih sindikatov Franz Olah je bil leta 1969 obsojen na eno leto zapora zaradi poneverbe sredstev sindikata. Natanko 20 let pozneje se je moral na sodišču zagovarjati Bruno Kreisky, kancler z najdaljšim stažem vladanja. Kaznovan je bil zaradi obrekovanja publicista Simona Wiesenthala, ki je preživel holokavst v Mathausenu, Kriesky pa ga je označil za obveščevalca gestapa. Tudi njega je sodišče kaznovalo z denarno kaznijo.
Nekdanji notranji minister in poslanec evropskega parlamenta Ernst Strasser je novinarjema, preoblečenima v lobista, v Evropskem parlamentu povedal, da je za plačilo pripravljen vplivati na zakonodajo EU – in bil zaradi korupcije obsojen na tri leta zapora.
V največjem korupcijskem procesu v zgodovini avstrijskega pravosodja pa je bil pred tremi leti na prvostopenjskem sodišču zaradi zlorabe zaupanja, ponarejanja dokazov in sprejemanja daril s strani uradnih oseb na osem let zapora obsojen še en nekdanji finančni minister Karl-Heinz Grasser. Sodba še ni pravnomočna.
V ozadju že načrt politične rehabilitacije?
Vodstvo avstrijske ljudske stranke “brezpogojne zvestobe” svojemu nekdanjemu šefu javno že nekaj časa več ne izreka. Vse več visokih strankarskih funkcionarjev, predvsem državnih guvernerjev, se je od Kurza že previdno distanciralo.
Novembra lani je zdajšnji kancler Karl Nehammer v parlamentu prvič odkrito kritiziral svojega predhodnika, ko je govoril o porabi davkoplačevalskega denarja za prirejanje političnih anket, ne da bi ga pri tem sicer neposredno imenoval.
PROFIMEDIA (Kancler Karl Nehammer)
Kurz, ki se je po (začasnem?) umiku iz politike, sprva zaposlil kot “globalni strateg” pri tehnološkem milijarderju Petru Thielu, pa spisal biografijo z naslovom Pogovorimo se o politiki, zdaj pa kot investitor in svetovalec dela v lastnem podjetju s pisarno na Dunaju s pojavljanjem v javnosti stranki nikakor ne dela usluge.
Pred kratkim je na Madžarskem na javni tribuni pohvalil svoje nekdanje sodelovanje z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, pretekli mesec pa je pred očmi mimoidočih v priznani salzburški restavraciji na šunki in gin toniku gostil poslovne partnerje, prijatelje in znance celo (kritičnega) kanclerja Nehammerja.
Lisi Niesner/REUTERS
Vse pogostejše pojavljanje v javnosti bi lahko nakazovalo, da Kurz nad politiko (še) ni naredil križa, čeprav je sam sprva trdil nasprotno. O tem, da je končal s politiko, dvomijo celo v ljudski stranki.
Številni njegovi nekdanji zaupniki so najeli Kurzeve poslovne prostore na dunajskem Schubertringu: od nekdanjih ministrov Gernota Blümela in Elisabeth Köstingem, do nekdanjih uslužbencev kabineta.
Vnovičen prevzem stranke in (nato tudi) kanclerskega položaja ni nemogoč, a Kurzeva politična rehabilitacija je (seveda) pogojena z oprostilnimi sodbami na sodiščih in s kratkoročnim spominom avstrijske javnosti, ki je že dolgo utrujena od številnih postopkov, povezanih z afero Ibiza.
Do volitev le še leto dni
Medtem se je (neuradna) volilna kampanja že začela. Dolgo(časno) poletno politično zatišje, ko sta bili edini ključni temi strankarskih pregovarjanj visoka inflacija ter zapis pravice plačevanja z gotovino v ustavo (čeprav to potrošnikom že zagotavlja evropska evrska zakonodaja), je prva prekinila deželna glavarka Spodnje Avstrije Johanna Mikl-Leitner iz vladajoče ljudske stranke, ki ji podpora na zvezni ravni še naprej stagnira.
Z izjavo, da sama “predstavlja večino normalno mislečih v državi”, desničarske skrajneže, marksiste in podnebne aktiviste pa je opisala kot “neusmiljene, kaotične ljudi”, si je nakopala jezo mnogih.
Podkancler Werner Kogler (Zeleni) je njeno retoriko označil za “predfašistoidno”, predsednik države Alexander Van der Bellen pa za nespoštljivo. “Ne smemo se navaditi, da se politične izjave spet uporabljajo za izključevanje ljudi, da spet govorijo o naših in vaši«. Prenehajte, borite se za najboljše rešitve! Populizem iz ljudi izvablja le najslabše,” je bil oster Van der Bellen.
PROFIMEDIA (Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen)
S tem se je posredno dotaknil tudi politike Svobodnjakov, ki jim ankete še naprej obetajo tudi možnost za zmago na volitvah.
Predsednik stranke Herbert Kickl že obljublja, da bo “ljudski kancler, z vso ostrino, ki jo (že) premore”, a koalicijo s Svobodnjaki za zdaj odklanjajo vsi, še najbolj goreče socialni demokrati.
Tem podpora zopet raste. Junijskega fiaska jim volilci očitno niso zamerili. Na strankarskih volitvah so za novega predsednika stranke namreč najprej razglasili glavarja Gradiščanske Hansa Petra Doskozila, naslednji dan, po razkritju, da so rezultate volilnih glasov v excell tabelo vnesli v napačne stolpce, pa za novega predsednika imenovali protikandidata Andreasa Bablerja.
Stranki Zeleni in Neos vztrajata pri okoli devetih odstotkih izmerjene podpore, komunisti (KPÖ) pa, kot za zdaj kažejo ankete, po volilnih uspehih na deželnih volitvah na Štajerskem in Solnograškem zveznega parlamentarnega praga ne bi presegli.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje