Spoznajte 94-letno babico, ki s svojo pojavo navdušuje ljudi z vsega sveta

V Scannu, srednjeveški vasici, skriti globoko v divjih gorah italijanske dežele Abruci, živi 94-letna Margherita Ciarletta, ki se vsak dan obleče v stoletja staro tradicionalno nošo.

Turisti, ki se prebijajo skozi tlakovane ulice, ne prihajajo zgolj zaradi razgledov na gore ali cerkva. Prihajajo iskat "Nonno Margherito" oziroma kot ji pravijo domačini, "L’Ultima Regina" – zadnjo kraljico.

Pogosto tavajo po vasi in trkajo na vrata, dokler je ne najdejo – nato se z njo fotografirajo. A Ciarletta ne išče pozornosti. Ni zvezdnica, vztraja. Je le običajna babica, ki je ponosna na svoje podeželske korenine.

Pravi, da isti kroj temne volnene obleke z dolgimi črnimi rokavi in bombažnim naglavnim trakom nosi že od 18. leta. "Ta obleka mi je bila vedno všeč, ponosna sem, da jo nosim," je povedala za CNN.

To je bila stoletja ena od dveh vrst oblačil, ki so jih nosile ženske v Scannu. Prva, bolj vsakdanja in resna, namenjena delu na polju in opravilom – to je tista, ki jo danes nosi Ciarletta. Druga, bolj dovršena in bogato vezena in okrašena kostumska noša s pokrivalom, pa se je nosila ob nedeljah v cerkev ter ob praznikih in verskih obredih.

Nekaj domačink še vedno obleče to bolj slavnostno nošo ob sprevodih in na prireditvah. Le Ciarletta vsak dan znova oblači preprosta delovna oblačila svojih prednic. Tudi ob nedeljah se drži tradicionalne vsakdanje noše, le da jih izmenjuje – nekatere so črne, druge temno modre z belimi poudarki.

"To je bila – in je še vedno – moja vsakdanja obleka," pravi Ciarletta. "Mojemu možu nikoli ni bila všeč, a me to ni nikoli ustavilo, da je ne bi nosila vsak dan – tako med delom na polju kot ob praznikih," dodaja.

"Vse delam sama"

Potem ko sta nedavno umrli njeni sestri, ki sta se prav tako oblačili v tradicionalna oblačila, je Ciarletta postala zadnja ženska v Scannu, ki še vedno nosi to staro nošo. Novica o njeni edinstveni pojavi se je najprej razširila od ust do ust, nato pa tudi na družbenih omrežjih. Lokalne oblasti si zdaj prizadevajo, da bi UNESCO prepoznal to nošo kot primer nesnovne kulturne dediščine.

Ciarletta se je rodila v Scannu in ga nikoli ni zapustila. Od leta 1950 živi v isti kamniti hiši in kljub častitljivi starosti vsakodnevne opravke opravlja brez pomoči, le občasno se zanaša na palico za hojo.

"Vse delam sama. Zjutraj opravim gospodinjska opravila, uredim vrt, kuham in grem na krajši sprehod. Družim se s prijatelji, sosedi in družino. Včasih grem na sprehod po poljih nad vasjo," je povedala za CNN.

Opustila je sicer svojo staro navado, ko je vsak dan obiskala lokalni bar in popila jutranjo kavo. Ko jo obiščejo vnuki, jim rada skuha tradicionalne jedi, ki izvirajo iz Abrucev, v zameno pa ji pomagajo odganjati nezaželene radovedneže. "Čudoviti so, da tako skrbijo zame. Res imam srečo," je dejala.

A vloga turistične atrakcije ji ni vedno po volji. Zavrnila je že več televizijskih ekip; večino obiskovalcev sicer prijazno sprejme, prav tako ji ne moti, če jo fotografirajo za Instagram – a enkrat je pregnala turiste, ki so brez dovoljenja stopili v njeno odprto vežo.

Njen glas je jasen, pogled bister, govor odločen. Ne uporablja narečja, ki ga nekateri starejši krajani še vedno govorijo, da bi se oddaljili od tujcev. Je dostopna, a pod svojimi pogoji.

"Ker sem zadnja, ki še nosi to nošo, me ljudje iščejo, da bi se slikali z mano, a včasih jih pride preveč in postane nadležno."

Ciarletta je bila priča velikim spremembam. Vas Scanno je bila stoletja bogata – premožne kmečke družine so se med seboj merile v gradnji razkošnih palač, cerkva in vodnjakov. Ozke ulice so kot labirint baročnih, romanskih in gotskih palač, pomešanih s skromnimi hišami, ki spominjajo na prizore iz božičnih jaslic.

A izseljevanje je vas močno izpraznilo, tam je danes le še okoli 1.600 prebivalcev. Družine so se preselile v mesta ali v tujino – mnogi v ZDA – v iskanju dela in boljšega življenja.

"Zadovoljna sem s svojim življenjem"

Pravi, da je življenje, kot ga je poznala v mladosti, že zdavnaj izginilo. Takrat je dneve preživljala visoko nad Scannom, kjer je pasla ovce, nabirala drva, sejala, obdelovala polja in spravljala pridelek.

"Včasih smo trdo delali. Danes tega dela ni več. Bilo je naporno, a vedno smo bili skupaj," je dejala. Močan občutek skupnosti in tesne sosedske vezi so se izgubile.

"Pogrešam nekatere izgubljene običaje, pogrešam pokojnega moža in čase, ko nas je bilo več in smo vedno jedli skupaj. Nisem bila nikoli sama. Danes pa sem včasih." Kljub izgubi družine, prijateljev in načina življenja, Ciarletta pravi, da ni nostalgična ali žalostna. Uživala je v modernih pridobitvah in udobju, ki ji jih je prinesel napredek.

"Vse življenje sem delala na polju, vse do 70. leta, hkrati sem skrbela za živali na naši kmetiji. To je bilo fizično zelo zahtevno," je navedla. "Življenje, ki ga imam zdaj, je veliko boljše kot prej. Danes mi je lažje kot nekoč – imam čas zase in lahko se spočijem. Ugotovila sem, kaj pomeni imeti prosti čas. Užívam v tem, da sem babica, zadovoljna sem s svojim življenjem."

Ciarletta je vas v življenju zapustila le nekajkrat – ob posebnih priložnostih – v tujino pa ni nikoli potovala. Ni presenetljivo, da tudi ne načrtuje nobenega potovanja. Turizem je nikoli ni pritegnil.

Avtor: Silvia Marchetti/CNN