Menu Item
Da je napad Rusije na Ukrajino "iminenten", Washington vztraja že več tednov. Že v drugi polovici januarja se je zdelo, da so odnosi med Zahodom (v prvi vrsti ZDA) in Rusijo ter Ukrajino napeti do skrajnosti, a je pretekli konec tedna pokazal, da ni tako – dogajanje v petek in soboto, o katerem so zlasti največji mediji obširno poročali, je pokazalo, da lahko zvonovi vojne zadonijo še glasneje.
V petek zvečer je medije in družbena omrežja preplavila informacija Washingtona, da je ruski napad na Ukrajino pričakovati “vsak čas” oziroma še v času zimskih olimpijskih iger, ki se bodo na Kitajskem zaključile prihodnji konec tedna. Datum domnevnega ruskega napada, ki so ga ZDA po naših informacijah komunicirale s partnericami, je sreda. Torej dan, ko se bodo v Bruslju na dvodnevnem zasedanju zbrali obrambni ministri držav članic Nata in dva dni pred začetkom Münchenske varnostne konference. Konferenca, ki bo zaradi epidemioloških razmer potekala z omejenim številom udeležencev, v svetovnem merilu velja za enega najpomembnejših dogodkov na področju varnosti v mednarodni skupnosti.
Agenda zasedanja obrambnih ministrov držav Nata še ni dostopna na spletni strani zavezništva. STA navaja, da naj bi po večtedenskih razpravah države članice Nata ta teden podpisale dogovor o povečanju prisotnosti vojaških sil na vzhodnem krilu Nata, odločitev pa naj bi potrdili in objavili na srečanju obrambnih ministrov.
ZDA so ruski napad (glasno in javno) pričakovale že v sredini januarja, medtem pa v Kremlju napovedi Zahoda kontinuirano zavračajo in vztrajajo pri svojem – Rusija nima namena napasti Ukrajine, sporočajo. Še več, ruski predsednik Vladimir Putin je po besedah Kremlja napovedi o skorajšnjem napadu v sobotnem telefonskem pogovoru s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom ocenil za “provokativno špekulacijo”. V uradu ruskega predsednika so prav tako prepričani, da bi lahko tovrstne napovedi v kombinaciji z vojaškimi sredstvi, ki jih Zahod pošilja v Ukrajino, vodile do “morebitnih agresivnih dejanj ukrajinskih sil v Donbasu”, navaja STA.
A čeprav Kremelj vztrajno zanika, da pripravlja napad, premiki ruskih vojaških sil na območjih blizu Ukrajine tega ne potrjujejo. Od leta 2014 je Rusija prerazporedila svoje sile in je na območja blizu meje z Ukrajino skupno namestila med 55.000 in 60.000 pripadnikov kopenskih sil, v analizi, objavljeni konec januarja, zapiše poznavalec ruske varnostne politike z ameriškega raziskovalnega centra CNA Michael Kofman. Tem silam so se v zadnjih mesecih pridružili še dodatni vojaki, zaradi česar Zahod ocenjuje, da je na zahodu Rusije krepko nad 100.000 pripadnikov ruske vojske, ki upravljajo težko orožje. V teh dneh po ocenah zveze Nato v Belorusiji, severni sosedi Ukrajine, prav tako vadi 30.000 ruskih vojakov.
Medtem ko je o prihodu dodatnih ruskih sil sklepati tudi s satelitskih posnetkov ameriškega tehnološkega podjetja Maxar, je Kofman ob videoposnetkih premikov ruske vojske, ki krožijo po družbenih omrežjih, v soboto na Twitterju sklepal, da se ruske vojaške enote premikajo proti Belgorodu. Ta je od ukrajinskega mesta Harkov oddaljen nekaj manj kot 80 kilometrov. Če je zaupati verodostojnosti posnetkov in navedbam uporabnikov Twitterja, Rusija v Belgorodu kopiči tudi vojaške helikopterje in mobilne balistične rakete kratkega dosega Iskander.
Ne le premiki vojske, Rusija načrtuje tudi spremembe na svojem diplomatskem predstavništvu v Kijevu. Tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova je namreč sporočila, da bodo delovanje predstavništva “optimizirali”.
Da iz Kijeva (začasno) umikajo svoje diplomatsko osebje, so doslej sporočile ZDA, Avstralija in Kanada, poroča STA. Še več držav, tudi nekatere evropske, so svoje državljane pozvale k odhodu iz Ukrajine, poljski notranji minister Mariusz Kamiński pa je po navedbah Al Džazire dejal, da se Poljska v primeru ruske invazije na Ukrajino pripravlja na sprejem beguncev.
Zahodne države svarijo ne le pred možnostjo oboroženega napada, temveč tudi pred kibernetskimi napadi. Po navedbah tiskovne agencije Reuters se na morebiten kibernetski napad, ki bi se zgodil s podporo Rusije, pripravlja tudi Evropska centralna banka. Banke se sicer na morebiten kibernetski napad pripravljajo s simulacijami kibernetskih napadov.
V poplavi svaril pred napadom, ki prihajajo iz ZDA, in zanikanjem Rusije, da bi načrtovala napad, je tako neizmerno težko oceniti, ali se bo vojaška agresija (ta teden) dejansko zgodila. Se pa poznavalci že nekaj časa strinjajo, da bi lahko zelo hitro prestopili točko brez povratka, ki pomeni začetek vojaške agresije. Pri tem ne gre pozabiti, da je Ukrajina v primežu oboroženega konflikta od leta 2014, ko so na območjih samooklicanih republik Doneck in Lugansk nadzor prevzeli proruski separatisti.
Konflikt na vzhodu Ukrajine je po nekaterih ocenah v zadnjih osmih letih zahteval krepko nad 10.000 življenj, njegove rešitve pa – tudi zaradi trenutnih razmer – ni na vidiku. Uresničevanje dogovorov iz Minska (2014, 2015) ostaja mrtva črka na papirju, saj si Kijev in Moskva nista enotna glede prvega koraka. Medtem ko si Kijev želi, da se na območju najprej spoštuje premirje in da se Ukrajini povrne nadzor nad delom ukrajinsko-ruske meje, Rusija vztraja, da se morajo na tem območju najprej izvesti politične reforme, ki bi separatistom prinesle več avtonomije.
O stanju v regiji Donbas, kjer ležita samooklicani separatistični republiki, sicer redno poroča Posebna opazovalna misija (SMM), ki jo je v Ukrajino napotila Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). Zaradi zaostrenih napetosti so nekatere države po zgledu ZDA konec tedna svojim državljanom, ki so jih napotile na delo v SMM, naročile odhod iz Ukrajine. A SMM, vsaj tako je brati v sporočilu za javnost, ne glede na te odhode nadaljuje delo v desetih ukrajinskih mestih.
Ker Ukrajina ni članica Nata, avtomatske pomoči zavezništva v primeru napada ne more pričakovati. Je pa včeraj od Litve dobila pošiljko prenosnih protiletalskih raketnih sistemov Stinger in strelivo, piše medijska hiša Al Džazira. Strelivo Ukrajini pošilja tudi ZDA, skupno pa je po besedah ukrajinskega obrambnega ministra Oleksija Reznikova država doslej prejela 1.500 ton streliva, ki ga je dostavilo 17 letal. Ukrajinska vojska je tudi sicer okrepljena z ameriškimi in britanskimi protitankovskimi sistemi in turškimi droni, še navaja omenjeni medij.
Ob interpretacijah, ki za napetost odnosov med Rusijo in Zahodom krivijo predvsem Washington, je glavna dopisnica CNN iz tujine Clarissa Ward na Twitterju delila šalo, ki po njenih besedah “kroži po Rusiji”: “Zahod si res zelo želi vojne. Če Rusija ne bo napadla Ukrajine pred sredo, bodo sankcije.”
Joke making the rounds in Russia right now:
— Clarissa Ward (@clarissaward) February 13, 2022
“The West really wants this war badly. If Russia doesn’t attack Ukraine before wednesday, there'll be sanctions.”
Kljub izredno veliki napetosti v t. i. ukrajinski krizi pa okno za diplomatsko rešitev še vedno ostaja odprto. Resda so ruske varnostne zahteve – vključno z obljubo po nevključitvi Ukrajine v Nato – nezdružljive z načeli Zahoda, pogajanja, ki potekajo za zaprtimi vrati, še trajajo. Prav tako se nadaljujejo tudi diplomatski obiski visokih državnih predstavnikov v Kijevu in Moskvi. Po poteh francoskega predsednika Macrona, ki je minuli teden obiskal Kijev in Moskvo, danes v Kijev, jutri pa v Moskvo potuje nemški kancler Olaf Scholz.
“Scholz mora prenesti Moskvi zelo jasno sporočilo, ki se pravzaprav lahko glasi le: Zahodno zavezništvo je enotno,” namen diplomatske poti nemškega kanclerja po navedbah tiskovne agencije AP komentira strokovnjak Markus Ziener iz ameriškega mislišča German Marshall Fund. Scholzev nastop v Moskvi bo še posebej pomemben, saj v Berlinu še niso nedvomno prikimali morebitnim sankcijam Zahoda, ki bi sledile ruski agresiji in bi vključevale plinovod Severni tok 2.
Več o Severnem toku 2 in njegovem pomenu si preberite TUKAJ.
Zgodovinarka in novinarka Anne Applebaum je v prispevku, objavljenem v The Atlantic, kritična do diplomacije Zahoda v odnosu do Rusije. Analizirajoč neuspešno srečanje britanske zunanje ministrice Liz Truss z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom, med katerim je ministrica napravila veliko napako in regiji, ki ležita v Rusiji, premestila v Ukrajino, Applebaum poudari, da Zahod Rusiji – neučinkovito – pridiga o vrednotah in načelih, ki jih Moskva zavestno krši.
Nameni ruske politike so drugačni od “naših”, piše [avtorica je Američanka, op. a.]. “Putinov cilj ni cvetoča, mirna, uspešna Rusija, ampak Rusija, kjer je on še naprej glavni. Cilj Lavrova je ohraniti svoj položaj v mračnem svetu ruske elite in, seveda, ohraniti denar,” navaja Applebaum in opozori, da onkraj besed nihče še ni resno skušal ustaviti “ruskega pranja denarja na Zahodu ali ruskega političnega in finančnega vpliva na Zahodu.” Zahtev, da bi Nemčija morala postati neodvisna od ruskega plina, da bi Francija morala prepovedati politične stranke, ki sprejemajo ruski denar, ter da bi ZDA in Združeno kraljestvo morali ustaviti ruske oligarhe, ki si kupujejo nepremičnine v Londonu ali Miamiju, se ne jemlje resno, je kritična.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje