Trumpov spodleteli načrt za hiter konec vojne v Ukrajini: "Ko mu ne uspe, preprosto dvigne roke"

Če se je morda še v začetku prejšnjega tedna zdelo, da si je ameriški predsednik Donald Trump s podpisom dogovora o premirju v Gazi postavil odskočno desko končanje vojne tudi v Ukrajini, se je situacija v tem tednu popolnoma obrnila na glavo. Ko je Trump pretekli teden v Egiptu svojemu glavnemu pogajalcu Stevu Witkoffu dejal, da naj se osredotoči na Rusijo in končanje več kot tri leta in pol dolge vojne v Ukrajini, se je v mednarodni javnosti porodilo upanje, da se lahko morija v Ukrajini vendarle konča.

Trump je napovedal še en sestanek z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom v Budimpešti, na katerega so se v sosednji Madžarski že pospešeno pripravljali, prav tako je prejšnji petek v Beli hiši ponovno gostil ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega.

Trumpovo "obračanje plošče"

Pričakovanja svetovne javnosti, predvsem evropskih zaveznic so bila velika. A kmalu po sestanku z Zelenskim, ki ukrajinskemu voditelju ni prinesel tako želenega dogovora z ZDA o pridobitvi raket dolgega dosega Tomahawk, je postajalo vedno bolj jasno, da Trumpu večji preboj glede končanja vojne v Ukrajini v kratkem še ne bo uspel.

V torek je sledil "nov udarec", ko je ameriški predsednik novinarjem dejal, da je praktično že dogovorjeno srečanje s Putinom odpovedano. "Nočem sestanka, na katerem bi zapravljal čas. Nočem izgubljati časa, bomo pa videli, kaj se bo zgodilo," je poudaril Trump. Prav tako je bilo odpovedano pripravljalno srečanje zunanjih ministrov ZDA in Rusije Marca Rubia in Sergeja Lavrova.

Nato pa je Trump, ki naj bi bil po mnenju mnogih analitikov jezen, ker ga je Putin "ponovno potegnil za nos", v četrtek uvedel sankcije proti dvema ruskima energetskima velikanoma Rosneftu in Lukoilu. Gre za največji ruski naftni podjetji in prvi primer ameriških sankcij proti Rusiji, odkar se je Trump vrnil v Belo hišo.

Ameriški predsednik se je sicer takšnemu ukrepu dolgo časa izogibal, saj je upal, da bo Putin vendarle pristal na diplomatsko pot pri končanju vojne v Ukrajini. Je pa ameriške sankcije vsekakor mogoče razumeti tudi kot svojevrstno zmago evropskih zaveznic, ki so že več kot deset mesecev pozivale administracijo v Washingtonu, naj zaostri pritisk na rusko gospodarstvo s sankcijami.

"Zdaj je čas, da se ubijanje konča in da pride do takojšnje prekinitve ognja. Ker predsednik Putin noče končati te nesmiselne vojne, finančno ministrstvo sankcionira dve največji ruski naftni podjetji, ki financirata kremeljski vojni stroj. Pripravljeni smo sprejeti dodatne ukrepe, če bo to potrebno, da podpremo predsednika Trumpa pri prizadevanjih za končanje še ene vojne. Spodbujamo svoje zaveznike, naj se nam pridružijo in upoštevajo sankcije," je poudaril ameriški finančni minister Scott Bessent.

Čeprav se Donald Trump pogosto rad predstavlja kot voditelj, ki zna sklepati dogovore, pa njegova srečanja z Zelenskim in Putinom doslej niso prinesla večjega preboja. Sposoben je zelo hitro menjati ploščo in zagovarjati neko povsem drugo stališče, kot ga je na primer zagovarjal še dan pred tem.

Kot ugotavljajo analitiki, pa zna tudi ruski predsednik Putin izvajati taktični pritisk na Trumpa. Tako naj bi po poročanju britanskega BBC Putin privolil v srečanje s Trumpom na Aljaski le zaradi tega, ker je Trump ravno takrat razmišljal o uvedbi sankcij proti Rusiji. Te so nato ostale v predalu, a dogovora o končanju vojne Putin in Trump nista sprejela.

"V celotnem življenju me skušajo pretentati tudi najboljši, pa mi gre še vedno odlično," je Trump nedavno zavrnil očitke, da ga je Putin zmanipuliral.

Kakšno motivacijo imajo glavni akterji pri nadaljevanju vojne?

O tem, kako Trumpovo nenehno menjavanje stališč in uvedba sankcij proti Rusiji lahko vplivata na morebiten konec vojne v Ukrajini, smo se pogovarjali z nekdanjim diplomatom, analitikom in političnim komentatorjem Denisom Mancevičem.

Ta je za N1 Slovenija ocenil, da je pri razmišljanjih o dogajanjih v zadnjem tednu dni treba stopiti korak nazaj in se vprašati, kakšno motivacijo imajo pri vsem skupaj glavni akterji. Po Mancevičevih besedah je Trumpu dokaj vseeno za dolgoročno prihodnost Ukrajine kot tudi za njeno ozemeljsko celovitost in kršitve mednarodnega prava.

"Trump si želi, da se ta vojna čim prej konča, da bo lahko rekel, da je končal še eno vojno. To je bila njegova obljuba, poleg tega pa si močno prizadeva dobiti Nobelovo nagrado za mir, kar je s svojimi potezami že večkrat nakazal. Zato tudi hitro popušča Putinovim ozemeljskim težnjam in pritiska na Ukrajino, kar smo videli že v začetku njegovega drugega mandata. Vse, kar pa se je dogajalo vmes, pa je bilo odvisno predvsem od njegovega trenutnega razpoloženja in tega, s kom se je pogovarjal. Če je bil sogovornik Marco Rubio ali Volodimir Zelenski, potem se je premaknil na stran Ukrajine, če je govoril z J. D. Vanceom ali s kom iz ruske strani, pa je hitro spremenil ploščo in se je nagnil v smer Kremlja," je dejal Denis Mancevič.

"Gre za Trumpov poskus, da bi na silo in zelo poenostavljeno rešil zelo kompleksno vojno, pri kateri lahke in hitre rešitve ni"

Pestro dogajanje v zadnjem tednu dni je politični komentator opisal kot poskus ameriškega predsednika, da bi na silo in zelo poenostavljeno rešil zelo kompleksno vojno, pri kateri pa lahke in hitre rešitve ni. "Ko mu ne uspe, preprosto dvigne roke," je izpostavil.

Na drugi strani je po mnenju Denisa Manceviča motivacija ukrajinskega predsednika Zelenskega predvsem to, da mora nujno ZDA ohraniti na svoji strani, saj so ameriško orožje in obveščevalni podatki ključni, da Ukrajina še naprej zadržuje trenutno frontno črto. "Zelenskemu in ljudem v Kijevu ni bistveno pomembno, ali dobijo pomoč iz ZDA, zveze Nato ali preko EU. Glavno je, da ta pride v Ukrajino in da jo nekdo plača," je ocenil.

Motivacija tretjega akterja v tej zgodbi – Vladimirja Putina – pa je po Mancevičevih besedah dokaj jasna, saj je Kremelj doslej zelo dobro prebral vse Trumpove namere in jih spretno izkoristiti. Iz Kremlja tako sicer prihajajo signali, da so se pripravljeni pogovarjati, da si želijo miru, a hkrati ves čas zavlačujejo.

"Če Putin svojih ciljev ne bo dosegel po politični poti, jih bo po vojaški. Če bi se jih dalo doseči po diplomatski poti, bi to v Kremlju zagotovo pograbili. Ampak trenutno ocenjujejo, da jim bolj ustreza taktika čakanja in zavlačevanja," je dejal Mancevič.

Sankcije ZDA prepozne, problem tudi v njihovi implementaciji

Na vprašanje, ali in na kakšen način bodo sankcije ZDA proti naftnima velikanoma Rosneftu in Lukoilu vplivale na nadaljnji potek vojne in morebitno končanje spopadov, je Mancevič odgovoril, da bo verjetno njihov vpliv zelo omejen.

Sankcije po njegovem mnenju prihajajo prepozno, saj sta se podjetji v zadnjih letih, odkar je izbruhnila vojna, že umaknili z zahodnih trgov in se prilagodili poslovanju v okolju, kjer je uporaba ameriških dolarjev minimalna. "Oba igralca sta se že zdavnaj oddaljila od zahodnih trgov in bank ter se naučila živeti v okolju, kjer je čim manj poslovanja v ameriških dolarjih, zato sekundarne ameriške sankcije ne delujejo," je dejal.

Ob tem je dodal, da je osnovni problem pri ukrepih Zahoda proti Rusiji njihova zelo šibka implementacija. "V Washingtonu in Bruslju zelo radi sprejemajo sezname sankcij, a v praksi so ti pogosto slabo izvedeni. Tretje države izkoriščajo luknje v sistemu, podjetja pa se naučijo delovati mimo omejitev," je ocenil.

Kot ključni vir stabilnosti ruske ekonomije in hkrati financiranja vojne Mancevič izpostavlja pomembnost prihodkov od izvoza surove nafte. Po njegovih besedah so pričakovanja zahodnih zaveznic, da bi lahko svet zlahka prekinil ruski izvoz nafte, nerealna. "Ko na Zahodu nekdo zelo lahkotno reče, da je treba zaustaviti pritok ruske nafte na svetovno tržišče, so to iluzije. Rusija ni Venezuela, ni Irak, niti Iran iz časov naftnih embargov," je poudaril.

Po njegovem mnenju sankcije same po sebi ne bodo odločilno vplivale na potek vojne. "Rusija vsak dan izvozi okrog pet do šest milijonov sodčkov surove nafte in naftnih derivatov na svetovne trge," je dejal Mancevič, ki je ob tem ocenil, da dokler lahko Rusija še vedno izvaža surovo nafto in dokler so cene nafte razmeroma visoke in denar priteka v državno blagajno, bo Kremelj lahko financiral vojno.

Po njegovih besedah bi k spremembi razmer lahko privedel le drastičen padec cen nafte ali globalna recesija, kar bi močno zmanjšalo ruske prihodke in s tem tudi sposobnost vzdrževanja vojne.

Zdi se, da se je vojna v Ukrajini v zadnjih mesecih znašla v neki "pat poziciji", tudi na frontni črti ni mogoče opaziti zares drastičnih premikov, bojevanje pa poteka predvsem z obstreljevanjem in z napadi brezpilotnih letalnikov. Predvsem ruska stran je v zadnjem času začela ciljati civilne in energetske objekte v Ukrajini, kar močno jezi oblasti v Kijevu in zahodne zaveznice.

Mancevič: Ruska industrija se je prilagodila vojni

Mnogi analitiki ocenjujejo, da se je vojna v Ukrajini že pred časa spremenila iz klasičnega bojevanja v vojno izčrpavanja, s čimer se strinja tudi Denis Mancevič. "Če se ne bo zgodilo nič drastičnega – recimo globalna recesija ali drastičen padec cen surove nafte – potem lahko Rusija vzdržuje trenutno intenzivnost vojne še kar nekaj let. Prebivalstvo sicer plačuje visoko ceno, vendar se je režim navadil živeti v danih razmerah," je dejal in dodal, da ruska stran tudi nima težav z mobilizacijo novih vojakov, ki jim za pridružitev vojski namenja tudi bogate finančne nagrade.

Tudi rusko gospodarstvo se je po njegovem mnenju v treh letih in pol vojne v veliki meri že prestrukturiralo, saj je vojna postala drugi steber gospodarske rasti – poleg nafte. "Industrija se zdaj vrti okoli vojaške proizvodnje, kar poganja BDP," je dodal.

Na drugi strani je položaj Ukrajine težje razumljiv, saj ni jasno, koliko še imajo sposobnosti novačenja novih kadrov v vojsko in v kolikšni meri Ukrajinci še podpirajo vojno.

"Zelenski za zdaj ohranja podporo, vendar se z vsakim mesecem krepijo glasovi, da bi bilo treba iskati dogovor ali kompromis z rusko stranjo. Ukrajina brez zahodne pomoči ne more dolgo zdržati," meni Mancevič. Ob tem je opozoril tudi na krepitev sil v Evropi, predvsem na desnici, ki nasprotujejo nadaljnemu financiranju pomoči ukrajini.

"Ne gre več le za tradicionalne glasove, kot sta Madžarska ali Slovaška. Videti je, da se takšna stališča postopoma širijo tudi v večje države, kot sta Francija in Nemčija. Če bi se v teh državah spremenilo razpoloženje, bi to lahko pomenilo zmanjšanje evropske podpore, s tem pa tudi hitra destabilizacija Ukrajine," je zaključil Denis Mancevič.