Menu Item
ZDA so pred dnevi napovedale, da naj bi Rusija Ukrajino napadla 16. februarja. Datum so posredovale državam zaveznicam, povzela pa ga je velika večina zahodnih medijev. O retoriki in strategijah ZDA v tokratni zaostritvi napetosti med Zahodom, Rusijo in Ukrajino smo se pogovarjali s poznavalci ZDA – novinarjem in nekdanjim dopisnikom iz ZDA Ervinom Hladnikom Milharčičem ter nekdanjima veleposlanikoma v ZDA Romanom Kirnom in Samuelom Žbogarjem.
V petek je anglosaške medije preplavila novica, da bo ZDA Ukrajino napadla 16. februarja oziroma v času olimpijskih iger v Pekingu. Največje ameriške in britanske medije so hitro povzeli tudi drugi evropski mediji, napetost med Zahodom, Rusijo in Ukrajino pa se je še dodatno povečala. Občutil se je strah, kaj bi prinesel morebitni večji oboroženi spopad, prihodnost se je hipno zazdela veliko bolj nepredvidljiva.
Tudi zato ker Rusija vztrajno zanika, da načrtuje agresijo na Ukrajino, je dan pred napovedanim napadom na mestu vprašanje, zakaj so se ZDA odločile komunicirati tako podrobno (z datumom) in kaj bi za ZDA pomenilo, če se njihova napoved tudi tokrat ne uresniči. Spomnimo, ZDA so napad javno pričakovale že v sredini januarja.
Medtem ko je v tujih medijih brati tudi o težnjah ZDA, da bi krojile pripoved o tokratnih napetostih oziroma spopadu, imajo naši sogovorniki mestoma različne, mestoma podobne vpoglede v ravnanje ZDA.
“Retorika, ki jo te dni uporabljata predvsem ameriško zunanje in obrambno ministrstvo, je zame nerazumljiva in presenetljiva,” pove Roman Kirn. “Nikoli doslej v primeru tako zaostrenih mednarodnih okoliščin ni ameriška stran tako javno in detajlno objavljala svojih obveščevalnih podatkov, ki stopnjujejo občutek nevarnosti oboroženega konflikta v Ukrajini. Tudi napad na Irak leta 2003, kjer so argumenti temeljili na obveščevalnih podatkih, ni primerljiv s tem,” doda nekdanji veleposlanik v ZDA.
Samuel Žbogar nazorno in podrobno komunikacijo ZDA o domnevnem datumu napada razume kot način odvračanja Rusije. “Ko javno govoriš, da veš, da bo drugi napadel, mu verjetno preprečuješ izvedbo tega načrta,” pove in komentira, da so obveščevalni podatki, s katerimi operirajo ZDA, očitno zelo resni. Če bi se ZDA vključile v vojno z Rusijo, bi to pomenilo svetovno vojno in tega se v Washingtonu zavedajo, doda Žbogar. Poleg komuniciranja obveščevalnih podatkov kot sredstvi odvračanja Rusije od napada vidi tudi grožnje s sankcijami in napovedano selitev ameriškega diplomatskega osebja iz Kijeva.
Ker so obveščevalni podatki o domnevnem datumu napada, ki so jih ZDA delile z zaveznicami, tako obsežno preplavili zahodne medije, se na prvi pogled zdi, da bi bila kredibilnost ZDA pod vprašajem, če se njihovi podatki izkažejo za neverodostojne. A temu ni tako, povedo sogovorniki. Če napada na Ukrajino 16. februarja ne bo, lahko ZDA trdijo, da so bile uspešne z odvračanjem in so diplomaciji omogočile, da še naprej išče rešitev za deeskalacijo napetosti, pove Žbogar.
Podobno komentirata tudi Kirn in Ervin Hladnik Milharčič. ZDA lahko rečejo, da je bila nevarnost vojne realna, Rusi pa, da so se ustrašili, komentira Hladnik Milharčič. Kako bo v tej krizi izpadel ameriški predsednik Joe Biden, je pomembno. Doma, v ZDA, je precej nepriljubljen (podpore ima še manj kot nekdanji predsednik ZDA Donald Trump v najslabših časih), opozori Hladnik Milharčič in doda, da se je Bidnova administracija zatekla v zunanjo politiko zaradi nizke podpore doma.
Če bi ZDA v trenutnem stopnjevanju napetosti izpadle kot poraženka, bi to prav tako slabo vplivalo na položaj države v mednarodni skupnosti; denimo na odnose s še eno velesilo, Kitajsko. Kot pove Kirn, bi bil položaj ZDA pri reševanju odnosov s Kitajsko oslabljen, “če bi ZDA izpadle kot velesila, ki lahko popušča pod pritiski nekoliko manjše velesile.”
Petkovemu obširnemu poročanju anglosaških medijev so v veliki meri sledili tudi drugi evropski mediji. “Vsi znamo angleško in prebiramo ameriško različico zgodbe o konfliktu iz prve roke,” ob tem poudari Hladnik Milharčič. Tudi sicer zahodni mediji praviloma sledijo ameriškim, saj je vse, kar je ameriškega, dosti bolj atraktivnega, komentira sogovornik. Še posebej atraktivna je v tem primeru vojna. “Ko ZDA rečejo vojna, za tem stoji najmogočnejša vojaška sila na svetu. Z vso atraktivno opremo in orožjem,” ponazori.
Pomembno je tudi, da Evropa (v trenutni krizi) nima svojega stališča, poudari Hladnik Milharčič. Tako kot pred tem v Afganistanu in Iraku ter v Siriji in Libiji, Evropa, “nesposobna poskrbeti za lastno varnost”, sledi ameriški zunanji politiki, pove sogovorec in spomni, da je “zunanja politika Evrope, kadar je sledila ameriški, za sabo pustila ruševine brez posebnih koristi za Evropo.”
Morebitna vojna v Ukrajini pa je po njegovih besedah vsekakor razlog za skrb Evrope. Ukrajina je v neposredni soseščini Evropske unije, “zelo blizu nam je,” poudari Hladnik Milharčič.
V primeru, da ruskega napada 16. februarja ne bo in bodo ZDA, kot zapisano zgoraj, svoja opozorila obrnile sebi v prid ter se predstavile v dobri luči, pa je vprašanje, kako bo z Rusijo. Kakršenkoli status poraženke je za državo, ki je na svoja zahodna ozemlja pripeljala več deset tisoč vojakov, nesprejemljiv, povesta Hladnik Milharčič in Kirn. Ker se bo nestabilnost v Ukrajini nadaljevala, tudi če se trenutne napetosti razrahljajo, ima Rusija vzvode, da bodisi deeskalira bodisi stopnjuje napetost v Ukrajini, pove Kirn.
Spomnimo, samooklicani ljudski republiki Doneck in Lugansk sta še vedno pod nadzorom proruskih separatistov, prav tako pa Ukrajina in Zahod vztrajata pri stališču, da je bila ruska priključitev Krima nezakonita in da se mora ta po mednarodnopravni poti vrniti pod oblast ukrajinske vlade. Če agresije 16. februarja ne bo, potem je nedvomno vsaj nekaj: diplomacijo čaka še veliko dela.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje