Menu ItemPredstavljamo ključne pojme in podatke, ki so pomembni za razumevanje t. i. ukrajinske krize.
Za razumevanje trenutnega konflikta med Zahodom, Rusijo in Ukrajino se je ključno vrniti najmanj v leto 2014. V začetku leta 2014 je namreč majdanska revolucija v Ukrajini odnesla prorusko vlado predsednika Viktorja Janukoviča, Rusija si je priključila polotok Krim, nadzor nad predeli vzhoda Ukrajine pa so prevzeli proruski separatisti.
Protivladni protesti februarja 2014 so zahtevali več deset življenj.
Potem ko je Rusija leta 2014 po mnenju večjega dela mednarodne skupnosti nezakonito priključila polotok Krim, sta na širšem območju mest Doneck in Lugansk vzniknili samooklicani ljudski republiki pod vodstvom proruskih separatistov. Skupno ime za doneško in lugansko regijo, kjer ležita samooklicani republiki, je Donbas. A republiki, katerih neodvisnost je v ponedeljek priznal ruski predsednik Vladimir Putin, se ne razprostirata čez celoten Donbas. Ozemlje pod nadzorom separatistov je manjše.
V Donecku in Lugansko skupno živi približno 3,5 milijona ljudi (za primerjavo: Ukrajina ima 44 milijonov prebivalcev).
Moskva je separatiste na vzhodu Ukrajine od leta 2014 vojaško in finančno podpirala. Za prebivalce tega območja je doslej izdala tudi 800.000 ruskih potnih listov, obenem pa je na obmejnih območjih nakopičila vojsko. Po podatkih Zahoda je ob rusko-ukrajinski meji 190.000 ruskih vojakov, v Belorusiji, kjer potekajo vojaške vaje ruske in beloruske vojske, pa 30.000.
V zadnjih letih napetosti se je številčno okrepila tudi ukrajinska vojska, ki ima danes že 215.000 aktivnih pripadnikov in je s tem najbolj številčna evropska vojska, v regiji pa druga, za Rusijo.
Oboroženi konflikt na vzhodu Ukrajine je v zadnjih osmih letih zahteval približno 15.000 življenj.
Kar še posebej moti Moskvo, so zahodne sile – ameriške in Natove. V pasu od Estonije na severu do Romunije na jugu naj bi jih bilo okoli 12.000, največ na Poljskem. Po besedah generalnega sekretarja Nata Stoltenberga pa se lahko to število hitro poveča, če bi bilo treba.
Zahod močno skrbi, da bi Rusija začela vojaško prodirati vse do prestolnice Kijev. Ta scenarij spominja na že videno v nekajdnevni vojni med Rusijo in Gruzijo leta 2008, ko je Moskva priznala Abhazijo in Južno Osetijo, omenjalo pa se je, da bi lahko ruska vojska prišla vse do Tbilisija, a se to potem ni zgodilo. Južno Abhazijo in Osetijo je poleg Rusije doslej priznala le peščica držav.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje