Menu Item
Evropska unija – simbol enotnosti, združenosti in odprtosti – se zapira. Vse več držav na svoje meje namreč postavlja obmejne kontrole, prav tako pa odgovornosti za pribežnike, ki pridejo v Evropo, ne želijo več prevzemati zgolj obmejne članice. Pod velikim vprašajem in pred močno dilemo sta tako schengen kot dublinska uredba. Kako velika je dejansko težava z migracijami v EU in kakšno vlogo pri tem igra politika?
Število pribežnikov je v Evropi po tako imenovani migrantski krizi leta 2015 strmo naraslo. Pritisk na zunanje meje Evropske unije in schengena je velik. Čeprav je večina članic Unije tudi del schengenskega območja, vse več držav na svoje meje postavljajo kontrole.
Ob tem se zastavlja vprašanje, kako delujoč je še schengen oziroma kaj je od njega ostalo. Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, je nujen pogled na ustroj Unije, pa tudi na zakonodajo, ki se ukvarja s pribežniki in njihovo zaščito.
Vse več držav uvaja kontrole na mejah
Schengen z 29 članicami presega okvir Evropske unije – del območja so denimo tudi nekatere nečlanice EU, kot so Švica, Norveška, Islandija in Lihtenštajn. Ob tem pa nekatere članice EU niso članice schengena.
Spomladi letos sta se Romunija in Bolgarija delno pridružili schengenu. Nadzor na letališčih in pristaniščih je bil odpravljen, ostal pa je nadzor na kopenskih mejah. Ciper in Irska sta članici EU, ne pa tudi schengena, ob čemer se bo prva morala priključiti območju v prihodnje, drugi tega ne bo treba. Poleg tega so v schengenu tudi štiri tako imenovane žepne države – Andora, Monako, San Marino in Vatikan.
Po pravilih schengena bi zgolj prva država, ki varuje zunanjo mejo območja, opravljala kontrole, znotraj območja pa bi potekal prost pretok prometa. A migrantska kriza je to pravilo zamajala. Leta 2015 se je predvsem zaradi zaostritev vojn v Siriji, Iraku in Afganistanu povečalo število pribežnikov v države Evropske unije, ki so bile na pritisk slabo pripravljene.
Zaradi velikega migracijskega vala je Avstrija tedaj začela izvajati kontrole na mejah s Slovenijo – skoraj desetletje kasneje so policisti še vedno na skupni meji. Na mejah s Slovenijo nadzore izvaja tudi Italija, Slovenija pa jih na mejnih prehodih s Hrvaško in Madžarsko.
Nazadnje se je za kontrolo na kopenskih mejah odločila še Nemčija, kar je še dodatno zamajalo zaupanje v schengen. Nemčija se je namreč več let postavljala kot branik pravic pribežnikov. Spomnimo zgolj na besede tedanje kanclerke Angele Merkel, ki je pribežnike vabila, naj pridejo v gospodarsko najmočnejšo državo v Evropi.
Zaradi teh potez Nemčija sprejme skoraj tretjino vseh prosilcev za azil. Lani je v celi EU za azil prvič zaprosilo 1.048.900 ljudi, od tega več kot 350.000 samo v Nemčiji. Sledijo ji Francija (166.000), Španija (162.000), Italija (135.000), Grčija (64.000), Avstrija (58.000) in Nizozemska (39.000).
Največ novih prosilcev za azil (1.216.900) po drugi svetovni vojni je EU zabeležila leta 2015.
O tem, kje so uvedli notranje mejne kontrole, si preberite v članku Kako propada schengen: Evropo znova delijo mejne kontrole.
Slovenija lahko sprejme ali zavrne kateregakoli prosilca
Zaščito za pribežnike ureja dublinska uredba, po kateri ti lahko zaprosijo za azil. Uredba določa primarna pravila, po katerih se določi država, ki je pristojna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. To je navadno država prvega vstopa v Unijo, zato je pritisk na te države – denimo Grčijo, Italijo, Madžarsko, Hrvaško – večji kot na ostale članice.
Čeprav Slovenija v večini primerov s premikom zunanje schengenske meje na Hrvaško ni več prva država, prav tako pa predstavlja tranzitno državo, lahko kljub dublinski uredbi sprejme ali zavrne kateregakoli prosilca za azil. Slovenija je lani obravnavala 58.193 nedovoljenih prestopov državnih meja, večino teh ljudi pa vrnila v državo, ki je zanje pristojna. V našem primeru torej večinoma na Hrvaško.
A število ljudi, ki na Hrvaškem prvič zaprosijo za azil, je izjemno majhno. Lani, ko je Hrvaška že bila del schengenskega območja, je po podatkih Sveta EU za azil zaprosilo le okoli 1.750 ljudi. Manj jih je zaprosilo le v Latviji, na Češkem, Malti in v Litvi.
Kje je v tem pogledu Slovenija in kakšna je njena vloga?
Število prošenj za azil je pri nas razmeroma majhno. Do leta 2015 je bilo teh nekaj sto letno, v zadnjem desetletju je številka poskočila, konstanten pa je ostal majhen delež ugodenih prošenj. Gibljejo se med 40 in 200 ugodenimi prošnjami – največ ugodenih je bilo leta 2022 (203).
"Schengen na simbolni ravni pada"
Sistem schengena in dublinska uredba sta po besedah politologa s Fakultete za družbene vede Marka Lovca z začetkom migrantske krize začela odpovedovati. "Ko se je leta 2015 zgodila kriza in je bil pritisk na meje zelo velik, je bilo nemogoče, da bi zunanje države nosile celotno breme in niso dosledno izvajale kontrole," je dejal v pogovoru za N1.
Lovec opozarja na spornost kontrol na mejah članic schengena, saj je izvajanje nadzora lahko diskriminatorno. "Če se peljete v Avstrijo in če policist vidi, da ste svetle polti, vas bo le spustil naprej. Mogoče je to rasistična realnost življenja v Evropski uniji. /.../ Schengen na simbolni ravni pada. Namen je bil, da lahko prosto prestopiš mejo. To še vedno lahko, ampak če si svetle polti. Če pa nisi, je pa velika verjetnost, da bodo preverili tvoje dokumente," je dejal, ob tem pa dodal, da notranji trg še vedno deluje.
EU se zaveda težave. Tik pred evropskimi volitvami je bil sprejet evropski migracijski pakt. Ta vsebuje deset aktov, ena glavnih sprememb pa je uredba o upravljanju azila in migracij, ki bo nadomestila dublinsko uredbo in vzpostavila nov solidarnostni mehanizem. S to spremembo bodo morale odgovornost prošenj za azil nositi vse države in ne le članice, kjer se opravi prva prijava.
Kot je že aprila dejal notranji minister Boštjan Poklukar, bi po ključu premestitve Slovenija morala obravnavati 126 oseb, za vsako premeščeno osebo pa bi članica prejela 10.000 evrov.
"Populizem igra veliko vlogo"
Čeprav se je število pribežnikov v zadnjem desetletju resda povečalo, pa je po Lovčevem mnenju veliko vlogo igralo strašenje nekaterih političnih opcij, ki prihod pribežnikov uporabljajo za svojo politično agendo. "Populizem pri tem igra veliko vlogo. To je enostaven način, kako pridobiti politične točke. Družba se stara, ljudje ne marajo, da se stvari spreminjajo, ustvarja se panika v zvezi s kriminalom in vse to se povezuje z migracijami," razlaga Lovec.
Finska in Estonija sta v preteklosti očitali Rusiji, da na skupne meje namerno pošilja večje število pribežnikov, s tem pa nanje izvaja pritisk in pomaga evroskeptikom. Ta je očitke sicer zanikala.
A tako imenovani sovražniki niso le zunaj EU. Kot razlaga Lovec, je bilo pri prejšnji izrazito konservativni poljski vladi več indicev, da je na nemško mejo načrtno pošiljala pribežnike. Podobne informacije je bilo slišati tudi v primeru Madžarske, ki da je z migracijami skušala vplivati na rezultat volitev na Slovaškem. "Države, ne samo zunaj EU, ampak tudi članice, kjer imajo evroskeptične vlade, skušajo migracije uporabljati kot orožje proti zmernim vladam," je dejal.
In to rezultira v evroskepticizmu in dvomljenju o učinkovitosti schengena. V tem pogledu ne gre prezreti prošnje Nizozemske, ki od Evropske komisije zahteva izvzem iz skupne azilne in migracijske politike. Temu bi po lastnih napovedih lahko sledila tudi Madžarska. Čeprav bi morala za dejansko uresničitev tega privoliti celotna sedemindvajseterica, pa odločitev nosi močno simbolno sporočilo.
Je evropska migracijska politika torej zgrešena? "V bistvu je sploh ni. Imamo politiko nadzora zunanje meje, ki ni več dovolj dobra, ker je nanje enostavno prevelik pritisk, in države, kot so Grčija, Italija, ne želijo več prevzemati celotnega bremena, azilna politika pa prav tako ne deluje, ker ne moremo pričakovati od prve države vstopa, da bo nosila celotno breme. Potem gledajo čez prste, ko pribežniki odhajajo naprej. Hkrati pa se članice niso sposobne dogovoriti o tem, kdo bo prevzel koliko bremena, ker je to občutljivo politično vprašanje," je v pogovoru za N1 še dejal Marko Lovec.
Novi pakt o migracijah in azilu, na katerega EU zdaj polaga vse svoje karte, bo začel veljati junija 2026.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje