Le redkokatera tema avstrijsko politiko in javnost tako poenoti kot nasprotovanje jedrski energiji. In tako imenovano protijedrsko identiteto so severni sosedje za svojo sprejeli že pred desetletji. Zakaj?
Na 30-letnico slovenske državnosti je bil avstrijski kancler Sebastian Kurz eden od tujih gostov na uradni državni slovesnosti. Z govornice na odru na Trgu republike je Slovencem čestital, Slovenijo pa označil kot pomembno sosedo in gospodarsko partnerico, ki je ni mogoče več odmisliti iz evropskega prostora.
A proslave ni bilo še niti konec, ko je avstrijski kancler tudi tvitnil. Da so naši medsosedski odnosi zelo dobri, da je Slovenija ena pomembnejših avstrijskih partneric, tudi gospodarskih. Da pa je “znova izrazil skrb zaradi jedrske elektrarne Krško, in avstrijska vlada bo te aktivnosti tudi nadaljevala”.
Ich habe aber auch erneut unsere Bedenken bezüglich des AKWs Krsko klar zur Sprache gebracht. Dafür wird sich die Bundesregierung weiterhin einsetzen.
25. junija se je že vedelo, da namerava slovenski infrastrukturni minister Jernej Vrtovec izdati energetsko dovoljenje Gen energiji, kar je prvi korak na poti do gradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško. Dan pred tem razkritjem N1 so pred nuklearko v Krškem protestirale okoljske organizacije iz šestih držav, med njimi tudi ključna avstrijska Global 2000, ki je ta protest celo organizirala.
Kljub temu da slovenski odločevalci avstrijskim protijedrskim prizadevanjem ne pripisujejo pomembnejšega vpliva ali moči in da znanstvena dognanja, kot jih je v intervjuju za N1 opisal dr. Žiga Zaplotnik, pripovedujejo, da je z vidika podnebnih sprememb odrekanje jedrski energiji svetovna zabloda, je Avstrija pri tem nasprotovanju konsistentna. To je tudi ena redkih tem, ki avstrijsko politiko in javnost vedno znova poenoti.
Geneza avstrijskega ne
Nekoliko bolj kot Krško so za Avstrijo problematične najbližje vzhodnoevropske jedrske elektrarne. Slovaški Mohovce in Bohunice ter češki Temelin in Dukovany. Dukovany je Avstriji tudi najbližja, od meje je oddaljena le dobrih 30 kilometrov. “Lahko si predstavljate, kako hitro bi v primeru nesreče radioaktivni oblak dosegel naše ozemlje,” opozarja Patrizia Lorenz iz organizacije Global 2000.
PROFIMEDIA
Jedrska elektrarna Dukovany na Češkem, 30 kilometrov od meje z Avstrijo.
Obstoječi štirje reaktorji v Dukovanyju so iz časov Sovjetske zveze, gledano z varnostnega vidika pa je, pravi Lorenz, najhuje to, da podobno kot nesrečni reaktor 4 v Černobilu, tudi tisti v Dukovanyju, nimajo rezervnega vira hlajenja, ki bi lahko zagotovil zadostne količine hladne vode, če hlajenje iz reke Jihlava zataji.
Elektrarna v Temelinu, ki je največji proizvajalec električne energije na Češkem in kjer danes stojita dva od prvotno štirih načrtovanih reaktorjev, z Avstrijo pa jo ločuje 50 kilometrov, pa ima po besedah Lorenz težave z zanesljivostjo: “Od leta 2007 smo našteli enajst incidentov, ki varnost elektrarne postavljajo pod vprašaj.”
Na Slovaškem, kjer je oblast več let zavračala izvedbo vplivov tamkajšnjih jedrskih elektrarn na čezmejno okolje, je maja letos državni Urad za jedrsko energijo izdal dovoljenje za zagon novega, tretjega bloka elektrarne Mohovce. Tudi Slovaška s svojimi štirimi jedrskimi reaktorji sovjetskega tipa v Bohunicah in Mohovcah za celotno okolje predstavlja visoko varnostno tveganje, pravi Lorenz.
Krško v avstrijskih očeh
Ključno tveganje, ki ga avstrijska javnost, politika in stroka vidijo v slovenski jedrski elektrarni Krško, je njena protipotresna varnost. Krško je edina jedrska elektrarna v Evropi, ki obratuje na rdečem potresnem območju, in to je velik problem, izpostavlja Lorenz iz organizacije Global 2000. Tudi zato v Avstriji toliko bolj odmevajo slovenski načrti z drugim blokom nuklearke.
Pred natanko dvema letoma je Avstrijo vznemirila izjava tedanjega premierja Marjana Šarca v Krškem, da bo morala Slovenija vložiti vse napore v izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne. Še bolj jih je zdaj vznemirilo dejstvo, da je prvi korak na poti do gradnje drugega bloka storjen.
Avstrijska ministrica za okolje Leonore Gewessler, sicer nekdanja glavna aktivistka pri največji avstrijski okoljski nevladni organizaciji, je nemudoma izrazila avstrijske pomisleke, zvezni kancler Kurz pa je, kot rečeno, o tem tvital celo med proslavo ob slovenskem dnevu državnosti.
Prelomno leto 1978
Toda jedrska energija v Avstriji ni bila vedno tema “non grata”. Pred natanko petdesetimi leti je tedanja avstrijska vlada pod vodstvom socialnih demokratov odločila, da ob Donavi, le 35 kilometrov severno od Dunaja, zgradijo jedrski reaktor.
Pisalo se je jedrsko obdobje, vesoljska tekma je bila na vrhuncu in zdelo se je, da je jedrska energija za Avstrijo pravzaprav naslednji razvojni korak. Pet let kasneje je bila Jedrska elektrarna Zwentendorf z močjo 700 MW končana. Vse je bilo pripravljeno na zagon, v reaktorju so bile tudi že gorivne palice.
Toda rdečega gumba za začetek proizvodnje električne energije v kontrolni sobi niso pritisnili nikoli. Ideja o avstrijski jedrski elektrarni je močno razdelila avstrijsko javnost, zato je iz tistih časov še danes v Avstriji znana krilatica, da atomov elektrarna nikoli ni ločila, je pa razdelila ljudi, družine, politiko.
Borut Janc
Nasprotovanje jedrski elektrarni v Zwentendorfu je v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja preraslo v vsesplošno ljudsko gibanje proti rabi jedrske energije, ki je na vrhuncu privedlo tudi do prvega referenduma v Avstriji.
Prav tedaj se je začelo tudi okoljevarstveno nasprotovanje jedrski energiji, ljudska stranka, ki je bila najprej za, je obrnila ploščo, tudi stranka Svobodnjakov, ki je še v šestdesetih letih zagovarjala jedrsko energijo, se je izrekla proti. Padla je odločitev, naj odloči referendum.
Ko je državna televizija ORF na dan glasovanja sporočila rezultate, je bil to za 200 ljudi, ki so bili že zaposleni v elektrarni Zwentendorf, trenutek šoka. Odločitev je bila izjemno tesna, 50,5 odstotka volilcev je elektrarni reklo ne.
Rezultat je bil nepričakovan. Tudi zato, ker je vladajoča stranka socialnih demokratov pod vodstvom tedanjega kanclerja Bruna Krieskyja, ki je Avstriji po drugi svetovni vojni vladal 13 let, najdlje med vsemi, elektrarno zagovarjala. Kancler je referendum podpisal z obljubo, da bo odstopil, če odločitev za elektrarno ne bo potrjena, a obljube ni držal.
Deklarativna odpoved jedrski energiji
To je bil sploh prvi referendum, ki je potekal v Drugi republiki, in kar je morda še bolj presenetljivo, prvi zavezujoči referendum na državni ravni o uporabi jedrske energije v civilne namene nasploh.
Avstrija je z odločitvijo na tem referendumu postala tudi prva država, ki se je deklarativno odpovedala uporabi jedrske energije. Jedrski reaktor so po referendumu konzervirali, saj je zlasti v energetskem lobiju prevladovalo mišljenje, da si bosta politika in javnost kasneje premislila. A se to nikoli ni zgodilo.
Leta 1985 so tako začeli tudi odprodajati opremo, a ne preveč uspešno, zato je še danes več kot 90 odstotkov prvotne opreme na mestu elektrarne. Edini jedrski reaktor na svetu, ki nikoli ni zaživel, pa je avstrijske davkoplačevalce, preračunano v današnje vrednosti, stal dobro milijardo evrov in pol.
Borut Janc
V Zwentendorfu je edina jedrska elektrarna na svetu, ki nikoli ni proizvedla električne energije.
V kontrolni sobi elektrarne Zwentendorf ura na steni še danes kaže pet pred dvanajsto. Jedrski reaktor, ki bi po takratnih načrtih proizvedel dovolj električne energije za približno 1,8 milijona gospodinjstev v celotni Avstriji, je danes muzej in vadbeni center za jedrske inženirje. “Lokacijo elektrarne zdaj ponujamo tudi filmskim ekipam, prav tako so v njej že potekali tudi koncerti z več kot 15 tisoč obiskovalci,” pravi Stefan Zach, predstavnik novega lastnika.
Energetski holding EVN, ki je v večinski lasti dežele Spodnje Avstrije in ki je pred šestnajstimi leti kupil stavbo v Zwentendorfu, je na zelenici ob njej postavil solarno elektrarno, ki pa letno proizvede toliko energije, kot bi jo prvotno zgrajena jedrska elektrarna v le 19 minutah.
Čas po nesreči v Černobilu
Nikoli prej in nikoli kasneje se ni angažiralo toliko različnih ljudi kot med referendumsko kampanjo za avstrijsko jedrsko elektrarno in proti njej. Gibanje proti je pravzaprav prineslo tudi demokratično prebujenje. Leta 1976 so zaradi nasprotovanja uradni politiki rabe jedrske energije, ki jo je z novo elektrarno zagovarjala vlada, pred uradom zveznega kanclerja gladovno stavkale celo matere iz Predarlškega.
Večina okoljskih aktivistov je začutila, da je javnosti treba predstaviti mnenja, ki bodo jasno ločena od obeh velikih tradicionalnih političnih taborov, ki sta na začetku enako goreče zagovarjala gradnjo jedrske elektrarne.
Prav protesti v sedemdesetih so bili rojstna ura danes ene najpomembnejših političnih sil v Avstriji – stranke Zelenih. In če so vse do jedrske katastrofe leta 1986 v Černobilu “projedrski” lobiji v Avstriji vseskozi poskušali zaobiti izid referenduma, kasneje, tudi zaradi poenotene politike in stalnega, več kot 90-odstotnega nasprotovanja javnosti jedrski energiji, to ni bilo več ne mogoče ne legitimno.
Borut Janc
“Najpomembnejši ne v naših življenjih,” je pisalo na plakatih proti elektrarni v času referendumske kampanje leta 1978.
Kakšna je torej danes “energetska izkaznica” naših severnih sosedov? Avstrija kar 75 odstotkov energije pridobi iz obnovljivih virov. Po tem kriteriju je za Norveško in Islandijo tretja v Evropi. Za primerjavo: Slovenija je z 32 odstotki je tik pod evropskim povprečjem.
Najpomembnejše so seveda hidroelektrarne (62 %) in vetrne elektrarne (9 %). Zadnjih je največ na poljih okrog Dunaja, skupno pa jih ima Avstrija več kot 3.100, medtem ko v Sloveniji za zdaj stojijo le tri.
In če pri nas termoelektrarne s 30 odstotki predstavljajo drugi najpomembnejši energetski steber, je v Avstriji ta delež z dvajsetimi odstotki nekoliko manjši. Toda Avstrijci imajo ambiciozne načrte.
Pretekli mesec je parlament sprejel zakon, s katerim želi že do leta 2030 zagotoviti, da bo električna energija do končnih uporabnikov prišla izključno iz obnovljivih virov. Zakon daje podlago za gradnjo zelenih elektrarn z dodatno močjo 27 TWh, kar ustreza osemkratni moči jedrske elektrarne Zwentendorf iz leta 1978, pojasnjuje Marks Wolfgang iz stranke Zelenih. “Prihodnost oskrbe z energijo pripada obnovljivim virom in v Avstriji dokazujemo, da je to mogoče,” pa zagotavlja avstrijska ministrica za okolje Gewessler.
Podpisi za zaustavitev reaktorja v Krškem
Glede na avstrijsko res odločno nasprotovanje jedrski energiji ne čudi, da je organizacija Global 2000 na svoji spletni strani zbrala tudi že več kot 48 tisoč podpisov avstrijskih državljanov v podporo zaustavitvi reaktorja v Krškem. Tudi avstrijski parlament se je izrekel proti podaljšanju delovanja elektrarne, prav tako proti načrtom za gradnjo drugega bloka krške nuklearke.
Avstrija bo v primeru Krškega izčrpala vsa pravna sredstva, ki jih ima na voljo v Evropski uniji, zatrjuje Marks iz stranke Zeleni. Jedrske elektrarne nosijo ogromno gospodarsko tveganje, pojasnjuje in dodaja, da so francoski znanstveniki izračunali, da lahko jedrska nesreča na gosto poseljenem območju, kot je Francija, povzroči za 430 milijard evrov gospodarske škode.
A obenem ve tudi to, da pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (EURATOM) daje legitimnost milijardnim subvencijam za gradnjo jedrskih elektrarn. In dokler bo tako, na evropskem energetskem trgu ne bo poštenosti, pravi, države pa bodo jedrske elektrarne gradile še naprej.
Da se zaveda, da je veliko članic EU odvisnih od jedrske energije, čeprav je Avstrija proti, je sredi julija, ko ga je skupaj s hrvaškim predsednikom Zoranom Milanovićem gostil slovenski predsednik Borut Pahor, dejal tudi avstrijski predsednik Aleksander Van der Bellen. Tudi on je namreč, tako kot 25. junija zvezni kancler Kurz, v Sloveniji odprl vprašanje jedrske elektrarne Krško.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!