Dr. Žiga Zaplotnik: Slovenijo čaka veliko več neurij z močnim vetrom in točo

Zakaj pa, kot ste me opozorili, ko sva se dogovarjala za intervju, obstaja razlika v segrevanju med dnevom in nočjo?

Noči se dejansko ogrevajo hitreje kot dnevi. To se je denimo lepo videlo pri nedavnem vročinskem valu v severozahodnem delu ZDA in v Kanadi. Zabeležili so 1200 dnevnih temperaturnih rekordov in kar 1500 nočnih rekordov. Razlaga za to razliko na teoretski ravni še ni povsem poenotena, vse pa kaže, da je pomemben dejavnik pri tem razlika v debelini planetarne mejne plasti med dnevom in nočjo.

Planetarna mejna plast je spodnja plast ozračja, v kateri ima Zemljino površje prek trenja in konvekcije neposreden vpliv na gibanje zračnih mas. Ta planetarna mejna plast je ponoči mnogo tanjša kot podnevi, v obeh primerih pa prejema enako količino toplote iz zgornjih plasti ozračja. Tanjša plast zraka pa se bo ob enaki količini prejete energije segrela bolj kot debelejša plast.

Ta mesec smo bili na zahodu Evrope priča uničujočim poplavam, najhuje je bilo v Nemčiji. Češko mesto je nedavno opustošil tornado. Bolj ekstremni vremenski pojavi naj bi po napovedih klimatologov postali stalnica. Kakšna je fizikalna razlaga tega trenda?

Z naraščanjem temperature ozračja se povečuje tudi maksimalna količine vodne pare, ki je lahko v zraku, približno za 7 odstotkov za vsako stopinjo. Posledično se okrepi tudi izhlapevanje. Vodna para pa je skupaj gledano najpomembnejši toplogredni plin, predvsem zaradi velike količine v zraku v primerjavi s CO2 in ostalimi toplogrednimi plini, ki se nahajajo v še manjših koncentracijah. Toplogredni učinek vodne pare je najpomembnejša povratna zanka v našem klimatskem sistemu.

Večja količina vodne pare v zraku pomeni, da ob dvigovanju zraka ob pobočjih hribov kondenzira večja količina vodne pare, kar pomeni močnejše padavine.

Večja količina vodne pare v zraku hkrati pomeni, da se v pogojih, ko lahko nastajajo nevihte, ko je torej atmosfera lokalno nestabilna, ko se pregret zrak spontano dviguje zaradi vzgona, lahko kondenzira večja količina vodne pare. Pri tem se sprosti več toplote, vzgorniki so še močnejši. Močnejši vzgorniki lahko zadržijo v nevihtnem oblaku večja zrna toče.

Študije kažejo, da se ekstremne enourne padavine v stopinjo toplejšem ozračju ne okrepijo zgolj za 7 odstotkov, kot bi lahko sklepali na podlagi termodinamskih lastnosti vodne pare. Okrepijo se celo za 13 odstotkov, pri visokih temperaturah rosišča pa celo za skoraj 20 odstotkov.

https://twitter.com/ZaplotnikZiga/status/1369916161790468097?s=20

To bi pomenilo, da če danes v zelo močnem nalivu v času poletne vročine pade 50 mm padavin v eni uri, jih bo v tri stopinje toplejši atmosferi padlo 80 mm. Velika razlika! No, študije na žalost tudi kažejo, da je Slovenija skupaj s celotnim zaledjem severnega Sredozemlja, območje, kjer se je pojavnost neurij z močnim vetrom in točo najbolj povečalo.

Kako v takšnih primerih posledice podnebnih sprememb ločiti od naključne naravne variabilnosti?

Težko. Lahko pa ocenimo, za koliko se je zaradi podnebnih sprememb povečala verjetnost za tak dogodek.

Kaj je po vašem mnenju z vidika podnebnih sprememb srednjeročno največja nevarnost za Slovenijo?

Še največja neposredna grožnja so po mojem mnenju neurja, ekstremni padavinski dogodki, v drugi polovici stoletja pa tudi že vlažni vročinski valovi.

Rekel bi sicer, da so za Slovenijo manj nevarne neposredne grožnje v obliki ekstremnih vremenskih pojavov kot tveganje za povečano družbeno nestabilnost zaradi masovnih migracij iz predelov sveta, za katere pa podnebne spremembe predstavljajo hudo neposredno grožnjo.

V kakšnem smislu?

Najhujši problem, ki ga utegnejo občutiti ljudje, je vlažna vročina. Človekova telesna temperatura je približno 37 stopinj Celzija. Človekovo telo toploto oddaja s konvekcijo, prenosom toplote med kožo in okolico, in znojenjem.

Ko je enkrat temperatura okoliškega zraka višja od naše telesne temperature, se lahko hladimo le še z znojenjem. S tem ko znoj izhlapeva, se naša koža hladi, posledično pa se hladi tudi celo naše telo. A če je ozračje nasičeno z vlago, če je vlažnost 100-odstotna, potem znoj ne more izhlapeti.

video-cdn src="https://best-vod.umn.cdn.united.cloud/stream?asset=ljwebzaplotnikizjava1-n1info-si-worldwide&stream=hp1400&t=0&player=m3u8v&sp=n1info&u=n1info&p=n1Sh4redSecre7iNf0" video-id="3631289"]

Če se torej znajdemo v pogojih, ko je temperatura zraka 35 stopinj ali več, vlažnost pa je 100-odstotna, potem našemu telesu zmanjka načinov za hlajenje. Taki pogoji, ko tako imenovana temperatura mokrega termometra preseže 35 stopinj C, so zaenkrat na Zemlji zelo redki. Dogodke lahko praktično preštejemo na prste ene roke.

Z nadaljnjim segrevanjem ozračja bodo vse bolj pogosti, do sredine stoletja se lahko zgodi, da bo v nekaterih delih jugovzhodne Azije in na Indijski podcelini to reden pojav. Že prej se to lahko začne dogajati v Perzijskem zalivu. To bi pomenilo, da se na teh območjih človeška telesa ne bi mogla zadovoljivo ohlajati. V bistvu bi presegli mejo človeške naseljivosti, kar bi zelo verjetno privedlo do masovnih migracij.

Bi bili lahko takšnih razmer deležni tudi pri nas?

Pri nas do tako ekstremne vročine zelo verjetno ne bo nikoli prišlo. V vročinskem valu, ki je Evropo prizadel poleti 2003, ali pa v vročinskem valu, ki je leta 2010 prizadel Rusijo, ko je obakrat umrlo več deset tisoč ljudi, je temperatura mokrega termometra dosegla le 27 stopinj Celzija. Umirali so predvsem ljudje z oslabljeno sposobnostjo termoregulacije, torej starejši in drugače ranljivi.

Zagotovo bomo v prihodnje izkusili višje vrednosti. V Evropi so glede tega najbolj ogroženi južni del Balkana in Padska nižina.

Kako lahko v tem trenutku v Sloveniji najbolj pripomoremo k bolj prijazni prihodnosti, če izvzamemo zniževanje izpustov toplogrednih plinov, ki so planetarni problem in kjer je naš vpliv zanemarljiv?

Res je sicer, da je vpliv Slovenije na svetovni ravni zanemarljiv, a če pristanemo na to logiko, lahko svet razdelimo na 4 tisoč Slovenij in vsakega od delov označimo za nepomembnega. Zato je vsekakor pomembno, da prispevamo svoj delež pri zniževanju izpustov. Lahko sicer s prstom kažemo na Kitajsko z njenimi 1,4 milijarde prebivalci, a povprečen Slovenec je odgovoren za precej več izpustov kot povprečen Kitajec. Še kako smo soodgovorni in moramo prispevati svoj kamenček v mozaik.

Moramo pa tudi precej več postoriti na področju prilagajanja na podnebne spremembe. Z vidika kakovosti naših življenj v prihodnje so ukrepi prilagajanja vsaj tako pomembni kot ukrepi za razogljičenje. Ozračje se bo segrevalo vse do takrat, ko bomo vanj izpuščali več toplogrednih plinov, kot jih je narava sposobna vsrkavati. Imamo moč, da ustavimo segrevanje. Ni še vse izgubljeno.

Kmalu bosta minili dve leti, odkar ste se s kolegi aktivirali in napisali pismo državnim institucijam o nujnosti ukrepanja proti podnebnim spremembam. Koliko zanosa in optimizma ste v tem času uspeli ohraniti glede na razvoj dogodkov?

Pismo, ki smo ga poslali jeseni 2019, je bilo na neki način krik obupa. Rekel bi, da smo v tem času uspeli ohraniti zanos in da nismo postali bolj črnogledi. V zadnjem času se stvari, vsaj na deklarativni ravni, premikajo v pravo smer. Še vedno pa manjkajo konkretna dejanja, ki bi bistveno vplivala na zmanjšanje izpustov.

Tudi v tem primeru sicer obstajajo svetle točke. Ena takih so subvencije Ekosklada, s katerimi smo zelo uspešno zmanjšali energetsko porabo in s tem izpuste pri ogrevanju stavb. V zadnjih 30 letih nam jih je uspelo prepoloviti. Smo pa žal toliko manj uspešni na področju zniževanja izpustov iz prometa, ki še naprej naraščajo.

Pri epidemiji smo se v nekem trenutku vsaj večinsko zavedeli, da je vrag odnesel šalo. Kdaj bo to zavedanje prodrlo pri podnebnih spremembah? Kaj se mora zgoditi, da bomo večinsko sprejeli omejitve in ukrepe, ki so nujni za razogljičenje?

Upam, da se bomo na podnebno krizo odzvali bolje, kot smo se na epidemijo. To, kako smo se odzvali na epidemijo, me pravzaprav ne navdaja z optimizmom. Razlog, zaradi katerega ostajam optimističen, je v tem, da se predvsem mladi zelo dobro zavedajo težav, ki jih zanje prinašajo podnebne spremembe.

Epidemija je bila pojav, pri katerem nismo bili vsi enako ogroženi, posledično pa je prihajalo do velikega nasprotja interesov. Tisti, ki so bili najbolj ogroženi, predvsem starejši, so na neki način najlaže ostajali doma, najmanj so žrtvovali v ekonomskem smislu. Mlajši, ki so bili v epidemiji manj ogroženi, pa so se spopadali z izgubo delovnih mest in zapiranjem šol.

video-cdn src="https://best-vod.umn.cdn.united.cloud/stream?asset=ljwebzaplotnikizjava2-n1info-si-worldwide&stream=hp1400&t=0&player=m3u8v&sp=n1info&u=n1info&p=n1Sh4redSecre7iNf0" video-id="3631273"]

Podoben, a obraten konflikt interesov je prisoten pri podnebni krizi. Starejši ne bodo doživeli obdobja po letu 2050. Posledično z individualnega stališča nimajo interesa, da bi sodelovali pri ukrepanju, saj ne bodo občutili nobenih koristi. V tem primeru so mlajši tisti, ki so bolj ogroženi.

Pri tovrstnih krizah nimamo druge izbire kot računati na medgeneracijsko solidarnost. Solidarnost mlajših s starejšimi med epidemijo in solidarnost starejših z mlajšimi pri podnebni krizi. Če tega kot družba ne bomo dosegli, se bomo težko spoprijemali s takšnimi izzivi.

Kaj nam trenutna situacija, ko je cepiva dovolj za končanje epidemije, pa se velik del ljudi še kar ne namerava cepiti, pove o možnosti uspešnega kolektivnega ukrepanja proti podnebnim spremembam?

(daljša tišina). Dobro vprašanje. Verjetno tudi moj molk precej pove.

Ampak, kaj se mora zgoditi, kateri dogodek bi nas po vašem dovolj pretresel, da bi se zavedeli nujnosti ukrepanja?

Verjetno tudi v Sloveniji čakamo na nek ekstremen dogodek, povezan z vročino, ki nas bo pretresel. Verjetno bi takšen dogodek bil, če bi pogorela kakšna od naših gozdnih planot - Pokljuka, Jelovica, Pohorje... Zagotovo si takšnega obsežnega požara ne želim, a po navadi se odzovemo šele takrat, ko nam "gori pod nogami".
Ekstremne vetrovne ali pa večdnevne padavinske dogodke je težko zanesljivo pripisati podnebnim spremembam, dejstvo pa je, da tipično podnebne spremembe napravijo takšne dogodke padavinsko intenzivnejše.

Bi lahko rekli, da vas je posledic podnebnih sprememb bolj strah kot povprečnega državljana?

Da. Ker se bolje zavedam, kaj pomenijo. Nimam pa druge možnosti, kot da s svojim znanjem krepim to zavedanje tudi pri drugih. Zato sem se tudi odločil, da bom več nastopal v javnosti. Po mojih izkušnja se zdi večini ljudi to zelo zanimiva tema in ko se z njimi nekaj časa pogovarjam, se praktično vsi zavedo resnosti problema. In večina tudi že opaža spremembe v svoji okolici.

Kateri aktivnost v Sloveniji vas najbolj motijo, kaj se vam zdi najbolj v nasprotju s tem, kar bi morali početi za omejevanje porabe resursov in zmanjševanje izpustov?

Res ne razumem, zakaj je treba širiti avtoceste. To je proti vsem priporočilom. V nasprotju s projekcijami, kako bo v prihodnosti videti mobilnost, v nasprotju s trendom, po katerem zaradi napredka pri digitalizaciji vse več ljudi dela od doma, v nasprotju z željami, da bi večji del tovornega prometa spravili na železnice.

video-cdn src="https://best-vod.umn.cdn.united.cloud/stream?asset=ljwebzaplotnikizjava3-n1info-si-worldwide&stream=hp1400&t=0&player=m3u8v&sp=n1info&u=n1info&p=n1Sh4redSecre7iNf0" video-id="3631282"]

Prav tako mi ni jasno, zakaj pri prenovi mestnih ulic ni prioriteta zasaditev čim več dreves, ki bi omogočala senčenje. Kako lahko poteka prenova nekega urbanega središča brez množice dodatnih dreves, ki bi zagotavljala senčenje? To so res preproste in učinkovite rešitve, ki bi nam omogočile relativno lagodno prilagoditev na naraščajoče temperature. Res se mi zdi nedoumljivo, da zasaditev dodatnih dreves ni na vrhu seznama mestnih prioritet.

To zahteva malo pogleda v prihodnost. Drevesa, ki jih zasadimo danes, bodo resno senco dajala šele čez nekaj desetletij. Prenovljena Slovenska cesta ima recimo eno samo vrsto dreves na eni strani ceste, večinoma jo še vedno prekriva gol beton. To se mi zdi popolnoma zgrešeno.

https://twitter.com/podnebnik/status/1409094618763911173

Vlada je nedavno z izdajo energetskega dovoljenja storila nov korak k izgradnji drugega bloka nuklearke v Krškem. Glede na to, da ste po izobrazbi fizik, kako gledate na vlogo jedrske energije v prihodnji oskrbi z energijo, ki ne bo smela vključevati fosilnih goriv?

Po mojem mnenju je jedrska energija ena od rešitev za razogljičenje energetike. Jedrska energija na enoto površine trenutno prispeva daleč največ energije. Prostor je omejen.

Primerno se mi zdi, da sončne elektrarne postavljamo na strehe in degradirane površine, nikakor pa se mi ne bi zdelo sprejemljivo, če bi za postavitev sončne elektrarne morali posekati gozd ali prekriti rodovitno zemljo. Vedno je treba pogledati celokupen okoljski odtis neke tehnologije.

V Sloveniji so tudi območja z dovolj močnim in konstantnim vetrom, ki so primerna za postavitev vetrnih elektrarn, precej redka, pa še to večinoma ležijo na zavarovanih območjih narave. Res ne vem, zakaj bi vse te površine degradirali, zato da bi, v primerjavi z jedrsko elektrarno, proizvedli relativno malo dodatne energije.

Podpiram sončne in vetrne elektrarne, ampak na območjih, kjer nimajo prevelikega negativnega vpliva na naravno okolje. Vsaka oblika pridobivanja energije bo imela vpliv na okolje. Treba je najti pravo ravnovesje.

Kako gledate na dejstvo, da velika večina vplivnih okoljevarstvenih organizacij, tudi slovenskih, izrecno nasprotuje izrabi jedrske energije?

Po mojem mnenju je to problematično in je stvar ideologije. Če upoštevamo zgolj dejstva, so jedrske elektrarne relativno varen in obilen vir energije - za primerjavo lahko vzamemo dve državi – Veliko Britanijo in Nemčijo. V Veliki Britaniji so z obnovljivimi viri energije nadomeščali termoelektrarne na premog in jedrsko energijo pustili pri miru. V Nemčiji pa z obnovljivimi viri nadomeščajo jedrske elektrarne. Posledično je Velika Britanija že zelo daleč na poti razogljičenja energetike, Nemčija pa kljub velikim vlaganjem v obnovljive vire še daleč od razogljičenja.

Države, ki imajo zelo nizek ogljični odtis na prebivalca, kot sta Francija in Švedska, so države, ki se v največji meri zanašajo na jedrsko energijo. Slepo odrekanje jedrski energiji nam le otežuje razogljičenje.

Tudi Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) kot osrednje mednarodno telo za pripravo projekcij in strategije odziva na podnebno krizo priporoča poleg izrabe obnovljivih virov energije, tudi uporabo jedrskih elektrarn – termoelektrarne so z vidika smrtnih žrtev na enoto proizvedene energije daleč bolj nevarne kot jedrske elektrarne predvsem zaradi bolezni, povezanimi z onesnaženim zrakom – pri kurjenju premoga namreč nastajajo drobni delci - aerosoli.

Zavedati se moramo tudi, da z jedrsko elektrarno na enoto proizvedene energije degradiramo najmanjše območje, da zasede najmanj površine. Odrekanje jedrski energiji je svetovna zabloda.