Dr. Žiga Zaplotnik je asistent na Katedri za meteorologijo na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. Raziskovalno se ukvarja z računalniškim modeliranjem vremenskih in podnebnih vzorcev. Je na dobri poti, da od prof. Lučke Kajfež Bogataj prevzame "žezlo" prvega razlagalca podnebnih sprememb v Sloveniji.
V intervjuju nam je razložil, zakaj prihaja do ekstremnega vremena, ki ga občutimo, kaj je v ozadju nedavnih uničujočih poplav in kako močno se bo spremenilo vreme v Sloveniji, potegnil pa je tudi vzporednice med pandemijo in podnebno krizo.
Dr. Zaplotnik se je pred dvema letoma s skupino kolegov javno aktiviral in bil pobudnik pisma državnim institucijam o nujnosti ukrepanja proti podnebnim spremembam, ki ga je podpisalo več kot sto slovenskih znanstvenikov z relevantnih raziskovalnih področij.
Lani spomladi, ko je svet obstal zaradi pandemije, je tako kot mnogi drugi strokovnjaki skušal prispevati svoj delež k boju proti virusu. Svoje znanje računalniškega modeliranja je izkoristil za izdelavo epidemioloških projekcij razvoja epidemije in se pridružil prostovoljskemu projektu Covid-19 Sledilnik. Pravzaprav ga verjetno največ ljudi pozna po odmevnem nastopu v državnem zboru, kjer je lani jeseni zelo nazorno pokazal, da je največji problem širjenja okužb prevelik delež ljudi, ki so hodili na delovna mesta, in apeliral, naj odgovorni to upoštevajo pri kreiranju ukrepov.
V Severni Ameriki so v preteklih tednih padali vročinski rekordi. V Kanadskem mestu Lytton je nov temperaturni rekord, ki so ga izmerili konec junija, prejšnjega presegel za kar 10 stopinj Celzija, mesto pa je nekaj dni zatem zgorelo v požaru. Kaj se dogaja?
A forest fire that ignited after days of record-breaking temperatures has destroyed most of the small Canadian town of Lytton in central British Columbia https://t.co/l9RIDGhzPhpic.twitter.com/dQOAjgkj8L
Rekord je bil presežen celo za 10 stopinj in pol. Tudi drugod na širšem področju Britanske Kolumbije so se dogajale podobne temperaturne anomalije, kar pomeni, da ni šlo za nek izoliran primer, ni šlo za ekstrem na točno določeni lokaciji, ki bi se lahko zgodil npr. zaradi spuščajočih pobočnih vetrov, ampak je bila rekordna vročina izmerjena na področju s površino nekaj deset Slovenij. Poleg tega je bil rekord presežen kar tri dneve zapored. Če bi takšno meritev s tako hudo anomalijo pokazal samo en inštrument na eni merilni postaji, bi najprej pomislil na napako pri meritvi. Tukaj ni šlo za napako. Na žalost.
Da si lažje predstavljamo anomalijo: če bi Ljubljana presegla rekord za 10.5°C, bi imeli 50°C. V Britanski Kolumbiji je bila zaradi vročine v petih najhujših dnevih presežna smrtnost skoraj 200 odstotkov.
Zadnje raziskave kažejo, da se poleg segrevanja ozračja spreminja tudi atmosferska dinamika. V tem primeru kaže, da so ključne spremembe v dinamiki Rossbyjevih valov. To so t.i. vremenski valovi, saj v veliki meri krojijo vreme pri nas. Za opazovalca na Zemlji se skoraj vedno gibljejo od zahoda proti vzhodu. Povzročajo premike hladnega zraka iznad polov proti nižjim geografskim širinam in obratno, premike toplega zraka iznad subtropskih predelov visoko proti severu. Poenostavljeno bi lahko rekli, da skrbijo za prenos toplote od subtropskih predelov k subpolarnim predelom.
Mnoge študije kažejo, da ti valovi postajajo vse bolj “persistentni”, stacionarni za opazovalca na Zemlji. To pomeni, da nad nekim območjem vztrajajo dalj časa. Hkrati to pomeni, da nad določenim območjem dalj časa vztraja isti vremenski režim, posledično pa prihaja do ekstremov vseh vrst – daljših hladnih obdobij z veliko padavinami in vročih sušnih obdobij, kot se je zgodilo v Kanadi.
So te spremembe razlog za pogostejše spomladanske pozebe v Sloveniji?
To še ni dokazano, a kaže, da bi spremenjeni vzorci Rossbyjevih valov lahko vplivali tudi na pogostejše spomladanske prodore hladnega zraka nad naše kraje. Eden od razlogov za pogoste pozebe je sicer zagotovo v tem, da rastline zaradi milejših zim bolj zgodaj začnejo nov razvojni cikel.
Ali še katera sprememba v gibanju planetarnih zračnih mas vpliva na vreme pri nas?
Ena pomembnih sprememb gibanja zračnih mas se dogaja tudi v tropih. Gre za tako imenovano Hadleyjevo cirkulacijo, kroženje zraka med tropskimi in subtropskimi predeli. Ta je posledica intenzivnega sproščanja toplote pri kondenzaciji vodne pare v tropih.
V tropih je atmosfera precej nestabilna, posledično pride do dviganj zraka, pri čemer se ta ohlaja. Naposled pride do kondenzacije, ravno tako kot v kopalnici na hladnem ogledalu. Zato tam pade velika količina padavin. Ta zrak se ne dviguje kar v nedogled, le do zgornje troposfere, kjer se začne pomikati v smeri proti poloma, in se v subtropskem območju spet spusti proti površju. Na območjih, kjer se zrak iz tropov spušča proti tlom, imamo zato stalna območja visokega zračnega pritiska in praviloma puščave. Ta zrak se nato v nižjih plasteh ozračja steka nazaj proti ekvatorju.
Klimatski modeli nakazujejo, da se Hadleyjeva cirkulacija spreminja. Prvič zato, ker se severna polobla segreva hitreje kot južna, kar posledično pomeni, da se središče tega kroženja, območje, kjer prihaja do dvigovanja zraka, pomika severneje od ekvatorja. Poleg tega se celici, ki tvorita cirkulacijo, še razširjata.
To pa ima pomemben vpliv tudi na poletno vreme v naših krajih. Sredozemlje je namreč v poletnem času na robu te Hadleyjeve celice, na robu območja spuščanja zraka iz tropov. Ker se ta Hadleyjeva celica premika proti severu, to pomeni, da nas čakajo bolj sušna poletja z višjim zračnim pritiskom.
V prihodnjem tednu bo osrednji in južni Balkan zajel vročinski val, ki bo prinesel temperature med 35 in 40 stopinj C. pic.twitter.com/LAPAvnepqZ
Zakaj se severna polobla segreva hitreje od južne?
Že v osnovi je severna polobla toplejša od južne. Študije kažejo, da so osrednji dejavnik te razlike tokovi v Atlantskem oceanu. Na podlagi simulacij vemo, da se, če te tokove izklopimo, temperatura med severno in južno poloblo skoraj povsem izenači. Preostanek razlike pa gre na račun reflektivnosti, saj na južni polobli Antarktika s svojo zalogo kopenskega ledu in velike razsežnosti morskega ledu odbije nekoliko več sončevega obsevanja.
Razlog, da se severna polobla segreva hitreje kot južna, pa je v neenakomerni razporeditvi kopnega in morja. Na severni polobli je mnogo več kopnega, ki ima manjšo toplotno kapaciteto. Pri sončnem obsevanju morja pride do izhlapevanja vode, pri čemer se za izhlapevanje porablja njegova toplota., torej se s tem efektivno hladi, podobno kot se z znojenjem, ki potem izhlapi v zrak, ohlaja naše telo. Hkrati hladijo tudi okoliški zrak. Zaradi tega se lahko kopenski deli precej bolj segrejejo, saj nimajo na zalogi “neskončnega” vira vode za izhlapevanje, kot jo imajo oceani.
Denis Sadiković/N1
Če Zemlja ne bi imela oceanov, ki so ogromen zalogovnik toplote, Zemljino ozračje ob tako zelo spremenjeni energijski bilanci ne bi več omogočalo človeškega življenja. Veliko večino dodatne toplote, ki smo jo pridelali predvsem s povečevanjem koncentracije toplogrednih plinov v ozračju, so posrkali oceani.
Do kdaj lahko še računamo, da bodo upočasnjevali segrevanje?
Oceani lahko še precej časa sprejemajo odvečno energijo, saj se zaradi velike toplotne kapacitete segrevajo počasi. Tudi ozračje nad oceani se je ogrelo precej manj kot ozračje nad kopnim. Hladnejši zrak, ki ga na kopno prinaša iznad morja, preprečuje, da bi se “skuhali”. Eden pomembnih razlogov za vročinski val leta 2010 v Rusiji je bil ravno v tem, da zaradi atmosferske blokade – stacioniranja Rossbyjevega vala – ni mogel dotekati zrak iznad morja.
Pogosto slišimo, da se Slovenija segreva še enkrat bolj od globalnega povprečja. Bi lahko rekli, da je ta trditev nekoliko zavajajoča, saj se praviloma vse kopno segreva hitreje od ozračja nad morjem?
Zavajajoče je predvsem to, da dvig temperature prikazujemo kot globalno povprečje. 70 odstotkov površja Zemlje prekrivajo oceani, ki se segrevajo počasneje od globalnega povprečja. Tam pa ne živi praktično nihče, razen prebivalcev majhnih otoških držav.
Po drugi strani se kopni predeli ogrevajo precej hitreje. Če denimo govorimo o dvigu povprečne globalne temperature za 3 stopinje do konca stoletja, v resnici govorimo o dvigu povprečne temperature na kopnem za 4,5 stopinje in več. Večina ljudi bi torej v tem primeru občutili dvig povprečne temperature za 4,5 stopinje.
Kako pa se naraščanje povprečne temperature v Sloveniji primerja z naraščanjem temperatur v drugih delih Evrope?
Najhitreje se v Evropi segrevata skrajni sever in severovzhod, torej Skandinavija in evropski del Rusije. Je pa tudi Slovenija kot zaledje Sredozemlja med področji, ki se segrevajo hitreje od povprečja. Najbolj bodo naraščanje temperatur občutile ravno sredozemske države – te imajo tudi najslabše ekonomske obete zaradi podnebnih sprememb.
Počasneje od povprečja pa se segrevajo predvsem skrajno zahodni deli Evrope – Irska, deli Francije in Velike Britanije – skratka, območja ob Atlatniku. Glede na študije taljenje grenlandskega ledu ohlaja atmosfero na večjem območju severnega Atlantika. Mrzla staljena voda ima namreč manjšo gostoto od toplejše, a bolj slane, zato ostaja na površju. Del severnega Atlantika je trenutno edino večje območje na Zemlji, ki se dejansko nekoliko ohlaja. To pa seveda vpliva tudi na ustavljanje atlantske oceanske cirkulacije.
NOAA
Spremembe v povprečni temperaturi ozračja na desetletje med letoma 1901 in 2017. Modrina južno od Grenlandije prikazuje ohlajanje. (za siva območja ni zanesljivih podatkov)
Zakaj pa, kot ste me opozorili, ko sva se dogovarjala za intervju, obstaja razlika v segrevanju med dnevom in nočjo?
Noči se dejansko ogrevajo hitreje kot dnevi. To se je denimo lepo videlo pri nedavnem vročinskem valu v severozahodnem delu ZDA in v Kanadi. Zabeležili so 1200 dnevnih temperaturnih rekordov in kar 1500 nočnih rekordov. Razlaga za to razliko na teoretski ravni še ni povsem poenotena, vse pa kaže, da je pomemben dejavnik pri tem razlika v debelini planetarne mejne plasti med dnevom in nočjo.
Planetarna mejna plast je spodnja plast ozračja, v kateri ima Zemljino površje prek trenja in konvekcije neposreden vpliv na gibanje zračnih mas. Ta planetarna mejna plast je ponoči mnogo tanjša kot podnevi, v obeh primerih pa prejema enako količino toplote iz zgornjih plasti ozračja. Tanjša plast zraka pa se bo ob enaki količini prejete energije segrela bolj kot debelejša plast.
Ta mesec smo bili na zahodu Evrope priča uničujočim poplavam, najhuje je bilo v Nemčiji. Češko mesto je nedavno opustošil tornado. Bolj ekstremni vremenski pojavi naj bi po napovedih klimatologov postali stalnica. Kakšna je fizikalna razlaga tega trenda?
Z naraščanjem temperature ozračja se povečuje tudi maksimalna količine vodne pare, ki je lahko v zraku, približno za 7 odstotkov za vsako stopinjo. Posledično se okrepi tudi izhlapevanje. Vodna para pa je skupaj gledano najpomembnejši toplogredni plin, predvsem zaradi velike količine v zraku v primerjavi s CO2 in ostalimi toplogrednimi plini, ki se nahajajo v še manjših koncentracijah. Toplogredni učinek vodne pare je najpomembnejša povratna zanka v našem klimatskem sistemu.
Izračunano na podlagi ERA5 reanalize
Večja količina vodne pare v zraku pomeni, da ob dvigovanju zraka ob pobočjih hribov kondenzira večja količina vodne pare, kar pomeni močnejše padavine.
Večja količina vodne pare v zraku hkrati pomeni, da se v pogojih, ko lahko nastajajo nevihte, ko je torej atmosfera lokalno nestabilna, ko se pregret zrak spontano dviguje zaradi vzgona, lahko kondenzira večja količina vodne pare. Pri tem se sprosti več toplote, vzgorniki so še močnejši. Močnejši vzgorniki lahko zadržijo v nevihtnem oblaku večja zrna toče.
Študije kažejo, da se ekstremne enourne padavine v stopinjo toplejšem ozračju ne okrepijo zgolj za 7 odstotkov, kot bi lahko sklepali na podlagi termodinamskih lastnosti vodne pare. Okrepijo se celo za 13 odstotkov, pri visokih temperaturah rosišča pa celo za skoraj 20 odstotkov.
Ekstremni padavinski dogodki postajajo še bolj ekstremni. Urne količine najbolj intenzivnih padavinskih dogodkov (99% percentil) pri Td>12°C se povečujejo v Evropi za 13% za vsako stopinjo ogrevanja (pri Td>18°C celo bolj).
To bi pomenilo, da če danes v zelo močnem nalivu v času poletne vročine pade 50 mm padavin v eni uri, jih bo v tri stopinje toplejši atmosferi padlo 80 mm. Velika razlika! No, študije na žalost tudi kažejo, da je Slovenija skupaj s celotnim zaledjem severnega Sredozemlja, območje, kjer se je pojavnost neurij z močnim vetrom in točo najbolj povečalo.
Kako v takšnih primerih posledice podnebnih sprememb ločiti od naključne naravne variabilnosti?
Težko. Lahko pa ocenimo, za koliko se je zaradi podnebnih sprememb povečala verjetnost za tak dogodek.
Kaj je po vašem mnenju z vidika podnebnih sprememb srednjeročno največja nevarnost za Slovenijo?
Še največja neposredna grožnja so po mojem mnenju neurja, ekstremni padavinski dogodki, v drugi polovici stoletja pa tudi že vlažni vročinski valovi.
Rekel bi sicer, da so za Slovenijo manj nevarne neposredne grožnje v obliki ekstremnih vremenskih pojavov kot tveganje za povečano družbeno nestabilnost zaradi masovnih migracij iz predelov sveta, za katere pa podnebne spremembe predstavljajo hudo neposredno grožnjo.
V kakšnem smislu?
Najhujši problem, ki ga utegnejo občutiti ljudje, je vlažna vročina. Človekova telesna temperatura je približno 37 stopinj Celzija. Človekovo telo toploto oddaja s konvekcijo, prenosom toplote med kožo in okolico, in znojenjem.
Ko je enkrat temperatura okoliškega zraka višja od naše telesne temperature, se lahko hladimo le še z znojenjem. S tem ko znoj izhlapeva, se naša koža hladi, posledično pa se hladi tudi celo naše telo. A če je ozračje nasičeno z vlago, če je vlažnost 100-odstotna, potem znoj ne more izhlapeti.
Če se torej znajdemo v pogojih, ko je temperatura zraka 35 stopinj ali več, vlažnost pa je 100-odstotna, potem našemu telesu zmanjka načinov za hlajenje. Taki pogoji, ko tako imenovana temperatura mokrega termometra preseže 35 stopinj C, so zaenkrat na Zemlji zelo redki. Dogodke lahko praktično preštejemo na prste ene roke.
Z nadaljnjim segrevanjem ozračja bodo vse bolj pogosti, do sredine stoletja se lahko zgodi, da bo v nekaterih delih jugovzhodne Azije in na Indijski podcelini to reden pojav. Že prej se to lahko začne dogajati v Perzijskem zalivu. To bi pomenilo, da se na teh območjih človeška telesa ne bi mogla zadovoljivo ohlajati. V bistvu bi presegli mejo človeške naseljivosti, kar bi zelo verjetno privedlo do masovnih migracij.
Bi bili lahko takšnih razmer deležni tudi pri nas?
Pri nas do tako ekstremne vročine zelo verjetno ne bo nikoli prišlo. V vročinskem valu, ki je Evropo prizadel poleti 2003, ali pa v vročinskem valu, ki je leta 2010 prizadel Rusijo, ko je obakrat umrlo več deset tisoč ljudi, je temperatura mokrega termometra dosegla le 27 stopinj Celzija. Umirali so predvsem ljudje z oslabljeno sposobnostjo termoregulacije, torej starejši in drugače ranljivi.
Zagotovo bomo v prihodnje izkusili višje vrednosti. V Evropi so glede tega najbolj ogroženi južni del Balkana in Padska nižina.
Kako lahko v tem trenutku v Sloveniji najbolj pripomoremo k bolj prijazni prihodnosti, če izvzamemo zniževanje izpustov toplogrednih plinov, ki so planetarni problem in kjer je naš vpliv zanemarljiv?
Res je sicer, da je vpliv Slovenije na svetovni ravni zanemarljiv, a če pristanemo na to logiko, lahko svet razdelimo na 4 tisoč Slovenij in vsakega od delov označimo za nepomembnega. Zato je vsekakor pomembno, da prispevamo svoj delež pri zniževanju izpustov. Lahko sicer s prstom kažemo na Kitajsko z njenimi 1,4 milijarde prebivalci, a povprečen Slovenec je odgovoren za precej več izpustov kot povprečen Kitajec. Še kako smo soodgovorni in moramo prispevati svoj kamenček v mozaik.
Denis Sadiković/N1
Moramo pa tudi precej več postoriti na področju prilagajanja na podnebne spremembe. Z vidika kakovosti naših življenj v prihodnje so ukrepi prilagajanja vsaj tako pomembni kot ukrepi za razogljičenje. Ozračje se bo segrevalo vse do takrat, ko bomo vanj izpuščali več toplogrednih plinov, kot jih je narava sposobna vsrkavati. Imamo moč, da ustavimo segrevanje. Ni še vse izgubljeno.
Kmalu bosta minili dve leti, odkar ste se s kolegi aktivirali in napisali pismo državnim institucijam o nujnosti ukrepanja proti podnebnim spremembam. Koliko zanosa in optimizma ste v tem času uspeli ohraniti glede na razvoj dogodkov?
Pismo, ki smo ga poslali jeseni 2019, je bilo na neki način krik obupa. Rekel bi, da smo v tem času uspeli ohraniti zanos in da nismo postali bolj črnogledi. V zadnjem času se stvari, vsaj na deklarativni ravni, premikajo v pravo smer. Še vedno pa manjkajo konkretna dejanja, ki bi bistveno vplivala na zmanjšanje izpustov.
Tudi v tem primeru sicer obstajajo svetle točke. Ena takih so subvencije Ekosklada, s katerimi smo zelo uspešno zmanjšali energetsko porabo in s tem izpuste pri ogrevanju stavb. V zadnjih 30 letih nam jih je uspelo prepoloviti. Smo pa žal toliko manj uspešni na področju zniževanja izpustov iz prometa, ki še naprej naraščajo.
Pri epidemiji smo se v nekem trenutku vsaj večinsko zavedeli, da je vrag odnesel šalo. Kdaj bo to zavedanje prodrlo pri podnebnih spremembah? Kaj se mora zgoditi, da bomo večinsko sprejeli omejitve in ukrepe, ki so nujni za razogljičenje?
Upam, da se bomo na podnebno krizo odzvali bolje, kot smo se na epidemijo. To, kako smo se odzvali na epidemijo, me pravzaprav ne navdaja z optimizmom. Razlog, zaradi katerega ostajam optimističen, je v tem, da se predvsem mladi zelo dobro zavedajo težav, ki jih zanje prinašajo podnebne spremembe.
Epidemija je bila pojav, pri katerem nismo bili vsi enako ogroženi, posledično pa je prihajalo do velikega nasprotja interesov. Tisti, ki so bili najbolj ogroženi, predvsem starejši, so na neki način najlaže ostajali doma, najmanj so žrtvovali v ekonomskem smislu. Mlajši, ki so bili v epidemiji manj ogroženi, pa so se spopadali z izgubo delovnih mest in zapiranjem šol.
Podoben, a obraten konflikt interesov je prisoten pri podnebni krizi. Starejši ne bodo doživeli obdobja po letu 2050. Posledično z individualnega stališča nimajo interesa, da bi sodelovali pri ukrepanju, saj ne bodo občutili nobenih koristi. V tem primeru so mlajši tisti, ki so bolj ogroženi.
Pri tovrstnih krizah nimamo druge izbire kot računati na medgeneracijsko solidarnost. Solidarnost mlajših s starejšimi med epidemijo in solidarnost starejših z mlajšimi pri podnebni krizi. Če tega kot družba ne bomo dosegli, se bomo težko spoprijemali s takšnimi izzivi.
Kaj nam trenutna situacija, ko je cepiva dovolj za končanje epidemije, pa se velik del ljudi še kar ne namerava cepiti, pove o možnosti uspešnega kolektivnega ukrepanja proti podnebnim spremembam?
(daljša tišina). Dobro vprašanje. Verjetno tudi moj molk precej pove.
Ampak, kaj se mora zgoditi, kateri dogodek bi nas po vašem dovolj pretresel, da bi se zavedeli nujnosti ukrepanja?
Verjetno tudi v Sloveniji čakamo na nek ekstremen dogodek, povezan z vročino, ki nas bo pretresel. Verjetno bi takšen dogodek bil, če bi pogorela kakšna od naših gozdnih planot – Pokljuka, Jelovica, Pohorje… Zagotovo si takšnega obsežnega požara ne želim, a po navadi se odzovemo šele takrat, ko nam “gori pod nogami”.
Ekstremne vetrovne ali pa večdnevne padavinske dogodke je težko zanesljivo pripisati podnebnim spremembam, dejstvo pa je, da tipično podnebne spremembe napravijo takšne dogodke padavinsko intenzivnejše.
Bi lahko rekli, da vas je posledic podnebnih sprememb bolj strah kot povprečnega državljana?
Da. Ker se bolje zavedam, kaj pomenijo. Nimam pa druge možnosti, kot da s svojim znanjem krepim to zavedanje tudi pri drugih. Zato sem se tudi odločil, da bom več nastopal v javnosti. Po mojih izkušnja se zdi večini ljudi to zelo zanimiva tema in ko se z njimi nekaj časa pogovarjam, se praktično vsi zavedo resnosti problema. In večina tudi že opaža spremembe v svoji okolici.
Kateri aktivnost v Sloveniji vas najbolj motijo, kaj se vam zdi najbolj v nasprotju s tem, kar bi morali početi za omejevanje porabe resursov in zmanjševanje izpustov?
Res ne razumem, zakaj je treba širiti avtoceste. To je proti vsem priporočilom. V nasprotju s projekcijami, kako bo v prihodnosti videti mobilnost, v nasprotju s trendom, po katerem zaradi napredka pri digitalizaciji vse več ljudi dela od doma, v nasprotju z željami, da bi večji del tovornega prometa spravili na železnice.
Prav tako mi ni jasno, zakaj pri prenovi mestnih ulic ni prioriteta zasaditev čim več dreves, ki bi omogočala senčenje. Kako lahko poteka prenova nekega urbanega središča brez množice dodatnih dreves, ki bi zagotavljala senčenje? To so res preproste in učinkovite rešitve, ki bi nam omogočile relativno lagodno prilagoditev na naraščajoče temperature. Res se mi zdi nedoumljivo, da zasaditev dodatnih dreves ni na vrhu seznama mestnih prioritet.
To zahteva malo pogleda v prihodnost. Drevesa, ki jih zasadimo danes, bodo resno senco dajala šele čez nekaj desetletij. Prenovljena Slovenska cesta ima recimo eno samo vrsto dreves na eni strani ceste, večinoma jo še vedno prekriva gol beton. To se mi zdi popolnoma zgrešeno.
Prihaja Podnebnik
Povezovanje strokovnjakov in ozaveščanje javnosti s pomočjo podatkov se je med epidemijo pokazalo kot zlata vredna dopolnitev aktivnosti okornih državnih institucij – Covid-19 Sledilnik je postal najbolj izčrpen in zanesljiv vir podatkov o poteku epidemije.
Zdaj želijo prostovoljci, zbrani v projektu Sledilnik, ta zanos nadgraditi z novim orodjem, ki bo osredotočeno na podnebno krizo.
“Iz Sledilnika nastaja Podnebnik, podoben portal, ki bo ponujal vsebino ne samo o podnebnih spremembah, ampak širših spremembah v okolju in družbenem odzivu nanje. Poleg naraščanja oziroma upadanja izpustov toplogrednih plinov in naraščanja temperatur v Sloveniji bomo spremljali tudi napredek v elektrifikaciji voznega parka, spremembe v rabi tal, trende deforestacije, ipd. Trenutno obstaja zgolj Twitter profil, računam pa, da bomo do jeseni javnosti že pokazali, kaj nastaja v ozadju.”
Slovenija že 30 let dela med 6 in 8 tonami emisij CO2 na prebivalca.
Vlada je nedavno z izdajo energetskega dovoljenja storila nov korak k izgradnji drugega bloka nuklearke v Krškem. Glede na to, da ste po izobrazbi fizik, kako gledate na vlogo jedrske energije v prihodnji oskrbi z energijo, ki ne bo smela vključevati fosilnih goriv?
Po mojem mnenju je jedrska energija ena od rešitev za razogljičenje energetike. Jedrska energija na enoto površine trenutno prispeva daleč največ energije. Prostor je omejen.
Primerno se mi zdi, da sončne elektrarne postavljamo na strehe in degradirane površine, nikakor pa se mi ne bi zdelo sprejemljivo, če bi za postavitev sončne elektrarne morali posekati gozd ali prekriti rodovitno zemljo. Vedno je treba pogledati celokupen okoljski odtis neke tehnologije.
V Sloveniji so tudi območja z dovolj močnim in konstantnim vetrom, ki so primerna za postavitev vetrnih elektrarn, precej redka, pa še to večinoma ležijo na zavarovanih območjih narave. Res ne vem, zakaj bi vse te površine degradirali, zato da bi, v primerjavi z jedrsko elektrarno, proizvedli relativno malo dodatne energije.
Podpiram sončne in vetrne elektrarne, ampak na območjih, kjer nimajo prevelikega negativnega vpliva na naravno okolje. Vsaka oblika pridobivanja energije bo imela vpliv na okolje. Treba je najti pravo ravnovesje.
BOBO
Kako gledate na dejstvo, da velika večina vplivnih okoljevarstvenih organizacij, tudi slovenskih, izrecno nasprotuje izrabi jedrske energije?
Po mojem mnenju je to problematično in je stvar ideologije. Če upoštevamo zgolj dejstva, so jedrske elektrarne relativno varen in obilen vir energije – za primerjavo lahko vzamemo dve državi – Veliko Britanijo in Nemčijo. V Veliki Britaniji so z obnovljivimi viri energije nadomeščali termoelektrarne na premog in jedrsko energijo pustili pri miru. V Nemčiji pa z obnovljivimi viri nadomeščajo jedrske elektrarne. Posledično je Velika Britanija že zelo daleč na poti razogljičenja energetike, Nemčija pa kljub velikim vlaganjem v obnovljive vire še daleč od razogljičenja.
Države, ki imajo zelo nizek ogljični odtis na prebivalca, kot sta Francija in Švedska, so države, ki se v največji meri zanašajo na jedrsko energijo. Slepo odrekanje jedrski energiji nam le otežuje razogljičenje.
Tudi Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) kot osrednje mednarodno telo za pripravo projekcij in strategije odziva na podnebno krizo priporoča poleg izrabe obnovljivih virov energije, tudi uporabo jedrskih elektrarn – termoelektrarne so z vidika smrtnih žrtev na enoto proizvedene energije daleč bolj nevarne kot jedrske elektrarne predvsem zaradi bolezni, povezanimi z onesnaženim zrakom – pri kurjenju premoga namreč nastajajo drobni delci – aerosoli.
Zavedati se moramo tudi, da z jedrsko elektrarno na enoto proizvedene energije degradiramo najmanjše območje, da zasede najmanj površine. Odrekanje jedrski energiji je svetovna zabloda.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!