Menu Item
Ursula von der Leyen bo tudi v novem petletnem mandatu vodila Evropsko komisijo. Čeprav je bil prejšnji mandat vse prej kot lahek, bi se v novem lahko soočila še z večjimi izzivi – evroskepticizmom, zaustavljeno širitveno politiko, potrjevanjem proračuna in vzponom skrajne desnice.
Ursula von der Leyen se je v svojem petletnem mandatu soočila z mnogimi velikimi težavami. Med njimi nedvomno izstopata pandemija covida-19 in začetek vojne v Ukrajini, ki po dveh letih in pol še vedno traja.
Po tem, ko je sredi julija prejela zadostno število poslanskih glasov in s tem ponovno postala predsednica Evropske komisije, se zdaj začenja realnost njenega drugega mandata. Kot napoveduje bruseljski portal Politico, bi ta lahko bil še bolj zahteven kot prvi.
Poleg še vedno trajajoče vojne v Ukrajini, ki, kot smo poročali, izgublja prej neomajno podporo Zahoda, pomoč Ukrajini pa se postopno zmanjšuje, se bo morala von der Leyen soočiti z drugimi zunanjepolitičnimi izzivi – denimo z novim ameriškim predsednikom. Ob že tako vse bolj okrepljeni skrajni desnici v Evropi bi poseben izziv zanjo predstavljal, če bi sedež v Beli hiši ponovno zasedel kandidat republikancev Donald Trump.
“Naslednjih pet let bomo na politično nevarnem terenu,” je za Politico dejal anonimen vir iz EU. Kot je po njihovih navedbah slišati po hodnikih Evropskega parlamenta, je prvi mandat – čeprav zahteven – prav zaradi vojne v Ukrajini in pandemije predsednici EK dovoljeval več manevrskega prostora in umik ostalih tem z dnevne agende.
EU zajema vse večja skepsa: kako se bo von der Leyen spopadla s tem?
Evropski parlament in EU kot celota sta bolj razdrobljena kot kadarkoli prej. Evroskepticizem se je v zadnjih letih le še povečeval. Kot smo poročali na N1, je vse bolj zaznaven tudi v Sloveniji, ki vse več vlaga v evropski proračun, iz njega pa vse manj prejema. Izdatki EU so se zaradi ponavljajočih se izrednih razmer povečali.
A ne le prebivalci posamičnih držav – skepso širijo tudi nekateri voditelji sedemindvajseterice. Za mizo Sveta EU namreč sedijo voditelji, ki odkrito ne odobravajo politike Ursule von der Leyen, s tem pa tudi politike uradne EU.
Veliko negotovosti je ob tem zaznati tudi pri širitveni politiki. Pri tem vprašanju bo v prihodnje najverjetneje treba storiti korak naprej. Zadnja se je EU pridružila Hrvaška – leta 2013 –, vse od tedaj pa v čakalnici čaka več držav, ki jih mineva potrpljenje. Med njimi so tudi države Zahodnega Balkana. Te so si še pred desetimi leti močno nadejale vstopa v evropsko družino, ob zaustavljeni širitveni politiki pa se manjša tudi njihova želja po priključitvi. Kot države ugotavljajo v nacionalnih anketah, se niža namreč med drugim delež vprašanih, ki si še želi priključitve EU.
Unija s tem izgublja zaveznice na Balkanu – nekatere med njimi se vse bolj obračajo proti Rusiji, kar pa EU nedvomno ne sme biti v interesu. Za zdaj še ni jasno, kako bo von der Leyen aktualne članice in njihove voditelje prepričala, da prihodnost EU ni v Parizu, Berlinu in Madridu, temveč v Sarajevu, Podgorici, Kijevu in Kišinjevu.
Politično oslabljena motorja Unije
A težave niso le v vrhu EU, oslabljena sta tudi voditelja Francije in Nemčije, sicer gospodarsko najpomembnejših članic EU. Po volitvah v Evropski parlament, v Franciji pa tudi po parlamentarnih volitvah, sta Emmanuel Macron in Olaf Scholz s slabimi volilnimi rezultati prejela neke vrste nezaupnico.
Zamenjala sta se tudi nizozemska in belgijska voditelja – Mark Rutte in Alexander De Croo –, ki sta do zdaj predstavljala trdno jedro EU.
Kljub temu pa bi menjave lahko predstavljale novo priložnost za von der Leyen. Z dozdajšnjim predsednikom Sveta EU Charlesom Michelom namreč nista imela najboljšega odnosa. Drugače bi lahko bilo z novim predsednikom Antoniom Costo.
“V svojem prvem mandatu je bila von der Leyen v vlogi krizne menedžerke. Zdaj pa mora poskrbeti, da EU ostane relevantna, tako da popravi proračun in blok pripravi na širitve,” še pravi eden od anonimnih virov za Politico.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje