Navdušenje nad Evropsko unijo v mnogih državah članicah postopno usiha. Podoben trend opažamo tudi v Sloveniji. Več kot 40 odstotkov vprašanih namreč meni, da bi bilo Sloveniji boljše izven zavezništva. Gre torej na primeru Slovenije za evroskepticizem? Faris Kočan z ljubljanske FDV za N1 opozarja, da gre predvsem za kritiko Unije, ki pa se še ne odraža v skepsi. Bi pa to lahko postala v srednji oziroma daljni prihodnosti, ko bi Slovenija med državami prejemnicami evropskega denarja prestopila med neto plačnice v evropski proračun. In temu se Slovenija nezadržno približuje.
Pred Evropsko unijo so volitve v Evropski parlament. Ob tem se zastavlja vprašanje, kakšna je kredibilnost Unije znotraj držav članic, pa tudi izven njih. Skrbijo namreč podatki, da vrha evroskepticizma še nismo dosegli.
Pri evroskepticizmu gre za kritiko Evropske unije, ki izhaja iz nezadovoljstva zaradi njenega delovanja. A evroskepticizem ni enoten. Razteza se vse od kritik, ki rodijo željo po novih zakonodajah, pa vse do skrajnih oblik – zapustitve zavezništva. Eden od vrhov evroskepticizma je bil gotovo brexit, ko je Velika Britanija leta 2020 izstopila iz Unije. A to ni vse, kar ima ponuditi.
“Evroskepticizem je prisoten predvsem v zahodni Evropi, saj so tu njegove nevralgične točke,” za N1 razlaga Faris Kočan s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. A se poleg zahoda širi tudi po drugih delih Evrope. Ga zaznavamo tudi Sloveniji?
Evrokritika še ni evroskepticizem
Da se evroskepticizem povečuje, je razvidno iz izsledkov raziskave Eurobarometra. S trditvijo, da bi država bolje delovala zunaj Evropske unije, se je denimo na Poljskem strinjala skoraj polovica vprašanih, Slovenija je pristala na tretjem mestu. Pri nas 41 odstotkov vprašanih meni, da bi država bolje funkcionirala, če ne bi bila del zavezništva. Kljub temu se večina (55 odstotkov) strinja, da je državi bolje znotraj zavezništva.
A pri tem moramo biti pozorni. Ne gre namreč nujno za evroskepticizem, temveč za evrokritiko, razlaga Kočan. “Ljudje smo kritični do tega, kar se dogaja v Uniji, in prav je tako. Ampak drugo je, kako se potem to prevaja na politični parket. Če bi govorili o splošni krepitvi evroskepticizma, bi v anketah ugotavljali, da prihajajo skrajnejše stranke na politično obzorje,” pove. Gre za širše dogajanje znotraj zavezništva. “Evropsko unijo je zajel val nezadovoljstva kot posledice inflacije, draginje in slabšega življenjskega standarda. Zato so kritike tu na mestu,” pravi.
Zaradi vsega omenjenega si državljani želijo sprememb v Uniji. Veliko nezadovoljstvo med drugim izkorišča populizem, kot v primeru že omenjenega brexita. “Gre za tako imenovani trdi evroskepticizem, pri katerem ne iščemo rešitev, temveč jih a priori zavračamo, ker je to edina rešitev,” poudarja.
Bo Slovenija že kmalu pristala med plačnicami v evropski proračun?
Nezadovoljstvo je v evropskem kontekstu vezano na krepitev draginje in inflacije, pa tudi na posredovanje Evropske unije v širšem geopolitičnem kontekstu. “To so tista vprašanja, s katerimi se zahodne države ukvarjajo, predvsem s kontekstom standarda in tem, kako EU vpliva na vsakdanje življenje državljanov,” pojasni Kočan.
Ob tem je treba v zakup vzeti, da so zahodne države večinoma neto plačnice v evropski proračun. Med njimi izstopa Nemčija, ki v proračun EU vlaga daleč največ, sledijo Francija, Nizozemska, Italija in Švedska. Države na dnu grafa, torej te, ki najmanj vlagajo v proračun in so neto porabnice, pa so Poljska, Grčija, Madžarska in Romunija.
Za nas pa so bolj kot pogled na vrh oziroma dno grafa zanimive številke v njeni sredini, kjer se dogaja prelom iz porabnic v plačnice. Slovenija se namreč približuje temu prelomu. Po podatkih Evropske komisije je Slovenija leta 2021 prejela 386 milijonov evrov več, kot jih je vplačala v evropski proračun. A obrat bi lahko bil ključen. Če bi Slovenija postala plačnica, bi se zdajšnja evrokritika lahko spremenila v evroskepticizem.
A strah, da bi Slovenija v kratkem obdobju postala izrazito evroskeptična država, je majhen. Kočan namreč poudarja, da imajo majhne države "manjše birokratske aparate in manjše politične zmogljivosti", zato jim enotni trg koristi. "Slovenija še vedno vidi koristi v tem, da sodeluje pri vprašanjih, ki jih sama ne more razreševati. To ljudje tudi opazijo. Okoljskih problematik in zelenega prehoda Slovenija namreč sama ne bi mogla reševati. Še vedno vidimo več neto koristi kot države na zahodu in predvsem njihovi prebivalci," poudarja Kočan.
Kakšne so dejanske možnosti, da bi še katera država zapustila EU? Kočan za zdaj ocenjuje, da ni razloga za preplah, bi pa prihajajoče evropske volitve lahko s krepitvijo skrajne desnice deloma spremenile sliko. S pridobitvijo več glasov bi lahko spremembe povzročile tudi na zakonodajnih področjih, a poudarja, da je evropski parket kljub vsemu drugačen od nacionalnih, zato strah ni na mestu.
Potenciali za evroskepticizem tudi na Zahodnem Balkanu
Nezanemarljive v kontekstu evroskepticizma pa postajajo države Zahodnega Balkana, ki se za mesto v Evropski uniji borijo že desetletja. Ob tem ni več jasno, kakšna je njihova prihodnost v zavezništvu. V vrsti za vstop v EU so namreč v večini prav te države – Albanija, Črna gora, Severna Makedonija, Srbija, Moldavija in Ukrajina.
Prejšnji teden je Evropska komisija prav tako priporočila začetek pristopnih pogajanj za vstop Bosne in Hercegovine v EU. Po besedah Kočana gre za pozitiven dan za EU z "vidika njene kredibilnosti oziroma zamajanja koncepta širitvene utrujenosti".
"BiH gotovo ne bi mogla računati na takšno potezo, če ne bi bilo vojne v Ukrajini, ki sili Unijo, ne samo da gleda skozi prste, ampak da se tudi obnaša zgolj in samo politično. Dlje kot bo vojna trajala, večji pritiski bodo na to, da začnejo države Zahodnega Balkana manjšati razlike svojih zakonodajnih in drugih okvirov," poudarja Kočan.
Ob tem spomni na primer Severne Makedonije, ki je v preteklem desetletju storila mnogo korakov za vstop v Unijo, a še vedno ni blizu včlanitvi. "In tu so potenciali Zahodnega Balkana, ki lahko krepijo evroskeptične sile v regiji," razlaga.
Med bolj problematičnimi državami v regiji je Srbija, kjer bi referendum o članstvu v Uniji podprla zgolj še tretjina. In prav položaj Srbije je v regiji še vedno ključen, saj vpliva na entiteto BiH Republiko Srbsko in s tem neposredno tudi na Bosno in Hercegovino, Črno goro in sever Kosova, meni Kočan.
Kaj mora EU storiti v prihodnje?
Mnogi Evropski uniji zamerijo njeno pasivno držo in podrejenost ZDA, to, da ni veliki igralec, temveč plačnik za ideje drugih, kar je razvidno tudi iz vojne v Gazi. Od EU se namreč ne pričakuje, da bi odigrala mirovniško vlogo, pričakuje se le, da bo prispevala finance za povojno obnovo.
"In vse to evroskepticizem le še povečuje. Da bi Unija postala zares enoten igralec v zunanjepolitičnem delovanju, pa potrebuje predvsem notranje reforme," razlaga Kočan.
Unija nima trde moči, kot je vojska, temveč mehko moč, in prav tu je njen največji potencial. "Znotraj tega mora tudi sama s seboj razčistiti o dvojnih vatlih – kako je sposobna zelo hitro obsoditi rusko agresijo, ne pa tudi vojnih zločinov v Gazi. To so stvari, ki Evropsko unijo notranje uničujejo. Ko bo sposobna kvalitetnega posredovanja, bo tudi pridobila svojo kredibilnost. Finančne zmogljivosti ima, ampak niso dovolj. Treba se je začetki obnašati z elementi države," za N1 še pove Kočan.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje