"Bilo je nagonsko, širilo se je kot virus in se razsejalo po Ljubljani"

Žur v disku FV (Foto: arhiv Muzeja punk kulture)

V Ljubljano je v drugi polovici 70. let prejšnjega stoletja pljusnila nova muzika, preprosta, hitra in z udarnimi, uporniškimi, pogosto vulgarnimi besedili – muzika, ki je prevzela mladino, prekinila zaroto molka, ki je izničila strah in imela neslutene posledice za družbeno-politično dogajanje v državi. To je bil punk. Spomladi naj bi se v prostorih kapelice na Kodeljevem, kjer se je s Pankrti zanetila iskra punkerske subkulture, odprl Muzej punk kulture – poklon muziki in predvsem skupnosti, ki se je povezala okrog nje. Nekaj fotografij iz tistega časa, ki jih hranijo v arhivu nastajajočega muzeja, objavljamo v spodnjem članku. Za N1 govorijo akterji in akterke tistega časa in dogajanja.

Začelo se je poleti leta 1977 na Kodeljevem, v kletnih prostorih cerkve Svete Terezije, kjer so potekale prve vaje Pankrtov, slovenskih punk pionirjev. Ti so prvi zrušili norme, ki jih je gradil in vzdrževal partijski režim. Po navdihu britanskih Sex Pistols in Clash ter ameriških New York Dolls in drugih so se Pankrti upirali sistemu, vladajočim, ideologiji, razglašali, da “ni upanja”, da jih “boli kurac”, pozivali k uporu ter nasploh kljubovali pričakovanjem, da mora biti mladina pridna, ubogljiva in zvesta režimu.

“Ne me fukat, ne mi srat, ZK ZK ZK punk,” se je bolj drl kot prepeval frontman Peter Lovšin, ki je skupaj z Gregorjem Tomcem, idejnim vodjem benda, pisal besedila. “Če hočeš živet, se moraš upret, če nočeš umret, se moraš upret,” je kričal v mikrofon, navdihnjen z albumom White Riot, je dogajanje v kleti cerkve na Kodeljevem, pozneje pa v Jelovškovi kapelici popisal Ali Žerdin v zborniku Punk je bil prej: 25 let punka pod Slovenci.

Pankrti, Ljubljana, 1978 (Foto: arhiv Muzeja punk kulture)

“A gremo v upor?”

Prvi koncert Pankrtov se je zgodil 18. oktobra istega leta. V telovadnici gimnazije v Mostah se je zbralo 300 ljudi, ki so bili priča nastopu, kakršnega še niso videli. Lovšin je, kot še piše Žerdin, skakal po odru, gestikuliral, da masturbira, hlinil epileptični napad, vrgel supergo v občinstvo. “A gremo v upor? A gremo v upor? Pazi, pazi, glave grejo …” je lajal na publiko.

“S prireditvijo, ki se je dogodila v telovadnici moščanske gimnazije in dan kasneje ponovila v Študentskem naselju, se je nekaj prelomilo,” je zapisal Žerdin. “Če bi veljal le koledar, bi sedemdeseta leta še vedno trajala. Vendar so se tistega oktobrskega večera 1977 sedemdeseta končala.”

“Konec je bilo mračnega desetletja, ki je v zgodovino zapisano kot obdobje, v katerem je trda partijska linija uspešno zlomila liberalno strujo. Konec je bilo tarnanja, da je režim zadušil študentsko gibanje. Konec je bilo iluzij, da delegatski sistem, ki ga je inštalirala leta 1974 sprejeta ustava, prinaša zveličanje. ’Ni več upanja!’ se je drl Pero. ’Ni več akcije. Vzel ste nam jaz! Sami starci, ubil ste nas!’ V telovadnici moščanske gimnazije in na parkirišču pred Radiom Študent so bila spočeta osemdeseta. Hrup iz telovadnice je najavljal težke spremembe.”

“Zakaj prav tukaj? Imeli smo srečo”

“Iskro smo sprožili Pankrti, ali še bolj natančno, jaz. Bil sem jezen na svet okrog sebe, rock poznih 70. let pa me je v glavnem dolgočasil. Bil sem kot ustvarjen za pankerja,” nam je povedal dr. Gregor Tomc, danes izredni profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede. “Moja iskra je preskočila na Petra Lovšina, ki je na odru idejo poosebljal, in na ostale člane benda, ki so dali zadevi zvočni zid. Da pa je ta iskra Pankrtov zanetila požar, se je moralo zgoditi veliko stvari.”

“Pomembno je bilo, da je bilo sprva oblastem za nas ‘čist useen’, zato koncerta v Mostah niso prepovedale. Ne le to, doživeli smo celo manjšo medijsko podporo (Antena, Radio Študent, Škuc). Zadnji kamenček v mozaiku pa je bil, ko so nekateri najstniki to glasbo prepoznali kot izraz svojih občutenj in postali pankerji. Tudi njim je šel svet okrog njih očitno na živce in so iskali svojo glasbo in svoj prostor v javnem življenju. Nastala je mladinska subkultura, o kateri se nam ni niti sanjalo, ko smo organizirali svoj prvi koncert. Zakaj se je to zgodilo prav v Sloveniji? Glede na to, kakšna kulturna provinca je naša dežela, bi rekel, da smo imeli srečo,” je neposreden Tomc.

Punkerji — foto: Janez Bogataj/arhiv Muzeja punk kulture

“Nismo imeli načrtov spreminjati stvari. Takrat samo živiš”

Lovšin pa je za N1 poudaril, da je bila vedno najpomembnejša muzika, ne toliko upor proti režimu. “Zagotovo nismo imeli kakšnih velikih načrtov spreminjati stvari. Takrat samo živiš. Zanimajo te muzika, rokenrol, energija, zabava. Je pa res, da smo ocenili, da so najbolj seksi teme tiste, ki so skrite. S Tomcem, s katerim sva pisala tekste, sva zato izbirala predvsem politične teme. Želeli smo provocirati, saj se nam je takrat scena zdela zelo pusta. Še bolj v glasbenem kot političnem smislu.”

Eden od pomembnih elementov, da se je punk v Ljubljani zgodil na takšen način, je bil dolgčas. Socializem kot da bi pozabil na mlade in na to, kaj potrebujejo. Videl jih je samo kot bodoče pridne in ubogljive delavce. S punkom se je to spremenilo. Mladi so si izborili svoje prostore, svoje dogodke in občutek svobode.

punker — Oskar, član benda Berlinski zid (Foto: Janez Bogataj/arhiv Muzeja punk kulture)

“Trije od Pankrtov smo hodili na tedanjo fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer so nam predavali, kako naj bi ta sistem urejanja skupnega prostora in življenja deloval,” je še dejal Lovšin. “Šlo je za kuliso, ki je delovala umetno. Če nisi bil mahnjen na pravičnost ali preveč ambiciozen, si v tem sistemu lahko mirno in lepo živel. Če pa si na eni strani poslušal te teoretske razprave, na drugi pa kritično opazoval, kaj se dejansko dogaja, je hitro vse skupaj postalo absurdno, da ne rečem smešno.”

“Ni bilo racionalno, bilo je nagonsko”

“Ko smo ugotovili, da punk ponuja kratke, udarne komade, ki, kot so pisali tuji mediji, samo serjejo po vsem in nimajo nobenega globljega pomena, se nam je ta nihilizem zazdel idealna drža. Ne da smo o tem kdaj veliko razmišljali, to je bilo po inerciji, šele pozneje smo začeli razmišljati o tem. Prej smo se spontano odzivali na dražljaje v okolju,” je še povedal Lovšin.

“To je bil neki val, ki nas je zajel,” se spominja Esad Babačić, ki je bil v 80. letih, v času tako imenovanega novega vala, član punk benda Via Ofenziva. Kot je dejal, ga je punk našel na ulici. Takrat je bil še v osnovni šoli. “Ni bilo racionalno, ampak povsem nagonsko. Punk je bil čudovit, ker si se ga lahko hitro naučil. Ni bilo veliko pravil. Punk sta bila dva akorda in dobro besedilo. To je bila osnova. Ni ti bilo treba biti virtuoz. Pomembno je bilo, da smo se čutili s tistimi pod odrom. Da smo lahko pretakali energijo.”

“Čez noč je postal naš”

To, da je punk prišel iz Velike Britanije, je hitro postalo povsem nepomembno, je za N1 še poudaril Babačić. “Pred tem se še ni zgodilo, da bi se neka glasbena novost tako hitro pojavila tudi pri nas in čez noč postala tako naša. Zvok je bil popolnoma enak. Zvok skupine Berlinski zid z Vodmata je bil popolnoma enak kot zvok neke newyorške skupine. A ko je prišel k nam, je postal nekaj povsem drugega. Vanj se je vpela naša melanholija, melanholija naših blokovskih naselij, Kodeljevega, Šiške, Most, Vodmata. Punk se je širil kot virus in se razsejal po vsej Ljubljani.”

Na kulturni praznik, 8. februarja 1980, je pri RTV Ljubljana izšel debitantski album Pankrtov Dolgcajt. Na njem so bile pesmi, kot Metka (se ne more več žogat), Računajte z nami, Totalna revolucija, Lepi in prazni … Izdan je bil v 10.000 izvodih, ki so jih mladi v ploščarni v podhodu Maximarketa razgrabili.

Pankrti: Totalna revolucija (1980)

Janez noče iti v službo
Janez hoče biti doma
Janez hoče piti več čaja
Janez, kurbin sin, zakva?

Totalna revolucija za njega ni rešitev
Janez kurbin sin hoče samopotrditev
Totalna revolucija za njega ni rešitev
Janez kurbin sin hoče samo, samo, samopotrditev

Janez hoče iti maširat
Janez noče več basirat
Janez hoče stati na mir
Janez kdo bo plačal pir?

Totalna revolucija za njega ni rešitev
Janez kurbin sin hoče samopotrditev
Totalna revolucija za njega ni rešitev
Janez kurbin sin hoče samo, samopot, samopotrditev

Janez noče biti več Janez
Janez hoče biti kdo drug
Janez noče več boga
Janez, kurbin sin, zakva?

Totalna revolucija za njega ni rešitev
Janez kurbin sin hoče samopotrditev
Totalna revolucija za njega ni rešitev
Janez kurbin sin hoče samo, samopotrditev

Prva punkovska subkultura po londonski

Žerdin je Dolgcajt označil za “totalno kontrarevolucionarno ploščo”, saj se je odrekla socialistični revoluciji in slavila individualizem, samopotrditev. Marcel Štefančič je v Mladini desetletja pozneje zapisal: “Pankrti so bili kaos s sporočilom, ki je sprostil blazno, oslepljujočo energijo. Ergo: Dolgcajt, posnet v času, ko je umiral Tito, ni bil le Big Bang, ampak Geneza – nastanek Slovenije. Sivina je izginila, mrtvilo se je razkadilo, megla je šla, ni nam bilo več dolgcajt, Slovenija se je premaknila naprej.”

Pankrtom so sledili številni drugi bendi, med njimi Buldogi, Berlinski zid, Lublanski psi, 92, Čao pičke, Otroci socializma, Via Ofenziva, Kuzle. Ljubljana je postala epicenter punka, ne le v Jugoslaviji, tudi širše. Gregor Tomc je pred leti za Val 202 dejal, da je bila punkovska subkultura v Sloveniji po londonski prva v Evropi.

Koncert hrvaške punk skupine Paraf v Ljubljani (Foto: Vojko Flegar/arhiv Muzeja punk kulture)

“Vzeli so si svobodo, da jih ni strah”

“Punk ni bil več zgolj umetnina, ki traja minuto in 45 sekund. Punk je postal drža, odnos, stil, način življenja, subkultura,” je v zborniku zapisal Ali Žerdin. “Punk je spotoma postajal politični projekt. Politični projekt je postal, ker je motil okolico, ker je motil mir, ki je vladal na ulicah in trgih. Politični projekt je postal, ker so si mulci začeli jemati svobodo. Vzeli so si svobodo, da jih ni strah. Vzeli so si svobodo, da so cele dneve glasno jezikali. Vzeli so si svobodo, da so izgledali čudno, moteče.”

Punkerke — Foto: Božidar Dolenc/arhiv Muzeja punk kulture

Dr. Tine Hribar je v uvodu v omenjeni zbornik zapisal, da je tisto, kar so začeli Pankrti, prekinilo, “še več, ukinilo”, zaroto molka, ki je trajala že leta. “Odslej molka ni bilo več. Glasovi so bili iz leta v leto razločnejši, besede zmerom bolj provokativne.” Hribar je prepričan, da je prav vrenje okrog Pankrtov omogočilo izhajanje Nove revije in družbena gibanja v 80. letih.

“Kot strel iz pištole na zadušnici političnega voditelja”

“V nasprotju s hipiji, ki so bili prijazni in ljubeznivi, da so bili starši nanje lahko ponosni, smo se punkerji trudili, da bi šli odraslim na živce,” je dejal Tomc. “Resnici na ljubo v avtoritarnem političnem sistemu tudi ni bilo treba narediti veliko, da si šel ljudem na živce. Bili smo edini, ki smo v javnosti ‘težili’. V tistih časih si česa podobnega ni upal nihče. V dolgočasnem samoupravnem socializmu smo bili verjetno res kot strel iz pištole na zadušnici političnega voditelja. Mnoge smo opogumili, da so tudi sami postali aktivni v subkulturnih in disidentskih krogih, denimo v mladinski organizaciji in v novih družbenih gibanjih. Morda so ob pogledu na nas nekaj volje do dirigiranja sveta izgubili tudi komunisti.”

“Punkovska svoboda se gradi na čistini sveta”

Peter Mlakar je v zborniku Punk je bil prej zapisal, da je bil punk na Slovenskem raznolik, kompleksen pojav, ki je “silovito udaril v jedro takratne politsocialne realnosti in s svojim vplivom sprožil učinke kot le malokateri družbeni ali kulturni pojav naše polpretekle zgodovine”. Vendar pa, opozarja Mlakar, njegov cilj ni bil demokratična, nacionalna država poznega kapitalizma.

“Punk v temelju ni bil normalna, ustaljena disidentska drža ali težnja, da se namesto enega polit-družbenega sistema postavi drugi. Element punka, o katerem govorimo tu, ni nič normalno sprejemljivega, ne služi ’načelu realnosti’, je veseljačenje v nekem Drugem svetu, ki pa deluje kot Dobrotnik novih družbeno-političnih odnosov. Punkovska svoboda se torej gradi ravno na tej čistini sveta.”

“Vsi smo bili skupaj, hipiji, metalci, cigani – vsi, razen šminkerjev”

Čao pičke (Foto: arhiv Muzeja punk kulture)

“Vsi smo bili skupaj, hipiji, metalci, cigani – vsi, razen šminkerjev, smo se hecali,” nam je povedala Alenka Marsenič – Marsa, ki je pela v bendih Čao pičke, Berlinski zid, Tožibabe.

“Vsak je bil sprejet, vsak se je lahko pridružil. A zame je bil punk najprej muzika. Pomembno nam je bilo, da delamo dobro, kompaktno muziko. Večina tekstov je še vedno aktualna. Leta 1984 smo napisali: Hodila bova po polju smeti. To je aktualno še zdaj.”

“Prerezano kot popkovina”

Tudi drugi sogovorniki iz tistega časa poudarjajo, da to, kar je prišlo z osamosvojitvijo in pozneje, “to, kar imamo zdaj”, ni bil njihov cilj. “Nehote smo pripomogli k temu, da se je legitimirala neka nova pot v neko novo politično ureditev,” nam je dejal Babačić. “Ne govorim o tem, da osamosvojitev ni bila pravilna odločitev, govorim o tem, da so bile za nas, ki smo bili prek punka, prek rokenrola posebej intimno povezani z Zagrebom, Beogradom in drugimi mesti skupne države, posledice šok – naenkrat je prišlo do vojn, do razdiranja prijateljstev. Potem so nas začeli označevati za jugonostalgike. A ne gre za nostalgijo. Gre za to, da je bilo nekaj prekinjeno, odrezano. Prerezano kot popkovina. To ni bila naša odločitev, a smo k temu nehote pripomogli.”

publika na koncertu pankrtov — Koncert Pankrtov v Galeriji ŠKUC leta 1978 (Foto: arhiv Muzeja punk kulture)

Je (bil) punk individualizem ali skupnost?

Skupnost, o kateri pripovedujejo vsi tedanji akterji, je pravzaprav v nasprotju s samo idejo punka – a je bila za slovensko punkersko subkulturo bistvena. Hkrati pa punkerji zavračajo individualizem, ki ga je prinesel kapitalistični sistem.

“Punk je na filozofski ali političnoteoretski ravni brezkompromisni individualizem,” je povedal dr. Peter Stanković, ki na Fakulteti za družbene vede med drugim preučuje popularno glasbo. “V tem smislu se v socializmu ni počutil dobro. A tudi zdaj v kapitalizmu se ne.”

Kapitalizem je namreč na retorični ravni zelo individualističen, a gre zgolj za navidezni individualizem, reduciran na potrošništvo, je dejal Stanković. “Izkušnja prehoda iz socializma v kapitalizem ni bila idealna. Delno smo se tega zavedali, saj smo poslušali komade z Zahoda, ki so prav to problematizirali. Danes je zahodna družba utemeljena na vrednoti svobode posameznika, ki pa je omejena, lahko tudi destruktivna, v smislu, lahko delam, kar hočem in briga me za druge,” je sklenil Stanković.

Kljub temu da je bila torej retorika punka brezkompromisni individualizem, so bile vrednote punkovske subkulture v Sloveniji vse prej kot to. Šlo je za solidarnost, odprtost, strpnost, se strinjajo sogovorniki.

disko fv — V Discu FV. Od leve proti desni: Aina Šmid, videastka, Marina Gržinić, filozofinja, umetnostna teoretičarka in kritičarka, ter Igor Vidmar, glasbeni promotor, novinar, aktivist, 16. februar 1982, Ljubljana. (Foto: Janez Bogataj/arhiv Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije)

“Ljubljana je danes šminkerska, kot poceni prostitutka”

“Punk je dal Sloveniji tistega časa poseben pečat, saj je presegel okvir glasbe in segel v kulturo in način življenja,” je poudaril Esad Babačić. “Povezan je bil z idejo lokalne pripadnosti, kar danes izginja, kar nam je na neki način vzeto. To, da nismo več zaljubljeni v kvart, od koder izhajamo. Punk je bil prav to – bil je globoko zasidran v mesto, v urbanost. Vse to danes izginja, z vsako novo zgradbo, z vsako novo turistično ponudbo. Danes je Ljubljana tisto, čemur smo takrat rekli šminkerska. Danes bi rekli, da se je gentrificirala. Vse je podrejeno tujcem, ki pridejo za kratek čas in grejo naprej. Kot nekakšna poceni prostitutka. Poceni za tiste, ki prihajajo, predraga pa za nas, ki živimo tukaj.”

Lublanski psi (Foto: arhiv Muzeja punk kulture)

Muzej punk kulture: ujeti neponovljiv občutek nekega drugega časa

Babačić kot kurator sodeluje pri pripravi Muzeja punk kulture, ki naj bi prihodnjo pomlad zaživel v Jelovškovi kapelici ob Gradu Kodeljevo, kjer so Pankrti nekaj časa imeli vaje. “Z muzejem želimo ujeti malo tega občutka, ki je neponovljiv. Ga ujeti in spraviti v neki prostor, da tam lahko vsaj za trenutek ponovno oživi. To je reševanje občutka tega mesta, ki je vse nas povezovalo. Takrat smo se povezovali kvarti, mesta in na enak način tudi narodi.”

Muzej bo po Babačićevih besedah prikazoval različne vidike punk gibanja, vključno z glasbo, vizualno umetnostjo, poezijo in književnostjo. Poleg razstav glasbenih inštrumentov, koncertnih plakatov, fanzinov in fotografij naj bi v muzeju potekale tudi interaktivne razstave, poslušanje glasbe in punk delavnice. Babačić je še povedal, da bodo pripravili tudi izobraževalne vsebine, povezane z vplivom punka na družbo, politiko in umetnost. Zbrali so že veliko materiala. “Punk je izginil, ostali pa so številni zvočni in video zapisi, neštete fotografije, plakati, pričevanja, zgodbe.”

Muzej bo po njegovih besedah postal prva od postaj na kolesarski punk turi po Ljubljani.

“Punk živi v nas”

Kje je punk danes? Je mrtev ali pa je zgolj izgubil svojo ost? Peter Stanković je dejal, da se je z družbo spremenil tudi vpliv, ki ga punk ima. “V postmoderni družbi, kjer razlika in drugačnost nista več problematični, ampak sta skorajda norma, punk ne pomeni več takšnega odklona oziroma motnje. Nekateri elementi so celo postali mainstream,” je opozoril Stanković, a ob tem dodal, da ne podcenjuje ustvarjalnosti in aktivizma, ki še vedno skuša najti alternative.

“Punk živi v nas,” pa je povedal Peter Lovšin. “A če prisegaš samo na punk, je isto, kot če prisegaš na Jezusa Kristusa ali kakega drugega verskega vodjo,” je kritičen do dojemanja punka v smislu ozke glasbene struje.

“Korenine punka segajo do Patti Smith, Louja Reeda. Pankrti smo na prvem koncertu igrali Bowieja, Dylana. Sex Pistols so poslušali Abbo. Glen Matlock, ki je naredil polovico njihovih komadov in je bil pred nekaj leti naš gost v Ljubljani, je povedal, da so rifi načeloma isti, le da jih eni igramo bolj divje, drugi bolj mirno, eni povemo o svetu nekaj, drugi nekaj drugega. V načelu gre za to, da naj bi muzika zabavala,” je še povedal Lovšin.

“Zbirka, ki bo last vseh”

Gregor Tomc je poudaril, da je punk kot gibanje mrtev že 40 let. “Je pa punk glasba še vedno všeč vsem, ki imajo radi agresivno in jezno glasbo. Ampak biti punker danes ni bistveno drugače kot biti fen Mozarta. Punker ima sicer boljši okus od navdušenca za klasiko, vendar pa gre v obeh primerih zgolj za osebno estetsko preferenco.”

Na vprašanje, kako ocenjuje idejo muzeja punka oziroma punk kulture, je Peter Stanković dejal, da je do tega nekoliko ambivalenten. “Po eni strani je bila punkovska subkultura pomemben moment slovenske zgodovine in prav je, da se jo ovekoveči. Po drugi strani pa je punk v svojem bistvu nihilističen in kot tak proti temu, da bi postal zgodovina. Raje bi postal nič kot pa muzejski eksponat.”

A kot je razumeti Babačića, bo muzej predvsem poklon skupnosti, ki se je pred skoraj pol stoletja oblikovala okoli punka – skupnosti, ki je presegala geografske in druge meje. Zato to ne bo samo muzej Ljubljane, ampak tudi Reke, Zagreba, Beograda, Skopja in drugih mest, kjer je bila punk scena pred skoraj pol stoletja živa in kjer je kreirala življenja posameznikov in skupnosti. “To bo priložnost, da se ponovno zberemo, si povemo zgodbe in jih združimo v zbirko, ki bo last vseh.”