Kako se Evropska unija loteva zagotavljanja zadostne količine surovin, potrebnih za zeleni prehod, in kakšne kompromise je pri tem pripravljena sprejemati? Rudarske družbe si lahko manejo roke, okoljevarstveniki pa so se znašli v dilemi.
Prejšnjo soboto je v Beogradu potekal velik protest proti odločitvi srbske vlade, da mednarodni rudarski korporaciji Rio Tinto vnovič dovoli nadaljevanje projekta za izkopavanje litija v dolini Jadar na zahodu države, v bližini reke Drine.
Gre za projekt, ki ga je srbska vlada po seriji velikih protestov v začetku leta 2022 ustavila, saj vladajoča stranka na bližajočih se splošnih volitvah aprila tistega leta ni želela tvegati poraza.
Sobotni protest proti izkopavanju litija v Beogradu (Foto: Profimedia)
Letos pa se je dokaj na hitro zgodil preobrat. Srbsko ustavno sodišče je 11. julija odločilo, da je bila vladna zaustavitev projekta Jadar neustavna. Le pet dni zatem je vlada v Beogradu sprejela uredbo, s katero je omogočila nadaljevanje projekta.
Evropska unija hitro potrka na vrata
Le tri dni zatem pa je v Beograd priletela delegacija Evropske unije na čelu z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem in podpredsednikom Evropske komisije Marošom Šefčovičem. Namen obiska je bil podpis memoranduma o vzpostavitvi strateškega partnerstva na področju kritičnih surovin, proizvodnje baterij in električnih avtomobilov. Podpisu so prisostvovali tudi predstavniki nemške avtomobilske industrije.
Nemški kanler Scholz in srbski predsednik Vučić (Foto: Profimedia)
Evropska unija je namreč trenutno po podatkih Evropske komisije pri dobavi litija 79-odstotno uvozno odvisna od Čila.
Projekt Jadar: dve iskani surovini v enem rudniku
Srbija ima v dolini Jadar enega največjih nahajališč litija v Evropi. Na tem območju je bilo v miocenu, pred približno 15 milijoni let, veliko slano jezero. Vode so iz bližnjih granitnih in magmatskih kamnin vanj spirale litij in bor, ki sta skupaj z drugimi usedlinami tvorila plasti sedimentov.
Približno 600 metrov pod današnjim površjem tako obstaja nekaj metrov debela plast kamnine, ki je do zdaj niso odkrili nikjer na svetu. Nanjo so raziskovalci britansko-avstralske rudarske korporacije Rio Tinto naleteli leta 2004, leta 2006 pa je kamnina po izčrpnih preiskavah dobila tudi posebno ime – jadarit.
Rio Tinto je že pokupil večino parcel na območju predvidenega rudnika (Foto: Profimedia)
Ne samo, da jadarit vsebuje litij, ključno surovino za proizvodnjo litij-ionskih baterij. Vsebuje tudi bor, še en kemijski element, ki je na seznamu kritičnih surovin za evropsko gospodarstvo in katerega proizvodnjo danes v veliki meri obvladuje Turčija.
Dolina Jadar je zahvaljujoč rodovitni zemlji ena od žitnic Srbije, prebivalci pa se bojijo onesnaženja, ki bi ga prinesla velika rudarska operacija. Poleg izkopavanja naj bi namreč na območju postavili tudi obrat za predelavo rude. Pred velikim tveganjem za okolje svarijo tudi nekateri strokovnjaki. Predstavniki Inštituta za kemijo, tehnologijo in metalurgijo Univerze v Beogradu so konec julija tudi v znanstveni reviji Scientific Reports opozorili, da pridobivanje litija po svetu običajno poteka v nenaseljenih puščavah, dolina Jadar pa je naseljeno in kmetijsko pomembno območje.
Kot navajajo, je že poskusno raziskovalno vrtanje povzročilo okoljsko škodo. Njihove analize kažejo, da so rekah in potokih dolvodno od nahajališča povišane koncentracije litija, bora in arzena, začetek komercialnega rudarjenja pa bi, opozarjajo, stanje le še poslabšal. “Z odprtjem rudnika bi se problemi potencirali zaradi odlagališč predelane rude, odpadne vode ter onesnaženja zraka, hrupa in svetlobnega onesnaženja, kar bi ogrozilo način življenja številnih lokalnih skupnosti in uničilo njihove vire pitne vode, njihovo kmetijsko zemljo, živino in premoženje,” so še zapisali.
Minuli teden je bila znanstvenica, ki je zaposlena na tem Inštitutu in ki je srbskemu predsedniku Vučiću na enem od dogodkov razložila stvari, verjetno oseba, o kateri je govorila vsa Srbija.
Okrepitev prepričanja o hipokriziji Zahoda
Okoljevarstvene organizacije so soočene z resno dilemo, v analizi dogajanja opozarja politologinja Marta Szpala, strokovnjakinja za Zahodni Balkan pri poljskem Centru za vzhodne študije. “Izbirati morajo med zasledovanjem EU ciljev zelenega prehoda in zaščito lokalnega naravnega okolja.” Pristop Bruslja pri vprašanju izkoriščanja nahajališča litija pa bo po njenem mnenju še okrepil v Srbiji že tako zelo razširjeno prepričanje o hipokriziji Zahoda.
Za srbske oblasti je potencialni rudnik litija idealen adut za doseganje zunanjepolitičnih ciljev. “Z dopustitvijo investicije v pridobivanje litija si želi Srbija utišati kritike o njenih tesnih povezavah z Rusijo, nižanju standardov na področju vladavine prava in njene agresivne politike do Kosova,” meni Szpala. In pristop se že izkazuje za uspešnega. “Incidenti med nedavnimi parlamentarnimi in lokalnimi volitvami niso bili deležni ostrih kritik EU. Pritisk na Srbijo, da se pridruži evropskim sankcijam proti Rusiji in Belorusiji, je popustil. Nekatere države članice EU pa so celo predlagale odprtje novega poglavja v srbskih pristopnih pogajanjih.”
Začetek proizvodnje električnega avtomobila Fiat v Kragujevcu, julij 2024 (Foto: Dimitrije Goll/predsedstvo Srbije)
Politični in okoljski kompromisi
Podobne partnerske sporazume je Evropska unija v preteklih letih že podpisala s številnimi državami, med drugim s Kazahstanom, Namibijo, Zambijo, Demokratično republiko Kongo, letos pa denimo tudi Ruando in Uzbekistanom. Skupno jim je, da imajo neizkoriščena rudna bogastva kritičnih surovin.
Evropska komisija na seznam kritičnih surovin, ki ga od njegovega nastanka leta 2011 redno posodablja, uvrsti tiste surovine, ki imajo velik pomen za evropsko gospodarstvo in nimajo dobrega nadomestka, hkrati pa je njihova razpoložljivost (pre)močno odvisna od posameznih tretjih držav.
Od 34 kritičnih surovin, ki so trenutno na seznamu Evropske komisije, je le peščica takih, ki jih večinoma pridobivamo na ozemlju EU.
Povečanje izkopavanja, predelave in recikliranja
Za Evropsko unijo je zagotovitev novih virov ključnih surovin, potrebnih za nadaljevanje zelenega prehoda, tako pomembna, da so v Bruslju pripravljeni tako na politične kot okoljske kompromise. Marca letos sprejeti evropski akt o kritičnih surovinah postavlja cilj, do je treba do leta 2030 na ozemlju EU zagotoviti:
– Izkop najmanj 10 odstotkov letne porabe kritičnih surovin v EU
– Predelava najmanj 40 odstotkov letne porabe kritičnih surovin v EU
– Recikliranje najmanj 25 odstotkov letne porabe kritičnih surovin surovin v EU
– Nobena tretja država ne sme imeti več kot 65-odstotnega deleža pri zagotavljanju kritičnih surovin za EU
Čile izkoplje 79 odstotkov litija, ki ga porabimo v EU (Foto: Profimedia)
Rast porabe, a občuten padec cen
Povpraševanje po kritičnih mineralih je v lanskem letu še naprej naraščalo. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo so se potrebe po litiju na svetovni ravni povečale za 30 odstotkov, potrebe po niklju, kobaltu, grafitu in elementih redkih zemelj pa so se povečale za 8 – 15 odstotkov. Rast potreb poganjajo predvsem zelene tehnologije.
So se pa cene nekaterih kritičnih materialov lani močno znižale. Cene litija so padle tudi za več kot 75 odstotkov. Kot navaja IEA, je to predvsem posledica kitajskih naložb v nove proizvodne zmogljivosti.
Kitajska ima EU v pesti
Trenutno denimo Turčija zagotavlja 99 odstotkov potreb EU po boru, ki se uporablja predvsem v steklarski industriji in kot hranilo pri kmetijski pridelavi. Južnoafriška republika sama obvladuje 71 odstotkov svetovnega trga s platino, ki je ključna za proizvodnjo katalizatorjev. Elemente redkih zemelj, ključne pri proizvodnji trajnih magnetov za elektromotorje in generatorje, dobivamo skoraj izključno s Kitajske.
Rudnik redkih zemelj na Kitajskem (Foto: Profimedia)
Kitajska je poleg tega največja evropska, dobaviteljica barita, bizmuta, galija, germanija, magnezija, naravnega grafita, volframa in vanadija.
Hitrejša dovoljenja za nove rudnike
Akt o kritičnih surovinah naj bi tudi olajšal odpiranje novih rudnikov na ozemlju EU. Zmanjšal naj bi administrativne ovire, omogočil dostop do ugodnega financiranja za rudarske družbe in pospešil izdajanje vseh potrebnih dovoljenj. Akt določa, da mora biti dovoljenje za izkopavanje izdano najkasneje v 27 mesecih po začetku postopka, dovoljenje za obrat za predelavo kritičnih surovin ali njihovo recikliranje pa najkasneje v 15 mesecih.
V zadnjih 15 letih ni bil odprt niti en nov rudnik
Kot navajajo v Evropskem združenju za neželezne kovine Eurometaux, je treba na ozemlju EU do leta 2030 odpreti najmanj deset novih rudnikov ter postaviti najmanj 15 novih predelovalnih obratov in 15 obratov za recikliranje. V zadnjih 15 letih, še opozarjajo v aprila letos objavljenem dokumentu, v EU ni bil odprt niti en nov rudnik ter le peščica predelovalnih in reciklažnih obratov.
Rudnik bakra in niklja Kevista na Finskem (Foto: Profimedia)
“Brez rudnikov ni električnih avtomobilov”
Ko so na Švedskem januarja lani objavili odkritje takrat največjega znanega nahajališča elementov redkih zemelj v Evropi (letos so na Norveškem najavili odkritje še večjega), je bil predsednik uprave švedskega državnega rudarskega podjetja LKAB Jan Moström jasen: “Če pogledamo, kako poteka pridobivanje dovoljenj v naši industriji, bo moralo preteči vsaj 10-15 let, preden bomo lahko začeli izkopavati. In govorimo o Kiruni, območju, kjer rudarimo že 130 let.”
Grafični prikaz lokacije nahajališča redkih zemelj tik ob obstoječem rudniku (Slika: LKAB)
Nahajališče je skoraj tik ob največjem podzemnem rudniku železove rude na svetu, v najbolj severnem švedskem mestu Kiruna. “Proces pridobivanja dovoljenj je nujno spremeniti, da zagotovimo povečanje pridobivanja surovin v Evropi,” je dejal. “Brez rudnikov ni električnih avtomobilov.”
Želja se mu je, kot rečeno, aprila letos tudi uresničila.
Kri na zelenem dogovoru
Nevladna organizacija Corporate Europe Observatory je konec lanskega leta objavila poročilo, v katerem opozarja, da so nekatere industrije evropsko vnemo po zagotovitvi kritičnih surovin izkoristile kot “samopostrežni bife” in na seznam kritičnih surovin spravile tudi materiale, ki nimajo bistvenega pomena pri zelenih tehnologijah.
“Pod pretvezo podnebnega ukrepanja bo Evropska unija rudarskim družbam in spornim industrijam napisala prazen ček, ne da bi se dejansko vprašala, katere surovine so res kritične in za katere namene.”
Tak primer je denimo, kot navajajo, titan, kovina, ki jo največ uporablja obrambna industrija, kot del zelenega prehoda pa nima bistvene vloge.
“V končni fazi bo to ogrozilo eropske podnebne cilje, Zeleni dogovor pa bo zaradi tega dražji in bolj nepriljubljen pri prebivalcih, ki jih bo prizadelo odpiranje novih rudnikov.”
Foto: Tina Kosec/BOBO
Kaj pa Slovenija?
Letos sprejeti Evropski akt o kritičnih surovinah vsem državam članicam EU nalaga, naj tudi same pogledajo, kako lahko prispevajo k povečanju samooskrbe. Preberite še nadaljevanje tokratne teme iz rubrike Poglobljeno: o tem, kaj ima Slovenija, pišemo v članku Skrivnost globin.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!