Na zahodu Srbije naj bi na nahajališču edinstvene kamnine, poimenovane jadarit, zrasel eden največjih svetovnih rudnikov litija, ključne surovine za baterije, ki poganjajo električne avtomobile. A okoliški prebivalci so odločeni, da se uprejo nepovratnemu uničenju njihovega okolja, nasprotovanje pa se širi tudi drugod po državi. Protesti, ki so potekali zadnji dve soboti, so predsednika Aleksandra Vučića prisilili, da je stopil korak nazaj. Kakšna je zgodba o jadaritu, ki po sestavi spominja na filmski kriptonit, in o načrtih velike rudarske korporacije, ki si ga želi prisvojiti? Kako je odročna poljedelska dolina v Srbiji postala pomembna v globalni bitki za surovine?
V srbskih mestih so v soboto protestniki točno ob 14h zakorakali na glavne prometnice in s svojimi telesi zaustavili promet. Na 52 lokacijah se je skupaj zbralo več deset tisoč ljudi, šlo je za ene najbolj množičnih protestov v času Vučićeve vladavine.
Na protestu, h kateremu so pozivala predvsem državljanska gibanja in okoljske organizacije, so ljudje zahtevali preklic dveh zakonov, ki jih je nedavno sprejela srbska skupščina – zakona o referendumu in zakona o razlastitvi. Oba zakona, so prepričani protestniki, sta bila napisana z namenom pomagati britansko-avstralski korporaciji Rio Tinto pri uresničevanju načrta o gradnji rudnika litija v dolini Jadar na zahodu Srbije.
Zakon o razlastitvi denimo predvideva močno pospešitev postopkov razlastitve za projekte, ki jim država pripiše javni interes. Nasprotniki zakon razglašajo za udar na zasebno lastnino, ki bo državi omogočil razprodajo zemlje tujim korporacijam.
Prvi protesti z zaporo prometnic so potekali že prejšnjo soboto in niso povsod minili mirno. V Beogradu in Novem Sadu je bilo nekaj prerivanja s policisti, najbolj pa je zavrelo v Šabcu, mestu v bližini načrtovanega rudnika litija. Tam je v nekem trenutku proti protestnikom, ki so blokirali most čez Savo, zapeljal velik bager, pri čemer mu je moral eden od protestnikov s silo preprečiti, da bi zapeljal v ljudi.
Bager Šabac drugi snimak pic.twitter.com/coOMt6usj3
— Neko iz mase (@jesamlirekao) November 27, 2021
Za bagrom je iz avtomobilov, ki jih uporablja lokalna oblast, skočila skupina mladih moških, oboroženih s palicami (eden je imel v rokah kladivo), ter začela pretepati protestnike in jim groziti. Policije ob tem ni bilo na spregled.
Srbski predsednik Aleksandar Vučić je v odzivu na incident obsodil protestnike, češ da so ljudem, tudi vozniku bagra, omejevali svobodo gibanja, kar je primerjal s fašizmom. Tudi to soboto je več ministrov srbske vlade v odzivu na protest izreklo enake obtožbe.
A protesti so očitno imeli pomemben vpliv. Že v sredo je Vučić na hitro sklical novinarsko konferenco, na kateri je povedal, da zakona o razlastitvi še ni podpisal, češ da o tem še razmišlja.
To soboto, ravno v času protestov, pa se je Vučić odpravil v dolino Jadar na pogovor z lokalnim prebivalstvom in tam napovedal, da zakona o razlastitvi ne bo podpisal, temveč bo po hitrem postopku predlagal njegove spremembe.
Prav tako je napovedal, da se bo s predstavniki družbe Rio Tinto pogovoril o vplivu rudnika na okolje, ob tem pa zatrdil, da dokončnih odločitev v zvezi z načrtovanim rudnikom ne bodo sprejemali na hitro, temveč bodo počakali na vse relevantne podatke.
Srbijo spomladi čakajo predsedniške in parlamentarne volitve. In protesti so Vučića prisilili, da je umiril žogico. “Zdi se, da vsi čakajo na volitve,” nam je povedala Žaklina Tatalović, novinarka N1 Beograd, ki že dalj časa pokriva dogajanje. “Zdaj bo verjetno sledilo umirjanje situacije do volitev. Tudi predstavniki Rio Tinta so se trenutno nehali oglašati in zavračajo novinarska vprašanja.”
Edinstvena kamnina, v kateri se skriva zaklad
Dolina Jadar na zahodu Srbije je polna rodovitne zemlje. Po njej se razprostirajo polja koruze, pšenice in ječmena. Lokalno prebivalstvo večinoma živi od kmetijstva, s hrano oskrbuje tudi druge dele države.
Na tem območju je bilo v miocenu, pred približno 15 milijoni let, veliko slano jezero. Vode so iz bližnjih granitnih in magmatskih kamnin vanj spirale litij in bor, ki sta skupaj z drugimi usedlinami tvorila plasti sedimentov.
Približno 600 metrov pod današnjim površjem tako obstaja nekaj metrov debela plast kamnine, ki je do zdaj niso odkrili nikjer na svetu. Nanjo so raziskovalci britansko-avstralske rudarske korporacije Rio Tinto naleteli leta 2004, leta 2006 pa je kamnina po izčrpnih preiskavah dobila tudi posebno ime – jadarit. Ravno tisto leto je v kino prišel film Superman se vrača, v katerem so kriptonitu, fiktivnemu elementu, ki superjunaku jemlje moč, pripisali kemijsko sestavo, izjemno podobno dejanski sestavi jadarita.
Najdragocenejša sestavina jadarita je litij, najlažja kovina, ki je postala nepogrešljiva pri izdelavi baterij, tako za razne manjše elektronske naprave kot za električne avtomobile.
Litij je ena od ključnih surovin za tako želeni “zeleni prehod” na čistejšo rabo energije. Ne samo da si brez njega v tem trenutku ni mogoče zamisliti velikega razmaha uporabe električnih avtomobilov, litij-ionske baterije postajajo vse pomembnejše tudi kot hranilniki energije za vzdrževanje stabilnosti elektroenergetskega sistema.
Mednarodna agencija za energijo v letos izdanem poročilu napoveduje, da se bodo svetovne potrebe po litiju, če bo svet želel izpolniti zaveze o zaustavitvi segrevanja ozračja, do leta 2040 povečale za 42-krat.
Razumljivo torej, da srbske oblasti v tem projektu vidijo veliko priložnost. Predsednik Aleksandar Vučić je večkrat napovedal, da si poleg proizvodnje litija želi v državo pripeljati tudi tovarne baterij in električnih avtomobilov.
Občutek, kot da so v vojni
Odkritju jadarita so sledile večletne raziskave območja, vrtanje številnih poskusnih vrtin in analiza vzorcev. Javnost vse do pred kratkim pravzaprav ni natančno vedela, kakšni so načrti družbe Rio Tinto. Ko pa so predstavniki družbe predstavili svojo vizijo in ko se je ta znašla v prostorskem načrtu občine Loznica, je završalo.
Na območju je predviden podzemni rudnik z velikim odlagališčem in obratom za predelavo rude v litijev karbonat, primeren za uporabo v baterijah. Predvidena je tudi gradnja nove ceste in železnice za potrebe rudnika. Začetek proizvodnje je načrtovan za leto 2026.
Kot na svoji spletni strani navaja Rio Tinto, naj bi rudnik v 40 letih delovanja proizvedel 2,3 milijone ton litijevega karbonata, družbo pa uvrstil med deset največjih svetovnih proizvajalcev litija.
Na območju načrtovanega rudnika in v širši okolici živi kakih 19 tisoč ljudi. Rio Tinto je že začel odkupovati zemljišča in nepremičnine, ki stojijo na poti rudniku. Kot pravi Žaklina Tatalović, je do zdaj svoja zemljišča prodalo približno 50 družin in posameznikov. “Številni so se odločili za prodajo, ne da bi imeli dovolj informacij. Nekdo jim je preprosto potrkal na vrata in rekel, da bo na njihovi zemlji zrasel rudnik.”
Ljudje, ki so odšli prvi, so s svojih hiš pobrali vse, kar je bilo vredno, vključno z okni in strehami. Za sosede je pogled na oskubljene ostanke velik psihološki pritisk, saj njihova okolica daje misliti, da pri njih divja vojna. Številni so popustili in prodali še sami.
“To so ljudje, ki so vse svoje življenje preživeli na vasi. Zdaj pa se morajo naenkrat preseliti v stanovanje v Loznici, in jasno je, da so v stiski. Nihče jih na to ni pripravil, država ni vzpostavila nobenega socialnega programa,” je povedala Žaklina Tatalović.
Ostajajo pa ljudje, ki se upirajo in ne želijo privoliti v prodajo. Rio Tinto naj bi do zdaj odkupil le približno četrtino od predvidenih 600 hektarjev zemljišč.
Najbolj odločni nasprotniki rudnika so združeni v civilno iniciativo “Ne damo Jadar”, podprle pa so jih številne nevladne organizacije in državljanska gibanja. Prav eno od njih, gibanje Kreni-Promeni, je tudi pobudnik protestnih zapor prometnic, pripravili pa so tudi peticijo proti gradnji rudnika, ki jo je do zdaj podpisalo že več kot 284 tisoč ljudi.
Rudnik na poplavnem območju
Ljudje v dolini Jadar in širše se prvenstveno bojijo nepovratnega uničenja življenjskega okolja. In čeprav predstavniki Rio Tinta zatrjujejo, da bo vse v skladu z zakonodajo in da bodo uporabili najboljše tehnologije, so skeptični tudi številni strokovnjaki, saj investitorji do zdaj niso ponudili jasnih odgovorov.
“Strokovnjaki, s katerimi sem se pogovarjala, opozarjajo na problematično lokacijo rudniškega odlagališča odpadnih snovi,” je dejala Žaklina Tatalović. “Zgradili naj bi ga namreč med dvema rekama, od katerih je ena zelo hudourniškega značaja in v primeru poplav ruši vse pred seboj.”
Da gre za izjemno zahteven projekt z vidika negativnih vplivov na okolje, nam je povedal tudi dr. Željko Vukelić, predstojnik oddelka za geotehnologijo, rudarstvo in okolje na Naravoslovno-tehniški fakulteti v Ljubljani. “Ocenjuje se, da je treba pri predelavi rude uporabiti okoli 2.000 m3 vode na eno tono pridobljene rude. Sodobne metode rudarjenja sicer omogočajo zaprte sisteme in ponovno uporabo vode, v nasprotnem primeru pa ima lahko prebivalstvo Loznice težave s pitno vodo in kmetijstvom. Seveda so lahko tudi drugi negativni vplivi na okolje.”
Omenja se, da naj bi za raztapljanje kamnine med predelavo potrebovali velike količine žveplene kisline, a predstavniki Rio Tinta tehnologijo in postopke predelave še vedno skrivajo kot poslovno skrivnost.
“Tako se lahko prebivalci seznanijo zgolj s tem, kakšno opustošenje podjetje Rio Tinto za seboj pušča v drugih državah,” je dejala Žaklina Tatalović.
Sume vzbuja tudi dogajanje na terenu. “Od leta 2004 so predstavniki podjetja izvrtali številne vrtine. Nekatere vrtine so v zadnjih letih začele puščati, okoli njih pa so rastline nehale rasti. Zato so ljudje postali sumničavi.”
Pogrešana študija vplivov na okolje
Več o potencialnih nevarnostih načrtovanega rudnika naj bi bilo znano ob objavi študije o vplivih na okolje. Ta pa glede na prvotne načrte zamuja.
Z objavo študije, ki jo je Rio Tinto v komunikaciji z Evropsko komisijo, napovedoval za september ali oktober, se po novem, kot kaže, ne mudi. Predsednik Vučić je v sredo dejal, da to študijo pričakuje šele v roku enega leta in da s postopkom odobritve rudnika ne nameravajo hiteti.
Jasno pa je, da pri izdelavi študije ne gre vse gladko in po želji investitorja. Med institucijami, ki jih je Rio Tinto najel za izdelavo študije, je namreč tudi Fakulteta za biologijo Univerze v Beogradu. Tamkajšnji strokovnjaki pa so glede na podatke, ki so pricurljali v javnost, projekt rudnika označili za okoljsko nesprejemljivega, saj naj bi povzročil nepopravljivo škodo. O svojih izsledkih strokovnjaki ne morejo javno govoriti, ker jim mora to odobriti naročnik.
Končno besedo o rudniku, zatrjuje Vučić, bodo imeli ljudje na referendumu, pri čemer za zdaj še ni jasno, ali bo referendum vsedržavni ali zgolj lokalni.
Je pa Rio Tinto že poleti sprejel uradno odločitev, da za projekt rudnika nameni 2,4 milijarde evrov, ob tem pa v internih pogovorih z Evropsko komisijo zatrjujejo, da imajo zagotovljeno Vučićevo politično podporo.
Kruta realnost zelene revolucije
“Zelene tehnologije, električni avtomobili, čist zrak, vse to je odvisno od enega največjih nahajališč litija na svetu – prav tu v Jadru – Srbiji,” navaja reklamni spot RioTinta, ki se v teh dneh vrti na srbskih televizijah.
Svoj spot so želeli na državni televiziji RTS predvajati tudi nasprotniki projekta, a so jih zavrnili.
Svi ste primetili reklamu Rio Tinta koja se ovih dana vrti na RTS-u i radio stanicama širom Srbije.
Rio Tinto ne preza od trošenja velike svote novca kako bi se ljudima širom Srbije prikazali kao kompanija sa plemenitom namerom.
Naša poruka je da Srbija nije na prodaju!
RT pic.twitter.com/SIKaqal6bN— Kreni-Promeni (@KPromeni) November 19, 2021
Rio Tinto napoveduje, da bo v rudniku delo dobilo približno tisoč ljudi, med gradnjo celo dva tisoč. Delujoč rudnik naj bi po njihovih izračunih k srbskemu bruto domačemu proizvodu neposredno prispeval en odstotek, posredno pa kar štiri odstotke.
“Srbija bi postala eden ključnih dobaviteljev litija v Evropi in svetu za proizvodnjo baterij. Iz naslova koncesnin in davkov bi dobila pomemben priliv sredstev v proračun, pa tudi delovna mesta za lokalno skupnost,” je dejal dr. Željko Vukelić. “Obenem pa imamo paradoksalno situacijo: okolju neprijazna ali celo škodljiva tehnologija pridobivanja litija na eni strani, na drugi strani pa trajnostni transport z električnimi avtomobili.”
To je kruta realnost tako imenovanega zelenega prehoda. Pridobivanje surovin, brez katerih si ga ni mogoče predstavljati, za seboj pogosto pusti opustošeno okolje. In to se večinoma dogaja v revnejših državah, medtem ko se bogate države lahko hvalijo s svojo trajnostno politiko.
Zelene tehnologije sicer povzročajo bistveno manj izpustov toplogrednih plinov, kar zadeva porabo mineralnih surovin, pa so bistveno bolj potratne od obstoječih tehnologij, ki temeljijo na fosilnih gorivih.
“Za izdelavo tipičnega električnega avtomobila je potrebnih šestkrat več mineralnih surovin kot za izdelavo konvencionalnega avtomobila,” je navedla Mednarodna agencija za energijo. “Za postavitev vetrne elektrarne na morju je na enoto moči potrebnih devetkrat toliko surovin kot v primeru termoelektrarne na zemeljski plin.”
Iskanje domačega, “evropskega” litija
Evropska unija si močno prizadeva za zagotovitev stabilnega dostopa do ključnih surovin. Eden najpomembnejših argumentov v prid zelenega prehoda je namreč ravno odprava odvisnosti od uvoza fosilnih goriv, pri katerem smo na milost in nemilost prepuščeni raznim avtoritarnim režimom.
A kaj lahko se zgodi, da bomo eno uvozno odvisnost preprosto zamenjali za drugo. Dobavne poti številnih ključnih surovin za zelene tehnologije so namreč v veliko primerih še bolj omejene in nezanesljive kot v primeru nafte in zemeljskega plina.
Več kot 70 odstotkov vse svetovne proizvodnje kobalta denimo izvira iz Demokratične republike Kongo, več kot 60 odstotkov proizvodnje elementov redkih zemelj obvladuje Kitajska, na področju pridobivanja litija pa Avstralija in Čile skupaj trenutno dosegata skoraj 80-odstotni tržni delež.
Vsaj kar zadeva litij, se sicer to utegne v prihodnjih letih spremeniti. V fazi načrtovanja je namreč kar nekaj evropskih rudnikov litija. Poleg projekta Jadar v Srbiji se na izkoriščanje nahajališč pripravljajo tudi na Finskem, Portugalskem, Češkem in v Nemčiji, en rudnik litija pa bi utegnili odpreti tudi v naši neposredni soseščini – pri Volšperku na avstrijskem Koroškem.
Začetne raziskave potekajo tudi na bosanski strani meje v bližini doline Jadar. Tam si koncesijo za izkoriščanje prizadeva pridobiti tudi Slovenec Andrej Rautner, ki je, kot je na začetku leta poročal portal poslovni.hr, za ta namen ustanovil novo podjetje s šestimi milijoni evrov začetnega kapitala.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje