Praznična darilna tekma: "Zaciklali smo se"

foto: Profimedia

December je za darila. Prvi jih prinese Miklavž, sledita Božiček in nato dedek Mraz. Vmes si darila podarjamo kar tako, ker so prazniki. Kaj je pravzaprav smisel obdarovanja? Koga vse obdarujemo v teh decembrskih dneh, s čim in zakaj? Ali se zavedamo resnične cene kiča, ki ga svojim bližnjim podarjamo v imenu ljubezni? Priča smo novodobnemu potlaču, ritualu obdarovanja, ki se je razpočil kot balon, pravi naš sogovornik. Tukaj je razmislek o tem, kako bi morali obdarovanje premisliti na novo.

December je za številne neločljivo povezan z nakupovanjem in obdarovanjem. Priča smo inflaciji daril. Otrokom in odraslim darila nosijo kar trije “dobri možje”, ki se na te bakanalije začnejo pripravljati že novembra. In darila kupujemo za družino, sorodnike, prijatelje, sodelavce … Pritisk po obdarovanju je velik. Nihče se ne želi znajti v situaciji, ko mu bližnji podari darilo, sam pa zanj nima nič.

Statistični urad podatkov o tem, koliko Slovenci porabimo za nakup daril, nima. Dejstvo pa je, da decembra za nakupe porabimo več kot v preostalih mesecih leta. Po podatkih statističnega urada je bil prihodek podjetij v trgovini na drobno v decembru 2023 za 15 odstotkov večji od povprečnega mesečnega prihodka v lanskem letu.

K nakupovanju božičnih in novoletnih daril nas vsako leto prej spodbujajo praznično obarvani oglasi. “Izumili” smo celo nov praznik, črni petek, katerega edini namen je nakupovanje in ki s svojo časovno umeščenostjo – tik pred začetkom decembra – prijazno opominja, da je čas, da prazničnemu času odpremo svoje srce, predvsem pa denarnico.

Črni petek popusti — Foto: Saša Despot/BOBO

Obdarovanje je postalo gospodarska dejavnost in potrošniška aktivnost

Antropolog dr. Dan Podjed je spomnil, da se je ta “praznik” pojavil od nikoder in nima prav nikakršnega pomena. “Bistvo praznika je, da je prazen dela. Črni petek pa je praznik, ki je izpraznjen pomena. Z oglasi se ustvarja velik pritisk – kupuj, kupuj, kupuj, saj sicer ne boš dohajal vseh drugih, ki kupujejo. Edini namen tega praznika je zapravljati, da boš lahko v decembru zasul druge z darili. Kot tak je črni petek odličen simbol tega časa.”

Obdarovanje je v osnovi nekaj lepega in poznale so ga že predmoderne družbe. Z njimi se utrjujejo odnosi med ljudmi. Ali, kot je dejal Podjed, darila so materializirani odnosi. A s sistemom množične produkcije in potrošnje je obdarovanje dobilo povsem nove dimenzije. “Kot družba smo zašli,” je opozoril.

Predsednica okoljske nevladne organizacije Focus in aktivistka proti neodgovorni potrošnji Živa Kavka Gobbo pa je poudarila, da se je spremenila sama narava obdarovanja. “Obdarovanje naj bi obogatilo tako obdarovalca kot tudi obdarovanca. V neoliberalnem kapitalizmu pa je obdarovanje postalo gospodarska dejavnost in potrošniška aktivnost. Vrednost daril se je iz čustvene in statusne prelevila v materialno in finančno.”

Ciniki bi rekli, da je trgovcem uspelo nepredstavljivo: ne da bi zares vedeli, kaj si želijo naši bližnji, odhajamo v trgovska središča, kjer se slabe volje drenjamo med policami za kičem, ki pogosto nima nobenega pomena ali uporabne vrednosti, zanj porabimo precej denarja, nato pa od bližnjih v dar dobimo kič s teh istih trgovskih polic, ki si ga ne želimo in ne potrebujemo. Glede na oglase, polne nasmejanih obrazov, bi nas to moralo osrečiti. Pa nas res?

darila družina božič — S svojim zgledom odnos do nakupovanja in obdarovanja prenašamo tudi na otroke. (Foto: Profimedia)

Zapleteni mehanizmi obdarovanja

Obdarovanje ni zgolj preprosta izmenjava dobrin. Darilo, ki ga postavimo pod božično drevo, je veliko več kot zgolj predmet, zavit v bleščeč darilni papir. Ta bleščeči in vznemirljivi artefakt namreč vsebuje številne pomene in pravila, ki se jih člani družbe – sicer le intuitivno, a zelo dobro – zavedamo.

Marcel Mauss, francoski antropolog, ki se je s preučevanjem obdarovanja ukvarjal v začetku 20. stoletja, je v Eseju o daru zapisal, da obdarovanje vključuje tri zaveze – da se darila podarjajo, prejemajo in povrnejo. Obdarovanec torej darila ne more zavrniti, razen v izjemnih primerih (na primer, če bi se to lahko štelo kot podkupnina), ob primerni priložnosti pa mora darilo vrniti.

Kot je za naše današnje razmišljanje povzel redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete dr. Rajko Muršič, obdarovanje ni samo simbolna praksa, ampak vzpostavlja upniško-dolžniška razmerja. Prejemnike daril spremeni v dolžnike. “Dar je dejanje, ki najprej sproži obvezo sprejetja daru, sicer prekinemo odnose, in nato še povratnega dejanja, s katerim poplačamo dolg. Če bi to storili z istim, prejetim darom, bi prav tako uničili medsebojne odnose.”

Obdarovanje pa zahteva tudi oceno vrednosti daru, saj mora biti vrednost daru, ki ga vrnemo, primerljiva s tistim, kar smo sami dobili v dar. V nasprotnem se lahko odnosi prav tako zapletejo.

“S kroženjem darov vzpostavljamo izjemno zapletena in prepletena medsebojna razmerja, ki zaradi upniško-dolžniškega bistva poganjajo inflacijo dejanj, s katerimi ta medosebna razmerja kupujemo in odkupujemo,” je dejal Muršič. Ko v to početje vdahnemo še kapital, ki mora krožiti in se ploditi, se nam zgodi veseli december, je še dejal antropolog.

Bolj kot za slehernika ima praznični december pozitivne učinke za gospodarstvo. Obdarovanje je namreč zanesljiv način spodbujanja potrošnje. “Trinajsta plača, podobno kot regres, spodbuja potrošnjo in blagodejno deluje na gospodarski razvoj. S praznično potrošnjo in obdarovanjem torej v resnici najbolj obdarujemo kapitalizem,” je še jasen Muršič.

Trgovina Macy’s v New Yorku na črni petek. (foto: Profimedia)

Ameriško trgovsko združenje (National Retail Federation oz. NRF) je oktobra objavilo napoved, da bo praznična potrošnja letos dosegla nov rekord. Povprečni Američan naj bi porabil več kot 900 dolarjev, večino – več kot 600 dolarjev – za darila. Ameriški trgovci si letos obetajo odlično praznično sezono. Z nakupi naj bi po napovedih združenja v zadnjih dveh mesecih leta ustvarili med približno 980 in 990 milijard dolarjev prometa.

Darila postala samoumevna in zato izgubila smisel

Filozof dr. Mirt Komel z ljubljanske fakultete za družbene vede je poudaril, da so v sodobni družbi presežkov in prenajedenosti darila postala samoumevna in izgubila svoj smisel.

“Včasih, ko se potrošniška kultura še ni tako razmahnila, je bilo obdarovanje izjema. Danes, ko človeštvo potratno potroši več, kot lahko proizvede, pa je pravilo. Praktično ni okoliščine – od rojstnih dni, dokončanja šole ali celo zgolj letnika šole, pa vse tja do sekularnih in sakralnih praznikov – ki ne bi bila obenem lahko pobuda za obdarovanje. Ljudje ne razumejo več, kaj je smisel obdarovanja, od vsega presežka pa se jim zdi, da so darila nekaj samoumevnega.”

“Presežek obdarovanja tako kaže na presežek izobilja, na ’prenajedenost’ naše družbe, ki doživi svoje potrošne ekscese še zlasti v času praznikov,” je še dejal Komel. “Prazniki pa že po svojem imenu napotujejo na tisto, za kar gre: so namreč ’prazni’, zato jih ljudje radi ’zapolnijo’ z materijalijami,” meni Komel.

Prvi dan zabavna, drugi dan trapasta, dvanajsti dan na smetišču

A tudi te materialije so zelo pogosto prazne. Britanski novinar in aktivist George Monbiot je v svoji kolumni Smrt darila zapisal, da so darila, ki jih decembra podarjamo v imenu ljubezni, pogosto že v osnovi povsem brez vrednosti in neuporabna. “Prvi dan se zdijo zabavna, naslednji dan trapasta, tretji dan nas spravljajo v zadrego. Dvanajsti dan so že na smetišču. Za trideset sekund vprašljive zabave ali hedonističnega stimulusa, ki traja le toliko kot nikotinski šus, spodbujamo uporabo materialov, katerih posledice bodo čutile generacije.”

Monbiot seveda govori o ceni, ki jo za ves ta kič plačuje okolje – o vseh zdravju in okolju škodljivih snoveh, ki se uporabljajo pri proizvajanju produktov, ki jih nato v imenu ljubezni podarjamo bližnjim. In ki zaradi tridesetih sekund zabave nato stoletja in tisočletja razpadajo na smetiščih.

smetišče — Smetišče v Keniji (Foto: Profimedia)

“Nesmiselnost teh produktov je primerljiva z resnostjo vplivov, ki jih povzročajo,” je še zapisal. Redki materiali, kompleksna tehnologija, energija, ki je potrebna za proizvodnjo in prevoz, in okoljska škoda: zastrupljene reke, izsekani gozdovi – vse to z namenom ustvarjanja stvari brez vsakršnega smisla, kot so plastične namizne figurice za pisarno, solarni termometri za banjo in peščena ura, s katero merimo čas na stranišču. Monbiot temu pravi patološka proizvodnja – svetovna epidemija kolektivne norije, ki jo oglaševalska in medijska industrija normalizirata do točke, ko se več ne zavedamo, kaj se nam dogaja.

Temu in Shein na dan odpremita 88 boeingov blaga

Živa Kavka Gobbo poudarja, da to, kar opisuje Monbiot, ni izjemna potrošnja ali potrošnja, ki bi se dogajala samo decembra, ampak je takšen velik del naše potrošnje. December je zgolj njen vrhunec.

“Posledice te hiperprodukcije so ogromne. Količine proizvedenih, bolj ali manj (ne)potrebnih stvari so ogromne. Ocenjujejo, da samo Temu in Shein, kitajska nizkocenovna spletna trgovca, na dan odpremita za 88 boeing tovornih letal blaga, namenjenega po vsem svetu. Velik del stvari konča kmalu na smetiščih, ki so daleč od naših oči, pogosto celo na drugih kontinentih, kjer so države šibkejše od korporacij.”

Količina zavrženih stvari v sistemu množične potrošnje je osupljiva. Annie Leonard je v svojem kratkem dokumentarnem filmu Zgodba stvari (The Story of Stuff) opozorila, da šest mesecev po nakupu v uporabi ostane pičel en odstotek stvari, ki jih proizvede domnevno samoregulirajoča nevidna roka trga. Posledic tega potrošniškega davka se v zahodni družbi pogosto ne zavedamo, saj množična potrošnja zahteva, da zavestno spregledamo oziroma ignoriramo svoj vpliv na okolje in družbe. Kavka Gabbo je dejala, da gre za obliko “namerne nevednosti”.

“Ni skrivnost, da na plantažah kakavovca v Gani in Slonokoščeni obali dela več kot 1,5 milijona otrok ali pa da je večina delavcev in delavk v industriji oblek premalo plačana in dela v človeka nevrednih razmerah,” je opozorila. Vsega tega ne želimo vedeti, saj bi nam to – kako nerodno – uničilo praznično vzdušje. A dejstvo je, je še poudarila sogovornica, da dobri decembrski možje ne morejo biti dobri, če podarjajo izdelke, ki so posledica uničevanja okolja in kršitev človekovih pravic.

Novodobni potlač: “Zaciklali smo se”

“Obdarovanja, kakršnega imamo danes, nismo imeli še nikoli,” je prepričan Dan Podjed. “Spominja me na potlač, ritual potratnega obdarovanja pri nekaterih staroselcih na severozahodu Severne Amerike, ki se je sčasoma sprevrgel v nekaj povsem izprijenega.”

Odpadki — Po ocenah španskih okoljevarstvenikov se samo v Španiji v času božiča porabi več kot 70 kvadratnih kilometrov darilnega papirja. (Foto: Profimedia)

Potlač, katerega namen je bil skozi rituale obdarovanja vzpostaviti hierarhijo in razkazovati moč, je prvi preučeval Franz Boas, eden od začetnikov antropologije. Boas je ugotovil, da so pri nekaterih ljudstvih na obredih potlača slavljenci darove uničevali, bodisi z zažiganjem ali z metanjem v morje. V teh obredih, ki jih je pogosto spremljalo petje, ples in pripovedovanje zgodb, so uničili ogromno darov – tako gostitelj kot povabljenec, ki je želel izzvati socialni status gostitelja in se pokazati kot močnejši.

“Prvotni smisel potlača je bil najverjetneje ta, da so veljaki, ki so organizirali potlač, želeli pokazati, da so tako močni, da si lahko privoščijo tudi uničiti kakšno stvar. Potem pa je to zatavalo. Ko je Boas prišel tja, je bil priča obredu, ki se je dobesedno razpočil kot balon,” je dejal Podjed.

“Mislim, da se tudi nam ta hip dogaja nekaj zelo podobnega, ne samo s prazničnim obdarovanjem, ampak s hiperprodukcijo in hiperpotrošnjo nasploh. Mislim, da smo se tako kot staroselci na severozahodu Severne Amerike zaciklali in da smo tik pred kolapsom, tudi sistema obdarovanja, saj tako preprosto ne gre več naprej.”

Revni bodo ostali revni

Kot nekoč pri potlaču tudi danes pri obdarovanju najkrajšo potegnejo revni. V rituale decembrskega obdarovanja, ki jih zaznamuje, kot rečeno, preobilica in samoumevnost daril, so namreč vključeni tisti srečneži, ki si to lahko privoščijo. “Obdarovanje je materialni dokaz, da nam gre dobro. To je točka, ki dokazuje naš uspeh,” je povedal Rajko Muršič. “Biti zmožen obdarovanja je dokaz, da smo uspešni v najboljšem od vseh možnih svetov. Je naložba, ki se vlagateljem, torej sleherniku, hitro obrne, saj jih bodo obdarovali drugi.”

Revni v tej dirki ne morejo zmagati. “Revni ljudje bodo ob kakršnemkoli obdarovanju, ki jih doleti, ostali revni,” je ob tem opozoril Muršič. “Pravzaprav bodo v razmerju do drugih še revnejši, saj morajo darove vračati in jih vsak dar posebej še bolj udari po hrbtu. Tukaj velja zakon entropije: nekaj vrednosti gre vedno v nič, četudi je rezultanta hierarhični red namesto nereda.”

Podjed je dodal, da se s tem, ko nekomu damo darilo, vzpostavimo kot višji. “Mauss je v Eseju o daru zapisal, da v trenutku, ko nekaj daš, na primer brezdomcu kovanec, ga narediš za ‘ministra’, torej nižjega, sebe pa vzpostaviš kot ‘magistra’, višjega. On ti tega ne bo mogel povrniti.”

Najčistejši dar je …

Najčistejši dar, ki ne vključuje razmerij moči, je torej dar, ki ga obdarovalec da nekomu, ki ga ne pozna, obdarovani pa ne ve, od koga ga je prejel. “Dobrodelni dar, ko pomagaš nekomu v stiski, ne da bi osebo poznal, tebe kot obdarovalca osreči bistveno bolj dolgoročno kot materialni dar, ki ga prejmeš sam. Največje darilo je torej, ko daš dobrodelni dar, ne da bi kaj pričakoval v zameno. In to je darilo tebi,” je dejal Podjed.

Muršič ima do dobrodelnosti zadržan odnos. “Dobrodelnost v kapitalističnem gospostvu je del problema in ne rešitve. A kljub temu za zdaj nujna gesta solidarnosti in pomoči. Je integralni del svetovnega gospostva, a če pomaga komu preživeti v tem neznosnem času, takšne pomoči ne kaže odreči, kaj jaz vem, trpečim v Gazi ali tistim, ki jim je poplava odnesla vse. Ključno pa je, da prepoznamo svetovni kapitalizem in njegove imperialne hlapce kot dejavnike neposrednega in posrednega uničevanja ljudi in planeta, na katerem živimo.”

Kaj lahko naredimo drugače?

Kako torej izstopiti iz te potrošniške decembrske norije? Dan Podjed poudarja, da se moramo spomniti, kaj je smisel praznikov. “To ni dajanje materialnih stvari, ampak predvsem časa in pozornosti. Ta hip, ko imamo vsi premalo časa, je največja dobrina to, da si za drugega vzameš čas.”

Živa Kavka Gobbo se strinja, da je najlažja in najbolj učinkovita alternativa, da ne kupimo ničesar. “Raje podarimo svoj čas, izlet, skupni čaj, sprehod … Darilca lahko izdelamo sami, kaj spečemo, ponudimo svojo pomoč, delimo znanje in spretnosti. Darila si lahko tudi izmenjamo,” je naštela.

oiškoti — Foto: Foto: Ziga Zivulovic jr. /Bobo

“Če pa se odločimo za nakup, naj bo ta premišljen. Izberemo lahko izdelek iz druge roke. Če si posameznik ali posameznica nečesa res želi, lahko skupaj s prijatelji zberemo denar ali znanje in to skupaj podarimo. Tako je lahko darilo bolj kakovostno, na podlagi želja obdarovanca in bolj trajno pa še izognemo se številnim majhnim nepotrebnostim,” je še predlagala sogovornica.

Smiselno, osebno, toplo

“Pozanimam se, kaj si nekdo želi (sploh otrok, ki še verjame v dedka Mraza), in to željo skušam tudi malce usmerjati. S prijateljicami si izmenjamo knjige, z drugimi smo se dogovorili, da si ne podarjamo ničesar. Družini običajno spečem piškote, darila si izmenjamo na družinskem kosilu, katerega se vsako leto veselim. S sodelavci se ne obdarujemo, gremo pa na skupno kosilo. Pogosto sem darila izdelala sama (na primer veverice iz starih rokavic, pecivo, voščilnice). Obdarovanje je lahko zelo lepo. Zato naj bo smiselno, osebno in toplo.”

Živa Kavka Gobbo

Odgovorna potrošnja kot kokakola brez sladkorja?

Podjed je pred leti za Radio Slovenija dejal, da se mu zdi nakupovanje in s tem povezano obdarovanje kot pitje kokakole – bolj, kot jo pijemo, bolj smo žejni. “Enako je z nakupi: takoj ko nekaj kupimo, v primeru obdarovanj pa podarimo, začutimo praznino in moramo kupiti novo, po možnosti večjo stvar.” Odgovorna potrošnja, je nadaljeval, pa je kot pitje kokakole brez sladkorja – ko kupimo odgovorno darilo, se nam zdi, da je to manj škodljivo za družbo in za planet, a težava je v tem, da to še vedno kupimo.

Kako o tem razmišlja danes? Zagotovo so razlike med tem, kaj lahko kupimo in podarimo; nekateri proizvodi so boljši ali manj škodljivi od drugih, nam je odgovoril. Letos je prihranke vložil v knjige, je dejal. “Knjige ne osrečijo samo enega človeka, ampak vse, ki si jih bodo izposodili ali izmenjali. Knjiga je lepo darilo, saj z njo podariš zgodbo in dostop do tega, kar bi res lahko imenovali virtualni svet. Človeku odpre glavo in lahko začne razmišljati drugače,” je pojasnil.

Slika je simbolična (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)

Dobra izbira se mu zdijo tudi vstopnice za kulturne prireditve, saj s tem podpremo temelj skupnosti, v kateri živimo. “Ob tem človeku daš tudi izkušnjo lepega, ki jo bo morda hranil vse življenje. Izkušnje so tiste, ki ostanejo z nami, potem ko stvari razpadejo in strohnijo.”

Kdo je etični potrošnik?

Rajko Muršič predlaga tri strategije za izstop iz pasivnega in škodljivega potrošništva. Vidi jih “najprej v solidarnosti z žrtvami genocida in drugih vojn za prevlado zahodnega imperializma. Torej v bojkotu izdelkov zahodnih multinacionalk, ki sofinancirajo vojne. Nato v iskanju proizvodov podjarmljenih, če sploh pridejo do nas, na primer v preverjenih enotah pravične trgovine. In na koncu z lastnimi proizvodi brez tržne cene, torej z dobesedno simbolnimi načini obdarovanja.”

Mirt Komel edino alternativo vidi v spremembi sistema kapitalističnega načina produkcije v bolj vzdržno, trajnostno naravnan gospodarski model. S tem se bo po njegovih besedah spremenil tudi način obdarovanja, saj se bo darilom, ki so zdaj zgolj “potrošna roba”, povrnilo smisel “dobrega”.

Ali je torej zdaj povsem nemogoče govoriti o etični potrošnji? Ali smo – glede na ceno, ki jo zahteva hiperprodukcija dobrin – lahko zares etični le, če ostajamo pred vrati trgovin?

Živa Kavka Gobbo meni, da potrošnik postane etičen že s tem, ko preseže vlogo pasivnega potrošnika in postane aktivni državljan. “To pomeni, da premišljeno načrtuje nakupe, raziskuje ozadje izdelkov in se zavzema za spremembe. Predvsem pa, da kupuje manj. Trgovine ne bodo prenehale poslovati, lahko pa z manjšo potrošnjo prispevamo k zmanjšanju izkoriščanja naravnih virov in delovne sile. S preudarnejšimi nakupi, z izbiro etičnih izdelkov, z izmenjavo informacij in dobrih praks ter z zahtevami po spremembah – bodisi pri lokalni županji, državnem predsedniku, direktorici podjetja ali delodajalcu – lahko pomembno vplivamo na sistem in spodbujamo bolj odgovorno ravnanje.”