Avstrijska zgodovinarka dr. Andrea Komlosy je profesorica na oddelku za ekonomijo in socialno zgodovino Univerze na Dunaju, kjer se ukvarja z zgodovino dela. Pred kratkim je pri založbi /*cf. izšel slovenski prevod njene knjige Delo: Globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja, v kateri nam predstavlja delo v vseh njegovih pojavnih oblikah v zadnjih osemsto letih v svetovnem merilu.
Dr. Andrea Komlosy zagovarja široko definicijo dela in kritizira evropocentrični pogled na delo. Ta delo izenačuje s plačanim produktivnim delom, zanemarja pa druge oblike dela, ki so kljub prikritosti ključne za delovanje svetovnega kapitalističnega sistema. Ena od teh oblik dela je žensko reproduktivno delo v okviru gospodinjstev.
Avstrijska zgodovinarka bo prihodnji teden obiskala Slovenijo, pred njenim obiskom in pred praznikom dela je za N1 spregovorila o svoji knjigi, o delavskem organiziranju, o vplivu pandemije in novih tehnologijah, o tem, kako bomo delali v prihodnje, in o strategijah delavskega boja v času epohalnih dogodkov.
osebni arhiv A. Komlosy
Pogovarjava se malo pred praznikom dela, ki ga praznujemo 1. maja. Kakšen je zgodovinski pomen tega praznika? In kakšen je njegov pomen danes? Na kaj nas spominja?
Opozarja nas na boj delavskega gibanja s konca 19. stoletja za pravico do samoorganiziranja, za pravico do pogajanj z lastniki tovarn oziroma kapitalisti, če hočete, o plačah, delovnih razmerjih, socialni politiki in tako naprej, pa tudi za pravico do izražanja teh zahtev na ulici.
Seveda pa so ta gibanja imela določene omejitve. Za njimi je namreč stal zelo majhen del delavskega prebivalstva, kar je povezano tudi s specifičnim pojmovanjem dela in delovne sile, ki so ga ta gibanja prevzela. Pojmovanje dela je bilo omejeno le na plačano zaposlitev, še zlasti na redno zaposlitev.
Samozaposlenih in tistih, ki so delali v neformalnih zaposlitvah, da ne govorimo o neplačanem delu, pa delavska gibanja niso zajela. Dobro je, da imamo to zgodovino v mislih, da se delavsko gibanje bori za boljše pogoje, vendar menim, da je to prej festival tradicije. Ne zdi se mi več odločilen dejavnik pri oblikovanju pogojev dela.
Delo je v naših življenjih vseprisotno, zanj porabimo več časa kot za karkoli drugega, a kljub temu je opredelitev pomena koncepta dela velik izziv. V svoji knjigi pišete o spreminjajočem se dojemanju dela in mezdnega dela v diskurzih zahodnih držav v zadnjih 800 letih. Kako bi danes opredelili delo?
Moja osebna opredelitev dela kot zgodovinarke, ki preučuje delo, se ne spreminja, saj je moj pogled na delo zelo širok. Koncept dela zame vključuje vse dejavnosti, ki jih ljudje opravljajo, da zadostijo svojim osnovnim potrebam, naj gre za redno delovno razmerje, samozaposlitev, neformalno delo ali celo za neplačano delo v gospodinjstvu, kmečko delo za samooskrbo in tako naprej. A če pogledamo zgodovino in različne svetovne regije, vidimo, da so ga delavci in družba kot celota dojemali zelo različno.
Žiga Živulović/BOBO
Ko nas kdo vpraša, ali smo danes kaj delali, smo prepričani, da nas sprašuje o tem, ali smo bili v službi. Koncept dela danes torej enačimo s službo, s plačanim oziroma mezdnim delom. Vendar ni bilo od nekdaj tako. Kot pišete v knjigi, je bilo v grški in rimski antiki vsakršno delo zaničevano, idealno stanje človeka pa je bila “praxis”– družbena in politična dejavnost, ki je bila osvobojena dela. Kdaj se je zgodil prelom, ko smo delo začeli enačiti z mezdnim delom?
V 19. stoletju, z uvedbo tovarn v industrijski revoluciji, je plačano delo oziroma mezdno delo začelo postajati prevladujoča oblika dela. Seveda pa je obstajalo že prej. Zapise o mezdnem delu imamo že iz časov, ko so gradili babilonske templje, in iz srednjega veka. Vendar pa je bila v preteklosti ta vrsta dela le ena od oblik dela. Prevladujoča oblika dela je bilo delo v gospodinjstvih.
V gospodinjstvih je bilo delo za trg združeno z drugimi vrstami dejavnosti, ki jih lahko poimenujemo delo za vzdrževanje gospodinjstva – gradnja hiše, pridelava lastne hrane, izdelava in popravilo orodja, ki se uporablja … Gospodinjstva so bili kraji, kjer sta se združevala plačano in neplačano delo, in pogosto ni bilo mogoče jasno ločiti enega od drugega.
To se je spremenilo na prehodu iz 18. v 19 stoletje, z nastankom prvih tovarn, ko je plačano mezdno delo zapustilo gospodinjstvo in se preselilo v tovarne. Od 19. stoletja se je tako za delo štelo le plačano delo. Vse delovne dejavnosti, ki so ostale v gospodinjstvu, so se še naprej opravljale, vendar se niso več štele za delo. Na neki način bi lahko rekli, da so bile razvrednotene, saj je bila vrednost pripisana le tistim dejavnostim, ki so bile plačane.
Aljaž Uršej/N1
Kaj je to pomenilo za ženske, ki so opravljale gospodinjsko delo in so bile nenadoma izključene iz produktivnega dela?
Pomembno je izpostaviti ženske, saj so bile predvsem one tiste, ki so ostale v gospodinjstvu in še naprej opravljale neplačano delo, vendar pa so to delo opravljali tudi moški. Plačano delo je bilo namreč na začetku 19. stoletja omejeno le na razmeroma majhno število delavcev. Anglija je bila na primer še v 19. stoletju večinoma kmetijska država, čeprav je imela precejšnje število mezdnih delavcev v tovarnah.
Delo v gospodinjstvu ni bilo samo neplačano delo, ampak tudi plačano delo na domu. Mnoge tržne dejavnosti, kot je tkanje, so namreč potekale v gospodinjstvih, preden so izumili mehanizirane statve. A tudi potem je delo v tovarni soobstajalo s plačanim delom v gospodinjstvu. Vendar pa je bilo to za delodajalca vedno cenejše, saj mu ni bilo treba plačevati za sobo, delavci so se lahko deloma preživljali s pridelavo lastne hrane …
V 20. stoletju se je veliko dejavnosti, ki so prej potekale znotraj gospodinjstva, komodificiralo, postale so poklici (medicinska sestra, učitelj, vrtnar…). Vse, kar je ostalo v gospodinjstvih, pa ni več veljalo za delo. Tudi ženske, ki so vse dneve delale v gospodinjstvih, so na vprašanje, ali delajo, odgovorile, da ne, da so gospodinje ali matere. To stanje se je v zadnjih letih nekoliko spremenilo.
Kje vidite to spremembo?
Vidim samo spremembo v smislu, da se je družba začela zavedati neplačanih dejavnosti v gospodinjstvu. K temu so pripomogle feministke, ki so opozorile na pomanjkljivo opredelitev dela in mezdnega dela. Včasih celo slišimo pozive, da bi neplačano delo v gospodinjstvih morali opravljati vsi člani družbe. Toda to je pobožna želja, v realnosti je še vedno v senci plačanega dela.
Foto: Profimedia
To je povezano tudi s tem, da delo v gospodinjstvu dojemamo kot nekaj, kar je ženskam naravno. Ženske so danes še vedno pogosteje odgovorne za gospodinjska opravila in skrb za otroke – kljub dejstvu, da delajo tako moški kot ženske.
Ta naturalizacija je ključna za to, da se je neplačano delo obravnavalo kot ženska dejavnost. Argument je bil, da žene, hčere vse te dejavnosti v gospodinjstvu opravljajo zaradi svoje naravne predanosti. Hkrati pa niso bile dojete kot dejavnosti, ki vzdržujejo družino, gospodinjstvo in družbo na splošno.
Delavska gibanja so se pogosto osredotočala na pogoje mezdnih delavcev in niso upoštevala, da te mezdne delavce vedno podpirajo njihovi družinski člani in članice, pa tudi proizvajalci in proizvajalke surovin v državah globalnega juga. Surovine so veljale za nekaj, kar v proces proizvodnje pride naravno. Torej so surovine in ženske vir izkoriščanja, če to prenesemo na abstraktno raven.
osebni arhiv A. Komlosy
Kako pa je na delo vplivala epidemija covida-19, ko je bilo veliko ljudi napotenih na delo od doma? Mnogi delodajalci so videli, da lahko s tem znižajo stroške dela, zato si prizadevajo, da bi to postala nova, stalna norma dela. Bi lahko govorili o morebitnih negativnih/pozitivnih posledicah tega?
Ena od posledic je, da ni več jasne ločitve med delovnim časom, ki ga običajno opravimo zunaj doma, v tovarni ali pisarni, in prostim časom, ki se začne, ko pridete domov. To lahko razumemo kot prednost ali slabost, odvisno od vaših splošnih življenjskih okoliščin, dohodka, bivanjskih razmer.
Prej sem omenila delo na domu na začetku industrijske dobe, ko so v tovarnah opravljali le določene dejavnosti, druge pa so prenesli na domove delavcev, s čimer je delodajalec prihranil stroške za plače in infrastrukturo. To je posebna vrsta izkoriščanja, ki je hujša od izkoriščanja v tovarni, z eno izjemo – tiste, ki so delali doma, je bilo težko nadzorovati.
PROFIMEDIA
Danes pa je drugače, saj je pisarna na domu običajno digitalno povezana, in zdi se mi, da se z delom na domu povečuje tudi digitalni nadzor, ki zagotavlja, da je delo ustrezno opravljeno. To še zlasti velja za srednji razred. Drugače je za nekatere bolje plačane poklice, intelektualne poklice, pri katerih že obstaja dolga tradicija dela na domu.
In če se vrnemo še k prvomajskim dejavnostim – če bi obstajali samo delavci na domu, ne pa tudi tovarne, kjer bi se delavci lahko združevali in kjer bi razvijali ideje za organiziranje v sindikate ali politične stranke, prvega maja ne bi praznovali. Bojim se tudi, da tudi delodajalci vidijo in izkoriščajo to atomiziranost in ranljivost delavcev, ki ločuje delavce med seboj ter slabi solidarnost in organiziranost.
Vrh ledene gore izoliranosti in odtujenosti delavcev je platformna ekonomija, kjer so delavci postavljeni drug proti drugemu, tekmujejo med seboj in spodkopavajo vse skupne dosežke delavskih in tudi državljanskih gibanj. Zato menim, da jo je treba platformno delo čim bolj prepovedati. In ponuditi alternative, da ljudje ne bodo več odvisni od, recimo, množičnega dela (crowd-work), medsebojne konkurenčnosti in tako naprej.
PROFIMEDIA
Značilnosti platformne ekonomije je delo na zahtevo, ki omogoča najemanje storitev prek spletnih platform, kot so Uber, Amazon, Wolt … To delo je odvisno je od zahtev in potreb uporabnikov, zaposleni pa so plačani glede na njihovo uspešnost pri delu.
Že pred epidemijo je bilo organiziranje delavcev precej šibko. Sindikati, katerih članstvo upada, so še vedno pogosto osredotočeni predvsem na industrijske delavce, medtem ko se denimo platformno delo ni sindikaliziralo. Ali menite, da bi morali imeti sindikati pomembnejšo vlogo v družbi, ali se vam zdi, da se bo to zgodilo, da bodo delavci postali bolj organizirani?
V sindikate ne polagam prevelikih upov, kljub temu pa jih podpiram pri njihovih prizadevanjih za izboljšanje delovnih razmer. Toda če se ne zavedajo tega, da se vse več dela opravlja pri podizvajalcih v pogojih neformalnih ali celo neplačanih zaposlitev, zlasti v državah z nizkimi plačami, v pogojih, ki spominjajo na plačano delo na domu v 18. ali 19. stoletju, in če sindikati skrbijo le za plače neke vrste delavske aristokracije, menim, da so del vladajočega sistema.
Razumem, da se znotraj tega vladajočega sistema borijo za interese svojih članov, vendar to ne pomaga veliko. In dejstvo, da vse več dela poteka v neformalnih in prekarnih zaposlitvah, kaže na to, da so sindikati nemočni. Razen če, in obstaja nekaj primerov globalnih sindikatov, v svoja prizadevanja vključijo celotne blagovne verige, ki so povezane s proizvodnjo nekega izdelka, in da vključijo tudi tiste regije, kjer se za nizko plačilo proizvajajo surovine ali komponente za te izdelke.
V tem smislu menim, da so zelo pomembni mednarodni sindikati. Še vedno pa moramo upoštevati, da je njihova pogajalska moč šibka v primerjavi s pogajalsko močjo velikih podjetij, ki svoje procese, da bi ustvarila čim večji dobiček, zlahka selijo na različne lokacije po svetu, kjer ljudje delajo za nižje plače ali nižje socialne stroške. To pomeni, da se lahko, čeprav je sindikat nekje močan, kapitalist odzove tako, da se preseli v drug kraj in tako spodkoplje uspeh sindikata.
Dogaja pa se tudi obraten proces – mobilizacija migrantskih delavcev, ki so pripravljeni sprejeti nizke plače in slabše delovne pogoje, kar je v nasprotju z zahtevami sindikatov.
Migrantski delavci so pogosto brutalno izkoriščani, ko nastopi kriza, pa zavrženi. Poleg tega, da so izrabljeni za zniževanje plač domačih delavcev, so vedno tudi “priročni” grešni kozli za kakršnekoli težave v družbi.
Tako je. Zato menim, da moramo kritizirati način, kako je migrantska delovna sila mobilizirana in izrabljena za spodkopavanje izboljšanja delovnih pogojev.
Trenutno doživljamo velike epohalne dogodke in premike – pandemija, vojna, energetska kriza … Začenja se obdobje, ki bo nedvomno zelo nemirno. Kako bi bil v kontekstu teh velikih dogodkov videti napredni delavski boj?
Na zelo splošni ravni bi rekla, da delavske organizacije ne bi smele posnemati kapitala. Če se kapital odloči za neke vrste globalizacijo, s selitvijo delovnih procesov v regije z nizkimi plačami, bi morali delavci vztrajati, da te dejavnosti ostanejo v njihovem okolju. Govoriti moramo torej o strategijah regionalizacije.
Jasno je, da mora biti odgovor na katastrofe globalizacije s socialnega in ekološkega vidika mednaroden. Vendar pa globalizacija v zadnjih 20 ali 30 letih poteka na drugačen način kot v 70. ali 80. letih, ko je mednarodna trgovina pridobivala zalet, mednarodna delitev dela pa še ni bila tako globalizirana kot danes.
Popolna liberalizacija tokov kapitala in tudi delovne sile, ki smo ji priča v zadnjih desetletjih, je uničujoča, saj spodkopava blaginjo v različnih delih sveta in povečuje razlike.
Menim, da bi se morali osredotočiti na regionalizacijo, ki bi jo bilo treba zaščititi tudi z zakoni, ki dajejo prednost proizvodnji v majhnem obsegu pred proizvodnjo v velikem obsegu – ne v vseh primerih, temveč kot nekakšno splošno pravilo. Zavedati se je treba, da je to sicer v popolnem nasprotju z evropskim pojmovanjem prostega pretoka oseb, blaga, kapitala in storitev. Zato bi bilo to pojmovanje treba preoblikovati in nadomestiti s sistemom regionalnega sodelovanja in prednostjo malega obsega pred velikim obsegom proizvodnje.
Aljaž Uršej/N1
Knjiga je v izvirniku izšla leta 2014, od leta 2018 pa je v angleškem prevodu na voljo pri založbi Verso. V slovenščino jo je prevedla Mojca Kranjc, spremno študijo pa je napisala dr. Maja Breznik, raziskovalka na Mirovnem inštitutu, ki se bo z avtorico knjige v četrtek pogovarjala v atriju ZRC SAZU. Dan pozneje bo Komlosy gostovala še v Kopru, kjer bo pogovor vodil dr. Rastko Močnik.
Kako nove tehnologije, pametni telefoni, internet stvari … vplivajo na delo? Ali je digitalizacija odprla nove priložnosti za delo, za samouresničitev ali predvsem nove priložnosti za izkoriščanje?
Tehnologija ima vedno dvojni obraz, saj omogoča večjo produktivnost ali lažje delovne operacije, po drugi strani pa se uporablja za nadzor in izkoriščanje. Pravzaprav ni nikoli nevtralna.
Do tehnologij sem skeptična, ker vidim, kakšno nadzorno moč imajo v odnosu ne le do delavcev, ampak tudi potrošnikov te tehnologije. Mimogrede, to je eden od vidikov, ki bi ga morali upoštevati delavski aktivisti in zgodovinarji. Do nedavnega so se osredotočali predvsem na izkoriščanje ali akumulacijo, prisvajanje presežne vrednosti.
S tem ko tehnologije prevzemajo vse več delov proizvodnih dejavnosti, vključno s storitvami, pa menim, da se presežna vrednost znižuje. Lahko bi sanjali o tem, da bo kapitalizem odmrl, ker ni več presežne vrednosti, ki bi se lahko akumulirala, a se to ne bo zgodilo. Lastniki kapitala lahko namreč presežno vrednost sedaj črpajo iz podatkov o vedenju, izkušnjah, željah, telesnih funkcijah, ki jih delavci in potrošnik digitalnih storitev posredujejo in ki so postali novo blago. Informacijska in tehnološka podjetja jih uporabljajo kot surovino, iz katere gradijo svoje tržne dejavnosti.
Če se teoretiki, raziskovalci dela in delavski aktivisti tega ne zavedajo, se bojujejo na bojišču, ki ne obstaja več, saj boj poteka na drugem polju. To polje so seveda že prepoznali podatkovni aktivisti, ki opozarjajo na nespoštovanje zasebnosti podatkov in tako naprej. Vendar ne gre samo za vprašanje zasebnosti, ampak tudi za vprašanje prisvajanja vrednosti s tem, da daješ svoje podatke, ki postanejo surovina novega gospodarstva.
Profimedia
V enem od svojih intervjujev ste pojasnili, da je s črpanjem presežne vrednosti iz podatkov v svet dela vpeta celotna človeška eksistenca, da gre torej za veliko več kot le prisvajanje dela, gre za apropriacijo človeškega telesa in človeške izkušnje.
To je nova stopnja komodifikacije, ki posega v samo notranjost našega obstoja. To vidim kot veliko grožnjo in ne vem, kako jo ustaviti. Lahko jo kritiziram, vendar sem hkrati ves čas vpletena v to igro. Tako kot ne morem preživeti brez denarja – ne morem se kar odločiti, da bom sama pridelovala vso hrano in živela srečno brez denarja – tako se tudi ne morem kar odločiti, da bom živela popolnoma brez digitalnih naprav. To je torej nekaj, kar resnično posega v sam naš telesni obstoj in česar bi se morali zavedati.
Po mojem mnenju so prepovedi v času pandemije in popolnih zaprtij, ki so bili sicer smiselni za ustavitev virusa, daleč presegli argumente o varovanju zdravja. To lahko razberemo tudi iz številnih intervjujev lastnikov podjetij, ekonomistov, ki so povedali, da je bila pandemija velika priložnost za uvedbo novih praks posredovanja podatkov. Da bi ljudje prostovoljno sprejeli to novo stopnjo digitalnega komuniciranja, je bilo treba sejati strah. Zdi se, da je težje oblike pandemije zdaj konec, vendar pa se bodo nadzorne prakse izvajale tudi še po tem. Covid-19 ni bil edini razlog za takšen razvoj, ga je pa zelo pospešil.
osebni arhiv A. Komlosy
Ali obstaja upanje, da bi se temu uprli, in kako to storiti?
Ena raven je, kaj lahko storite kot posameznik. Imate omejene možnosti, a vseeno se lahko odločite, kakšno napravo uporabljate, koliko dovolite, da elektronika vdira v vaš dan, življenje, in seveda tudi, katera storitvena podjetja boste izbrali. Sama spadam v tisto skupino ljudi, ki lahko izbere manj komercialna podjetja, da ne bi prispevala k dobičkom velikih tehnoloških podjetij. To ni tako enostavno, če nimate ustreznih znanj in spretnosti. Vendar se je mogoče marsičemu izogniti.
Potem je seveda treba to rešiti tudi na politični ravni, na ravni nadzora nad podjetji, zakonov, v okviru katerih lahko podjetja delujejo, na ravni varstva podatkov …
V širšem smislu pa je pomembno vprašanje, kakšno ceno smo pripravljeni plačati za tehnološke izboljšave. Obstajati bi morali sveti ali skupščina za tehnologije, ki bi se v sodelovanju s strokovnjaki odločili, katere digitalne dejavnosti bi bilo treba razvijati, ker podpirajo družbeno življenje, in katere dejavnosti je treba ustaviti, ker samo povečujejo prisvajanje teles, podatkov, vrednot itd.
Lahko bi rekli, da ti predlogi presegajo tisto, kar je mogoče uresničiti v okviru kapitalistične družbe, vendar menim, da bi se nekatere od teh zamisli zlahka začele uresničevati in izvajati v obstoječem okviru, saj ne gre toliko za lastništvo, temveč za zaustavitev procesov koncentracije in monopolizacije. Menim, da bi se lahko povezali tudi z malimi in srednjimi podjetji, ki prav tako trpijo zaradi konkurence, saj jih silijo v posodobitev v obsegu, ki si ga ne morejo privoščiti, in jih nato izrinejo s trga. Pri tem je veliko možnosti.
Univerza na Dunaju
Ekonomist Janis Varufakis in nekateri drugi v zadnjih letih govorijo o tem, da je kapitalizem izginil, zamenjal pa ga je nov družbeni model, nova fevdalna struktura gospodarstva, ki jo imenuje tehnofevdalizem. Kako smiselno je to pojmovanje za opis današnje realnosti?
To je zame le slogan brez kakršnekoli doslednosti, kar je posledica dejstva, da sem zgodovinarka. Fevdalizem po mojem mnenju ni veliko zlo. Ne bi se sicer želela vrniti v fevdalizem, ampak v njem je bilo tudi veliko razvoja, inovacij, možnosti. To je bila razredna družba, ki je bila razslojena drugače. Vendar pa ideja, da fevdalizem ne vsebuje tržnih odnosov, ne drži. In to je eden glavnih argumentov tistih, ki pravijo, da imamo sedaj tehnofevdalizem.
Pravijo, da se velika tehnološka podjetja, kot so Amazon, Facebook itd., odmikajo od trga. Mislim, da nam ta primerjava ne pomaga pri razumevanju današnjega stanja. Podoben argument o fevdalizmu kot Janis Varufakis uporablja tudi nemški ekonomist, ki ga cenim, Norbert Häring. Vendar je tudi on ekonomist in ne pozna zgodovinskega fevdalizma.
Argumenti, da so zaradi kopičenja moči nekaterih zelo bogatih ljudi tržna pravila ušla izpod nadzora, so običajno povezani tudi s kritiko financializacije. Razumem, kaj imajo v mislih, in pred covidom, zaprtji javnega življenja in tako naprej bi se morda z nekaterimi od teh opažanj strinjala. A videli smo, da je kapitalizem sposoben premagati svojo krizo z razvojem novih vodilnih sektorjev, ki lahko rastejo, in ti novi sektorji se seveda zanašajo na nove oblike komodifikacije. Kot sem že dejala, so gonilna sila e-podatki, vodilna pri tem pa je zdravstvena industrija. Mislim, da to vodi kapitalizem v nov cikel rasti. Vesela bi bila, če bi kapitalizem prišel v slepo ulico, vendar v tem, kar opažam, ne vidim nobenih fevdalizacijskih tendenc.
Pred približno 100 leti je bil osemurni delovnik v različnih državah institucionaliziran. Danes kljub neverjetnemu napredku, novim tehnologijam, inovacijam in povečanju produktivnosti še vedno delamo toliko ali celo več kot prej. Zakaj?
To je povezano s potrebo kapitalizma po stalni rasti. Keynes je že leta 1930 dejal, da bomo v bližnji prihodnosti imeli triurni delovni dan oziroma 15-urni delovni teden, a se to ni zgodilo. Z manjšim številom delovnih ur bi lahko ohranili naš življenjski standard, vendar ne bi imeli rasti. Rast pa je fetiš kapitalizma, a ne le fetiš, ampak nujnost, če se sistem hoče ohraniti.
Ena od idej, ki se ji je treba na vso moč upreti, je, da je vsesplošna komodifikacija rešitev za problem dostojnega življenja. Mislim, da velja ravno nasprotno – dobro življenje bi bilo lažje doseči, če ne bi komodificirali vsakega vidika našega življenja.
Profimedia
Vi ste zagovornica krajšega delovnega dne. Ali torej to lahko dosežemo znotraj sistema, v katerem je ključni kazalnik gospodarske rasti BDP, ki mora eksponentno rasti, ali pa potrebujemo premisleke v smer, ki jo nekateri opisujejo z idejo odrasti, kritiko gospodarske rasti?
Lahko bi rekla, da se morajo za uresničitev mojih želja in utopičnih idej stvari popolnoma spremeniti, šele potem bomo lahko začeli uresničevati te vizije. Ampak to bi seveda pomenilo, da se vizije ne bodo nikoli uresničile. Lahko bi rekli, da čakamo na revolucijo, toda kakšna naj bi bila revolucija? To morda ne bo revolucija, ki smo si jo želeli, temveč bo lahko imela drugačen, reakcionaren obraz.
Mislim, da je vizija odrasti dobra – po eni strani jo lahko dojemamo kot popolnoma antikapitalistično, ker kapitalizem temelji na rasti, po drugi strani pa lahko pomeni prehod na tržno gospodarstvo, ki je le drugače organizirano. Tako ali tako je kapitalizem le nekakšen teoretični koncept, ki kot tak ne obstaja. Odvisen je od tega, kako si ga razlagaš.
Na splošno bi se opredelila za levičarko, antikapitalistko. Toda v zadnjih letih so vse te kategorije levice in desnice ter antikapitalistov postale tako zamegljene, da me te simbolne oznake ne zanimajo več. Bolj gledam na to, kako bi si želela, da bi bilo življenje organizirano.
Jasno, da je treba, če naj bi bilo življenje organizirano na bolj enakopraven način, zmanjšati število ur plačane zaposlitve. Ne vem točno na koliko ur, 30 ur na teden že podpirajo nekateri socialdemokratski politiki, tudi v Avstriji, tako da mislim, da bi jih lahko bilo celo manj.
Toda hkrati bi bilo treba razmisliti, kako so neplačane dejavnosti porazdeljene v družbi in kako lahko postanejo odgovornost celotne družbe, ker jih je treba porazdeliti med vse člane družbe.
Nasprotujem temu, da v družbi obstajajo deloholiki, ki imajo odlično kariero, na drugi strani pa se zanašajo na neplačano delo svojih družinskih članov ali nizko plačanih delavcev, ki jim pomagajo v gospodinjstvu in v drugih družbenih dejavnostih – jih vozijo, jim čistijo, kuhajo … Menim, da bi si morali zamisliti veliko bolj enakomerno porazdelitev plačanega in neplačanega dela ter zmanjšati razlike v plačah.
Mislim, da kot ljudje ne smemo nehati upati in čakati na trenutke, ko bodo stvari lahko postale boljše, ne smemo pa biti tudi popolnoma nerealni. V tem trenutku ne vidim preveč veliko možnosti za uresničitev tega, kar sem pravkar opisala.
Kako bomo torej po vašem mnenju delali jutri? Kaj se lahko iz zgodovine dela naučimo za našo prihodnost?
Po mojem mnenju ne živimo v času progresivnih sprememb, temveč nasprotno – živimo v času vse bolj reakcionarnih teženj in stvari se še poslabšujejo. Ne le v smislu slabšanja življenjskega standarda, temveč tudi državljanskih svoboščin, naraščajočega nadzora nad vsem, kar počnemo, in spodbujanja militarizacije, ki je dejstvo, da je Rusija napadla Ukrajino, ne more upravičiti.
Napad je treba obsoditi, a to ni razlog, da skočimo na drugo stran in celo ploskamo temu, da lahko orožarska industrija sedaj cveti. Mislim, da orožarske industrije ne bi smeli podpirati in da orožje ne bi smelo biti osnova za blaginjo delavcev.
Kljub temačni sliki, ki sem jo prej orisala, kljub geopolitičnim, tehnološkim problemom, problemu nadzora in tako naprej pa imamo na vsakodnevni ravni tudi veliko dejavnosti in odnosov, v katerih lahko najdemo srečo in zadovoljstvo. Zato menim, da obstaja veliko področij, kjer lahko začnemo delati spremembe.
Vidimo, da ljudje recimo vzpostavljajo zadruge, spreminjajo potrošniške navade, vzpostavljajo neposredne odnose med potrošniki in proizvajalci, na primer na področju proizvodnje hrane in tako naprej. Vem, da vse te dejavnosti hkrati izkoriščajo podjetja, ki jih nekako komercializirajo, ali politiki.
Kljub temu moramo dejavnosti, ki prihajajo od spodaj, braniti pred tem, da bi si jih prilastili od zgoraj z izkoriščanjem in komercializacijo. Preprosto se moramo čim bolj zavedati razmerij moči in nadaljevati s svojimi dejavnostmi na lokalni in vsakdanjih ravneh. To je tisto, kar me žene naprej.
Menu Item
