Janis Varufakis je bil finančni minister grške vlade v najhujšega pol leta nove zgodovine Grčije, leta 2015, med grško krizo. Je avtor več knjig o ekonomiji, predavatelj na univerzi, zdaj poslanec v grškem parlamentu in soustanovitelj Democracy in Europe movement (DiEM25). Z njim smo se pogovarjali o aktualnih gospodarskih dogajanjih, krizah, tehnofevdalizmu, ki ga živimo, o družbi, inflaciji, kriptovalutah in pandemiji, ki je ekstremno bogate naredila še bogatejše in obenem milijone pahnila v revščino. In o možnosti resničnih sprememb.
Kakšno je vreme v Atenah? Včeraj (intervju je potekal v torek, op. a.) smo videli, da ste imeli močno sneženje, elektrike je zmanjkovalo, ljudje so ostali ujeti v avtomobilih …
Podobno kot včeraj. Ne sneži sicer več toliko, je pa zelo hladno. Ves sistem je kolapsiral. Saj veste, tu ni Švedska, nismo navajeni na takšne razmere, sistem preprosto ni pripravljen nanje.
Smo v letu 2022, Iztrebljevalec (Blade Runner) se je že zgodil, prav tako večina filmov katastrofe, ki smo jih gledali v mladosti. Kje je človeštvo zdaj, v letu 2022?
Eno leto bližje popolnemu zlomu našega podnebja. Jeseni smo imeli to veliko konferenco Združenih narodov v Glasgowu, COP26, kar bi lahko bil velik trenutek za človeštvo, fantastična priložnost za človeštvo, da naredi spremembe, ki so potrebne, da bi preprečili, da gremo čez točko brez povratka.
A je bilanca konference fiasko, popoln neuspeh. Ta čas se bo v zgodovino vpisal kot čas lahkomiselnosti, nespametnosti – svetovnih političnih voditeljev na eni strani in mogulov velikega posla (big business), ki so uničili to priložnost. Torej: tu smo, kar zadeva naš odnos do okolja.
Sočasno pa smo tudi v resnem procesu transformacije že tako izkoriščevalskega sistema globalnega kapitalizma v nekaj še hujšega – v sistem, ki je nova različica fevdalizma in ki ga imenujem tehnofevdalizem. Ta dela življenje večine ljudi v vseh državah veliko manj trajnosten. Tako imamo na eni strani okoljsko nevzdržnost in po drugi strani tudi družbeno. To ni dober trenutek v zgodovini človeštva.
Ali je gospodarska rast združljiva z reševanjem našega planeta?
Odvisno, kakšno rast imate v mislih. Če gre za rast slabih stvari – avtomobilov, več proizvodnje cementa, če pozidujemo naravo, če še bolj črpamo nafto … ali karkoli takega, kar uničuje planet, potem seveda ne. Takšna rast je destruktivna.
Če pa gre za rast in razvoj zdravstvenih storitev, naše sposobnosti, da pazimo drug na drugega, če raste izobraževanje mladih in starih … je pa to dobra rast. Tako da razvijajmo tisto, kar je dobro za nas, in zmanjšujemo tisto, kar nas ogroža.
Govorite o tehnofevdalizmu. Ampak kaj je prava pot iz tega? Hočem reči: živimo v družbi, svetu in ekonomiji, ki so, kakršni so. Kakšna sredstva, vzvode pa v resnici imamo, da spremenimo osnovne vzorce našega sveta?
Demokratično politiko. To je edina možnost. Nič drugega ne deluje. To vemo iz preteklosti. Ne moremo pričakovati, da se bo pojavil neki diktator in prijazno rešil človeštvo. Tudi če je kakšen diktator morda dober človek, ko se znajde v tem položaju diktatorja, mu oblast in moč udarita v glavo. Veliki dramatiki iz preteklosti – od Sofokleja do Shakespeara in Brechta – so to lepo in doživeto opisali.
Seveda pa demokratična politika ni nobeno zagotovilo. Je pa upanje, da bomo lahko stvari spremenili. Ampak spremenili kaj? Bom zelo konkreten, kaj bi bilo treba narediti v sedanjem zgodovinskem trenutku. Ukiniti bi morali delniške trge. Prav tako zasebne komercialne banke. Zakaj to pravim? Ničemur na svetu ne nasprotujem dogmatično, ampak delniški trgi ustvarjajo koncentracijo moči.
Danes 90 odstotkov poslov v Ameriki, recimo na newyorški borzi, pripada trem podjetjem. To sploh ni kapitalizem, to je fevdalizem. Ko imamo takšno koncentracijo moči, se dogajajo grozne odločitve v škodo mnogih, ki koristijo le peščici. Če temu dodamo še takšen finančni sistem, big money, ki iz zraka ustvarja velike količine denarja, za oligarhe, dobimo velike finančne krize. Ki jih seveda plačajo šibki.
In potem imamo še big tech, velika tehnološka podjetja, ki razpolagajo z našimi podatki in ustvarjajo nove fantastične algoritme, ki uničujejo našo avtonomnost, avtonomnost človeških bitij. Torej: to so stvari, ki jih moramo spremeniti, in to bo strašanska borba. Verjetno nam ne bo uspelo, ampak zelo iskreno verjamem, da nimamo nobene druge možnosti, kot da poskusimo in se trudimo. Poskušati spremeniti stvari je tudi zabavno.
Ampak kako doseči te spremembe, o katerih govorite? Zelo konkretno mislim. Kako doseči spremembe na nivoju posameznika, družbe, države in na globalni ravni?
Organizirati se je treba. Organizirati se moramo. Zato pa sem v politiki. Čeprav politike ne maram. Raje sedim, pišem in berem. Ampak politika je sine qua non, nujni pogoj za vprašanja, ki mi jih postavljate, za vprašanja, ki si jih postavljamo. Torej: organizirati se, tako kot smo to že delali v preteklosti.
Nismo končali sužnjelastništva tako, da smo sedeli doma in čakali, da se bo sužnjelastništvo samo odpravilo. Tudi fevdalizma nismo odpravili tako, da smo dovolili, da nam fevdalni gospodje še vedno vladajo. Vsaka generacija je obsojena na to, da se bori za demokracijo. In to je to, kar moramo početi še naprej.
Javno ste že posvarili pred metasvetom (metaverse) Marka Zuckerberga. Pravite, da razkriva dvorezni meč prevelike moči. Kaj smo pa mi, običajni uporabniki, v tem metasvetu? In kako so družbeni mediji spremenili vrednost posameznika in kako so spremenili gospodarstvo?
Vidite, tu se ne strinjam z mnogimi svojimi kolegi, prijatelji, filozofi. Številni namreč mislijo, da je to, kar počne Facebook, in to, kar bo metaverse, le nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v trženju in oglaševanju v prejšnjih desetletjih.
Takrat ni šlo le za proizvodnjo dobrin, ampak tudi za ustvarjanje potreb po dobrinah. Kar je res. Proizvajali so naše potrebe, naše želje po dobrinah, ki jih nismo ne želeli in ne potrebovali. Poglejte samo nadaljevanko Mad men (Oglaševalci), ki je to dobro prikazala. To je torej vse res.
Ampak poglejte zdaj te platforme in algoritme, ki jih velika tehnološka podjetja gradijo. To je zelo drugače kot v preteklosti, veliko slabše je in veliko bolj nevarno. Družbena omrežja ves čas uporabljam. Rad imam tehnologijo. Sem tehnološki navdušenec. Ampak zelo me skrbi … tako kot parni stroj ni bil uporabljen le za dobro, ampak tudi za slabe stvari … ali pa če greste tisoče let nazaj – tudi iznajdbi železa in jekla nista omogočili le tega, da smo si nabrusili nože, da bi bolje obdelovali zemljo, ampak tudi, da smo se pobijali med sabo … podobno je z algoritmi. Razmislite, kaj počnejo.
Če imate doma Alexo, torej Amazonovo napravo, ki vam omogoča, da ji dajete navodila: naredi to, kupi mi karto, naroči knjigo, ugasni luči, prižgi ogrevanje … zelo koristna stvar je to, ampak kaj se v resnici dogaja. Alexa je tam zato, da naj bi sprejemala vaše ukaze, v resnici pa naredi to, da vi trenirate Amazonove algoritme, da najdejo nove, inovativne načine, kako v vašo glavo vsaditi željo, kaj boste Alexi rekli, naj kupi za vas.
In to je zelo drugače od tega, kar sta delala trženje in oglaševanje v preteklosti. Človeštvo, tudi kapitalisti in vplivni ljudje, prav vsi na tak način produciramo neposreden kapital za big tech podjetja. Vsakič, ko nekaj objavite na Facebooku, ko uporabite Googlove zemljevide, hodite okrog s pametnim telefonom, ko daste nekaj na Twitter – jim producirate nov kapital.
Vidite, tega v kapitalizmu ni bilo. Kapital se je v kapitalizmu proizvajal le prek dela delavcev. Zdaj pa ta kapital za big tech vsi proizvajamo brezplačno. Brezplačno delamo proizvodnjo kapitala za big tech. In druga stvar, ki jo delajo, ne da bi se mi tega zavedali, je, da nas prisilijo, da ustvarjamo nove načine, ki jih lahko oni uporabijo za manipuliranje z nami.
To je kot znanstvena fantastika, kot distopični film. A je resničnost. Edini način, kako obdržati dobre strani tehnologije in preprečiti tiranijo, je končati zasebno lastništvo teh platform. Internacionalizirati jih moramo. Ne nacionalizirati, saj ne moreš nacionalizirati Facebooka; ampak Facebook bi moral pripadati človeštvu, ne pa Zuckerbergu.
In kako to narediti?
Več načinov je. Predstavljate si, da uvedemo novo korporacijsko pravo, po principu iz politike: en človek – en glas. In ima potem vsak zaposleni, kar zadeva delnice, en glas. Z delnicami se torej več ne trguje, tako kot ne moreš pri volitvah trgovati z volilnim glasom. Imeli bi torej situacijo, ko bi vsak zaposleni imel en glas, tudi gospod Zuckerberg, če bi bil zaposlen tam.
In potem lahko to situacijo razširimo še tako, da ima tudi vsak uporabnik Facebooka en glas. Vsi bi lahko glasovali, kaj naj se zgodi. Potem si predstavljajte, da obstaja še drugi del zakonodaje, ki govori o vašem lastništvu nad vašimi podatki. Facebook bi moral plačevati za vaše podatke.
Vi bi pa morali plačevati – nizke zneske sicer – za algoritme, storitve družbenih medijev. Podjetje bi torej vam plačevalo za vaše podatke, vi pa bi plačevali podjetju za storitve. Ampak s tem bi mi prenehali biti produkt velikih tehnoloških podjetij, ki naš um spreminjajo v njihov kapital, v njihove delnice.
Ampak veste, vsakič, ko nekdo reče, da bogati ne bi smeli še bolj obogateti na račun pandemije in revnih, ali pa ko kdo reče, da ni pošteno, da ima izjemno majhna skupina ljudi enormno premoženje, v vrednosti celotnih držav, medtem ko veliko ljudi nima dovolj, da bi preživeli, je človek označen za komunista; ali pa da verjame v utopijo, da si želi anarhijo ali pa – še najmanj – da je naiven. Kje torej vidite rešitve?
Spomnim se fantastičnega slogana iz 60. let prejšnjega stoletja na jugu ZDA. Ko je Martin Luther King promoviral državljanske pravice za temnopolte. Eden od argumentov nasprotnikov gibanja za državljanske pravice, torej podpornikov apartheida, je bil, da bi končanje rasne diskriminacije pomenilo komunizem; da bo rasno mešanje komunizem.
Nobenega dvoma ni, da odkar sta Marx in Engels napisala Komunistični manifest, se nad svetom vzpenja prikazen komunizma prav vsakič, ko se omenja humanistični projekt. Pomislite na odziv v začetku 19. stoletja na vse, ki so menili, da je treba odpraviti suženjstvo.
Govorili so jim, da so naivni; da še nikoli ni obstajala družba brez sužnjev. Kar je bilo res – vse družbe do takrat so poznale tudi suženjstvo – in zelo lahko je bilo označiti gibanje za odpravo suženjstva ali pa demokratično gibanje kot naivno.
Nekoč tudi ni obstajala družba, kjer bi imeli vsi moški in ženske volilno pravico, neodvisno od njihovega položaja v družbi, neodvisno od njihove lastnine. Torej ja. Smo naivni. Na enak način, kot je bilo naivno gibanje za odpravo suženjstva; na enak način, kot so bili naivni borci za demokracijo, na enaki način, kot je bil naiven Martin Luther King.
Pa je levica – mislim v zelo širokem političnem pomenu levice – pri uvajanju sprememb na bolje res uspešna? Ali ni tu prav levica tudi sama del problema?
Oh, vsekakor. Levičarji smo del problema. Spektakularno smo pogrnili na različne načine. Ne pozabimo, da so komunisti izumili gulage. Za komuniste. Stalin je ciljal prav na komuniste, zapiral je svoje kolege z veliko večjim fanatizmom kot desničarje ali kapitaliste. Potem poglejmo zgodnje kristjane, ki so se začeli bojevati eni proti drugim.
Obstaja ta tendenca pri ljudeh, ki ji vodi neki dober cilj, dober namen, prinesti napredek … da se pokregajo med sabo in da revolucije jejo svoje otroke, kot se to reče. Tako da, ja, levičarji smo soodgovorni.
V preteklosti smo bili zelo dogmatični, z neverjetno smrtonosnostjo smo se obrnili drug proti drugemu in ni nam uspelo razumeti, da tudi, ko imamo prav – tudi ko je naš projekt hvalevreden, dober, demokratičen; in še posebej ko naša narativa postane močna, ravno zato, ker imamo prav, postane močna – nam ta moč udari v glavo in postane avtoritarna.
Zmagoslavje kapitalizma, sploh pa neoliberalizma, je nastalo prav zaradi neuspeha levice. Levica je omogočila popoln uspeh in prevlado oligarhije. Torej ja! Preden uperimo prst v kogarkoli drugega, moramo najprej pokazati nase.
Pojdimo naprej v čas, ko ste bili finančni minister. Sami ste že rekli, da vam je spodletelo. In še: “Bila je to izgubljena priložnost. V to se je sprevrglo mojih šest mesecev v vladi.” Ali kaj obžalujete?
Oh, seveda, veliko. Vsak, ki ne obžaluje česa iz svoje preteklosti … če bi vas vprašal, ali ne obžalujete ničesar, kar ste počeli zadnjih šest let, in če bi rekli: ne, ste ali fanatik ali pa zelo nevaren človek. (smeh)
Vprašanje, zaradi katerega sem buden ponoči, ni, ali kaj obžalujem in ali bi naredil stvari drugače. Vse bi naredil drugače! Vprašanje je, ali bi moral narediti kaj drugače, upoštevajoč informacije, ki sem jih imel takrat. In poskusil sem na to odgovoriti v knjigi Je tu kakšen odrasel?. In odgovor je: ja, moral bi nekatere stvari narediti drugače.
Bil sem veliko preblag s kreditodajalci Grčiji, z EU, Mednarodnim denarnim skladom … Izjemno sem se trudil, da bi dosegli dogovor, preveč sem popuščal … Največja napaka, ki sem jo naredil, pa je bila, da sem precenil solidarnost znotraj naše vlade, kako enotni smo.
Mislil sem, da smo enotni, zato sem bil tako blag, dajal sem več časa za pogajanja, za dogovor, ker sem mislil, da če smo enotni, da bo to dobro, ker bomo pripravljeni. A znotraj lastne vlade … no, saj sem o tem govoril prej – težava je v sami levici, v sovražniku znotraj.
Ko se je predsednik vlade odločil predati, sem dojel, da sem s tem, ko sem podaljševal pogajanja, upajoč, da kupujemo čas, da se bolje organiziramo, v resnici dal njemu – Ciprasu – čas, priložnost, da se je predal. Imeli smo ta briljantni trenutek priložnosti, da rečemo ne temu smrtonosnemu establišmentu. Ta priložnost je splavala po vodi.
Če primerjate sedanje razmere s situacijo krize iz leta 2008. Bo tudi zdaj kriza in kakšna? Kje smo zdaj? Večkrat ste že rekli, da se kriza iz leta 2008 sploh še ni končala. Kaj je torej zdaj drugače?
Razlika med sedanjim časom in leti med 2008, 2009 in 2015, ko je bila kriza na višku in so vsi govorili o njej, ni v tem, da krize ni več, ampak v tem, da je establišmentu uspelo doseči, da banke tiskajo gigantske količine denarja za oživitev gospodarstva, tako da je varno za bankirje. Ne za družbo, za bankirje.
Torej: v letih 2008, 2009 so bile velike banke na robu smrti. Tiskanje denarja Evropske centralne banke, Centralne angleške banke, FED in tako naprej je ponovno pognalo bančni sistem. To je tako, kot če bi dali velike odmerke kortizona bolniku z rakom. Bolnik ne ozdravi, rak je še vedno tu in napreduje, ampak videti pa je, kot da je pacient ok.
Verjetnost, da se bo evro zrušil ali da si grška vlada ne bo mogla več izposojati denarja ali da bo nemška vlada imela resno politično krizo – ta verjetnost se je zmanjšala na nič. Zdi se, da se je kriza – v tem pomenu besede kriza – končala.
Ampak problem pod kožo je pa hujši kot kadarkoli. Le navzven ni viden in ne dobi pozornosti politike, ki bi bila progresivna in radikalna, temveč se problem zliva v DNK družbe, v celice naše družbe kot strupen odpadek. In to krepi v družbi nezadovoljstvo, rasizem, skrajno desnico, nacionalistični govor – saj veste, krivi so vsi, razen mi, Grki, Srbi, Slovenci, Nemci … Gre za ponovno oživitev mizantropije 30. let prejšnjega stoletja.
Evropsko gospodarstvo v post Merkel obdobju. Kaj se bo spremenilo po odhodu Angele Merkel? Ali se bo karkoli spremenilo?
Absolutno nič. Angeli Merkel je uspelo zamrzniti gospodarstvo in politiko Nemčije. Novi nemški kancler Olaf Scholz se je predstavljal in dobil volitve kot naravni naslednik Angele Merkel. V tem je bil iskren – res je naravni naslednik Angele Merkel.
Ne pozabite, da logike varčevanja v Nemčiji ni vpeljala Merkel, temveč socialdemokratska stranka, SPD, pod kanclerjem Schröderjem, še pred krizo. Kriza je dala možnost nemškemu establišmentu, da varčevanje potem izvozi – v Grčijo, na Irsko, Portugalsko in drugam po Evropi.
Ta režim v Nemčiji obstaja zaradi volilnega sistema, ki zagotavlja, da nobena stranka nikoli v resnici ne more uresničiti svojega programa. Imajo stabilno vlado, a nobena od strank ne more uresničiti svojega programa. Kaj to pomeni? Business as usual. Če imate vlado ali pa če je nimate, je povsem isto. Popolno nadaljevanje tega, kar je že bilo. Posel gre dalje. In prav to je poanta “merkeltizma” – business as usual, nič naj se ne spremeni.
Merkel je bila vrhunska v tem, da je izpadlo, kot da bo, če bo treba, spremenila vse, da zagotovi, da se nič ne spremeni. Vse reforme v Nemčiji in EU, evropski mehanizem za stabilnost, sklad za obnovo … vse te velike spremembe so bile narejene prav zato, da vse ostane tako, kot je bilo.
Cene energije se višajo, ljudje dobivajo višje račune, inflacija … V prejšnjih mesecih ste že ocenili, da ne gre za tak inflacijski cikel, kot je bil v 70. letih prejšnjega stoletja. Da ne gre za enako stvar. Kaj je zdaj drugače?
Inflacija v 70. letih je bila načrtovana. ZDA, ki so bile takrat prevladujoča sila, so inflacijo izbrale za nas. Amerika je želela inflacijo. Ker je bila inflacija edina stvar, s katero so lahko ZDA ohranile svojo hegemonijo po letu 1971. Pred tem so ameriške vlade vzdrževale globalno planirano gospodarstvo s fiksnimi menjalnimi tečaji. V resnici je ves svet imel dolarje, tudi če jih nismo imeli v žepu. Vse je bilo vezano na dolar, to je bil sistem ameriškega dolarja.
Ta sistem je deloval, dokler je bila Amerika izvozna država, ko je torej več izvažala, kot uvažala. Ko je vietnamska vojna s svojimi posledicami Ameriko spremenila v državo z izvoznim deficitom, je ta sistem propadel. Nixon ga je končal.
Del načrta za rešitev iz tega je bil izvoz inflacije na Japonsko in v Nemčijo in Evropo. Kako? Dovolili so, da so cene nafte poletele v nebo. Hoteli so znižati vrednost ameriškega dolga, inflacija je bila zanje takrat dobra … Zgodila se je hiperinflacija po kapitalističnem s svetu. S tem, da je bila inflacija v Ameriki nižja kot v Evropi in na Japonskem. In to je omogočilo Ameriki, da ponovno dobi konkurenčno prednost pred Evropo in Japonsko. Tako so ohranili hegemonijo.
Torej: hiperinflacija iz 70. je bila načrtovana, ni bilo po nesreči. Kar se dogaja danes, pa je po nesreči. Sedanja inflacija je rezultat pandemije. Ko je prišel covid in smo pritisnili gumb za zaustavitev družbe, so vse ladje nadaljevale pot. Na cilju so razložile tovor in se ustavile tudi one. In ko smo ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse ladje na napačnem mestu in prazne. Imeli smo rez, zmedo v tej svetovni dobavni koreografiji. Cene so šle gor in te cene povzročajo inflacijo.
Ampak mislim, da se bo, ko bodo šle stvari nazaj v normalo, ko se bodo dobavne verige spet povsem uredile, inflacijska dinamika pomirila. Torej ne, nismo spet v sedemdesetih.
Kakšen vpliv bo ukrajinsko-ruska kriza imela na evropsko gospodarstvo?
Trenutno nima vpliva. Če pa bo vojna … vojna je vedno izvrstna priložnost za orožarske trgovce, da iz nje naredijo velike zaslužke (smeh), za nas, ostale, pa ni dobra. Glavna posledica bi bila lahko prekinitve dobav plina v Evropo, kar bi inflacijsko spiralo naredilo še hujšo.
Zdi se mi absurdno, da smo sploh v tej situaciji. Trenutno gre za lažno hladno vojno. Ampak saj je bila tudi prva svetovna vojna na začetku lažna hladna vojna, potem pa je eskalirala v pravo vojno. Na obeh straneh je iracionalnost in obstaja veliko ljudi, ki si želijo iz te iracionalnosti kovati dobičke.
To v resnici ni spopad med ljudmi iz Ukrajine in ljudmi iz Rusije, ni niti spopad med rusko in ukrajinsko vlado, to je spopad med rusko in ukrajinsko oligarhijo za delitev virov. In potem je tu povsem nevedna in zmedena Evropa, ker v resnici ne obstaja “Evropa” – ne obstaja evropska zunanja politika, evropska obrambna politika, tudi pri energetski politiki je Evropa povsem fragmentirana. Prav ta fragmentirana evropska politika ustreza ruskim in ukrajinskim oligarhom. In sočasno imamo vojaško industrijo v ZDA, ki vidi to kot izjemno priložnost, da proizvede in proda več orožja ameriški vojski. To je neuspeh v koordiniranosti in peklenski uspeh oliharhije.
Kriptovalute – kaj se dogaja, kaj menite o njih. Kaj kriptovalute v resnici so?
Vsekakor niso valute. So premoženje. Visokošpekulativno premoženje. Na začetku, ko sem pred desetletjem študiral blockchain algoritem, sem bil navdušen nad tem algoritmom in sem si mislil: hm, to se bo izkazalo za zelo koristno, ampak moramo izumiti problem, za katerega bomo to uporabljali. Je rešitev za problem, ki ga še iščemo.
Nikakor pa to ni rešitev za problem denarja. Verniki v kriptovalute so povsem zaslepljeni – o kriptovalutah razmišljajo, kot da gre za zlato, to so kripto-zlato entuziasti. Ideja, da bomo imeli algoritem, ki depolitizira ponudbo denarja, je absurdna in nevarna. Ne bo delovalo. Nobena kriptovaluta ne bo nadomestila evrov in dolarjev.
Tako je kot v vsaki piramidni shemi. Če boš mislil, da bodo drugi mislili, da bodo drugi mislili, da bo vrednost rasla, bo pač rasla. Povsem enako, kot je bilo s tulipani na Nizozemskem v 17. stoletju.
V dobri družbi, torej, ko zrušimo kapitalizem – seveda razmišljam kot pravi levičar (smeh) – bo blockchain prišel prav, pomembne koristi bodo od njega. A napačno bi bilo misliti, da nas bodo te kriptotehnologije, algoritmi osvobodili oligarhije big techa, big businessa, big finances in big pharme.
Imamo tudi podnebno krizo, ki ste jo že omenili, kar je enormen problem. Kje vidite možnost, kako stvari spremeniti res drastično? Jasno je namreč, da bi le z drastičnimi spremembami v gospodarstvu, družbi, potrošnji tu sploh kaj dosegli. In če vemo, da vsi vemo, da so spremembe potrebne, a se svojemu življenju, slogu, potovanjem, majicam iz Bangladeša … nihče zares noče odpovedati. Odpovemo se plastičnim slamicam, drastičnih sprememb pa nihče zares noče. Se stvari torej sploh lahko spremenijo?
Ne strinjam se s tem obtoževanjem ljudi. Seveda je jasno, da smo vsi odgovorni, nobenega dvoma ni. A ne pozabimo, da večina ljudi nima izbire. Greš v supermarket in tam je, kar je.
Večina ljudi se dnevno bori za preživetje, ljudje delajo dolge delavnike, veliko delajo za malo denarja, skrbijo za svoje ostarele, plačujejo najemnine, sprašujejo se, kako bodo shajali z denarjem, izobražujejo svoje otroke … in so izčrpani. Zadnje, kar potrebujejo ob tem, je vprašanje: kaj bomo zdaj naredili, da rešimo planet.
No, bom preformulirala vprašanje: kako spremeniti sistem, da lahko na tem področju naredimo resnične, drastične spremembe?
Pa sva nazaj pri mojem odgovoru o demokratičnih politikah. Politikah, ki bi nam omogočile umik od organizacije tehnologije in življenja, ki je bila skreirana, da pospešuje produkcijo stvari, ki jih niti ne potrebujemo niti ne želimo – za korist peščice ljudi.
Kako torej priti do tega, da v resnici o stvareh odloča demos, ljudstvo, ne pa oligarhija. Nobene garancije ni, da nas bo demokracija rešila, vsekakor pa je jasno, da brez demokracije ne bomo rešeni.
Če se vrneva na začetek intervjuja, k znanstvenofantastičnim filmom, mislim, da agent Smith v Matrici reče, da smo ljudje v resnici pravi virus na Zemlji. Se strinjate?
Ne. Nismo ljudje virus. Kapitalizem je virus.
Ampak kapitalizem smo naredili ljudje.
Ne, nismo ga. Kapitalizem je organizacija družbe, ki se je razvila in nas preplavila – kot virus. To je virus, ki se je razvil znotraj naše zgodovine. In imamo dolžnost, da ga končamo. Ampak ne smemo pa se videti kot vrsta, ki je odgovorna za ta virus. To bi bilo narobe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje