Menu Item
Intervju o kratki zažigalni vrvici razgretega dogajanja v državi. Pogled s širino. Na politiko, epidemijo, proteste ... Dr. Mladen Dolar je svetovno znan filozof, eden od članov ljubljanske lacanovske trojke Dolar-Zupančič-Žižek. V intervjuju premisli in osvetli kontekst, vzroke in posledice aktualnega dogajanja.
Se tudi vam zdi, da gre svet k vragu, kot je neko splošno občutenje v zadnjem času?
Ja, tudi jaz tu nisem izjema. Je pa problem, kje začeti. Kdaj je začel iti svet k vragu? Seveda je tu zadnje leto in pol pandemija covida-19, zaradi katere smo vsi iztirjeni. Če je svet iz tira, sem iz tira tudi jaz – v zadnjem letu in pol sem naredil le polovico tega, kar sem nameraval; pa nisem bil bolan. Vsi smo, ves svet je iz običajnih tečajev.
Ampak epidemija je samo ta zadnja, neposredna stvar. Kje pa začeti? Lahko bi se vrnili v leto 2016 z izvolitvijo Trumpa in brexitom, ko je populizem dobil nek neverjeten in nepričakovan svetovni vzgon.
Lahko bi se vrnili v leto 2008 in prav nujno se je spomniti te krize in posledic te največje krize, ki jo je neoliberalni kapitalizem doživel. V tej krizi je neoliberalizem zašel v neko finančno zagato, ki se jo je reševalo z državnimi vlaganji, državnimi sredstvi, z enormnimi sredstvi, bilijoni dolarjev državnih sredstev, denarjem, ki je šel na račun davkoplačevalcev. Največji privatni biznisi so globoko zabredli; tisti privatni biznisi, ki prisegajo na svobodni trg in deregulacijo, prav oni so povzročili, da je prišlo do največje državne intervencije v ekonomijo kadarkoli v zgodovini človeštva.
Lahko bi se vrnili tudi v 11. september 2001, ki je pomenil historično prelomnico. Ali pa v 1990/1991, v konec komunističnega bloka, ki je pomenil res poln razmah neoliberalizma. Lahko bi se vrnili v 1979/1980 – izvolitev Margaret Thatcher in Reagana, kar je bila simbolna prelomnica po časih, ko je po drugi svetovni vojni vladala socialna demokracija, neka leva, bolj egalitarna opcija.
Lahko bi se vrnili v leto 1968 in k porazu idej iz leta 1968. In lahko bi se vrnili nazaj do druge svetovne vojne. To, kar nas zdaj skrbi, to, kar zdaj živimo, svet, ki gre k vragu – ni začel iti k vragu pred letom in pol s pandemijo, ampak obstajajo prelomnice, vsaj do druge svetovne vojne, ki jih moramo razumeti, da lahko razumemo, zakaj gre zdaj svet k vragu. In v vsaki naslednji fazi se nam je zazdelo, da prej je bilo pa še kar znosno in normalno.
Kako pa bi opisali to stanje, v katerem smo zdaj? Kaj je, upoštevajoč vse te prelomnice, ki so nas pripeljale do sem, vseeno posebnost sedanjega časa, zadnjega leta in pol in zadnjih tednov?
Pandemija je prišla, kot pride ujma, in kot vse epidemije v preteklosti je prišla kot kontingentna nesreča od zunaj. Ampak ko nas ta zunanja kontingenca zadene, se takoj prelevi v notranje vprašanje. V vprašanje, v kakšni družbi živimo.
Epidemija deluje kot povečevalno steklo naših lastnih notranjih kontradikcij in antagonizmov. Ti antagonizmi so prišli na dan v obliki zaostritve številnih neenakosti. Škarje med bogatimi in revnimi so se še bolj razprle, nekateri najbolj bogati so v epidemiji bajno obogateli, množica revnih je še bolj obubožala. Imamo Pikettyja, ki je zvesti statistični opazovalec tega, kar se dogaja s kapitalizmom, in vsi njegovi nedavni podatki kažejo, kako je epidemija povečala neenakosti v premoženju in zaslužku.
Povečala se je razlika med zaposlenimi in prekarci, povečala se je neenakost med moškimi in ženskami, ki so bile v resnici v prvih linijah boja proti pandemiji. Medicinske sestre, negovalno osebje, trgovke, ki so stale na prvi fronti. Poleg tega sta na ženske v času lockdownov večinoma padla še izobraževanje otrok na domu in povečano družinsko nasilje.
PREBERITE:
In narasla je razlika med mlajšimi in starejšimi. Starejši so bili v tej epidemiji najbolj na udaru in mi smo bili med tistimi družbami, ki starejših niso znale zaščititi; v drugem valu epidemije smo bili med tremi najslabšimi državami na svetu skupaj s Perujem in Belgijo, številke so bile pri nas grozljive, starocid.
In še: narasle so razlike med državami v zmožnosti precepljenosti. Kar poglejmo po svetu, katere države so precepljene in kje je komaj kaj precepljenih. Pandemija je globalna stvar, samo skupaj jo lahko premagamo, ne moremo se bogati tu ograditi od deprivilegiranih.
Vsi ti antagonizmi, ki so bili prisotni v naši družbi, ki so dolgo tleli, so se z epidemijo še zaostrili in povečali. Ta eskalacija, ki smo ji priča v Sloveniji v zadnjih tednih, no, pa tudi kje drugje po svetu, ta zaostritev se kaže v količini vsesplošnega gneva. Ta gnev se zdaj kanalizira v te bolj kvazikonflikte med cepilci in anticepilci, med tistimi, ki so za ukrepe, in tistimi, ki se jim zdi, da ukrepi posegajo v njihove svoboščine.
Konflikti so se zaostrili na neki točki, gnev se je izlil na neki točki, ki je simptomatična, ampak skozi to simptomatično točko se poravnavajo drugi računi in druge frustracije. Ne gre preprosto za konflikt med cepilci in anticepilci.
Omenjate gnev, ki se je zdaj, kot pravite, skanaliziral na delitev glede cepljenja in ukrepov … Pred tedni smo videli tudi vdor anticepilcev z Ladislavom Troho na čelu v RTV, vse več je govora sovraštva na družbenih omrežjih, tu so grožnje zdravnikom, ki opravljajo svoje delo, nadlegovanje trgovk in zaposlenih na bencinskih servisih, ker preverjajo pogoj PCT, videli smo brutalen pogrom in nadlegovanje zdravnika na družbenih omrežjih, ki je osveščal o cepljenju, na “sredinih” protestih oziroma proti-PCT protestih smo videli tudi nasilje, nekateri so se spravljali tudi na novinarje … Zdi se, da je zažigalna vrvica v družbi vse krajša. Tudi vas skrbi?
Seveda me skrbi. V Sloveniji smo v unikatni situaciji, saj smo sočasno, kot je bila razglašena epidemija, dobili tudi novo vlado. Ta vlada je zelo slabo in nesrečno ukrepala v teh zelo težkih razmerah. Ukrepala je z represijo in prisilo.
Vsi smo gledali tiskovne konference vladnega govorca, ki so se odvijale z nekim nenehnim zmerjanjem ljudstva in grožnjami. Namesto da bi skušali dobiti simpatije vseh ljudi in s prepričevanjem uveljavljati racionalne in konsistentne ukrepe. To je vlada, ki hoče, da bi se je ljudje bali, a v takšni situaciji bi potrebovali ravno nasprotno – vlado, ki bi ji ljudje zaupali in jo spoštovali.
To sta dva različna svetova: ali s krepelom ves čas grozimo ljudem in jih zmerjamo ali pa poskušamo dobiti zaupanje in spoštovanje tako, da pri ukrepih v prvih vrstah stojijo strokovnjaki in ne politiki in da v vsakem trenutku poskušamo uveljaviti politiko konsenza. Ta vlada pa deluje na način nenehnega razdvajanja in generiranja konfliktov. Kar je v takšni situaciji fatalno.
Ko premier odpre usta, skoraj vsakič nekomu grozi, z nekom obračunava, nekoga ponižuje, hujska, žali, izključuje. In to je zadnja stvar, ki jo v takšnih kriznih situacijah potrebujemo. Vlada je tista, ki nenehno generira razdor s svojim osnovnim diskurzom, ki je diskurz hujskaštva. In to je to, kar dela zažigalno vrvico v Sloveniji še posebej vnetljivo. Saj so tudi v nekaterih drugih krajih po svetu protesti, ampak se mi zdi, da je pri nas situacija še bolj vnetljiva. Prav zaradi narave vladanja.
Policija je na zadnjih protestih večkrat uporabila vodni top, Ljubljana se je kopala v solzivcu …
Vodni top je simbol tega, kako se vlada loteva situacije. V nekih zelo skrajnih primerih je morebiti treba uporabiti tudi bolj skrajna sredstva, ampak zdaj se ta sredstva uporabljajo nemudoma in absolutno nesorazmerno. Mislijo, da se bo ugled oblasti dvignil, če bo pokazala mišice, ampak to je strašna zmota.
Ko oblast nastopi z represivnimi sredstvi, s tem pokaže svojo nemoč. To ni izkazovanje moči, ampak izkazovanje nemoči oblasti. Ko se neka vlada – katerakoli vlada – zateče k nasilju in represiji, pokaže, da ne zmore več vladati na način konsenza. Uporaba represije je znak upada simbolne legitimnosti. Vodni top naj bi bilo sredstvo za gašenje, a tu je sredstvo za podžiganje požara. Da ne govorimo o masovni rabi solzivca – tudi sam sem fasal pošteno dozo samo s tem, da sem stopil na balkon.
Pri teh protestih gre za zelo heterogeno množico ljudi. Od zanikovalcev virusa in proticepilcev do new-agea, od religioznih gibanj do Zorana Stevanovića – bivšega člana nacionalne stranke, od mladih nasilnežev do ljudi, ki imajo osebne stiske zaradi posledic epidemije, slabe izkušnje z zdravstvenim sistemom, ki so v resničnih stiskah … Zelo heterogena množica je. Pravite, da gre za kanalizacijo gneva, ki se je dolgo kopičil. Kako torej postopati kot družba? Kako se izviti iz tega?
Presenetljivo je, kako so ti tako imenovani sredini protesti hitro dosegli takšno množičnost in tudi nasilnost, ob vsej svoji neartikuliranosti. Ker artikulacije tega gneva ni, so samo anti-PCT zahteve in zahteve po odstopu vlade. Če bi morali postaviti konkreten program boja proti pandemiji ali političnih ukrepov, bi se vse sesulo, prav zaradi heterogenosti te množice.
Simptomatično pa je tudi, kako so vsi hiteli z obsojanjem teh protestov, kar je prav, ker nasilne proteste je treba obsoditi, ampak kako so začeli obenem to množico tudi podcenjevati in psovati. Kar pa se mi zdi slaba reakcija. Boljša reakcija bi bila, da uvidimo, da obstajajo tudi zelo realne stiske ljudi, ki na ta način dobijo svoj ventil. Treba bi bilo najti način, kako prisluhniti tistemu deležu v tej heterogenosti, ki zadeva realne stiske. Stiske, ki so bile proizvedene skozi serijo nekonsistentnih in nekredibilnih ukrepov v zadnjem letu in pol.
Tudi ukrepi, s katerimi se strinjam, kot je promocija cepljenja, so bili izpeljani povsem nedomišljeno. Od tod tudi tako zelo slaba precepljenost, Slovenija je spet na repu v Evropi. Tudi pri anticepilstvu mislim, da bi bilo treba vseeno ohraniti neki skupen prostor argumentiranja, kar sem za vaš medij že povedal. Če imamo eni druge za zaslepljence in bedake, se bo razcep samo poglabljal. Zato se mi zdi ključno ohraniti dialog in mirno argumentacijo, saj se na vsako od postavk anticepilcev lahko odzovemo premišljeno, z razumevanjem in z argumenti.
Napačno je to množico tretirati kot drhal. To, da se obnašajo kot drhal, je najprej simptom ravnanja oblasti, vendar so tudi naš problem, niso preprosto nasprotniki. Leta 2016 je bila ena od velikih napak ameriške liberalne levice v tem, da so se Trumpovim privržencem posmehovali kot neuki drhali in jih podcenjevali, ne da bi znali nasloviti njihove zelo realne probleme.
Pozivate k racionalni debati in argumentaciji. Mnogih med njimi tradicionalni mediji, katerikoli mediji pravzaprav, razen družbenih medijev – sploh ne dosežejo. Informacije dobivajo le prek Facebooka, kjer pa vemo, da se po eni strani sentimenti, čustva le še krepijo, tako je FB ustrojen; širijo se lažne novice in manipulacije in ob tem na družbenih medijih ljudje živimo še v svojih mehurčkih oziroma sobah odmeva. Kako v takšnem stanju debato spraviti na raven racionalnega? Je racionalno v takšni zaostreni situaciji sploh lahko učinkovit odgovor na iracionalno?
Situacija je nenavadna. Glede tega, da je cepljenje dober in učinkovit ukrep, se strinjajo praktično vse politične stranke, znanost in mainstream mediji. Seveda ob takšni količini cepljenja in cepiva pride kdaj tudi do težav, a so te v primerjavi s koristmi, ki jih prinaša cepljenje, majhne. Skratka, o tej temi so si enotni znanost, mediji in stranke.
Zaskrbljujoče je, da ob tem presenetljivem naraščanju anticepilstva obstaja neka paralelna javnost, kot velika senca uradne. Ta paralelna javnost se je formirala na družbenih medijih, ki so precej nedaven fenomen, stari so kakih 15 let. Gre za privatna podjetja, ki imajo popolnoma netransparentne algoritme, s katerimi upravljajo. Ko vstopimo v ta svet, smo prešteti in nadzorovani. V roke je treba vzeti knjigo Shoshane Zuboff The age of surveillance capitalism (Doba nadzorovalnega kapitalizma), ki je v par letih postala že klasika.
Nikoli v človeški zgodovini se še ni zgodilo, da bi ljudje tako množično in prostovoljno rinili v sistem, ki jih tako zelo vsak trenutek nadzoruje in z njimi manipulira. Ustvarila se je torej ta paralelna javnost in ustvaril se je tako rekoč paralelni veliki Drugi. Veliki Drugi je v psihoanalizi, recimo na hitro, instanca, ki drži skupaj osnovni družbeni simbolni konsenz. Na eni strani imamo velikega Drugega znanosti, medijev in političnih strank, in tega paralelnega velikega Drugega, ki ima čisto drugo logiko, kjer se s svetlobno hitrostjo širijo lažne novice in kvazipodatki, ki se napihnejo v enormne proporce.
Tudi to je unikatna situacija, nismo še imeli takšne. Skozi 20. stoletje smo imeli velike probleme z naraščajočo močjo medijev, ki so čedalje bolj invazivno ustvarjali neko medijsko realnost, ki je kvazirealnost – se še spomnite The Truman Show? Zdaj imamo pa tako rekoč alternativo še tej kvazirealnosti – realnost družbenih medijev in lažnih novic, erozija javnosti kot zastopnika velikega Drugega.
In kaj storiti? Tudi sam sem v zagati. Sam sicer ne uporabljam družbenih medijev, pojavili so se malo pozno v mojem življenju in nisem stopil na to ladjo. Ampak lahko ugotovim, da je ta paralelni svet družbenih medijev tako velik in razpreden, da ne bo kar šel stran …
Ta teden je sicer malo mrknil (smeh) …
… (smeh) Res je. Veliki Drugi včasih malo mrkne in takrat se ves svet znajde v tesnobi: kaj pa zdaj? Svoboda? … (smeh)
A ta paralelni svet ne bo kar kolapsnil in bo formiral naše javno in privatno življenje še naprej. O tem se večkrat pogovarjam s sinom, ki mi sicer pravi, da sem dežurni pesimist. Mislim, da ima najbrž zelo prav, ko pravi, da je edina možnost “fight it out”, izboriti boj na njihovem terenu. Vzeti dobre strani tega, demokratizacijo, ki je del teh novih medijev, njihova prednost in fatalna ranljivost v primeri s starimi mediji, in jo uporabiti proti njim …
In še nekaj je: podatki naprimer kažejo, da je mlajša generacija, ravno tista generacija, ki najbolj uporablja družbene medije, tudi tista, ki je naprimer najbolj množično podprla Bernieja Sandersa v Ameriki. Torej je to platforma, ki ni samo sredstvo širjenja fake news in teorij zarot, ampak je odprta za dosego zelo drugačnih ciljev.
Najprej pa bi bilo treba doseči več nadzora nad temi platformami, vpeljati jasno regulacijo, mehanizme korporativne in osebne odgovornosti. To že poskušajo narediti mnoge države. Pri tem se seveda postavlja vprašanje meje, kaj je zaščita …
… in kaj je cenzura. Kje bomo postavili to mejo …
Ja, kje postaviti mejo za zaščito, da ta zaščita potem ne postane zatiranje svobode. Meja je generalno vzeto lahko izmuzljiva, vendar obstaja. Če visok politik zmerja kritične novinarke s prostitutkami, je kristalno jasno vsem na levi in na desni, da je to onkraj te meje, in če se potem sodišče skliče na dediščino razsvetljenstva, je to konec pameti.
Če se vrnem k vaši misli, da mora neki prostor debate tudi z anticepilci in nasprotniki ukrepov vseeno obstajati … Kako ocenjujete potezo predsednika države Pahorja, ki je ta teden sprejel Stevanovića, ki je na čelu te anticepilske stranke Resni.ca in nekakšen vodja teh protestov?
Predsednik Pahor poziva k takim dialogom, v katere nihče ne verjame in ki ne prinesejo nobenih rezultatov. Služi kot dialoški paravan neke zelo drugačne politike. On je pozval k dialogu šefa STA in šefa Ukoma in smo videli, kako se je to končalo. Predsednikove zmožnosti vzpostavitve dialoga nimajo nobene kredibilnosti.
Zavzel bi se za vsekakor kritičen odnos do tega gibanja, vendar ne podcenjevalen. Na napačen način odgovarjajo na realne probleme. Ti problemi ne zadevajo le covida-19, ki jih je zaostril, ampak segajo nazaj vsaj v leto 2008, ki je tu ena ključna prelomnica.
Takrat so propadala največja podjetja in predvsem banke, države so zato vrgle vanje ogromne količine javnega denarja, denarja davkoplačevalcev, ker jih je bilo treba pač reševati, da ne potegnejo za sabo še vsega drugega … a naravnost škandalozno je, da za to ni nihče odgovarjal. Cela kasta ljudi, ki jo je povzdignil neoliberalni val, je ravnala tako neodgovorno, povzročila enormno krizo, ki je krepko vplivala na vsa naša življenja, a odgovarjal za to ni nihče.
Javni denar je masivno pokril privatne polome. Temu se v angleščini reče the culture of impunity, kultura nekaznovanja, kultura tega, da te pogubne posledice tvojih dejanj ne bodo nič stale. In to je bil zločin enormnih proporcev, nikoli v zgodovini ni šlo toliko denarja v nič. Za ta neodgovorni vzpon takoimenovanega casinokapitalizma lahko krivimo Busha, a moramo se zavedati, da je bil Obama tisti, ki je omogočil, da se je taka politika nadaljevala in da ni bilo nobenih konsekvenc. Kvazilevica je omogočila, da se je neoliberalizem, ki je doživel debakel, le malo preobrazil in nadaljeval, na račun nas vseh.
In če se vrnemo h gnevu in protestnikom … Ali kdo ta njihov gnev izkorišča? In komu takšna kanalizacija gneva koristi in komu ne?
Sam ne verjamem, da v izhodišču nekdo stoji za njimi in vleče vrvice. Desnica vedno misli, da za levimi protesti stoji Kučan in jih upravlja kot marionete, stvari si ne zna predstavljati drugače kot zarote z mastermindom. Tu gre za gnev, ki je veliko preveč kaotičen za kaj takega.
A v trenutku, ko so se ti protestniki tako glasno pojavili, se jih bo seveda poskusilo instrumentalizirati, in domneva, da bo to gibanje ali eventuelno stranko instrumentalizirala desnica, nikakor ni neverjetna, kljub njihovemu sedaj protivladnemu naboju.
Kako pa vidite razliko med temi in pa petkovimi, kolesarskimi protesti?
Razlike so očitne in velike. Množica ob petkih, ki se je formirala spontano, ko so prišle na dan manipulacije z nakupom zaščitne opreme, ob katastrofalnem upravljanju epidemije in ob degradaciji institucij, ta množica je na kolesih prav zato, da ne bi širila epidemije. Udeleženci – s posameznimi izjemami – ravnajo odgovorno in nenasilno, tudi sam se udeležujem teh petkovih protestov.
Zelo zgodaj so iz protestov proti postali protesti za. Vsakič imajo neko temo, predloge za spremembe, konkretne kritike konkretnih vladnih ukrepov, imajo strukturo in program. Ves čas se trudijo artikulirati kritično razmerje do oblasti in razmišljajo o alternativah. In nemara so zato tudi precej neučinkoviti. Oblast jih je nehala jemati resno. Zdaj pa pride množica, ki meče granitne kocke in pirotehniko, to pa oblast takoj razume in ji direktno pride prav, da lahko razkazuje svojo represivno mašinerijo.
Naslednje leto imamo v Sloveniji supervolilno leto – državnozborske, predsedniške, lokalne volitve … Koncepta ponujanja novih obrazov na levici so se ljudje naveličali, politični prostor je polariziran, ločnica očitno poteka tako, da je država konstantno v pat poziciji šibkih vlad. Ali je kakršnakoli sprememba, resnična vsebinska sprememba, sploh mogoča ali pa je država še naprej obsojena na Janša-ne-Janša koncept? So v tej konstelaciji razmerij sploh mogoče realne, globoke spremembe, ki bi pomenile resnično spremembo, premik naprej v vodenju države, spremembo za ljudi?
V Sloveniji ima levica ta refleks, da se hitro zadovolji s konceptom ne-Janša. Kar je do neke mere razumljivo, saj na desnici že 30 let dirigira pač Janša, kar je sicer zelo klavrn pokazatelj za samo desnico. Ampak v osnovi je ta ne-Janša koncept levega pola zgrešen. To, da je Janša tretjič predsednik vlade, ni rezultat njegovih sposobnosti, ampak šibkosti levice.
Pahorjeva vlada, Bratuškina, Cerarjeva, Šarčeva … to so bile vse vlade, ki niso imele kake vizije ali pravega poguma. To, da levosredinskim vladam manjka vizije in poguma, je za državo enako velik problem kot sam Janša, ki je simptom in rezultat tega.
Socialna demokracija je po vsej Evropi v krizi, torej politika, ki je v 70. letih imela neko vizijo, četudi vse prej kot radikalno. In če se spet ozremo k Pikettyju, vidimo, da se je največji razvoj kapitalizma, največji razmah rasti in blaginje dogajal takrat, ko so se razlike med bogatimi in revnimi manjšale. To je paradoks – manjše kot so bile razlike, boljše je šlo kapitalizmu. In na tem paradoksu je slonela socialdemokracija, ideja redistribucije bogastva znotraj kapitalističnega okvira, socialnega korektiva, ideja države blaginje, socialne politike, progresivnega obdavčenja.
Od 80. let dalje je kljub enormnemu porastu proizvodnje za veliko večino prebivalstva nastopilo obdobje stagnacije. Sistem redistribucije je z neoliberalizmom razpadel, socialna demokracija pa na to ni imela odgovora. Neoliberalizem ni zmagal z Reaganom in Margaret Thatcher, ampak je zmagal, ko so v 90. letih Clinton, Blair in Schröder, torej ti, ki so bili kot-da levosredinski protipol, privzeli neoliberalno agendo. In od tod izvira ta zagata socialdemokracije, ki je tu izgubila vizijo in politiko.
Angela Merkel je bila ta teden v Sloveniji. Odhaja iz politike …
Merkel je figura paralakse, nudi različno podobo, če jo pogledamo z različnih perspektiv. Naredila je nekaj katastrofalnih potez. Janis Varufakis, ki sicer v kratkem prihaja v Ljubljano, zdaj zliva ogenj in žveplo po njej zaradi grške krize, upravičeno. To ni bilo reševanje uboge do vratu zadolžene Grčije, ampak je bilo reševanje nemških in francoskih bank, ki so v določeni konjunkturi neodgovorno posojale.
Vsa pomoč Grčiji je šla takoj v roke francoskih in predvsem nemških bankirjev, da ne bi ubogi reveži propadli – spet masivno reševanje privatnih izgub z javnim denarjem. To je resnica evropske solidarnosti in kohezije, ki so jo takrat prodajali.
Na drugi strani pa je Merkel odprla meje za begunce, presenetljivo, in se bila zmožna obdržati tako dolgo le tako, da se je znotraj CDU postavila na njeno levo stran, se približala bolj socialni politiki. In njena politika je bila politika konsenza. V tem je Merkel anti-Janša. Seveda so bili v ozadju tudi bolj pragmatični razlogi za to, ampak dejstvo je, da je iskala konsenz, govorila je “dajmo skupaj”. To pa v Sloveniji absolutno manjka, ni nagovora s skupnimi projekti. Mi smo tu še slabši kot višegrajci.
So realne spremembe v Sloveniji torej sploh mogoče?
Edino upanje za realne spremembe v naši državi je, da bi levica končno resno vzela samo sebe, upoštevala te zgodovinske nauke, ne vnaprej metala puške v koruzo, se ne odpovedala bolj radikalni viziji in bila odgovorna do prihodnosti. Poglejmo samo dogajanje glede ekološke krize – v Sloveniji ni neke resne zelene stranke, po referendumu o vodi bi človek pričakoval, da se bo takoj formirala neka nova zelena stranka, pa se ni …
Pri zeleni politiki je tako, da če se resnično hočemo iti boj proti podnebnim spremembam, bi moral sistem, a posledično tudi vsak od nas drastično spremeniti svoje življenje, drastično zmanjšati svoja lagodja in ugodja … Stranka, ki bi resno nagovarjala k temu, pa prav zaradi tega nima realnih možnosti zmagati na volitvah.
Gotovo zelena politika ne more biti zlahka popularna, ne na prvo žogo. Ne more namreč govoriti: v prihodnje bo še boljše in še več, ampak: bilo nam je dobro, zdaj je prišel račun za to in moramo ga poravnati, če sploh hočemo obstati. Realno bo treba zmanjšati našo vsakdanjo porabo, če mislimo pri podnebnih spremembah resno.
In imam upanje, da so mlade generacije bolj pametne, da kažejo več vizije in poguma od starejših generacij. Greta Thunberg je vendarle pokazatelj spremembe in protesti mladih se vztrajno vrstijo povsod po svetu, skorajda postajajo nekakšen zaščitni znak novih generacij.
Potem vendarle niste takšen pesimist, kot pravite, da ste …
Za resnične spremembe se politika ne bi smela spraševati le, ali ji bo uspelo omrežiti volilce, ampak bi morala delati tisto, kar je prav. Slovenska levica preveč kalkulira, kaj se ji za volitve izplača, ali pa plasira nove obraze, in premalo dela to, kar je nujno in prav.
Novi obrazi igrajo na politični trik, da so iznad politike, kar lahko traja le toliko časa, dokler ne stopijo v politiko. Potem se pa izkaže, da za vsakim Cerarjem tiči kak Počivalšek.
Pa lahko dogajanja zadnjih tednov, ti protesti, gnev, ki se kanalizira na ulice, spremeni razmerja sil in dogajanje v Sloveniji? Ali je ta gnev nekaj, kar bo šlo mimo? Ali ga bo kdo nagovoril? Ali pa morda kdo skanaliziral v neko novo populistično stranko?
Zelo težko je napovedati. Najprej nas je vse presenetila količina anticepilstva, presenetil nas je izbruh gneva; pa nas ne bi smel, saj je bilo že dolgo jasno, da ta gnev brbota. Kako ga kanalizirati in kam? Gnev je simptom, ne rešitev.
PREBERITE:
Mislim, da bi vendarle morali ponuditi neko roko, narediti nek most, vsaj na točkah, kjer je videti, da imajo realne zagate.
Velika politična umetnost bi bila potrebna, da bi petkovi protestniki rekuperirali en del sredinih protestnikov, našli neko povezovalno moč na točkah, kjer je mogoče stopiti skupaj in se osredotočiti na vzroke. Globalno so desna populistična gibanja precej bolj uspešna pri tem, da kanalizirajo ta gnev in ga preusmerjajo v navidezne tarče – vedno so pri roki priseljenci in tako dalje -, s tem pa realno ohranjajo status quo.
Veliko teh sredinih protestnikov je ljudi, ki ne hodijo na volitve, ki jih ne zanima etablirana politika, nosi jih antiestablishment resentiment. V Sloveniji je v preteklosti to do neke mere prestrezal Jelinčič, in nič čudnega, da Stevanović izhaja iz logov SNS. V tem, da SNS zdaj podpira vlado, to gibanje pa je proti njej, ni kake kontradikcije – dokler gre le za gnev, ga je mogoče hitro manipulirati.
Rekel sem že, da se tu poravnavajo drugačni računi, anti-PCT pokriva še marsikaj drugega, tako da se presežni gnev zlahka premesti. In to je situacija, ki je res nevarna, da bo namreč ta gnev generiral še več neartikuliranega nasilja. Že rumeni jopiči so bili simptom tega, razpadanja temeljnega družbenega konsenza in zaupanja v institucije, razpadanja družbenih vezi. Bolj daljnoročno pogledano je oboje rezultat neoliberalizma.
Da bi nekdo prestrezal te sentimente ljudi in delal iz tega sovraštvo, populizem in manipulacije, je verjetno najhujše, kar se iz tega lahko razvije?
Če bi se to sprevrglo v nekakšno stranko resentimenta, bi bilo to zelo slabo. Zato si prizadevam ponavljati, da se ne sme zaničevati in ne podcenjevati teh ljudi. Biti kritični do njih, a ne poniževalni.
Še zadnje vprašanje: ko rečete, da je treba narediti most do teh ljudi … konkretno mislite? Saj vem, vprašanje za milijon dolarjev …
Vprašanje je precej bolj globalno, saj levica večinoma nikjer ne najde dobrih sredstev zoper vzpon desnega populizma. Velikokrat zaradi kalkuliranja, mešetarjenja in kompromisarjenja. Zmaga komunistov v Gradcu, če končam z malo bolj optimistično noto, je slišati naravnost neverjetno, a če pogledate, kako je do tega prišlo, lahko služi za zgled – dolgotrajno delo na realnih problemih, ponujanje alternativ in vztrajanje pri načelih. Želel bi si reinvencijo leve politike.