Cepljeni / Necepljeni – delitev, ki presega vse ostale delitve

Poglobljeno 14. Avg. 202106:00 > 27. Avg. 2021 11:5413 komentarjev
Delite:
Cepljeni - necepljeni naslovna grafika
Foto: N1

V naši družbi je nastala nova ločnica. Tisti, ki so se odločili za cepljenje, to potezo pričakujejo tudi od drugih, saj nas le kolektivno ukrepanje lahko popelje v bolj normalno življenje. Necepljenim zamerijo sebičnost in podleganje neznanstvenim informacijam z družbenih omrežij. Tisti, ki se za cepljenje niso odločili, cepljenim zamerijo moralno vzvišenost in jim očitajo zaslepljenost, vse bolj se počutijo kot drugorazredni državljani. Načete so partnerske zveze, na preizkušnji so prijateljstva, pojavljajo se napetosti v delovnih kolektivih. Družba se je razdelila do te mere, da je argumentirana razprava o cepljenju med enimi in drugimi na meji nemogočega.

Nasprotovanje cepljenju je bil do pandemije precej nišni pojav, omejen na razmeroma ozek krog ljudi, saj se je razprava vrtela predvsem okoli obveznega cepljenja otrok. Glasne nasprotnike cepljenja je bilo dokaj preprosto ignorirati in označiti za marginalen kult.

Zdaj pa smo se naenkrat o odnosu do cepljenja na glas prisiljeni izrekati vsi. Padle so številne maske. Strah pred cepljenjem je mnogo obsežnejši, kot je bilo videti pred pandemijo. In skupina ljudi, ki se nočejo cepiti oziroma s cepljenjem odlašajo, je veliko bolj raznolika.

Konflikt cepljeni – necepljeni presega do zdaj uveljavljene družbene ločnice. Na isti strani se lahko znajdejo ljudje z nasprotnih političnih polov, ki se sicer težko strinjajo o čemerkoli. Na nasprotnih bregovih pa se lahko znajdejo dolgoletni tesni prijatelji s sicer zelo ujemajočimi se pogledi na svet.

Cepljeni se postavljajo v moralno superiorno pozicijo, saj so prispevali svoj delež k zaščiti skupnosti in končanju epidemije. Zviška gledajo na necepljene, ki niso pripravljeni prispevati svojega deleža in s tem kršijo družbeno pogodbo kolektivnega ukrepanja.

Necepljeni, med katerimi sicer niso zgolj dogmatični nasprotniki cepljenja in privrženci teorij zarot, temveč gre ob teh za raznoliko skupino pasivnih, neodločenih in nezaupljivih, se v branjenju svoje pozicije sklicujejo na osebno svobodo in se pogosto zatekajo k zavajajočim informacijam. Odnos do necepljenih nekateri med njimi primerjajo celo z Judi v Nemčiji v 30. letih prejšnjega stoletja.

Tako cepljeni kot necepljeni se s pomočjo algoritmov družbenih omrežij zatekamo vsak v svoje “informacijske mehurčke” in iščemo potrditev naših izoblikovanih stališč, prepad med obema družbenima skupinama pa se povečuje, v komunikaciji je veliko nestrpnosti.

Razprava na družbenih omrežjih je vse bolj agresivna. “Če bo kdo hotel cepiti mojega otroka, si bom kupil pištolo,” je bil le eden od skrb vzbujajočih zapisov pod objavami N1 na Facebooku.

Na Poljskem je bila meja fizičnega nasilja že prestopljena. Na začetku meseca je v podtaknjenem nočnem požaru pogorel mobilni cepilni center v mestecu Zamošč na vzhodu države.

Poljski zdravstveni minister Adam Niedzielski je dejanje označil za terorizem.

Evropske države druga za drugo sprejemajo ukrepe, ki cepljenim dajejo nekatere ugodnosti v javnem življenju, to pa sproža množične proteste necepljenih, ki so prepričani, da so s tem načete njihova osebna svoboda in človekove pravice.

Veliko prahu je dvignila tudi izjava epidemiologa Maria Fafangla za N1 prejšnji teden, ki je menil, da bi morali imeti cepljeni v primeru novega lockdowna določene ugodnosti v primerjavi z necepljenimi.

“Nehali smo se pogovarjati.”

Spori se pojavljajo na vseh ravneh družbe. Osebno izkušnjo ima tudi ugledni filozof dr. Mladen Dolar. “Zaostrovanje je veliko večje, kot bi si človek predstavljal. Imam osebne izkušnje neproduktivnih razprav, ki v nekem trenutku zaidejo v slepo ulico. Če hočemo ostati prijatelji, se je treba začeti pogovarjati o čem drugem in spiti še en kozarec. Na tak način se trenutno rešujejo spori med bližnjimi, tudi v mojem okolju, česar si res nisem nikoli predstavljal.”

Situacija se mu zdi skrajno nenavadna. Vsi klasični mediji namreč podpirajo cepljenje, vse politične stranke podpirajo cepljenje. Med uradnimi institucijami ni nobene, ki bi dajala podporo proticepilskim nagibom. “Imamo tako rekoč soglasje stroke, soglasje medijev in soglasje politike, da se je pametno cepiti. To, čemur v psihoanalizi rečemo ‘veliki drugi’, je na strani cepljenja.”

Citat Mladen Dolar
Foto : N1

Za trenutne razmere Dolar v prvi vrsti krivi razmah družbenih omrežij. “Dobili smo alternativnega velikega drugega, ki je v 15 letih dobil neizmerno moč. Uradni veliki drugi, običajni veliki drugi, je nekako postal talec rasti družbenih omrežij. Informacije, ki se širijo po omrežjih, so nepreverjene in pogosto nerelevantne, vseeno pa lahko dobijo tako širok razmah, da dejansko konkurirajo vsem uradnim institucijam, uradnemu velikemu drugemu.”

Algoritmi družbenih omrežij povzročajo dodaten razkol s tem, da vsakomur servirajo odmev njegovih obstoječih stališč in jih na ta način še utrjujejo.

Po Dolarjevem mnenju bi bilo nujno, da vsi skupaj stopimo korak nazaj. “Na neki način je treba ohraniti okvir javne argumentacije, diskusije in velikega drugega. Zadeva je postala težavna. Vsaka razprava je težavna, ker ni mogoče prodreti z argumenti. Necepljeni mislijo, da ne prodrejo, ker smo mi zaslepljeni, mi mislimo, da so zaslepljeni oni.”

Veliko odgovornost imajo po njegovem mediji. “Veliko proticepilcev se pritožuje, da obstaja cenzura in da njihovi argumenti v glavnih medijih sploh niso zastopani oziroma so tisti, ki argumentirajo nasprotovanje cepljenju, hitro umaknjeni iz medijskega prostora. Ena bistvenih stvari se mi zdi, da bi morali biti vsi proticepilski argumenti ves čas navzoči v medijih, seveda tudi s protiargumenti. Ne bi jih smeli odpraviti kot neko bizarnost, temveč v vsakem trenutku napisati, v čem natančno je argument in v čem natančno je protiargument, z vso pripadajočo statistiko in številkami.”

Veliko proticepilskih argumentov namreč temelji na osebnih izkušnjah, mnenju, na anekdotah. “Številke pa so jasne – v lanskem letu je v Sloveniji umrlo 3.650 ljudi več kot v običajnem letu. To je zelo preprost statistični podatek, ki bi moral biti v vsakem trenutku na voljo v vseh javnih medijih. Obstaja kup prepričljivih podatkov, a diskusija mora ostati javna.”

Njegovo razmišljanje je sicer v nasprotju z medijsko prakso, ki se je uveljavila v zadnjih letih, po kateri neznanstvenim argumentom ni primerno omogočati prostora v medijih in jim s postavljanjem ob bok znanstvenim dejstvom dajati dodatno veljavo in vidnost. “Dokler je šlo za neko zelo omejeno sekto proticepilcev in teoretike zarote, se je bilo mogoče postaviti na takšno stališče. Zdaj to enostavno ni več mogoče,” odgovarja Dolar.

Zato da bi nas necepljeni sploh še slišali, da se ohrani skupni okvir javne razprave, bi torej morali mediji pisati tudi o proticepilskih trditvah in jih vedno znova argumentirano, a prijazno, z dokazi in dejstvi, ovreči.

Kdo so cepljeni in kdo necepljeni?

Delitev na cepljene in necepljene je zarezala v sicer razmeroma homogene družbene skupine, ki si praviloma delijo številna prepričanja in lastnosti. “Podatki so kar nenavadni. Niso v skladu s pričakovanji družbe,” nam je povedala direktorica inštituta Mediana Janja Božič Marolt, ki smo jo prosili za pomoč in ki nam je odgovore skušala podati na podlagi pilotne raziskave. Ta je vključevala reprezentativni vzorec 500 odraslih. “Populacija, ki se ne namerava cepiti, je zelo heterogena.”

Po spolu ni razlik. Med mladimi je pripravljenost za cepljenje pomembno manjša. Med mlajšimi od 35 let se namerava cepiti le 20 odstotkov vprašanih.

Kar zadeva izobrazbo, je med cepljenimi nadpovprečen delež ljudi z visoko izobrazbo. Tisti z nižjo izobrazbo se v velikem deležu do cepljenja sploh niso želeli opredeliti.

Politične delitve, ki so v Sloveniji najbolj na tapeti, niso dober napovedovalec odnosa do cepljenja. Med volilci levih strank je sicer odstotek cepljenih blizu povprečju, medtem ko je med desnimi volilci cepljenih bistveno več od povprečja. “Ugotavljamo pa, da je med tistimi, ki še niso cepljeni, namera za cepljenje zdaj višja pri volilcih levih strank.”

Nadpovprečno veliko cepljenih je med volilci NSI, SD in SDS. Največji delež tistih, ki cepljenje zavračajo, pa je med tistimi, ki se nočejo opredeliti za nobeno stranko in ki se redko udeležujejo volitev.

Necepljeni so torej v največji meri tudi politično neopredeljeni, tisti, ki se manj udeležujejo volitev, ki so izgubili zaupanje v državo in njen politični sistem ali pa preprosto ne vidijo smisla v kolektivnem udejstvovanju.

Da v Sloveniji nismo naklonjeni cepljenju kot državljanski dolžnosti, je zelo nazorno pokazala majska raziskava Eurobarometer, v kateri smo se pri strinjanju s to trditvijo znašli na povsem zadnjem mestu med državami članicami EU.

Graf cepljenje Eurobarometer
Foto : Evropska komisija

 

Upor proti ‘elitam’

V ozadju množičnega nasprotovanja cepljenju je po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete UL občutek upora proti elitam. “Velik del reakcij na pandemijo ima opraviti z občutkom nemoči, ki ga lahko začasno ustavimo z lažnimi prebliski opolnomočenja, ki nam jih zagotavljajo naša prepričanja – posebej tista, za katera se zdi, da aktivno spodjedajo avtoriteto elit.” V zadnjih desetletjih se je, ugotavlja, na seznamu elit žal znašla tudi znanost.

Kot pravi, smo priča krizi dejstev. “Dezinformacije in lažne informacije zlahka tekmujejo na trgu idej – kot alternative, ki so kot potrošniška izbira na voljo vsakemu po lastni presoji. Težava je v tem, da lažne informacije tekmujejo z močjo čustev, znanstvene pa z močjo razuma – prva nam praviloma prinašajo več samozavesti, tudi samovšečnosti in pomena … znanost pa je, kot vemo, delo skepse, dvoma, kritike.”

Ksenija Vidmar Horvat citat
Foto : N1

Tako kot dr. Dolar tudi ona ugotavlja, da kot družba le še s težavo najdemo skupni horizont. “To nas ne le razdvaja v javnem dialogu, temveč tudi otežuje iskanje skupnih rešitev, s katerimi bi lahko hitreje in učinkoviteje prebrodili krizna stanja, trenutno pandemijo ali, enako pomembno, podnebno krizo.”

“Spirala konflikta se poglablja”

S tem, ko skušajo vlade z ukrepi, ki cepljenim dajejo določene ugodnosti, ljudi prepričati o cepljenju, se bo cepilni konflikt le še zaostroval, meni kulturna psihologinja Hana Hawlina, doktorska raziskovalka z Univerze Neuchatel v Švici. “Zdi se mi, da smo veliko korakov na tej poti že zavozili in da smo šli že predaleč, da bi se razmere lahko bistveno umirile.”

Bistvena napaka je bil po njenem mnenju odziv na prvotne pomisleke ljudi z zadržki glede cepljenja. “Pri vsaki novi tehnologiji se pojavi prvi val odklanjanja, zadržkov in strahov. A v večini primerov se sčasoma ti strahovi in zadržki pomirijo, ko kritična masa prevzame in sprejme to novo tehnologijo in tudi ostali sprevidijo, da ne gre za nič groznega. Teh, ki imajo zadržke, običajno ne označujemo kot pripadnike neke posebne skupine, ki jo je treba demonizirati in zaničevati.”

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

Pri komunikaciji glede cepljenja pa se je, meni Hawlina, zgodilo, da so mediji in del javnosti precej veliko skupino ljudi, ki so imeli na začetku zadržke in so pred cepljenjem še kolebali, označili za vernike teorij zarot, neumneže in zaslepljence.

“Ljudje imajo zelo veliko potrebo po ohranjanju pozitivne samopodobe. Posledično so se ljudje, ki so bili označeni za neumne, sebične in škodljive, še bolj intenzivno zatekali k vsem mogočim argumentom proti cepljenju, da bi upravičili svoje zadržke. Zaničevanje jih je potisnilo še globlje v nasprotovanje, v naročje zarotniških skupin, v katerih se počutijo povezane, razumljene in sprejete.” Izhodiščna polarizacija med cepljenimi in necepljenimi se je torej še bolj zaostrila, ustvarili so se pogoji, v katerih je izjemno težko prestopiti iz ene skupine v drugo. “Spirala konflikta se poglablja.”

Ljudi je potem, ko so bili desetletja izpostavljeni neoliberalni ideologiji svobodne individualne izbire, po njenem mnenju težko prepričati o nujnosti kolektivnega ukrepanja. “Od svetega grala individualne izbire smo se naenkrat premaknili v potrebo po zaupanju v avtoriteto države in stroke.”

Tudi sama se je sicer znašla v notranjem konfliktu. “Po eni strani vem, da grožnje ne delujejo in da pravzaprav spodbujajo še močnejše nasprotovanje, po drugi strani pa bi tudi sama skoraj najraje videla, da bi bilo cepljenje obvezno.”

Zdravniki na robu obupa

Pomembna skupina ljudi, ki še komaj zadržujejo jezo in obup zaradi odklanjanja cepljenja, so zdravstveni delavci, ki že v strahu pričakujejo novi val covidnih bolnikov v bolnišnicah. “Glede konflikta med cepljenimi in necepljenimi sem težko nevtralen, tako strokovno kot čustveno,” pravi infektolog Miha Simoniti iz Splošne bolnišnice Celje. “Res je, da samo dejstvo, da je nekdo cepljen, te osebe še ne postavlja na višjo moralno pozicijo glede vsega; je pa res, da je trenutno prioriteta družbe, oziroma bi morala biti, da prepreči ponovno epidemijo in širjenje okužb. Cepljenje je edino, ki epidemijo zaustavi in prepreči na sprejemljiv način.”

Zdravstveni delavci so izčrpani, tako telesno kot duševno, misel na še en val epidemije in vse nadaljnje jih spravlja v grozo.

Vsak dan, ko so številke višje, vsak dan, ko vidijo več ljudi, ki prihajajo k njim na urgenco in niso cepljeni, so bolj razočarani in tudi bolj jezni. “Ne vidim možnosti za kompromis. Edina rešitev je, da se ljudje cepijo. Brez cepljenja epidemije konec ne bo!”

To, da smo s prihodom cepiv dobili upanje, ko so se ljudje prve mesece grebli za omejeno zalogo cepiva, je vse navdajalo z optimizmom – še to zimo prebrodimo in potem bo konec. “Zdaj pa so nam tisti, ki se nočejo cepiti, to upanje vzeli,” je obupan Simoniti.

Besen je na tiste, ki širijo zavajajoče informacije o cepljenju, na “razne fitneserje, ki odpirajo trgovine z vitaminskimi pripravki”.

Izgovorov po njegovem mnenju ni več. “Možnosti dobiti prave informacije je ogromno. Morda še lahko sprejmem, da je nekoga strah, a tudi ta čas se izteka. Na neki točki bo treba ugotoviti, da gre tudi pri njih za zavestno ignoranco. Morda sem nekoliko oster, a res nimam več potrpljenja. In v tem nisem sam. Na naših raportih je zaradi tega zelo slabo vzdušje, pa smo sicer oddelek, kjer se veliko smejimo in se odlično razumemo. Mizerno je, ker vsi vemo, kaj nas čaka čez mesec, dva, tri … spet do naslednjega aprila.”

Vlada ne pomaga

Množični upor proti avtoritetam je delno povezan tudi s trenutnimi političnimi razmerami. Ne gre za to, da bi ena stran sabotirala drugo. Kot smo videli, po politični liniji ni jasne ločnice med zagovorniki in nasprotniki cepljenja. Gre pa za to, da se povečuje delež ljudi, ki so izgubili zaupanje v vlado in delovanje državnih institucij, ki so čez politiko naredili križ. Ravno to pa je skupina prebivalstva, v kateri je zavračanje cepljenja najbolj razširjeno. “V Sloveniji je vladno vodenje epidemije, skupaj z njenimi konflikti s strokovnimi organi, povzročilo veliko dodatnega nezaupanja,” pravi Hana Hawlina.

Enako poudarja tudi dr. Mladen Dolar. “V Sloveniji je bila celotna komunikacijska kampanja, tako v zvezi s samo epidemijo covida-19 kot s cepljenjem, zastavljena katastrofalno.”

Tragično je, da bo verjetno edina stvar, ki utegne pomembno zvišati precepljenost, nov hud val epidemije, pred katerim tudi največji skeptiki ne bodo mogli ubežati.

Komentari

Vaš komentar