Menu Item
Kako so znanstveniki, ki so se odločili poskuse izvajati na samih sebi, pripomogli k napredku medicine.
Hrvaška znanstvenica, dr. Beata Halassy z Univerze v Zagrebu, ki si je s pomočjo vbrizganja virusov v tumor zazdravila raka in o kateri je prejšnji teden govoril ves svet, je le zadnja v dolgi vrsti znanstvenikov in zanesenjakov, ki so sami sebe uporabljali za poskusne zajčke. Večinoma pri tem niti ni šlo za reševanje lastnega življenja, temveč za trmasto željo po napredku in dokazovanju hipotez.
Številni so se namerno okužili z virusi ali bakterijami ali pa na sebi preizkušali nova cepiva. Nekateri so preizkušali svoje nove kemične spojine, nekateri so kar na sebi preizkušali nove medicinske posege.
Znana slovenska virologinja je novo podvrsto virusa odkrila tako, da ga je, potem ko se je z njim okužila, izolirala iz svoje krvi.
Zaužil bakterije in spremenil medicinsko doktrino
Avstralski zdravnik Barry Marshall je v 80. letih prejšnjega stoletja kolege gastroenterologe neuspešno prepričeval, da bi za nastanek želodčnih razjed (čirov) in vnetja želodca (gastritisa) lahko bila odgovorna okužba z bakterijo, ne pa stres, pekoča hrana in kislo okolje želodca, kot je veljalo do tedaj.
Ker mu tega nikakor ni uspelo dokazati na poskusnih živalih, je na koncu leta 1984 sam popil mešanico s kulturo bakterije Helicobacter pylori. Ker je bakterija v nekaj dneh kolonizirala želodec in povzročila hudo vnetje, so ga končno začeli poslušati. Uspelo mu je povsem spremeniti medicinsko doktrino.
Leta 2005 je za to odkritje skupaj s sodelavcem Robinom Warrenom dobil Nobelovo nagrado za medicino (na naslovni fotografiji).
Najprej cepil sebe in svoje otroke
V številnih primerih so znanstveniki z eksperimentiranjem na samih sebi pripomogli k napredku v znanosti in medicini ter s tem k reševanju življenj. Znameniti ameriški virolog Jonas Salk, izumitelj cepiva proti otroški paralizi, je svoje cepivo najprej vbrizgal sebi in svojim otrokom, šele potem pa se je lahko začelo poskusno cepljenje na terenu.
Nemški zdravnik Werner Forssmann je leta 1929 na samem sebi dokazal, da je kateterizacija srca lahko izvedljiv in varen postopek. V lokalni anesteziji si je skozi veno na roki vstavil kateter in s pomočjo rentgena dokazal, da je dejansko dosegel srce. S tem je postavil temelje za medicinski postopek, ki je še danes široko v uporabi za minimalno invazivne posege in preiskave srca.
Reševanje žrtev Černobila
Včasih je šlo pri poskusih na samih sebi tudi za hitro odločitev v urgentnih razmerah. Dr. Robert Peter Gale je ameriški hematolog, ki so ga, zaradi njegovega strokovnega znanja pri zdravljenju radiacijske bolezni, sovjetske oblasti poklicale na pomoč po nesreči v jedrski elektrarni v Černobilu, da bi pomagal rešiti zaposlene in gasilce, ki so bili izpostavljeni največjim odmerkom sevanja.
Ko so želeli zdravniki prizadetim pomagati tudi z eksperimentalnim zdravilom sargramostim, namenjenim obnavljanju kostnega mozga, ki je bilo do takrat preizkušeno zgolj na živalih, tega sovjetske oblasti niso dopustile. Zato sta dr. Gale in njegov ruski kolega Andrej Vorobjev poskusno vbrizgala to zdravilo drug drugemu. “Ker sva preživela, smo dobili dovoljenje za nadaljnjo uporabo,” se spominja Gale.
Gale je pred dvema letoma govoril za rubriko Poglobljeno na N1, in sicer v članku: Zdravil je žrtve Černobila, zdaj spet s strahom pogleduje proti Ukrajini.
Dali so življenje za znanost
Nekateri raziskovalci, ki so sami sebe uporabili za poskusne zajčke, so življenje pri tem tudi izgubili. Znan je denimo primer ameriške Komisije za rumeno mrzlico, ki je na Kubi leta 1900 skušala potrditi način prenosa bolezni. Dva člana sta se namerno izpostavila pikom domnevno okuženih komarjev. Oba sta zbolela, eden od njiju je umrl.
V Peruju kot narodnega junaka še vedno slavijo študenta medicine Daniela Carriona, ki se je konec 19. stoletja dal okužiti s tkivom kožnih izpuščajev verucca peruana, da bi dokazal povezavo s pogosto usodno vročico Oroya, ki je razsajala med železniškimi gradbenimi delavci. Bolezen se je res razvila in Carrion je po nekaj tednih umrl.
Šele v 20. stoletju je nato perujski zdravnik Alberto Barton izoliral povzročiteljico obeh stanj, bakterijo Bartonella bacilliformis. Danes tej bolezni rečejo bodisi bartoneloza bodisi Carrionova bolezen.
50 let pokanja členkov
Nekateri primeri samoeksperimentiranja so bolj nedolžni kot drugi, so pa zahtevali izjemno predanost. Tak je primer Donalda Ungerja, ki se je pri 12 letih odločil preveriti mamina opozorila, da bo zaradi pokanja členkov na roki dobil artritis. Na eni roki si je prenehal pokati členke, na drugi pa si jih je popokal vsaj dvakrat na dan. In pri tem je vztrajal 50 let. Nato je odšel na pregled k specialistu, ki med obema rokama ni zaznal bistvenih razlik.
Leta 2009 je Unger, ki je vmes doštudiral medicino in postal zdravnik, za svojo raziskavo prejel IG Nobelovo nagrado, ki jo podeljujejo za smešne in nenavadne znanstvene dosežke.
12 Nobelovih nagrajencev
Ameriški profesor medicine Allen B. Weiss je pred dobrim desetletjem sistematično prečesal znanstveno literaturo 19. in 20. stoletja ter naštel 465 dokumentiranih primerov samoeksperimentiranja v medicini. Nedokumentiranih primerov je zagotovo še bistveno več.
Glede na podatke, ki jih je zbral Weiss, je bila zlata doba te prakse v prvi polovici 20. stoletja, največ primerov pa je naštel v ZDA. Za osem raziskovalcev so bili poskusi usodni. V kar 89 odstotkih primerov so bili rezultati samoeksperimentiranja ugodni.
K samoeksperimentiranju se je zateklo 12 kasnejših Nobelovih nagrajencev, vendar pri petih ti poskusi niso bili povezani z nagrado.
Ko strokovnjak za raka zboli za – rakom
Podoben primer kot Beata Halassy je avstralski zdravnik Richard Scolyer, eden največjih svetovnih strokovnjakov za melanom, obliko kožnega raka. Z ekipo strokovnjakov mu je v preteklih letih uspelo narediti velik preboj pri zdravljenju tega obolenja z imunoterapijo, spodbujanjem bolnikovega imunskega sistema, da prepozna in uniči rakave celice. Lani pa ga je nenadoma presenetila huda diagnoza – težko ozdravljiv možganski tumor.
Skupaj s kolegi se je odločil, da izkušnje iz zdravljenja melanoma poskuša prenesti še na možganske tumorje. Pred operacijo in po operaciji, s katero so mu tumor izrezali, je prejel več sistemskih imunoterapij, ki jih do takrat še niso preizkusili pri bolnikih z možganskimi tumorji. 18 mesecev po operaciji o morebitni ponovitvi bolezni še ni sledi, je ta teden prof. Scolyer veselo novico delil na družbenih omrežjih.
Pri tem pa se seveda kot znanstvenik zaveda omejitev takšnega poskusa izven ustaljenih protokolov za klinično preizkušanje: “Nihče ne more vedeti, ali je to dejansko posledica posebnega zdravljenja ali pa zgolj sreča,” je dejal v videonagovoru, objavljenem na omrežju X.
Medicinska etika prakso dopušča
Medicinska etika poskusov na samem sebi načeloma ne prepoveduje. Nürnberški kodeks, ki je kot odgovor na grozljive medicinske poskuse v nacistični Nemčiji določil osnovna etična načela o poskusih na ljudeh, v svojem 5. členu določa: “Noben poskus se ne sme izvesti, če obstaja predhodni razlog za domnevo, da bo prišlo do smrti ali poškodbe, ki bo povzročila invalidnost, razen morda tistih poskusov, pri katerih so zdravniki raziskovalci tudi subjekti raziskave.”
Da takšno ravnanje samo po sebi ni sporno, meni tudi predsednik Komisije za medicinsko etiko v Sloveniji dr. Božidar Voljč. “Glede etične dopustnosti eksperimentalnega zdravljenja na samem sebi vam lahko povem, da je to na načelni ravni avtonomije dopustno, če se zanj vsak sam in prostovoljno odloči. Načelo avtonomije pa hkrati ščiti vsakogar pred posegi, za katere ni izrekel svojega soglasja po predhodni, njemu razumljivi razlagi namena in cilja predlaganih intervencij,” nam je odgovoril po elektronski pošti.
Komisija za medicinsko etiko bi etičnost takšnega ravnanja po njegovih besedah presojala od primera do primera. “Ni v njeni pristojnosti, da bi ga prepovedovala, ocenila pa bi etične okoliščine njihove primernosti in vsakogar nanje opozorila.”
Kdo, če ne mi?
Nekateri znanstveniki so celo prepričani, da so le strokovnjaki za določeno področje sposobni podati resnično informirano soglasje za poskusno zdravljenje s tega področja.
Zdravnik Lawrence Altman v svoji knjigi o zgodovini medicinskega samoeksperimentiranja z naslovom Kdo bo prvi? citira znano ameriško znanstvenico Rosalyn Yalow: “V našem laboratoriju smo za poskusne subjekte vedno uporabljali sebe, ker smo bili edini, ki smo lahko podali resnično informirano privolitev.”
Dr. Yalow je za razvoj radioimunološke metode, ki omogoča merjenje zelo majhnih koncentracij snovi v organizmu, leta 1977 prejela Nobelovo nagrado.
Kot v knjigi piše Altman, je pravzaprav nenavadno, kako previdni so številni znanstveniki o odobravanju samoeksperimentiranja. “Živimo v družbi, ki ljudem dovoli plezanje po gorah ali postati testni piloti in ki podjetjem dovoli plačevanje visokih plač tistim, ki opravljajo nevarna dela na naftnih ploščadih ali pri gradnji mostov. Obstaja krhko ravnovesje med potencialno koristnim in neumnim.”
Samoeksperimentiranje v Sloveniji?
Kljub našemu preverjanju pri nekaterih slovenskih zdravnikih nismo mogli najti “domačega” primera načrtnega samoeksperimentiranja v medicini. Predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti dr. Zvonka Zupanič Slavec se na naša vprašanja žal ni odzvala.
Vsaj en primer, ki bi ga lahko šteli v to kategorijo, čeprav ni šlo za namerno samoeksperimentiranje, pa vendarle obstaja. Znana virologinja dr. Tatjana Avšič-Županc je namreč pred 30 leti izolirala novo podvrsto virusa klopnega meningoencefalitisa (KME), ki jo je poimenovala Ljubljana.
Virus je izolirala kar iz svoje krvi, potem ko se je z njim okužila. “Med poskusom izolacije virusa iz miši v laboratoriju sem se po nesreči okužila s tem virusom. Takrat nismo imeli primerne laboratorijske in osebne zaščitne opreme in nisem bila ustrezno zavarovana pred okužbo,” je pred časom pojasnila v intervjuju za Mladino.
Ker se ne razlikuje dovolj od drugih virusov KME, virusa Ljubljana sicer niso prijavili za vpis v mednarodni register taksonomije virusov.
Preberite še drugi del današnjega dosjeja v rubriki Poglobljeno, in sicer o terapiji, s pomočjo katere si je hrvaška znanstvenica, dr. Beata Halassy z Univerze v Zagrebu, pomagala zazdraviti raka. Kaj vemo o tej metodi? Česa o njej (verjetno) še niste prebrali?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje