Dr. Robert Gale (v sredini) med pregledovanjem rentgenskih slik žrtev černobilske nesreče v moskovski bolnišnici 6 / Profimedia
Ameriški zdravnik dr. Robert Peter Gale je pomagal zdraviti najbolj prizadete žrtve najhujše jedrske nesreče v zgodovini. V Sovjetski zvezi je preživel dve leti. Kot strokovnjak za hematologijo in onkologijo je uvedel številne novosti v zdravljenje akutne radiacijske bolezni in se uveljavil kot nepogrešljiv izvedenec za odziv na vse večje radiološke nesreče. Za pomoč so ga prosili tudi ob nesreči v Fukušimi. 76-letni Gale, trenutno gostujoči profesor hematologije na londonskem Imperial Collegeu, z zaskrbljenostjo spremlja dogajanje v Ukrajini ."S pristojnimi v ZDA sem se v zadnjih dneh že pogovarjal o možnosti, da bi nekatera zdravila za primer jedrske nesreče, ki jih ima ameriška vlada spravljena v blagovnih rezervah, iz previdnosti prepeljali na Poljsko, v bližino meje v Ukrajino," je povedal za N1.
Zgodaj zjutraj 30. aprila leta 1986 se je dr. Robert Gale na svojem domu v Los Angelesu prebudil ob zvonjenju telefona. Klical ga je Anatolij Dobrinin, takratni veleposlanik Sovjetske zveze v ZDA. Prenesel mu je sporočilo takratnega generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze Mihaila Gorbačova, da ga pričakujejo v Moskvi.
Srečanje dr. Roberta Galea z Mihailom Gorbačovom / Profimedia
Le nekaj dni prej je v jedrski elektrarni Černobil razneslo reaktor, dr. Gale pa je takoj, ko je izvedel za nesrečo, prek svojih ruskih poznanstev ponudil pomoč pri medicinskem odzivu. “Moji sovjetski kolegi so imeli veliko izkušenj in znanja pri skrbi za žrtve radioaktivnega sevanja, morda celo več kot mi,” se spominja Gale. “Manjkal pa jim je dostop do modernih tehnologij in zdravil.”
Tako je naslednji dve leti večino časa preživel v moskovski bolnišnici 6, na specializiranem oddelku za zdravljenje sevalnih poškodb, kjer so skrbeli za nekaj več kot 200 najhuje prizadetih žrtev černobilske nesreče, od operaterjev reaktorja do gasilcev. 29 jih je kljub vsem naporom umrlo, a večino jim je uspelo rešiti.
V tem času se je nabralo veliko izjemnih anekdot. Ko je denimo eden od ameriških kolegov predlagal, da bi za zdravljenje uporabili eksperimentalno zdravilo sargramostim, namenjeno spodbujanju obnavljanja kostnega mozga, ki je bilo do takrat preizkušeno zgolj na živalih, so sovjetske oblasti temu nasprotovale. Zato sta dr. Gale in njegov ruski kolega Andrej Vorobjev drug drugemu poskusno vbrizgala to novo zdravilo. “Ker sva preživela, smo dobili dovoljenje za nadaljnjo uporabo.”
Dr. Gale med operacijo v Moskvi / Profimedia
Dr. Gale je v letih po černobilski katastrofi postal eden največjih strokovnjakov za zdravstvene posledice jedrskih nesreč, skupaj s kolegi je izvedel številne raziskave, spremljal je zdravstveno stanje ljudi, živečih v okolici Černobila, in tistih, ki so jih ob nesreči evakuirali.
V zadnjih tednih z zaskrbljenostjo spremlja dogajanje v Ukrajini. “Še posebej me skrbi grozna humanitarna kriza. Priča smo vojni iz 20. stoletja v 21. stoletju, na evropskih tleh. Tega res nihče ni pričakoval.”
Kot je dejal, so s kolegi že pred več desetletji svarili pred nevarnostmi konvencionalnega oboroženega spopada v državi z jedrskimi elektrarnami. Zdaj so se njihove skrbi uresničile. “Takšnega primera do zdaj nismo imeli, dogajanje v Ukrajini pa odpira številne zaskrbljujoče možnosti.”
Radioaktivne nevarnosti vojne
Ruska vojska je že prvi dan napada na Ukrajino prevzela nadzor nad jedrsko elektrarno Černobil, ki jo sestavljajo štirje reaktorji. Dva sta kljub eksploziji četrtega reaktorja leta 1986 še več let proizvajala elektriko, zadnjega so ustavili leta 2000.
Na območju elektrarne je v bazenih še vedno shranjeno izrabljeno gorivo, ki za hlajenje potrebuje neprestan dotok vode. V preteklih dneh so imeli z zagotavljanjem hlajenja precej težav, saj je bil prekinjen daljnovod, ki je elektrarni dovajal elektriko za vodne črpalke, zato so se morali nekaj časa zanašati na dizelske generatorje.
Območje jedrske elektrarne v Černobilu je pod nadzorom ruske vojske / Profimedia
Strokovnjaki sicer mirijo, da tudi v primeru popolne izgube napajanja temperatura izrabljenega goriva ne bi dosegla kritične točke, kot največjo skrb pa izpostavljajo ekipo operaterjev elektrarne, ki je že tri tedne ujeta na lokaciji, brez možnosti za zamenjavo in počitek (v nedeljo popoldne so lahko po več kot treh tednih vendarle zapustili elektrarno, zamenjala jih je druga ekipa delavcev, ki so se javili prostovoljno op. a.).
Jedrsko elektrarno Zaporožje, s šestimi reaktorji največjo v Evropi, je ruska vojska zasedla na začetku marca. Trenutno delujeta dva od šestih reaktorjev, elektrarno upravljajo ukrajinski strokovnjaki, ki se tudi redno menjavajo, a vse počnejo pod nadzorom ruskih vojakov. Tri od štirih daljnovodnih povezav, ki bi lahko elektrarni dovajale energijo za hlajenje v primeru zaustavitve vseh reaktorjev, so poškodovane.
“Operaterji v jedrskih elektrarnah, ki so jih zavzele ruske sile, ostajajo Ukrajinci, a svoje delo opravljajo ob prisotnosti oboroženih stražarjev. Zmanjkuje jim zalog, prav tako nimajo dovolj možnosti za ustrezen počitek, vse pa seveda vpliva na njihovo sposobnost varnega upravljanja elektrarne,” opozarja dr. Gale. Poleg tega ruska in ukrajinska stran druga drugo obtožujeta načrtovanja sabotaž na jedrskih objektih.
Jedrska elektrarna Zaporožje / Profimedia
A to ni edina njegova skrb v zvezi z jedrsko nevarnostjo v vojnih razmerah. “Drug problem, na katerega redkokdo pomisli, je osiromašeni uran. To je material, ki ga zaradi gostote uporabljajo za utrditev oklepa tankov, hkrati pa tudi v orožju, namenjenem uničevanju tankov. Vsi smo lahko videli številne uničene ruske tanke ob ukrajinskih cestah. Prepričani ste lahko, da ostanke osiromašenega urana najdete povsod v okolici.”
Na podlagi do zdaj znanih podatkov je sicer, tako Gale, tveganje za morebitne negativne učinke radioaktivnega sevanja v primeru osiromašenega urana majhno. “V drugih vojnah, v katerih je bil uporabljen osiromašeni uran, nismo zaznali negativnih učinkov z vidika sevanja.”
Pomemben problem lahko po njegovih besedah predstavljajo tudi naprave za radioterapijo, za obsevanje bolnikov z rakom, ki jih najdete po bolnišnicah po vsej Ukrajini in vsebujejo ali radioaktivni kobalt ali cezij. “Ob ruskem obstreljevanju bolnišnic obstaja realno tveganje za izpust teh snovi v okolje.” Na vse tovrstne primere se je mogoče do neke mere pripraviti in ukrepati za omilitev posledic.
Če vojna eskalira v jedrski spopad, pa je zgodba seveda povsem drugačna. In izjemno bolj uničujoča. Eksploziji atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, ki sta bili za današnje standarde jedrskega orožja dokaj “šibki”, sta v radiju nekaj kilometrov skoraj vse stavbe zravnali s zemljo.
Ostanki Hirošime po eksploziji atomske bombe / Profimedia
Število žrtev je zaradi popolnega razdejanja in vojnega kaosa še danes zgolj ocena – med 110 in 220 tisoč, pri čemer je približno tri četrtine žrtev umrlo ob eksploziji, večina ostalih pa v naslednjih tednih zaradi fizičnih poškodb in posledic radiacijske bolezni.
“Na morebitni jedrski spopad z medicinskega vidika ni mogoče biti ustrezno pripravljen,” je jasen dr. Gale. “Naša edina strategija je preprečevanje.”
Čeprav Robert Gale vojno v Ukrajini opisuje kot prvi oboroženi spopad v državi z delujočo jedrsko elektrarno, se je prvi in do nedavnega edini tak spopad zgodil že leta 1991 – v Sloveniji. Jedrska elektrarna Krško je bila prva komercialna elektrarna, ki so ji grozili z letalskimi napadi, letala JLA so jo med desetdnevno vojno večkrat preletela v nizkem letu.
Številne jedrske elektrarne po svetu, tudi Krško, so projektirane tako, da zadrževalni hram reaktorja lahko vzdrži trk letala, nobena pa ni projektirana tako, da bi bila odporna na načrtno obstreljevanje ali bombardiranje.
BOBO
Slovenski jedrski strokovnjaki so takrat presodili, da bo elektrarna med vojno najbolj varna, če jo spravijo v stanje hladne zaustavitve, jedrsko gorivo pa obdržijo v reaktorju. V takšnem stanju bi namreč tudi v primeru izgube vseh virov za napajanje črpalk za hlajenje goriva imeli na voljo več kot en dan za zagotovitev zasilnih rešitev, preden bi voda v reaktorju izparela in bi se jedrsko gorivo začelo pregrevati.
Kaj vojna v Ukrajini pomeni za prihodnost jedrskih elektrarn?
Dogajanje v Ukrajini odpira več vidikov jedrske energije. Na eni strani je vsem jasno vidno neprijetno dejstvo, da so jedrske elektrarne lahko predmet vojaškega konflikta, kar lahko dodatno načne zaupanje v njihovo varnost in s tem sprejemljivost. Na drugi strani pa je prav napad Rusije na Ukrajino pomenil prelomno točko, ko se je Evropa dokončno zavedela akutne potrebe po zmanjšanju odvisnosti od uvoza ruskih fosilnih goriv.
Ob tem, ko svari pred nevarnostmi morebitne jedrske nesreče, in ne glede na to, da je zdravil posledice najhujše jedrske nesreče v zgodovini, dr. Gale vseeno ostaja zagovornik miroljubne izrabe jedrske energije.
“Pri vprašanju jedrske energije se moramo vprašati, kaj je njena alternativa. Kopanje premoga je izjemno nevarna dejavnost, kurjenje premoga povzroča onesnaženje zraka, onesnažen zrak pa številne bolezni. Če se želijo zahodne države rešiti odvisnosti od ruske nafte in plina, se bodo morale spet začeti bolj zanašati na jedrsko energijo.”
Najpomembnejše tveganje pri izrabi jedrske energije po njegovem mnenju ni morebitna nesreča v jedrski elektrarni, temveč morebitno jedrsko oboroževanje. “Največjo skrb zame pomeni dejstvo, da države, ki razvijejo uporabo jedrske energije v miroljubne namene, hkrati dobijo tudi znanje za proizvodnjo jedrskega orožja. In zadnje, kar potrebujemo, je še več držav z jedrskim orožjem.”
Raketni silos v kraju Pobuzke 250 kilometrov južno od Kijeva je danes del muzeja / Wikimedia Commons
Ob razpadu Sovjetske zveze je bila Ukrajina, je opozoril Gale, tretja država na svetu po količini jedrskega orožja. Privolila je v to, da se mu odreče v zameno za garancijo varnosti, ki naj bi jo v skladu z memorandumom iz Budimpešte zagotavljale Rusija, ZDA in Velika Britanija.
“Poglejte, kaj se dogaja trenutno. Da, Rusija je agresor, a tudi ZDA in Velika Britanija ne izpolnjujejo svojih zavez. In če bi Ukrajina obdržala eno samo raketo z jedrsko konico, bi lahko trenutna vojna potekala drugače ali pa je sploh ne bi bilo. Kaj torej danes sporočamo drugih državam, denimo Severni Koreji, Iranu? Da je jedrsko orožje pomembna strateška varnostna dobrina. Da se lahko zanesete samo nase, da ne morete računati na druge države. Bojim se, da bo najhujša dolgoročna posledica trenutnega dogajanja povečana priljubljenost jedrskega orožja.”
Posledice Černobila: med strašljivimi zgodbami in dejanskimi učinki
Čeprav se je moral spopasti z najhujšimi posledicami nesreče v jedrski elektrarni v Černobilu, dr. Gale ob vsaki priložnosti poudarja, da dolgoročne zdravstvene posledice nesreče vendarle niso tako hude, kot si večina ljudi predstavlja.
“Zdravstvene učinke jedrske nesreče je treba razdeliti na dve kategoriji. V prvi so akutni učinki izpostavljenosti velikim odmerkom sevanja, kot v primeru černobilskih gasilcev.”
Taki primeri akutne radiacijske bolezni pomenijo velik izziv za zdravnike. “Večji kot je odmerek sevanja, ki so ga prejeli prizadeti, bolj agresivno skušamo omiliti škodo, ki je pri tem nastala. Največ ljudi naenkrat do zdaj smo zdravili prav v primeru nesreče v Černobilu, ko jih je bilo nekaj več kot 200. In že to je bil izjemno velik zalogaj, na robu naših zmogljivosti. Če bi morali hkrati poskrbeti za denimo 2 tisoč ljudi, verjetno ne bi zmogli.”
Profimedia
V drugo kategorijo učinkov morebitne jedrske nesreče pa spadajo dolgoročni učinki, predvsem povečano tveganje za razvoj rakavih obolenj. “Po nesreči v Černobilu smo obravnavali približno 7 tisoč primerov otrok, ki so zboleli za rakom ščitnice. To je mogoče preprečiti s pravočasnim zaužitjem tablet kalijevega jodida, ki preprečijo, da bi se na ščitnico vezal radioaktivni jod. Ob nesreči v Fukušimi nam je to dobro uspelo.”
Ob dejstvu, da se je tudi v Sloveniji pojavilo povpraševanje po tabletah kalijevega jodida, je treba poudariti, nihče od obolelih ni bil starejši od 16 let. Poleg tega so imeli številni otroci na vplivnem območju elektrarne zaradi neustrezne prehrane pomanjkanje joda, kar je pomenilo, da so njihove ščitnice še lažje vsrkale radioaktivni jod. Prav tako pa prostovoljcem jodovih tablet ni uspelo dostaviti vsem na prizadetem območju.
Sreča v nesreči je, da je rak ščitnice v večini primerov ozdravljiv, zaznanih je bilo manj kot deset smrtnih primerov.
To pa so tudi edina rakava obolenja, ki jih je mogoče brez dvoma pripisati černobilski nesreči. “Kar zadeva druge vrste raka, je najbolj realna ocena, da je sevanje zaradi černobilske nesreče v 30 letih povzročilo približno 5 tisoč dodatnih bolezni,” je dejal dr. Gale.
Poklon enega od černobilskih “likvidatorjev” svojim pokojnim kolegom pri spomeniku v Kijevu / Profimedia
Gre za oceno na podlagi raziskav vplivov eksplozij atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, kjer pa so izpostavljeni prejeli visoke doze sevanja v kratkem času, medtem ko je šlo pri Černobilu pri veliki večini za dolgotrajno izpostavljenosti nizkim dozam sevanja, zato je primerljivost vprašljiva.
Raka, ki ga je povzročila izpostavljenost sevanju, ni mogoče ločiti o drugih rakov, dejanskega povečanja rakavih obolenj kot posledice černobilske nesreče pa epidemiološke raziskave niso zaznale. “Jasno pa vsak, ki je bil izpostavljen sevanju, nato pa zboli za rakom, nastanek bolezni pripisuje ravno tej izpostavljenosti. Iskanje vzročne povezave je v človeški naravi. A skoraj polovica ljudi bo ne glede na izpostavljenost sevanju vsaj enkrat v življenju zbolela za rakom.”
Pri ljudeh, ki so preživeli eksplozije jedrskih bomb na Japonskem, so raziskave že po dveh letih zaznale porast primerov levkemije, ki je vztrajal vse do deset let po eksploziji. “V prvih desetih letih po nesreči v Černobilu smo bili zato zelo pozorni na morebiten porast primerov levkemij, a prepričljivih dokazov za to nismo našli,” navaja Gale.
Kar se tiče ostalih rakov, je bilo porast na Japonskem zaznati šele po 30 letih od eksplozije, število rakov med preživelimi je za približno 10 odstotkov večje kot med populacijo, ki ni bila izpostavljena učinkom eksplozije. “To pomeni, da bi morali morebiten porast primerov raka kot posledico černobilske nesreče zdaj že zaznati,” nadaljuje Gale. “Do zdaj obstaja eno samo poročilo o majhnem povečanju števila primerov raka dojke pri ženskah, ki so prejele največje doze sevanja.”
Skratka, sklene Gale, podatkov, ki bi nakazovali, da je radioaktivnost iz Černobila vplivala na povečano pojavnost raka na širšem območju, je zelo malo. “Treba je priznati, da dejstvo, da povečanja nismo zaznali, še ne bo pomeni, da ga tudi ni bilo. Vendar pa je morebitno povečanje očitno manjše od našega praga zaznave.”
Zloglasni četrti reaktor v Černobilu je danes varno spravljen pod posebnim “sarkofagom” / Profimedia
Miti in resnice nadaljevanke Černobil
Dr. Robert Gale svoje misli z javnostjo deli tudi v kolumnah v reviji Cancer Letter. Leta 2019 je štiri zapise namenil seriji Černobil medijske hiše HBO. Kot nekdo, ki je v prvi osebi videl in zdravil posledice nesreče ter ki je osebno poznal večino vpletenih v odziv na nesrečo, je imel na vsebino kar nekaj pripomb.
Med drugim ga je zmotilo, da so v nadaljevanki učinke sevanja prikazovali kot nepredstavljivo grozljive. “Pri presaditvah kostnega mozga ljudi vsakodnevno izpostavljamo večjim odmerkom sevanja, kot jih je prejelo 90 odstotkov černobilskih žrtev. Enako počnejo radioterapevti. Dobro vemo, kakšne so lahko posledice, in znamo jih precej učinkovito ublažiti.”
Zmotilo ga je tudi, da so v seriji žrtve nesreče prikazovali kot radioaktivne in nevarne za okolico, čeprav je bila njihova kontaminacija večinoma površinska in jo je bilo mogoče hitro ter preprosto omiliti.
Prav tako se mu zdi nepravično, da so v nadaljevanki rekrutacijo “likvidatorjev”, ljudi, ki so pomagali odpravljati posledice nesreče, prikazali kot nekaj prisilnega. “S številnimi sem govoril v tednih po nesreči. Skoraj vsi so se javili prostovoljno.”
Prizor iz nadaljevanke Černobil / Profimedia
Kot je povedal, je osebno poznal vsakega od gasilcev, ki so jih zdravili, vključno z 29, ki so umrli. “Niti eden od njih ni nikoli izrazil obžalovanja v zvezi s svojimi dejanji pri spopadanju z nesrečo. Ti ljudje so resnični junaki.”
Epidemija strahu in nepotrebnih splavov
Prav tako kljub drugačnim predstavam v javnosti černobilska nesreča in posledična izpostavljenost nosečnic nista povzročili zaznavnega povečanja prirojenih napak pri otrocih. “Prepričanje o množičnih deformacijah novorojenčkov je popolnoma zgrešeno. Pri odmerkih, ki so jih prejele nosečnice, jih ne gre pričakovati. Pri približno desetih odstotkih vseh rojenih otrok je prisotna kakšna prirojena nepravilnost in nemogoče je vedeti, ali je katera od njih povezana z izpostavljenostjo sevanju. A trditev, da bi bila nesreča v Černobilu povezana s prirojenimi napakami ali morda celo genetskimi učinki na naslednje generacije otrok, ni znanstveno podprta.”
Lani je bila v reviji Science objavljena raziskava, ki je dokončno ovrgla strah pred morebitnimi transgeneracijskimi vplivi černobilske nesreče. Pri otrocih, rojenim staršem, ki so bili izpostavljeni černobilskemu sevanju, niso našli nikakršne povišane stopnje mutacij.
Raziskave posledic černobilske nesreče so sicer pri otrocih, ki so bili v maternici izpostavljeni sevanju, zaznale povečano pojavnost vedenjskih težav in nižjega inteligenčnega kvocienta. Ker pa zaznana odstopanja niso bila sorazmerna s prejetim odmerkom sevanja, strokovnjaki sklepajo, da je šlo v prvi vrsti za vpliv socialnih dejavnikov, povezanih s prisilno evakuacijo in anksioznostjo staršev.
Robert Gale in kolegica Angelina Guskova si ogledujeta spodbudne risbe in pisma ameriških šolarjev / Profimedia
Veliko otrok, ki so bili v maternici izpostavljeni černobilski radioaktivnosti, se sicer sploh ni rodilo, ker so se matere množično odločale za splave. “Po naši oceni so napačni nasveti zdravnikov v zvezi z domnevno povezavo med izpostavljenostjo sevanju v nosečnosti in prirojenimi napakami otrok takrat vodili v več kot milijon nepotrebnih prekinitev nosečnosti v Sovjetski zvezi in Evropi,” je dr. Gale zapisal v enem od svojih člankov o Černobilu.
Kot ugotavlja Znanstveni odbor Združenih narodov za učinke radioaktivnega sevanja (UNSCEAR), je bilo najbolj obsežne posledice černobilske nesreče zaznati v obliki psiholoških težav ljudi, ki jim je nesreča spremenila življenje. “Šlo je za posledico strahu pred sevanjem, ne pa za posledico izpostavljenosti samemu sevanju.”
“Sevanje je rešilo bistveno več življenj, kot jih je vzelo.”
Tudi pri drugi najhujši jedrski nesreči, tisti v Fukušimi na Japonskem, je imel najbolj škodljiv vpliv ravno strah pred sevanjem. “Ob nesreči v Fukušimi se je v okolje sprostilo bistveno manj sevanja kot v Černobilu. Več kot 90 odstotkov vse radioaktivnosti, ki se je sprostila v okolje, je v primeru Fukušime končalo v Tihem oceanu, kjer se je močno ‘razredčila’.”
Večina strokovnjakov tako pričakuje, da bo imela nesreča v Fukušimi izjemno majhne ali celo nikakršne dolgoročne zdravstvene posledice, pravi dr. Gale. “Na Japonskem niso imeli opravka z velikim številom ljudi z akutno radiacijsko boleznijo, s pravočasnim razdeljevanjem jodovih tablet so preprečili razvoj raka ščitnice pri otrocih, pravočasno so odredili evakuacijo. Z medicinskega vidika so posledice nesreče v Fukušimi neznatne, sploh v primerjavi s Černobilom.”
Profimedia
Je pa po nesreči veliko ljudi umrlo zato, ker je bila ob evakuaciji prekinjena njihova zdravstvena oskrba. “Nesreči je sledilo precejšnje število smrti, ki pa so bile posledica motenj v delovanju zdravstvenega sistema, ne pa radioaktivnosti.”
A čeprav številni ljudje danes ugotavljajo, da je bila tako obsežna evakuacija prebivalcev, kot so jo odredili v Fukušimi, napaka, je dr. Gale opozoril, da druge možnosti praktično ni bilo. “Treba se je zavedati, da je s političnega vidika kakršnakoli drugačna odločitev praktično nemogoča. Ni politika, ki bi ob taleči se sredici bližnjega reaktorja ljudi pozval, naj ostanejo v svojih domovih.”
Zaradi nesreče v Fukušimi so evakuirali tudi več domov za starejše / Profimedia
Po mnenju dr. Gala je strah pred sevanjem pretiran. “Povprečnega človeka je zelo strah sevanja. Večina nevarnosti, s katerimi se srečujemo, denimo požari, poplave, orkani, so fizični pojavi, ki jih lahko vidimo s prostim očesom. Če vas zadene strela, ne boste imeli težav ugotoviti, kaj vas je zadelo. Sevanja pa ne morete videti, tudi občutite ga ne. In zato, ker gre za nevidno nevarnost, je ljudi po nepotrebnem pretirano strah. S pomočjo sevanja smo po drugi strani denimo pozdravili nešteto rakov. Zagotovo je sevanje rešilo bistveno več življenj, kot pa jih je vzelo.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!