Menu Item
Pisatelj, režiser, kolumnist. Gorana Vojnovića je izstrelila knjiga Čefurji raus!, sledili sta Jugoslavija, moja dežela in Figa, letos pa še nadaljevanje Čefurjev – Đorđić se vrača. Trikrat je že dobil nagrado kresnik in enkrat Župančičevo nagrado. Po njegovih delih se delajo gledališke predstave in filmi. Ta teden je na Festivalu slovenskega filma v tekmovalnem programu celovečercev tudi film Nekoč so bili ljudje, ki ga je režiral Vojnović. Naslednji mesec bodo v Drami igrali predstavo, narejeno po njegovi knjigi Figa. Ko smo se ta teden pogovarjali z njim, je bil v izolaciji, ker je bil pozitiven na koronavirus.
Kako ste?
Kar v redu. Čuti se kot prehlad. Če bi se mi tak “prehlad” zgodil pred epidemijo, bi ga verjetno prebolel na nogah. Ker sem cepljen, sem tak potek pričakoval.
Pred časom ste za N1 napisali zapis o tem, zakaj ste se cepili. “Res je, cepivo nas kot posameznike ščiti le delno, smo pa zaradi cepljenja kot družba neprimerno bolj zaščiteni, in ta zaščita je že do sedaj rešila na stotine življenj, to zimo pa jih bo rešila na tisoče.” Ste veseli, da ste se cepili?
Sem. Zdaj lahko samo ugibam, kako bi bilo, če ne bi bil cepljen. Verjetno bi se okužil že veliko prej, potek bi bil hujši, mogoče bi koga okužil, zdaj namreč nisem – vsaj kolikor vem – okužil nikogar. Vse rizične stike sem poklical, večina je bila cepljena; nisem jih imel veliko, ker smo še kar spoštovali ukrepe; in kot kaže, nisem okužil nikogar. Predvsem pa bi, če ne bi bil cepljen, bolj s strahom spremljal potek bolezni, razmišljal o hujših posledicah, tako pa sem bil kar miren, ker sem zaščiten.
Kako doživljate tako imenovane sredine proteste? Med njimi je veliko anticepilcev, so pa izjemno heterogeni – od nasilnežev do nasprotnikov pogoja PCT pa do ljudi, ki so razočarani nad državo, zdravstvom.
Nisem presenečen, da so se pojavili, saj so anticepilski in protesti proti ukrepom tudi v tujini. Me je pa presenetila reakcija policije, saj je zanjo doslej večinoma veljalo, da ne poskuša spodbujati nasilja, ampak ga obvladovati. Prejšnji teden sem imel prvič občutek, da gre za konflikt dveh frustriranih in agresivnih strani. Da so nasilni protestniki en del problema, policija in politika pa drug del problema.
Takšna uporaba solzivca in vodnega topa govori o neki drugi, drugačni policiji, kot smo je bili vajeni. Verjetno drži, da so ti protestniki drugačni, tudi nekateri bolj nasilni, je pa ob tem prišla do izraza tudi politika, ki se je začela vpletati v delo policije in tako vse še poslabšala.
Filozof dr. Mladen Dolar je v intervjuju za N1 rekel, da je “napačno to množico tretirati kot drhal. To, da se obnašajo kot drhal, je najprej simptom ravnanja oblasti, vendar so tudi naš problem, niso preprosto nasprotniki.” Kako vi premišljujete o teh novih delitvah v družbi in kaosu, v katerem se nam zdi, da smo se znašli?
Predvsem se sprašujem, kdo so ti protestniki. Pri petkovih kolesarskih protestih je bilo jasno, kdo so ti ljudje in kaj si želijo. Tukaj pa to ni najbolj jasno. Ja, gre za raznoliko množico. Zagotovo večina med njimi ne pride tja, da bi se spopadali s policijo ali metali kamenje.
To raznoliko množico je na trg pripeljalo in povezalo to dveletno izredno stanje v družbi, negativne stvari, tudi preslišane in spregledane stiske, kar se je potem zbralo okrog pogoja PCT, ki je bil zgolj sprožilec. Zadaj pa imamo občutke naveličanosti, utrujenosti, tudi kakšne tragične zgodbe … Ta del protestov se mi zdi legitimen, imajo pač pravico to izražati.
O nasilnem delu protestov pa bi rekel, da iz preteklosti in tujine vemo, da so velikokrat tudi spodbujeni ali podprti od zunaj; da so se določene nasilne skupine znale infiltrirati v proteste. Tega nikakor ne morem trditi, sem pa sumničav, ali morda ne obstaja tudi možnost načrtnega podpihovanja nasilništva. Take prijeme smo pred leti že videli v Srbiji, ko je vladajoča politika tam na tak način ustvarjala izredne razmere in se potem predstavljala kot nekdo, ki nudi stabilnost, red in mir. Ne bom rekel, da je tako tudi pri nas, je pa težko ne pomisliti med drugim na to možnost.
PREBERITE:
Vam se torej zdi, da takšne kaotične razmere koristijo vladajočim?
No, namesto da bi jih zavirali, jih spodbujajo. Ali to počnejo zavestno ali ne, ne vem, vsekakor pa s svojimi napotki policiji in s svojim komuniciranjem vse prej kot umirjajo strasti. Komu koristijo, bomo pa videli čez čas.
“Lahko smo veseli, da se ne bo nič velikega zgodilo. In da se ne bo nič zares spremenilo. Čeprav vemo, da bi se moralo vse,” ste ob teh protestih zaključili kolumno za Dnevnik. Kaj je to vse, kar bi se moralo spremeniti?
Naše politično prizorišče bi potrebovalo ogromen pretres. Tako desnica kot levica. Videli smo – podsistemi ne delujejo, potrebujejo prevetritev. Okolje, zdravstveni sistem, šolski sistem, kultura … vsi ti podsistemi kličejo po resnih izboljšavah. Ki pa se ne zgodijo. Utrujeni smo. Kot družba smo utrujeni.
Bojim pa se, da se bomo zatekli v čuvanje obstoječega stanja. Ravno zaradi kaotičnih razmer si bodo ljudje izbirali tiste, ki jih bodo videli kot varovalko pred spremembami. Na koncu bo verjetno prevladal neki ohranitveni nagon, ne pa želja po resnični spremembi. Pa tudi sama želja ni dovolj, saj trenutno na političnem prizorišču ni realne ponudbe, ki jo lahko izberemo. Za zdaj je na izbiro zgolj “manjše zlo”.
Tudi predčasne volitve po mojem torej ne bodo rešile naših problemov. Morda bodo zamenjale vlado, umirile strasti in izboljšale stvari na nekih področjih, ne verjamem pa, da bi nova vlada iz te trenutne ponudbe lahko predstavljala resen pomik na bolje. Bi pa kakršnakoli sprememba na političnem prizorišču seveda prinesla ogromno olajšanje.
Zdaj se nam zdi dosežek že to, da bi dobili predsednika vlade in ministre, ki bi normalno komunicirali, ki ne bi žalili državljanov in sesuvali medijev, dosežek se nam zdi že, da bi imeli oblast, ki bi spoštovala osnovna pravila družbe, ustavni red, zakone, sodišča, medije in državljane. Včasih se nam je to zdelo samo po sebi umevno, zdaj pa se nam zdi že to veliko. To pa vseeno ne bi prineslo zadostnih sprememb, ki bi jih naša družba nujno potrebovala. Velike težave imamo, pred nami so veliki izzivi in zgolj umirjanje žoge pri zaostanku tri proti nič je slaba taktika.
Ta teden poteka Festival slovenskega filma. Vaš film Nekoč so bili ljudje je v tekmovalnem programu celovečernih filmov. Dolgo je že narejen, ga je ustavila le epidemija? Zakaj ni prej prišel v kino?
Ustavila ga je epidemija. Film smo končali februarja lani, 6. marca lani smo ga pokazali ekipi in čez nekaj dni smo bili zaprti v stanovanja v lockdownu. Lani poleti smo nekaj sanjali, da bi ga spravili v življenje, a so se takrat stvari glede epidemije še dnevno spreminjale, festivale so odpovedovali ali selili na splet … tako da je film počakal še vso zimo, pomlad in poletje, da bo zdaj prišel v kina.
Doživel je slavnostno predpremiero na Ljubljanskem gradu in premiero v Cankarjevem domu, kinodvorane so odprte, ampak to ni več kino, kot smo ga poznali – ljudje več stvari gledajo doma prek spleta, še manj gredo v kino … Še nekaj časa bo trajalo, da bodo prišli nazaj. Se pa veselim srečanj z ljudmi – v naslednjih tednih bomo namreč šli v kar nekaj manjših kinodvoran in film predstavili publiki v živo. Tudi če bo občinstva manj, bomo vsi zelo veseli drug drugega. Vsi pogrešamo dogodke. Kulturne dogodke, športne dogodke … To leto in pol smo vsi pogrešali to, da se nam nekaj zgodi.
Film govori o migracijah. Prejšnji teden so spet v javnost prišli dokazi, da na Hrvaškem nad prebežniki izvajajo nasilje, takšne dokaze novinarji in nevladne organizacije že dolgo zbirajo, objavljajo, opozarjajo, opozarja tudi pravna stroka, pa se Evropa in tudi Slovenija vseeno sprenevedata. Slovenija pošilja prebežnike nazaj na Hrvaško in od tam jih v BIH, vedoč, da bodo deležni sistematičnega nasilja. Kakšna država smo? In zakaj večina ljudi brez težav pogleda stran?
Vse to vemo, a zdi se, da šele ko vidimo posnetke, ne moremo pogledati stran. Sledita šok in reakcija, ki drugače umanjka. Že leta vemo, da se prebežnike vrača na Hrvaško in kaj se potem z njimi dogaja na Hrvaškem in v BiH. In že leta je to politika EU. Niso se Hrvati sami spomnili, naj vračajo begunce. Hrvatom bi bilo lažje, če bi jih lahko spustili v Slovenijo, in Slovencem bi bilo lažje, če bi jih lahko spustili naprej v Nemčijo.
Kar se dogaja, se dogaja zaradi tihih dogovorov na ravni Evrope. Iz zgodb prebežnikov vemo, kako so v boju proti njim, da ne pridejo v EU, dovoljena vsa sredstva. S tiho podporo EU. In ko takšni posnetki pridejo v javnost, je to, paradoksalno, po drugi strani spet v korist te politike in nečloveškega ravnanja s prebežniki – zgodi se efekt odvračanja: Poglejte, to se vam bo zgodilo, ko boste želeli v Evropo. Zgodi se neka kampanja “ostanite doma”.
Evropa je tako iz BiH naredila odlagališče za svoje probleme, s katerimi se ne želi ukvarjati. In jih prepustila BiH, ki ima že sama ogromno težav. Evropi je dovolj, da je “problem” daleč od oči, ker je potem tudi daleč od srca, in se nam ni treba ukvarjati z lačnimi, podhlajenimi, trpečimi, jeznimi in pretepenimi ljudmi.
Zaradi globalnega segrevanja bo vse več prebežnikov želelo v Evropo, večinsko mnenje v Evropi pa v takšnem odnosu do prebežnikov in v takšnih taktikah odvračanja ne vidi težav, zato se bodo takšne ali podobne stvari nadaljevale. Morda se ne bo več dogajalo na hrvaško-bosanski meji, morda se bodo specialci čez nekaj časa preselili na južno bosansko mejo in jih tam lovili, pa bomo tako “rešili” problem BiH in bodo lahko grde in nečloveške svari še dlje od oči EU.
Smo v začaranem krogu, v njegovem središču pa je naš odnos do teh ljudi, ki je skrajno prezirljiv. Človeka, ki se je odločil prehoditi puščavo in preplavati morje, da pride do kolikor toliko spodobnega življenja, gledamo kot kriminalca, ki nam hoče vdreti v stanovanje in nekaj ukrasti. Dokler te miselnosti ne bomo spremenili, bo začarani krog ostajal.
Nekoč so bili ljudje ni toliko film o beguncih kot o nas in o tem, kako izgubimo svojo človečnost, pravite. Kako se zgodi ta izguba? Kje večina ljudi zdrsne? Kje zdrsnemo, da v drugih nehamo videti ljudi?
Ko začnemo razmišljati le o tem, kar imamo; ko se začnemo počutiti ogrožene in se bati, da ne bi izgubili tega, kar imamo – je to zelo dobro izhodišče, da se nam zgodi ta zdrs. In Evropa se že dolgo ukvarja sama s sabo. Finančna kriza, migrantska kriza, brexit, vojne na mejah Evrope in zdaj epidemija … vse to nas je naredilo kot družbo bolj egocentrične. Vidimo samo svoje probleme.
Oziroma tudi ko vidimo probleme drugih, trpljenje v Afganistanu recimo, je naša prva misel: Joj, kaj bomo pa zdaj, če bodo ti ljudje prišli v Evropo. Ves čas smo obremenjeni s tem, kaj se nam dogaja. Nočem reči, da težave pri nas niso realne; določen del prebivalstva ima tudi v Evropi zelo velike težave in določen del politike to s pridom izkorišča.
Ampak generalno v Evropi živimo dobro in to nosi s sabo odgovornost, da pomagamo tudi tistim, na račun katerih mi večinoma dobro živimo. Ker smo sami sebe prepričali, da smo v globoki krizi, vse stvari gledamo le v luči tega, kako bo vsaka stvar poslabšala našo situacijo.
Povedali ste že, da film govori o dveh vam podobnih ljudeh, ki jih okoliščine speljejo na drugo, vam težko razumljivo stran, torej o dveh običajnih, “dobrih” ljudeh, ki začneta zaradi okoliščin početi grozne stvari. Gre za zgodbo o dveh moških, ki naletita na tovornjak, poln beguncev, in čeprav se na začetku še zdi, da jima je zanje mar, je potem v njiju iz minute v minuto manj človeškega. Kako v življenju ostati na dobri strani?
Zdi se mi, da se s tem vprašanjem ukvarjam že ves čas. Še preden sem se začel umetniško izražati, sem se ukvarjal s tem vprašanjem. To vprašanje je v meni odprla vojna v nekdanji Jugoslaviji, v kateri so sodelovali in počeli grozljive stvari ne le psihopati in drugi od nekdaj zlobni ljudje, ampak kar veliko število nekdaj dobrih, prijaznih, zglednih mož, očetov, bratov, prijateljev, sosedov …
Kako je mogoče? Kako se ljudje postavijo na napačno stran? Vsak pozna nekoga, za katerega bi pred vojno dal roko v ogenj, da nikomur ne bo storil hudega, pa ga je potem vojna spremenila. S tem sem se ukvarjal tudi v romanu Jugoslavija, moja dežela. Ne z vojnimi zločini, ki so jih storili neki psihopati, ki so že prej kazali psihopatske poteze in so jih v vojnih okoliščinah le še udejanjili, ampak z vprašanjem, kako je lahko dober oče in mož počel vojne zločine.
Ampak odgovora na to v knjigi ne daste. Knjiga odpira to vprašanje, celotna knjiga je v resnici groza spoznanja, da je to mogoče, in groza vprašanja, kako je to mogoče.
Saj literatura in film sta zgolj iskanje odgovorov. Če imaš odgovore, jih zapišeš v kolumno ali v politični program. Kdor ima odgovore, ne piše romanov in ne snema filmov. To delamo ljudje, ki skušamo najti odgovore. V Jugoslavija, moja dežela poskušam samemu sebi in bralcu ponuditi različne odgovore na to vprašanje, ampak nobeden od njih ni zadovoljiv, nobeden ne izgleda pravilen.
Podobno je pri tem filmu. Gre za scenarij Tommasa Santija, njegova zgodba je, ampak vprašanje je pa isto in ni dokončnega odgovora, kako lahko dva človeka, ki si želita imeti le svojo restavracijo, počneta skrajno grozljive stvari. Znajdeta se v nekem vrtincu dogodkov, ki se mu ne znata upreti.
To se nam dogaja, stvari se včasih preprosto začnejo odvijati … in šele ob takšnih dogajanjih v življenju ugotovimo, kdo v resnici smo. Marsikdo od nas, ki še ni bil v nekih izrednih razmerah, ne more zase trditi, da bi ostal na pravi poti, če bi se zgodile. Lahko si želimo ostati na pravi poti, ampak kako bi v kritični situaciji odreagirali, pa v resnici ne vemo.
In to je ta strah v nas, tudi ko govorimo o nasilnih protestih … vsi imamo v sebi ta strah, saj tudi sami zase ne vemo, kako se bomo odzvali. Želimo si miru in predvidljivosti, saj vemo, kako v takšnih razmerah funkcioniramo mi in kako drugi, stvari so predvidljive; v kaotičnih razmerah pa za nikogar več ne veš, kako se bo obnašal.
In to je tisto, kar nas straši – da se lahko stvar zasuka v katerokoli smer in da postane nekaj nepopravljivo … Par dni nekih izrednih razmer, pa ostanejo posledice za vedno. Zato se tega vsi bojimo in zato se sprašujemo, kaj je tisto, zaradi česar je pripravljen iti človek iz sebe in početi grozne stvari, na katere pred kratkim niti pomislil ne bi.
Ampak dokler ima človek v sebi to skrb in strah: ali lahko postanem slab človek, ali lahko zdrsnem … je verjetno še vedno na pravi poti?
Je. Ampak v nekem trenutku tudi strah izgine. Strah nas drži stran do določene mere, ampak ko si del množice, se pogosto raztopi in ljudje počnejo stvari, ki jih počnejo drugi okrog njih. Nenadoma se zdrsa, ki se ga je leta bal, ne boji več, ker če vsi to počnejo, zakaj ne bi še sam …
Včasih pa se zgodi, kot pri dveh junakih v mojem filmu, da ta strah izgine zaradi nekih “višjih” ciljev, preživetja, zaščite družine in podobno. Ti cilji so lahko zelo fiktivni, človek si jih sam izriše, da si tako upraviči svoje slabo ravnanje. V izrednih razmerah se nam pogled zoži in hitro se nam zazdi, da nimamo izbire.
Ker je bila vaša knjiga Figa izbrana za letošnjo maturo, ste v medijih blizu vladajoči stranki doživeli pravi pogrom. Da bi morali mladi brati domoljubne knjige, so pisali, da ste privilegirani, da vaša literatura – kljub vsem nagradam – ni prava literatura. Koliko vas je to prizadelo?
Prizadelo bi me, če bi to prihajalo iz nekih drugih krogov in če bi takšne stvari govorili ljudje, ki jih spoštujem in katerih mnenje se mi zdi relevantno. Ker je to prihajalo večinoma iz krogov okrog Nova24 TV, je bilo prvič: pričakovano; drugič: na nivoju, ki ga ni mogoče jemati resno; tretjič: imelo je jasno politično noto; in četrtič: to so pisali ljudje, za katere nimam nobenega razloga, da bi jih spoštoval.
To seveda ni bil prvi takšen napad na moje delo in po vseh teh letih me takšne stvari ne ganejo več. Prej me zabavajo. Predvsem izračuni o mojih bajnih zaslužkih z maturo, kjer niso odvedli niti davka, kaj šele da bi se pozanimali, kako se delijo prihodki od prodaje knjig. A takšnih napadov sem se že navadil, vseeno pa razumem, zakaj so v takšnem medijskem oziroma javnem prostoru mnogi strokovnjaki, ki bi znali kaj povedati, raje tiho. Nočejo se izpostavljati.
Če pa nekdo tovrstnega javnega blatenja ni vajen, če ni vajen napadov na Twitterju, žaljenja ministrov, poslancev in drugih pomembnežev, ki jim sledi na stotine anonimnih žaljivk, je lahko takšna izkušnja zelo boleča. Zato razumem ljudi, ki se odločijo, da ne bodo javno spregovorili, tudi če čutijo potrebo za to. Je pa to za družbo zelo škodljivo. In del problema vidim tudi v tem, da resni mediji družbene medije nekritično jemljejo kot vir informacij, Twitter je poslal oglasna deska za PR sporočila Janeza Janše in Aleša Hojsa. S takšno pozornostjo vsemu, kar se na družbenih omrežjih dogaja, je pogrom nad komerkoli lažje izvesti. In tega se ljudje razumljivo bojijo.
Vsak, ki je bil že večkrat tarča teh sistematičnih blatenj, napadov na družbenih omrežjih, ko se te naenkrat loti gora anonimnih in manj anonimnih profilov, te žalijo, zlivajo gnojnico … racionalno ve, da je namen tega, da se naslednjič ne bo več izpostavil, opravil svojega dela, da ne bo kritičen, da bo sklonil glavo. Pa da se s tem sočasno podpihuje in ohranja aktivno najbolj radikalno volilno bazo. Saj to lekcijo je svet vzel pri Trumpu in zdaj jo drugi le ponavljajo.
Se mi zdi, da je Trump na Twitterju zgolj odkril način komunikacije, ki mu je osebno ustrezala; drugi, tudi nekateri evropski politiki, pa se tega lotevajo dosti bolj preračunljivo. S tem, kot rečeno, odvračajo številne ljudi od kritike. Jim dajejo vedeti, kaj se jim bo zgodilo, če bodo vstopili v prostor javne razprave. Ta prostor v bistvu tako načrtno omejuješ in, ja, hkrati tudi hraniš svojo volilno bazo. Sploh če nagovarjaš, kot to počne naša oblast, neko frustracijo in nezadovoljstvo.
Nezadovoljni, frustrirani ljudje se namreč hranijo z vedno novimi sovražniki. Zato pa politika potrebuje vedno nove in nove tarče. Jaz sem zdaj že precej nezanimiva tarča, saj so mi napisali že vse, kar so mi lahko. Sem prežvečena tema, nove tarče lahko povzročijo več gneva kot jaz, mene zdaj napadajo le dan ali dva, potem gredo naprej. Se pa na mojem primeru lepo vidi, da je ta sovražnost načrtno ustvarjena, saj se konča hipno, kot bi nekdo pritisnil na gumb.
Očitajo vam, da ste jugonostalgik, neslovenski pisatelj. Kdo pa je slovenski pisatelj?
Marsikaj govorijo, a če človek to analizira, je prav zabavno: govorijo o Figi in maturi, zraven pa lepijo odlomke iz romana Čefurji raus! in se zgražajo nad tem, kakšen jezik morajo brati srednješolci. Vidiš, da se s tem ukvarjajo ljudje, ki komaj vejo, kaj je literatura, ki jim ni jasno niti, kaj je matura … in potem se lahko samo še nasmihaš.
A dejstvo je, da ko neprestano napadajo znanstvenike in umetnike, intelektualce, strokovnjake na najrazličnejših področjih, ljudje postajajo vedno bolj sumničavi. In potem je smešno, ko pride v Odmeve kolumnist Nove24 TV Dimitrij Rupel in potoži nad tem, da ljudje ne zaupajo znanosti, da ne zaupajo strokovnjakom. Človek, ki torej sodeluje z medijem in politiko, ki načrtno sesuvata zaupanje v znanost, vidi problem v ljudeh, ki dvomijo o znanstvenih dognanjih in uradnih resnicah.
Ta politika je s svojimi mediji dolga leta ustvarjala prav takšne ljudi, kakršni zdaj proti njej protestirajo. Hoteli so namreč, da bi čim več ljudi dvomilo o uradnih resnicah, stroki in znanosti, zdaj pa nad ljudi zaradi njihovih dvomov pošiljajo vodni top.
PREBERITE:
Dokler bo Dimitrij Rupel na čelu Javne agencije za knjigo (JAK), ne bom sodeloval na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ste rekli na začetku poletja za Mladino. Kaj to pomeni? Zavračate kakršnokoli sodelovanje z JAK? Ste zaradi tega načela že kaj zavrnili?
Ta moja izjava je za zdaj zgolj načelne narave. Res tudi upam, da v času Frankfurtskega sejma leta 2023 Rupel že dolgo ne bo več vodil JAK. Trenutno z JAK nimam odprtega kakšnega neposrednega sodelovanja (posredno, prek založb, s katerimi sodelujem, z JAK najbrž na neki način sodelujem, a na to nimam vpliva), nihče mi nič ne ponuja, nihče me ne kliče, tako da se za zdaj nisem odpovedal še ničemur konkretnemu.
Ponavljam pa, da ne želim biti del ničesar, česar del je Dimitrij Rupel. Težko namreč sodelujem s kolumnistom portala, ki o meni redno objavlja laži in me obklada z žaljivkami. Pisati za tak portal in s tem podpirati politiko, ki načrtno širi sovraštvo, rasizem in neresnice, je zame moralno zavržno. Sicer ne vem, ali sem del načrtov Rupla in JAK za predstavitev slovenske literature na Frankfurtskem sejmu, rekel bi, da nisem, vem pa, da če bo slovensko gostovanje v Frankfurtu vodil Dimitrij Rupel, mene tam ne bo.
Pri vsem, na kar boste imeli vpliv, pa ne boste sodelovali?
Ne bom sodeloval na predstavitvah na sejmih in festivalih, ki jih bo organiziral JAK, niti ne bom zaprošal za sredstva za mobilnost ali štipendije.
Da je zdaj na čelu JAK Rupel, je med drugim tudi zasluga Mitje Čandra, vašega založnika – na zgodbo o tem, kako so odstavljali prejšnjo direktorico in kakšna je bila njegova vloga pri tem, smo mediji takrat opozarjali, tudi sami ste se takrat kritično oglasili o tem v kolumni. Ste bili – glede na to, kakšne so zdaj stvari na JAK– dovolj ali še premalo kritični?
Za ene dovolj, za ene premalo, za ene preveč. Nekdanji direktorici JAK Renati Zamida lahko očitajo marsikaj, a tega, da ne pozna evropskega založniškega trga in projekta Frankfurt, ji pa res ne more nihče očitati, saj se je dolga leta ukvarjala prav s promocijo slovenske literature v tujini in prodajajo pravic tujim založbam.
Rupel se verjetno spozna na marsikaj, na založništvo v Evropi pa se ne, saj se s tem ni nikdar ukvarjal. Torej so nekoga, ki se odlično spozna na evropske založniške trge, še posebej na nemškega, zamenjali z nekom, ki o tem ne ve nič. To je popolnoma zgrešeno in jasno je, da gre za politično motivirano menjavo.
Ampak takrat ste vi napisali ta tekst o prepletanju zasebnega in javnega interesa pri Čandru, novinarka Tina Kristan, moja takratna sodelavka, je naredila raziskovalno zgodbo o tem, še pred tem je pisateljica Jedrt Lapuh Maležič javno končala sodelovanje z Beletrino … Ampak karavana je šla dalje, nič se ni zgodilo …
Res je, a kaj se zgodi po devetih mesecih neplačevanja Slovenski tiskovni agenciji, po urgiranju najvišjih evropskih institucij? Kaj se pri nas zgodi, ko celotna javnost in Evropska komisija opozarjata na neimenovanje evropskih delegiranih tožilcev? Kaj se zgodi, ko smo filmarji lani eno leto čakali na izplačilo honorarjev?
Nekaj se lahko zgodi le v državah, v katerih imajo drugačno politično kulturo in imajo zaradi nje stvari tudi posledice. Kot zdaj v Avstriji, ko je preiskava korupcije privedla do odstopa kanclerja. Morda so to zgolj navidezne spremembe, a vsem je bilo jasno, da se nekaj mora zgoditi, in se zato tudi je. Pri nas pa še tako nečedna dejanja že dolgo nimajo posledic.
SDS je utrjena na svojih 20 odstotkih in nobena kritika, preiskava, presoja sodišča tega ne more zamajati. To vsi vejo. Na vseh področjih gre zato karavana lepo dalje, kot da se ni nič zgodilo. Sploh pa v kulturi, ki javnosti tako ali tako ne zanima preveč.
Kljub svoji kritičnosti ostajate pri založbi, ki jo vodi Čander? Vas ni strah očitkov o nenačelnosti?
Človek je v tem našem malem prostoru zelo hitro v konfliktu interesov in je pogosto videti nenačelen. Tega se zavedam. Pred vsako izdajo svoje knjige se odločam, kje jo bom izdal, odločitev ni nikdar lahka, predvsem pa ni nepremišljena. In odločim se, še preden je knjiga napisana, saj gre tudi za odločitev, kdo bo njen urednik oziroma urednica.
Da bom roman Đorđić se vrača izdal pri Beletrini, sem se tako odločil že precej časa nazaj, in to iz zelo različnih razlogov. Zdaj končujem knjigo esejev, ki jo bom izdal pri Gogi, pri naslednjem romanu, ki še ni na vidiku, pa se bom šele odločal o tem, kje ga bom izdal. Končne odločitve o tem pa še nisem sprejel.
Kakšen pa bo, o čem boste pisali?
Ta roman še nima dokončne podobe v moji glavi, za zdaj gre še za obrise zgodbe in motivov, o katerih bi rad pisal. Lahko le povem, da bo ta roman bližje Figi kot pa Đorđiću in Čefurjem.
Knjiga Đorđić se vrača, torej Čefurji 2, je izšla letos; napisali ste jo, kot pravite, “ker sem želel pisati o tem, kako ta moj svet tone nazaj v temo”. V njej je veliko družbene kritike, od kritike nacionalizma do kritike radikalnega islamizma, kritike ekonomskega sistema, ujetosti in nemoči … Je pa to tudi nekako knjiga o zlomih iluzij. Pričakovanja, ki jih nosi mladost, se razlijejo v odraslost, kjer se svet zapre, možnosti zožijo, zgodijo se spoznanja o trajni poškodovanosti ljudi. Je tako?
Ja, dogaja se na koncu odraščanja, Marko postaja odrasel človek, ki mora prebroditi mladostne krize in, ja, zlomiti iluzije. Dojeti mora, da je svet krut in da se mora znotraj tega sveta postaviti na noge, da ne more računati na to, da se bo svet izboljšal, ker gre svetu samo na slabše. Pa tudi da na njem ni človeka, ki ga bo potegnil iz dreka, zato mora poskrbeti sam zase in še za koga. In to vzbuja upanje, da njegova odraslost morda ni tako daleč.
Bodo Čefurji 2 tudi ekranizirani?
Trenutno me to ne zanima. Bi si pa zelo želel, da bi dobili sredstva za film Jugoslavija, moja dežela, ki ga želi režirati Aleksandar Popovski. To je zelo aktualen tekst, letos je bila narejena že druga gledališka predstava po tej knjigi, koprodukcija Gledališča Koper in gledališča v Prijedoru, ki zelo uspešno kroži po festivalih po Balkanu, pobira nagrade in doživlja res zanimive odzive.
Letos je v gledališču zaživela tudi predstava Figa. Doslej samo po spletu, naslednji mesec pa štarta tudi v gledališču …
Ja, bila je zgolj po spletu, tako da bo zares zaživela šele zdaj, ko jo bomo lahko videli v živo. In tega se veselim; zaradi tega, kar sem videl doslej, imam dober občutek, dober obet predstave.
V Figi je tematizirana med drugim demenca. Ki je že sedaj velik problem v družbi, ko se bo postarala naša generacija, pa bo še toliko večji. Praktično vsak pozna ali je poznal nekoga z demenco. Kako pomembno se vam zdi govoriti tudi o starosti, ki je povsem potisnjena na rob družbe, marginalizirana v svetu diktata večne mladosti, lepote in zdravja. Starost in demenca nista všečni in lahki temi …
Ko pišem, nisem preračunljiv. Pišem to, za kar čutim, da moram, kar se mi zdi pomembno in kar me zadeva. Demenco sem doživel prek babice, videl, kako boleče je to, ne le za njo, ampak tudi za njeno bližnjo okolico.
Da sem to zapisal v Figo, je bil neke vrste nekrolog zanjo, to je bilo moje poslavljanje od nje, ker se nisva utegnila dostojno posloviti, saj je zaradi demence odšla veliko pred svojo smrtjo. Tako da je bila družbena pomembnost te teme drugotna motivacija, prvotna motivacija pa je bila gotovo intimna.
Pravite, da ne pišete preračunljivo. Pa se to fejkanje, če nekdo piše preračunljivo, vidi?
Verjetno obstajajo tudi pisatelji, ki znajo tako vrhunsko pisati, da se to ne vidi. Pri meni bi se videlo, predvsem pa se ne bi mogel pripraviti do tega, da dve leti fejkam. Pišem, ker moram.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!