Kakšna bo hrana prihodnosti? Rastlinski nadomestki mesa postajajo po videzu in okusu vse bolj podobni mesu. Širšo rabo naj bi doživele tudi žuželke. Da smo na pragu prehranske revolucije, priča tudi razvoj v laboratoriju vzgojenega mesa. 

Ker se svetovno prebivalstvo močno povečuje – po napovedih ZN naj bi do leta 2050 doseglo 9,8 milijarde – je vprašanje, kako prehraniti vse ljudi, vedno bolj pereče. Ob dejstvu, da v 21. stoletju ljudje še vedno umirajo zaradi lakote in da na drugi strani obstaja velika težava z neustrezno prehrano in debelostjo, je torej tu tudi vse večja težava zagotavljanja hrane za naraščajoče človeštvo, sploh ker je prav zaradi naraščanja človeštva na svetu vse manj za proizvodnjo hrane primernih površin.

? The world's food systems are responsible for more than one-third of global anthropogenic #GHG emissions, according to a pioneering new study published in @Nature-Food and co-authored by @FAO's Francesco Tubiello.

More: https://t.co/ZlSOg8RLd7 pic.twitter.com/lorfMrs3P7

— FAO Newsroom (@FAOnews) March 9, 2021

Letos objavljena študija je pokazala, da lahko več kot tretjino svetovnih emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča človekova dejavnost, pripišemo načinu pridelave, predelave in pakiranja hrane. Glavni dejavnik pa je reja živali.

Približno 14,5 odstotkov emisij toplogrednih plinov namreč izvira iz živinoreje, od tega jih je 40 odstotkov posledica govedoreje in mlečne živinoreje. Poleg tega s proizvodnjo mesa porabimo mnogo več virov (voda, viri energije in viri hrane) kot za denimo rastlinsko hrano enake hranilne vrednosti.

Graf prikazuje potrošnjo mesa v Sloveniji na prebivalca. Slovenci smo po porabi mesa “tipični zahodnjaki”, porabimo 92 kilogramov mesa na osebo na leto, skoraj toliko kot ZDA, Avstralija, Nova Zelandija in južnoameriške države, ki so tradicionalno govedoreje. Ne zaostajamo niti za balkanskimi državami, za katere velja, da tradicionalno pojedo veliko mesa.

Nedavno poročilo treh evropskih organizacij Meat Atlas 2021, ki ponuja celovite pregled mesne industrije in njen vpliv na okolje in javno zdravje, je pokazalo, da je le dvajset velikih živinorejskih podjetij na svetu odgovornih za več emisij toplogrednih plinov kot Nemčija, Velika Britanija ali Francija. Za to pa prejemajo več milijard dolarjev finančne podpore.

S takšno finančno podporo bi se po ocenah iz tega poročila lahko proizvodnja mesa do leta 2029 povečala za dodatnih 40 milijonov ton in dosegla 366 milijonov ton mesa na leto.

Neizpodbitno dejstvo je torej, da je treba vnos mesa v prihodnje zmanjšati. Čez 20–30 let s takšno potrošnjo mesa, kot je značilna za severnoameriško in evropsko prehrano, naraščajočega prebivalstva ne bo mogoče prehraniti. Poleg tega strokovnjaki že leta opozarjajo, da mnogi v zahodnem svetu in tudi v Sloveniji pojedo več mesa, kot je priporočljivo z vidika zdrave prehrane.

Napovedi kažejo, da se bo povpraševanje po hrani do leta 2050 povečalo za 70 do 100 odstotkov. Združeni narodi ocenjujejo, da se bo morala proizvodnja v državah v razvoju skoraj podvojiti, da bi zadostili tej potrebi.

Od mesa in mleka vse bolj k rastlinskim nadomestkom

Meso, jajca, mleko so ključni vir beljakovin v naši prehrani, ki zagotavljajo aminokisline, pomembne gradnike našega mišičnega skeleta in drugih organov. Potrebne so tudi za normalno delovanje organizma, zato so pomembne tako za mlade kot ohranjanje funkcionanosti in kakovosti življenja v starejši dobi, je pojasnila dr. Mojca Korošec z Oddelka za živilstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

Če želimo zmanjšati potrošnjo mesa, a hkrati dobiti vsa potrebna hranila, moramo meso zamenjati z drugimi kakovostnimi beljakovinami.

Ravno pri zagotavljanju beljakovin se zato dogajajo veliki premiki. Sektor rastlinskih beljakovin in proizvodnje mesnih in mlečnih nadomestkov iz rastlinskih beljakovin je med najbolj rastočimi v agroživilskem sektorju. Na to kažejo tudi lanske rekordne naložbe v trajnostne alternative konvencionalnim živilom živalskega izvora.

Po podatkih The Good Food Instituta (GFI) so podjetja za alternativne vire beljakovin leta 2020 prejela 3,1 milijarde dolarjev naložb, kar je več kot trikrat toliko kot leta 2019. V zadnjem desetletju (2010–2020) pa so podjetja za proizvodnjo alternativnih beljakovin zbrala skoraj šest milijard dolarjev vloženega kapitala, od tega več kot polovico samo leta 2020. To nakazuje, da se na tem področju že dogajajo tektonski premiki v prehrani.

Potrošniki so že zdaj precej naklonjeni opuščanju mesa zaradi okoljskih razlogov. Po podatkih študije Evropske potrošniške organizacije (BEUC), v kateri je sodelovalo 11 evropskih držav, v povprečju 41,6 odstotka potrošnikov pravi, da so prenehali (6,2 odstotka) ali zmanjšali (35,4 odstotka) uživanje rdečega mesa zaradi okoljskih pomislekov. Kljub temu pa poraba presega zdravstveno priporočene količine rdečega mesa in ni v skladu s trajnostnimi cilji, opozarja študija.

Napovedi: rastlinski proteini iz alg, insektov, meduz

Hrana prihodnosti po mnenju Mojce Korošec ne bo le veganska, še vedno bo pretežni del ljudi jedel meso in mleko, saj gre za gospodarsko preveč pomembno panogo, a jedli ju bomo bistveno manj. Precej drugačne bodo sestavine in viri sestavin prehranskih izdelkov. Na naših krožnikih bodo tako v prihodnosti namesto mesa tudi izdelki iz rastlinskih proteinov, alg, različnih insektov, meduz, pa tudi v laboratoriju gojeno meso.

Vse več bo personalizirane prehrane, prilagojene našemu genetskemu zapisu, ki bo omogočila bolj učinkovit boj proti določenim boleznim, pa tudi več optimizirane hrane, obogatene s hranili, ki jih z vsakodnevno prehrano ne zaužijemo dovolj.

Poskrbeti bomo morali tudi, da bomo kupovali manj hrane oziroma bolj optimalno, da bomo zavrgli manj hrane, in da bosta proizvodnja in oskrba s hrano pravični in trajnostni, napoveduje Korošec.

Na meniju odslej tudi ličinke

Letos so bili v EU kot eden od bogatih in okolju prijaznih virov beljakovin odobreni posušeni rumeni mokarji, ličinke hrošča z latinskim imenom Tenebrio molitor. To je sploh prvo živilo na osnovi žuželk, ki ga je odobril Evropski nadzorni organ za varnost hrane. Uporaba žuželk kot vira beljakovin v svetu sicer ni novost, žuželke so namreč v kulinariki mnogih kultur in držav že dobro uveljavljene.

Švica že od leta 2017 dovoljuje vsebnost čričkov, kobilic in ličink mokarjev, namenjenih prehrani. Fotografija je iz enega od švicarskih supermarketov. Na polici so poleg oreščkov in drugih “običajnih” prigrizkov tudi prigrizki iz insektov proizvajalca Essento.

V prihodnosti bi bile na naših krožnikih lahko predjedi iz celih ličink mokarjev, pa granola iz čričkov in testenine v omaki iz kobilic … Verjetnejše pa je, da bodo žuželke v zmleti obliki le sestavina različnih prehrambnih izdelkov, kot so piškoti, testenine ali burgerji, in tako veliko bolj neopazne v naši prehrani. Tako jih bodo evropski potrošniki morda lažje sprejeli.

Z žuželkami v prehrani sta namreč povezana velik odpor in gnus potrošnikov oziroma “fuj faktor”, pojasnjuje dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede, ki se v zadnjih letih posveča prav raziskavam prihodnosti hrane. Odpor do žuželk pa ne izhaja toliko iz njihovega okusa, ki menda ni zelo izrazit (spominjal naj bi na oreščke), temveč iz same predstave, da jemo nekaj, kar dojemamo kot golazen.

Da bi ljudje izdelke, kot je moka iz mokarjev, čim prej sprejeli, je pomembno informiranje in ozaveščanje ljudi, opozarja Mojca Korošec. Ne nazadnje pa tudi podjetja sama vlagajo velike vsote, da bi spremenila okuse potrošnikov.

Na našem jedilniku bi lahko kmalu bili tudi črički in kobilice. Na fotografiji je prigrizek iz čričkov.

Rastlinski burgerji z rastlinsko “krvjo”

Precej bolje od žuželk so med potrošniki sprejete beljakovine, pridobljene iz rastlinskih virov. Nadomestke mesa iz rastlinskih beljakovin poznamo že dolgo in so na trgu že dobro uveljavljeni.

Veliko naporov pa podjetja zdaj vlagajo v to, da bi mesne nadomestke senzorično čim bolj približali pravemu živalskemu mesu. Cilj je, da razlika med živalskim mesom in temi izdelki ne bi bila opazna. Proizvajajo celo “kri,” rastlinsko tekočino, ki daje mesu značilno barvo in okus po pravem mesu.

To je pomembno zato, ker je potrošniške navade težko spremeniti, razlaga Mojca Korošec. “Če želimo zamenjati vire beljakovin iz živalskega v rastlinski svet, morajo izdelki ostati čim bližje temu, kar poznamo. A ne le na videz. Res je, da jemo z očmi, vendar pa na ponoven nakup izdelka močno vplivata okus in občutek v ustih.”

Ameriško podjetje Impossible Foods pri svojih burgerjih uporablja t. i. hem, ki ga podjetje proizvaja iz gensko spremenjene soje. Gre za z železom bogato spojino, ki daje vegeburgerju značilno rdečo barvo krvi in okus. Julija 2018 je FDA ugotovila, da je sojin leghemoglobin varen za uživanje. Zaradi gensko spremenjenih organizmov pri nas ni v prodaji.

Meso, ki je videti kot meso, a to ni

Med najbolj poznanimi svetovnimi proizvajalci rastlinskih burgerjev, ki želijo s senzoričnimi lastnostmi posnemati živalsko meso, sta Beyond Meat in Impossible Foods.

Med slovenskimi ponudniki je med najbolj uveljavljenimi znamka Amaze Food, pot na trge si med drugim utira tudi podjetje Bevo z znamko Juicy Marbles, ki hoče v svojem oponašanju mesa še korak dlje. -S pomočjo tehnologije, ki so jo morali izumiti, jim je namreč v podjetju uspelo izdelati analog cele mišice (glavni sestavini so sojine in pšenične beljakovine), ki je na prvi pogled videti kot kos pravega živalskega mesa, podoben pa naj bi mu bil tudi po okusu in teksturi, je povedal direktor in soustanovitelj podjetja Tilen Travnik, po izobrazbi živilski tehnolog.

Podjetje, ustanovljeno leta 2019, je pred kratkim prejelo milijonsko investicijo, s pomočjo katere bo vzpostavilo večjo proizvodno linijo. Produkte bo sprva lansiralo v ZDA, na Nizozemsko in v Nemčijo.

Kot pojasni Travnik, želijo do potrošnikov priti prek bio mimikrije, torej tako, da čim bolj natančno posnemajo mesne izdelke, ki so jih potrošniki že navajeni. Njihova ciljna skupina pa so t. i. fleksitarijanci. Te podjetja s področja alternativnih beljakovin prepoznavajo kot najpomembnejšo skupino potrošnikov, ki ima tudi največji vpliv na okolje.

Na svetovni ravni se je v zadnjem času veliko govorilo o podjetju Beyond Meat, ki je po izjemnem vrhu spomladi 2019 kasneje doživelo padec delnic – predvsem zaradi epidemije in pa zaradi naraščajoče konkurence na področju mesnih nadomestkov.

Vse več fleksitarijancev

Fleksitarijanci so rastoča skupina ljudi, ki se zavedajo zdravstvenega, okoljskega in etičnega problema pridelave in potrošnje mesa, zato načrtno zmanjšujejo njegovo potrošnjo, je pojasnila Andreja Vezovnik, ki je skupaj z raziskovalkami Centra za socialno psihologijo izvedla raziskavo te, v raziskavah prehrane doslej precej spregledane skupine ljudi.

Različne raziskave so pokazale, da se kategorija fleksitarijancev povečuje, njihov delež v populaciji pa raziskave navajajo zelo različno. V povprečju pravijo, da se med fleksitarijance prišteva od tretjine pa vse do 70 odstotkov populacije, odvisno od držav, vključenih v raziskavo, od zastavljenega vprašanja v raziskavi, definicije fleksitarijancev itd.

Raziskava Centra za socialno psihologijo je pokazala, da fleksitarijanci predstavljajo izjemno heterogeno skupino. Skupno jim je le to, da zmanjšujejo vnos mesa, razlogi za tem pa so lahko zelo različni.

Medtem ko je pri veganih najpogosteje v ospredju dobrobit živali, je pri fleksitarijancih pogosto vzrok za opuščanje mesa želja po bolj zdravem življenju, skrb za okolje ali pa preprosto to, da jim vonj ali okus mesa ne ugaja.

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

Podnebne spremembe: Zemlja iz pandemije izhaja še bolj bolna, kot je bila

Poglobljeno

21. Jun 2021

Poglobljeno

21. Jun 2021

Po skrivnostni sledi vode z izginjajočega Triglavskega ledenika

Poglobljeno

19. Sep 2021 3

Poglobljeno

19. Sep 2021 3

Svojih odločitev običajno ne razglašajo in o njih ne želijo prepričati svojih znancev. Nekateri se od veganov zavestno in močno distancirajo, drugi so jim naklonjeni. A večina jih vidi kot premalo prehransko fleksibilne in militantne, ki da zelo radi aktivno prepričujejo ljudi okoli sebe, pojasnjuje Andreja Vezovnik.

“Zanimivo je, da gre za kulinarične eksperimentatorje, uvajajo veliko etnične kuhinje in se radi distancirajo od slovenske tradicionalne kuhinje. Imajo starše, ki so striktno mesojedi, zato so morali skozi proces distanciranja od starševskih prehranskih vzorcev. Ko so se osamosvojili, kar je ključno, pa so dobili manevrski prostor, da so se posvetili svojim prehranskim izbiram.”

Ravno fleksitarijanci so, vsaj na načelni ravni, tudi bolj odprti do novosti v prehrani. Večinoma so pripravljeni poskusiti insekte, rastlinske alternative, pa tudi najnovejše tehnološko-prehrambne produkte, kot je v laboratoriju vzgojeno meso, za katero se je v angleščini uveljavil izraz cultured meat oziroma gojeno meso.

Tu ne gre za rastlinski nadomestek, ampak za meso iz laboratorija, ki pomeni eno pomembnejših alternativ mesu, v katero je v zadnjih letih usmerjenih precej raziskav in finančnih vlaganj, tudi velikih tradicionalnih mesnih proizvajalcev na svetovni ravni, kot je Tyson. Sliši se kot znanstvena fantastika, a prav to meso bi lahko bila hrana prihodnosti.

Je prihodnost meso iz laboratorija?

V laboratoriju vzgojeno mesto je bistveno drugačno od rastlinskih nadomestkov mesa. Narejeno je namreč iz celičnih kultur živalskih matičnih celic, pri čemer ne ubijejo nobene živali. Po mnenju podpornikov, ki ga imenujejo tudi “čisto meso,” pomeni bolj trajnostno in humano alternativo mesu, ki ga dobimo z rejo in zakolom živine.

Za človeško prehrano to meso še ni odobreno, razen v Singapurju. Ta je konec lanskega leta odobril piščančje medaljone podjetja Eat just, vzgojene iz celic, ter tako postal prva država, ki je dovolila prodajo takšnega mesa.

Tudi v ZDA so pritiski, da bi država dovolila uporabo takega mesa za prehrano, veliki, pogovori o tem pa že potekajo. Po nekaterih napovedih naj bi ga ameriška Uprava za hrano in zdravila (FDA) odobrila do konca letošnjega leta, pojasnjuje Andreja Vezovnik, ki bo od januarja s pomočjo Fulbrightove štipendije v Koloradu v ZDA pol leta raziskovala različne diskurze o celičnem mesu. V tem kontekstu se bo ukvarjala predvsem s tem, kako prihodnost mesa vidijo različne mesne industrije, potrošniki, mediji in politike.

Svoje meso bi lahko “varili” kar doma

“Špekulira se, da bi se celična vzgoja mesa lahko dogajala kar v gospodinjstvih. Tako kot danes vsak lahko doma vari pivo, bomo ’varili’ tudi svoje meso. To pomeni, da nam ga ne bi bilo treba odkupovati od velikih industrij, kar je z vidika dostopnosti zelo pomembno,” pravi Vezovnik.

Podobno ogromne spremembe v prihodnosti napoveduje Korošec. “Vizija je, da bi lahko iz posameznih sestavin v obliki prahu sestavili mešanico virov hranil, ki jih v svoji prehrani potrebujemo, ter jo natisnili na 3D-printerju v užiten obrok. To je še futuristično, mogoče pa je.”

Španski startup Novameat je na svetovnem kongresu mobilne telefonije v Barceloni pokazal, kako njihov najnovejši 3D tiskalnik natisne beljakovine rastlinskega izvora, ki lahko posnemajo teksturo govedine.

Natisnili bi lahko tako meso ali zelenjavo, ki bi imela spremenjeno obliko, izboljšano hranilno vrednost in teksturo. “Iz dehidriranega mletega brokolija, z nekaj dodatki, lahko naprintamo novo živilo, ki morda ne bo zeleno, ne bo imelo okusa po brokoliju, imelo pa bo njegova pomembna hranila.”

A pred domačimi varilnicami ali tiskarnami mesa bo meso najprej moralo priti na police. Do tam pa je še veliko ovir.

Meso iz laboratorija pretresa naše dojemanje hrane

Postopki odobritve novih živil, pod katera spada meso iz celic, so v mnogih državah dolgi in strogi, postopek proizvodnje še vedno zelo drag, veliko tehnologij je treba še razviti, okoljski učinek takšnega mesa še ni dobro raziskan, veliko vprašanje pa je tudi, ali ga bodo potrošniki sprejeli.

Novosti na trgu alternativnih beljakovin, ki nadomeščajo beljakovine živalskega izvora, namreč temeljito pretresajo naše dojemanje hrane in mesa, kakovosti in ekološkosti ter odpirajo mnogo etičnih vprašanj. Je to meso manj naravno, manj zdravo in bolj humano od mesa iz živali, ki se gnetejo in trpijo v velikih živinorejskih obratih? Je zrezek iz rastlinskih proteinov, ki mu je za izboljšanje okusa dodana v laboratoriju narejena goveja mast iz matičnih celic goveda, meso?

Poleti je izraelsko podjetje Future Meat Technologies odprlo prvi industrijski obrat za množično proizvodnjo mesa iz matičnih celic. Tovarna naj bi lahko dnevno proizvedla 500 kilogramov gojenih izdelkov, kar ustreza 5000 hamburgerjem.

Vprašanj in dilem, ki se s takšnim izdelkom odpirajo, je veliko. Če ne bodo ustrezno in transparentno naslovljeni in če podjetja ne bodo dovolj pripravljena, strokovnjaki svarijo, da bi se lahko zgodil podoben odpor javnosti kot pri gensko spremenjenih organizmih, do katerih ima javnost še vedno veliko predsodkov.

Ti pogosto izvirajo iz neznanja, zgrešenih mitov, lažnih novic in nezaupanja v znanost. A odnos do GSO se bo v prihodnosti, če bomo hoteli ustrezno prehraniti vse ljudi, verjetno tudi moral spremeniti.

“S pomočjo genskega inženiringa lahko namreč zagotovimo večjo odpornost rastline (uporaba manj pesticidov), večjo donosnost (zagotavljanje zadostnih količin pridelka), spremenimo okus, izboljšamo tvorbo posamezne funkcionalne spojine. Vendar so potrebne varnostne študije, tako z okoljskega vidika kot vpliva na zdravje ljudi in živali,” pojasnjuje Mojca Korošec.

Zanimiv primer uporabe genskega inženiringa smo že omenili – soja za pridobivanje hema in izboljševanje funkcionalnosti vegeburgerjev, ki jo v ZDA uporablja podjetje Impossible Foods.

Potrebujemo velike spremembe

Brbotajoči trg inovativnih mesnih nadomestkov, zelena prehranska revolucija v Silicijevi dolini in spremembe vedenja nekaterih največjih živilskih podjetij, kot jim še nismo bili priča, dajejo občutek, da se dogajajo veliki premiki.

A vsi ti novi produkti so le kaplja v morje, če z njimi ne bomo vsaj znatno zamenjali živalskih izdelkov ter s tem zmanjšali živinoreje in predelane mesne prehrane, opozarja dr. Alexandra Sexton, raziskovalka na univerzi v Sheffieldu, ki se ukvarja z geografijo, politiko in zgodovino inovacij na področju hrane.

Poleg tega zamenjava mesa z rastlinskimi ali celičnimi alternativami ni edina stvar, ki jo moramo nasloviti, opozarja Sexton. Prehranski sistem bo namreč še vedno temeljil na sistemski neenakosti, še vedno bodo težave z neenakomerno porazdelitvijo hrane, z nevzdržnimi količinami zavržene hrane in s tem, kdo ima moč nad prehranskim sistemom.

Na svetu zavržemo preveč hrane

Pomemben problem, ki bi ga bilo v prihodnje treba rešiti, je tudi zavržena in presežna hrana. Veliko hrane, ki je še vedno primerna za zaužitje, namreč zavržemo. Prebivalec Slovenije je leta 2019 proizvedel povprečno 1,3 kilograma odpadne hrane na teden, v celem letu pa 67, kažejo Sursovi podatki za leto 2019.

Na svetovni ravni pa zavržemo na tone hrane, kar 14 odstotkov se je izgubi že med žetvijo in maloprodajo. To ustvarja velik nepotreben pritisk na naravne vire in okolje, saj s tem, ko izgubimo hrano, izgubimo tudi vse vire, ki so bili vključeni v njeno proizvodnjo, vključno z vodo, zemljo, energijo, delovno silo in kapitalom.

Temi preprečevanja, zmanjševanja in uporabe odpadne hrane se v okviru projekta Hrana ni odpadek od konca leta 2020 posvečajo tudi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Projekt se osredotoča na različne člene verige preskrbe s hrano in na različne modele upravljanja odpadne hrane. Rezultati projekta bodo namenjeni podpori za oblikovanje ukrepov v Sloveniji za preprečevanje in zmanjševanje viškov hrane ter uporabo odpadne hrane.

Generalna skupščina Združenih narodov je 29. september razglasila za mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani, ki smo ga prvič obeležili lani. Cilj, ki so si ga zadali ZN in EU, pa je, da bi do leta 2030 količino zavržene hrane vzdolž celotne prehranske verige prepolovili.

Veliko teh problemov prehranskega sistema je namreč odvisnih predvsem od politične in družbene volje, zato so potrebni politične odločitve in ponovni razmislek, kako prehranski sistem deluje in kakšen prehranski sistem si želimo, meni.

“Vsekakor upam, da bodo mlajše generacije, ki se veliko bolj zavedajo teh težav kot prejšnje generacije in so bolj pripravljene spremeniti svoj življenjski slog in nakupovalne navade iz okoljskih razlogov, vzpostavile zavedanje, da ta problem ne bo izginil sam od sebe.”

“Potrebujemo namreč velike spremembe in poskrbeti moramo, da bodo vlade in podjetja nosili odgovornost za to. Sicer se bojim, da bo vse skupaj le neko krpanje lukenj na robovih, na srednji in dolgi rok pa se ne bo spremenilo nič.”

Alexandra Sexton je bila ena od osrednjih predavateljic na letošnji konferenci o prihodnosti hrane, ki je pred dnevi potekala po spletu ob 60-letnici Fakultete za družbene vede. Na voljo je posnetek njenega predavanja z naslovom Feeding the world Silicon Valley-style: Place, promise and the future of protein. Ena od organizatork konference je bila tudi naša sogovornica Andreja Vezovnik.

Tržni pregled mesnih nadomestkov

V Zvezi potrošnikov Slovenije so naredili tržni pregled mesnih nadomestkov iz rastlinski virov beljakovin – analizirali so devet klobas in šest burgerjev, ki jih najdemo na slovenskih policah. Raziskava je pokazala, da so bili ti izdelki visoko procesirani, vsebovali so precej aditivov in soli.

Pri več kot polovici izdelkov bi po navedbah Nike Kremić iz ZPS zaradi količine soli “zasvetila rdeča luč na prehranskem semaforju, kar pomeni, da niso primerni za vsakodnevno uživanje”. Brez aditivov so bile tri klobase in trije burgerji – vsi ti imajo krajši rok uporabe in na videz niso podobni mesnim izdelkom.

V ZPS tako svetujejo, da v prehrano raje kot visoko procesirane izdelke vključimo več stročnic, kot so fižol, leča in čičerika, tudi ajda, kvinoja in amarant bodo dobra izbira zaradi večje vsebnosti beljakovin. Če posegamo po izdelkih iz pšenice ali soje, naj bodo to raje bolj osnovne oblike: tempeh, tofu ali sejtan.