Menu Item
Plečnikov stadion, spomenik državnega pomena, mojstrovina enega najboljših evropskih arhitektov in prizorišče mnogih pomembnih dogodkov. Kljub temu, da je bil leta 2009 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, že dolgo žalostno propada, stran od oči javnosti, ki ji stadion po mnenju mnogih v resnici pripada. Številni so zato že nekoliko pozabili, kako velika, prostorna in zelena površina se skriva sredi bežigrajske betonske džungle, kakšni uspehi in porazi so se tam vrstili, kakšne zgodovinske trenutke je videl, kakšno kulturno vrednost nosi ... in kako pomembno je, da to izjemno kulturno dediščino ohranimo in naredimo dostopno za vse. Kakšna bo torej usoda Plečnikovega stadiona in kakšna je njegova ikonična preteklost?
Plečnikov stadion, zgrajen med letoma 1925 in 1941, je eden najstarejših trajno zgrajenih objektov za športne namene v Sloveniji in ena prvih tovrstnih stavb v Evropi. Je mojstrovina arhitekta Jožeta Plečnika, enega najpomembnejših arhitektov 20. stoletja v Srednji Evropi, ki je močno vplival na današnjo podobo Ljubljane.
Plečnik je prestolnico oblikoval po svoji ideji Ljubljane kot novih Aten, antičnega mesta, kjer imajo ključno vlogo Ljubljanski grad kot antična akropola, Kongresni trg kot agora, Žale kot nekropola, Plečnikova tržnica kot stoa in NUK kot helenistična knjižnica.
Ker v antičnih Atenah stadiona v mestni sliki ni mogoče spregledati, je bil ta nepogrešljiv tudi v Plečnikovem konceptu Ljubljane, četudi Plečnik sam ni bil velik navdušenec nad športom, nam je povedal umetnostni zgodovinar, veliki poznavalec Plečnika dr. Peter Krečič.
Plečnik je stadion oblikoval po zgledu starih amfiteatrov, zato ima arena značilno podkvasto obliko, ogradil pa jo je z opečnim zidom, sestavljajo ga še v raščen teren vgrajene tribune z dvema glasbenima paviljonoma, pokrita kolonada na vzhodni strani ter svečana tribuna s stebrišči na zahodni strani.
Zgrajen je bil na mestu nekdanje gramoznice na pobudo katoliškega telovadnega društva Orel, zato se je v začetku imenoval Orlovski stadion. Ker je stadion za Orle predstavljal veliko investicijo, so se za pomoč obrnili na celotno javnost. Denar so namreč zbirali s pomočjo dveh srečelovov. Na prvem je bila glavna nagrada motorno kolo, na drugem pa Vila Stadion – hiša v neposredni bližini stadiona, narejena po načrtih Jožeta Plečnika.
Plečnikov stadion sicer ni bil prvi v Ljubljani. Že leta 1922 so za namen zleta Sokolov postavili začasni, leseni stadion, ki je stal na območju današnje Zupančičeve jame, po dogodku pa so ga razstavili.
Leta 1922 se je na montažnem stadionu za Bežigradom v Ljubljani pred 50.000 obiskovalci odvil prvi jugoslovanski vsesokolski zlet, t. i. olimpijada jugoslovanskega sokolstva.
Stadion kot največji ljubljanski trg
Plečnikov stadion – ta razmeroma nizka, od zunaj precej neopazna, zdaj propadajoča stavba, ki je že 15 let zaprta, je pomemben kvaliteten del Plečnikovega opusa, ker je v Ljubljani v dvajsetih, tridesetih letih ustvarila popolnoma nov ambient, nam je pojasnil arhitekt, kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje in pisec, ki opozarja na izginjajoče javne prostore, dr. Miloš Kosec.
“Ob Dunajski cesti, ki je bila takrat predmestna cesta z nekaj hišami, je ustvarila zelo monumentalno, čeprav nizko pozidavo stebrišča, ki je še danes edini del kompleksa v javni uporabi, in odprla sodoben prostor za šport in rekreacijo in tudi za javne manifestacije,” za N1 opiše Kosec. To je bil mnogokrat največji ljubljanski trg, kjer so se odvijale najrazličnejše manifestacije.
Tega večnamenskega javnega prostora Plečnik ni ustvaril le z arhitekturo, temveč tudi z drevesi, ki mečejo senco na soncu najbolj izpostavljeno južno tribuno, zaradi česar ne potrebuje strehe. “To priča o tem, da gre za celostno parkovno športno rekreativno zasnovo, ki je izrazito trajnostna,” meni Kosec.
Od Orlov do domobrancev, od Olimpije do Metallice
Stadion pa nima le izjemne kulturne in umetniške, arhitekturne vrednosti, temveč tudi zgodovinsko. Na stadionu so se odvijali mnogi zgodovinsko pomembni dogodki, bil je tudi prizorišče zgodovinskih dosežkov naše reprezentance ob prelomu tisočletja in rekordno obiskanih koncertov popularne glasbe.
Evharistični kongres
Stadion je bil, kot rečeno, prvotno zgrajen za potrebe telovadnega društva slovenske krščansko-socialne zveze Orli. Med letoma 1935 in 1945 je nato postal prizorišče cerkvenih in političnih prireditev. Prvi večji dogodek se je na še nedokončanem stadionu zgodil leta 1935, ko je tam potekal II. evharistični kongres za Jugoslavijo. Prireditev je obiskalo kar 120.000 vernikov.
Domobranska prisega
Leta 1944, na Hitlerjev rojstni dan, so domobranci pod vodstvom generala Leona Rupnika in z dovoljenjem lastnika, katoliške cerkve, na slovesnosti na Plečnikovem stadionu za Bežigradom prisegli zvestobo okupatorju. Podali so prisego, da se bodo “v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo” borili proti komunizmu in njegovim zaveznikom …
Uvrstitev v prvo zvezno jugoslovansko ligo
Po drugi svetovni vojni je igrišče postalo nogometni stadion in prostor za glasbene ter druge prireditve, dokler zaradi dotrajanosti ni več izpolnjevalo varnostnih zahtev.
Stadion je bil v sezoni 1964/1965 prizorišče tekme med nogometnima kluboma Olimpije in banjaluškim Borcem. Na tej tekmi si je Olimpija pred 15.000 gledalci priigrala uvrstitev v prvo zvezno jugoslovansko ligo.
Gol čez polovico igrišča
Mnogi se še danes spominjajo legendarnega gola, ki ga je novembra 1999 na dodatni tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000 proti Ukrajini s sredine igrišča zadel Milenko Ačimović. Slovenija je zmagala z 2:1, na povratni tekmi (1:1) pa ohranila prednost in se prvič uvrstila na evropsko prvenstvo, ki je leta 2000 potekalo v Belgiji in na Nizozemskem.
Irski pop, trušč žaganja kitar in slovenski rekord
Na Bežigrajskem stadionu so se odvili mnogi koncerti priznanih tujih skupin. Med najbolj obiskanimi je bil koncert The Kelly Family, ameriško-irsko dolgolaso družino, kjer naj bi bilo rekordnih 35.000 obiskovalcev.
Mnogi se spominjajo tudi leta 1999, ko je na stadionu nastopila Metallica. 20.000 navdušencev nad “žaganjem” kitar je takrat spremljalo enega največjih koncertov pri nas.
Leta 2003 pa je odmeval koncert skupine Siddharta, ki je kot edina slovenska skupina do zadnjega kotička napolnila Plečnikov stadion – obiskalo naj bi ga 30.000 ljudi.
Nogomet na stadion prišel šele po drugi svetovni vojni
Mnogi Ljubljančani se Plečnikovega stadiona verjetno spominjajo prav po nogometnih tekmah in uspehih zlate reprezentance, vendar pa je nogomet na stadion prišel šele po drugi svetovni vojni in tam prevladal, četudi arhitektura in infrastruktura stadiona za to nista bili primerni, pojasnjuje dr. Krečič.
Pomanjkljivosti stadiona za namene vrhunskega nogometa so reševali z različnimi in po mnenju strokovnjakov neprimerni posegi, kot je prekritje tribun, sprememba orientacije ipd. NK Olimpija pa si je zamislila še umestitev gostišča v to območje, s čimer so uspeli doseči “prav posebno razvrednotenje”, je v svojem obsežnem spomeniškovarstvenem elaboratu iz leta 1993, ki ga je naročila Občina Bežigrad, zapisal dr. Krečič.
Že v 80. letih se je začelo razpravljati o dilemi, ali temeljito prenoviti Plečnikov stadion ali graditi nov nogometni stadion, a konsenza ni bilo. Po letu 2005, zaradi sprememb pravil Mednarodne nogometne organizacije FIFA, Plečnikov stadion ni več izpolnjeval zahtev za organizacijo mednarodnih tekem. Kljub dotrajanosti pa je bil stadion do leta 2007 kolikor toliko redno vzdrževan in je še naprej služil svojemu dotedanjemu namenu – lokalnim in državnim športnim dogodkom, za športno vzgojo učencev in dijakov, za vrtce ter za rekreacijo.
Ko je leta 2007 prešel v lastništvo podjetja Bežigrajski športni park (BŠP d.o.o), ki je stadion ogradilo in zaklenilo, pa se je začelo propadanje objekta, pravi Karmen Stariha, ki se za ohranitev stadiona zavzema že, odkar je bila ideja o projektu BŠP prvič predstavljena javnosti. Je tudi soustanoviteljica Civilne pobude za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki, ki je nastala leta 2014, ter članica civilne iniciative Fondovih blokov, ki se že leta borijo proti projektu BŠP, ker da naj bi uničil večino Plečnikovega spomenika, njim pa odvzel zelenico z vrtički in poslabšal bivanjske razmere.
Od Plečnikovega do Pečečnikovega stadiona
Pečečnik se je kot investitor v prenovo Plečnikovega stadiona pojavil leta 2007. Konec novembra 2007 pa so Pečečnikovo podjetje Elektronček, Mestna občina Ljubljana (MOL) in Olimpijski komite Slovenije (OKS) ustanovili projektno družbo Bežigrajski športni park (BŠP), ki naj bi uresničila prenovo Plečnikovega stadiona. Večinski, 59-odstotni delež BŠP, ima Pečečnikov Eletronček, MOL ima 28-odstotni delež, OKS pa 13-odstotnega.
BŠP naj bi na tem ozemlju zgradil moderen športno-prireditveni prostor, a do danes še ni uspel pridobiti ustreznih dovoljenj, zato projekt stagnira.
Ves ta čas pa je stadion zaklenjen, nedostopen javnosti in žalostno propada, saj, kot pravi Kosec, lastnik za ta objekt kulturne dediščine ne skrbi, čeprav bi po zakonu o varstvu kulturne dediščine in odloku o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena moral.
S tem ko je stadion zaklenjen in skrit pred mestom, vedno manj ljudi razume to, kar je na drugi strani zidov, kot del svoje lastne dediščine. Vedno manj spominov je na ta prostor, vedno manj občutka je, da je to dejansko del mesta, tako kot Prešernov ali Kongresni trg, pravi.
“Razumeti bi morali, da imamo tam v bistvu zaklenjen in zaprt Prešernov trg,” simbolno vrednost stadiona in sedanje stanje opiše dr. Kosec. “Četudi je zdaj deloma v zasebni lasti, ampak samo deloma – to še ne pomeni, da je to kaj bolj legitimno, temveč da je to nezaslišano stanje stvari.”
Zapleti z gradbenim dovoljenjem in Fondovimi vrtovi
Ministrstvo za okolje in prostor je lani družbi BŠP zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja za projekt na območju Plečnikovega stadiona, na kar so se v BŠP pritožili. Maja letos je sodišče tožbi BŠP ugodilo in odpravilo odločbo, s katero je ministrstvo zavrnilo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, in vrnilo zadevo v ponovno reševanje. Na ministrstvu so nam ta teden povedali, da zadevo še proučujejo.
Karmen Stariha pravi, da je po njenem razumevanju sodišče ob tem dalo tudi jasno vedeti, da je pri varstvu kulturne dediščine prvenstveno treba upoštevati varstveni režim posameznega spomenika. Po mnenju Karmen Stariha in strokovne javnosti pa projekt BŠP pomen grobo kršenje varstvenega režima.
Poleg tega trn v peti BŠP še vedno ostaja tudi nerazrešeno vprašanje lastništva vrtov med stadionom in Koroško ulico, kjer je BŠP načrtoval gradnjo treh poslovnih stavb. Prvostopenjsko sodišče je zelenico z vrtovi januarja prisodilo Fondovim blokom, za kar se ti borijo že leta. Občina in drugi lastniki BŠP so se na sodbo pritožili in sedaj čakajo na odločitev. Če pritožba ne bo uspešna, bo zemljišča treba izločiti iz družbeniške pogodbe, je na novinarski konferenci maja letos ocenil Janković.
Strokovnjaki: s projektom BŠP od stadiona ne bo ostalo nič
Praktično vsa strokovna javnost si je enotna, da projekt BŠP ne sme biti realiziran, saj da bi to pomenilo dokončno uničenje Plečnikovega stadiona, po ocenah strokovnjakov naj bi se namreč po načrtih projekta ohranilo zgolj pet odstotkov stadiona.
Večina objekta bi bila po besedah Kosca namreč porušenega, da bi lahko tam zgradili podzemni objekt z veliko garažo, ki sega štiri do pet nadstropij v globino, tam bi bile tudi nove tribune z novimi strehami, 80 metrov visoka stolpnica, več poslovnih stavb, predvidena je tudi rekonstrukcija zidu, ki bi ga med prenovo porušili.
“Imeti to, da porušiš in zgradiš novo, desetkrat večjo hišo in potem dozidaš oziroma ponovno pozidaš nekaj kvazi plečnikovskih elementov, je cinizem,” je kritičen.
Čeprav v opisih projekta piše, da gre za projekt prenove stadiona, “v katerem bo v celoti ohranjeno mojstrsko delo arhitekta Jožeta Plečnika,” strokovnjaki opozarjajo, da gre za spreten PR, ki močno zavaja javnost, pravi Kosec
Po njegovem mnenju so javnost uspeli prepričati, da je Plečnikov stadion stavba, ki je draga za vzdrževanje, zato potrebuje mnogo dodatnih površin in programov, da jo bodo lahko vzdrževali, a ni tako, opozarja. “To je v bistvu majhen Tivoli, ki potrebuje le košnjo in vzdrževanje tistih nekaj zidanih elementov in nič drugega.”
Čeprav je Plečnikov stadion nepogrešljivi del Plečnikove Ljubljane in bi kot tak lahko bil oz. bi moral biti uvrščen na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine, ga na potrjenem seznamu UNESCO ni. Slovenija ga namreč v dokumentacijo za nominacijo ni vključila.
Po besedah arhitektke Kaje Lipnik Vehovar, ki si v okviru različnih iniciativ prizadeva za rešitev in ohranitev Plečnikovega stadiona, je za uspešno nominacijo treba zadostiti strogim Unescovim merilom (glede ohranjanja avtentičnosti in integritete spomeniškega objekta oz. območja in predstaviti natančno izdelan načrt ohranjanja, vzdrževanja in upravljanja nominirane dediščine), ki pa jih projekt BŠP ne izpolnjuje. “Če bi Plečnikov stadion v trenutnem stanju in z vizijo razvoja, za kakršno si prizadeva družba BŠP, dodali na seznam, bi bile možnosti za uspeh nominacije bistveno slabše. Celotna nominacija bi bila lahko zaradi enega vključenega objekta ogrožena, obsojena na neuspeh,” je dejala.
Vsak petek na stadionu: To so bili ganljivi prizori
Maja letos je stadion prvič po 15 letih ponovno odprl vrata. Aktivisti iz različnih iniciativ, združenih v gibanje LOM – Ljubljana odprto mesto, so namreč izvajali gverilske akcije in vsak petek na široko odprli glavna vrata stadiona vsem obiskovalcem.
Kot je pojasnila Kaja Lipnik Vehovar, so po 15 letih nasilnega preprečevanja dostopa javnosti do kulturnega spomenika državnega pomena s temi akcijami želeli vsem dotedanjim pobudam v obliki javnih pisem dati tudi praktično obliko in pokazati, da meščani potrebujejo in želijo Plečnikov stadion kot velik, zelen, javnosti prosto dostopen odprt park, ne pa novih komercialnih površin z najrazličnejšimi vsebinami v obliki megalomanskega posega v prostor.
Vrata so za javnost prvič odprli 20. maja, česar se Kaja Lipnik Vehovar dobro spominja:
“To so bili zame precej ganljivi trenutki. Svetloba poznega popoldanskega sonca je skozi odprta osrednja vrata stadiona prodirala v sicer senčni prostor pokrite kolonade ob Dunajski cesti in toplo vabila mimoidoče. Množica ljudi, ki se je zbrala pred glavnimi vrati, se je začela zlivati na stadion in stadion je zaživel kot velik park, ki vsakomur nudi možnost sprostitve in rekreacije …”
“Zame je bilo petkovo odprtje stadiona za zdaj najlepši in edini pravi poklon arhitektovi veličini v Plečnikovem letu 2022. Vrhunec jubilejnega leta bi bil, če bi Plečnikov stadion permanentno odprl svoja vrata in tako postal dostopen javnosti, in takojšen začetek strokovne obnove spomenika v izvirni obliki. Ministrstvo za kulturo mora nemudoma ukrepati,” je povedala Lipnik Vehovar.
Tudi eden od udeležencev petkovih akcij nam je povedal, da je občutek, ko vstopiš v prostor, neverjeten: “Ta arhitekturno lep stadion, v katerem je toliko zgodovine in ki je hkrati zelena oaza sredi mesta, kjer ne slišiš prometa, čeprav je le streljaj stran, kjer se čas ustavi … res je neverjetno. To bi moral biti park, namenjen meščanom.”
Junija je na stadionu potekal tudi poseben dogodek Proste vaje ob stoletnici takrat največjega telovadnega dogodka v regiji, prvega jugoslovanskega vsesokolskega zleta, t. i. olimpijade jugoslovanskega sokolstva. Dogodek je nastal v organizaciji umetniško-raziskovalnega kolektiva Nonument Group.
Zadnjo akcijo, 8. julija, je prekinila intervencija – varnostniki in policija so namreč popisali približno 20 obiskovalcev in jih pregnali s stadiona, ki je nato dobil tudi novo ključavnico in tako ponovno zaprl svoja vrata za javnost.
Poblagovljenje in problem slovenskih institucij
Kot nam je pojasnil Kosec, je kulturna dediščina na udaru tudi v tujini, saj vlaganje v nepremičnine še vedno velja za najbolj zanesljivo in izrazito donosno panogo. A največja razlika med državami je v tem, kako močne so njihove institucije, ki se različnim investitorjem zoperstavljajo in branijo javni interes.
Naša posebnost tako ni Pečečnik, poudarja Kosec, temveč institucije, ki nezadostno skrbijo za skupno dediščino. Tudi raziskovalci v tujini, s katerimi se je v času doktorskega študija v Londonu pogovarjal, so mu povedali, da na tako ekstremno in absurdno zgodbo, ko bi s spomenikom tako velikega javnega pomena na takšen način ravnali, da je zaprt in propada, še niso naleteli.
Ena od težav je ta, da javnega interesa nihče ne jemlje resno, opozarja Kosec. “Pri nas se javna razgrnitev zgodi prav takrat, ko na občini s strani zasebnega investitorja vsi že vedo, kaj bi radi, v resnici pa vprašajo javnost šele čisto na koncu. In če se javnost slučajno ne strinja, je to razumljeno kot zaviranje razvoja. /…/ Potem se jasno zgodi upor, ljudje postanejo zelo nestrpni, ker se mesto ureja mimo njih.”
Po mnenju Kosca bi bilo v naslednji fazi najbolj pomembno, da se stadion odpre in se takoj prepusti javnosti v uporabo, ne glede na to, kdo je lastnik. Objekt je namreč dediščina državnega pomena in v zakonu je predpisana ne le dolžnost lastnika, da varuje svojo lastnino in dediščino, temveč tudi, da omogoči dostop do svojega objekta, je pojasnil.
Ker pa se ta scenarij ne uresničuje, je edina realna rešitev po njegovem mnenju ta, da bi stadion tudi lastniško prešel nazaj v javno last v celoti in da bi se takoj odprl za javnost.
Tudi Civilna pobuda za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki se že od ustanovitve zavzema za to, bi stadion odkupila država.
Elektronček ministrstvu že poslal ponudbo za prodajo
Kot so nam pojasnili na ministrstvu za kulturo, je Pečečnik na ministrstvo za kulturo poslal ponudbo za prodajo že 23. aprila letos, torej tik pred iztekom mandata ministra Vaska Simonitija. Dejali so tudi, da ponudba bistveno presega uradne cenitve.
Letos je namreč ministrstvo naročilo cenitev vrednosti nepremičnine stadiona Bežigrad. Februarja letos jo je izvedlo podjetje NAI Significa, ki je ocenilo tržno vrednost na 7,23 milijona evrov. Podjetje BŠP pa je naročilo pripravo drugega cenitvenega poročila, ki ga zanj izdelal dr. Bojan Grum in ki določa tržno vrednost 10,35 milijona evrov.
Kot so še dodali na ministrstvu, ki ga zdaj vodi Asta Vrečko, se v zvezi s ponudbo za prodajo s Pečečnikom še niso pogovarjali.
V Pečečnikovem podjetju Elektronček pa so nam dejali, da pričakujejo nadaljevanje pogovorov z novo ministrico. Na vprašanje, po kakšni ceni so ministrstvu ponudili odkup, nam niso odgovorili, pogovore bodo komentirali, ko bodo zaključeni, so zapisali.
Lani je sicer Zoran Janković mestnim svetnikom dejal, da bi bil Joc Pečečnik pripravljen odstopiti od projekta, in sicer za 15 milijonov evrov, kolikor naj bi dal zanj.
A mnogi strokovnjaki menijo, da Pečečnik ni upravičen do povrnitve celotnega tega zneska. “Gre za špekulacijo, ki se ni izšla. Zakaj bi mu torej država morala povrniti stroške projekta, ki je predvidel uničenje objekta dediščine, za katerega bi moral on po vseh takrat veljavnih pravilih skrbeti,” se sprašuje Kosec.
Vsak naj se sam odloči, kako bo stadion uporabljal
Strokovnjaki so torej jasni, stadion bi moral postati javna last in odprt za vse. Potrebujemo le nekaj osnovnih pravil, onkraj tega pa se vsak odloči, kako bo ta prostor uporabljal, podobno kot v Parku Tivoli, pravi Kosec.
Nika van Berkel, Ljubljančanka, ki se je po študiju leta 2015 preselila na Nizozemsko, je v magistrskem delu pripravila svojo idejo o prenovi Plečnikovega stadiona kot zelenega mestnega parka s kulturno rekreativnim programom ter pokazala, da Plečnikov stadion ponuja priložnost za zelen prostor, kakršnega v tem predelu mesta še ni.
Letos pa je skupaj s Civilno pobudo za ohranitev stadiona v izvirni oblikovala vizualno podobo Plečnikovega stadiona, obnovljenega v izvirni obliki. Predlog CIvilne pobude, ki je bil usklajen s strokovno javnostjo, je stadion, ki bi lahko deloval kot športno-mestni park oziroma zelena parkovna površina za različne dejavnosti, kot so individualne in vodene vadbe.
Okrog zelenice bi lahko bila tekaška steza, glorieta oziroma portal pa bi služila kot informacijska točka o programu, z manjšo knjigarno in prodajalno s spominki, glavno blagajno ter razstavo o zgodovini stadiona. Stadion bi lahko vključeval tudi kavarno, razgledne točke, v njem pa bi bili tudi prostori za upravo parka ter prostori za razstavo o Plečnikovem delu. Po neuradnih ocenah Civilne iniciative je popolna restavratorska obnova stadiona po tej ideji ocenjena na med tri do pet milijionov evrov.
V Civilni pobudi sicer menijo, da bi se stadion moral uporabljati za športno rekreacijo, sprehajanje in športne dneve, nikakor pa ne za nogomet, ki mu stadion izvirno ni bil namenjen.
Ključno pa je, da objekta ne ogradimo in prenovimo v bleščeč, praktično nov izdelek, temveč da ga ljudje uporabljajo, kot da je njihov, poudarja Kosec. Če hočemo, da etos tega objekta preživi, mora biti stadion na voljo javnosti, je poudaril.
Kot je še dodal, Plečnikov stadion ni edini tragični primer kulturne dediščine, je pa najbolj viden in zato je ključno, da tukaj zmaga javni interes. “Če ne bo, potem je v tej državi vse možno.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje