"Mi nismo šolska policija"

Simon Slokan (foto: Denis Sadiković/N1)

Dr. Simon Slokan je glavni šolski inšpektor, v četrtek ga je vlada potrdila za nov petletni mandat. Prvič je bil imenovan leta 2019, potem ko je vlada zaradi številnih očitkov o slabem delu inšpektorata razrešila njegovega predhodnika Tomaža Rožmana. Ministrstvo, ki ga je takrat vodil Jernej Pikalo, ni uslišalo pozivov šolnikov, da inšpektorat potrebuje prekaljenega strokovnjaka s področja šolstva. Slokan je namreč do takrat kariero gradil v policiji. Na vprašanje, ali je inšpektorat na čelu bolj potreboval policista kot šolnika, Slokan za N1 odgovarja, da šolstvo ne potrebuje ne policista ne represije. Z njim smo se pogovarjali tudi o nasilju v šoli, o otrocih, ki ne hodijo v šolo, o pritožbah, ki jih dobivajo, o tem, kaj so pristojnosti inšpekcije in zakaj je pogosto vtis, da je pri svojem delu neučinkovita.

Pred dnevi je učenec na Osnovni šoli Velika Dolina v občini Brežice v razredu napadel osmošolca in ga hudo poškodoval. Napadeni je bil zaradi poškodb in šoka odpeljan v bolnišnico. Ravnateljica je po dogodku dejala, da ne more več zagotoviti varnosti za učence in druge, občina je zato angažirala varnostno službo, ki naj bi do konca šolskega leta varovala šolo, v okolici šole patruljirajo policisti. Ste bili o tem dogodku uradno obveščeni? Ali ste sprožili kakšne postopke?

Lahko potrdimo, da smo v stiku z ravnateljico, predvsem z vidika zagotavljanja varnosti v prihodnje. To je tudi primarna dejavnost šolskega inšpektorata, ki mora ves čas zagotavljati zakonitost delovanja. Nas neposredno ne zanima sam dogodek; dogodek je posledica aktivnosti, ki jih mora šola na dnevni ravni izvajati v okviru vzgojnega delovanja. Zdaj nas torej zanima, kaj bo šola naredila, da bo lahko zagotovila varno okolje.

V tem primeru ne vodimo inšpekcijskega postopka. Vodimo opolnomočenje ravnateljice, da bo lahko zagotovila nemoten proces izobraževanja. V našem interesu je, da vsi otroci, ki so v šolskem prostoru – in želimo si, da so tam vsi – sobivajo v varnem in spodbudnem učnem okolju.

Kaj lahko šola za to sobivanje naredi? Kaj pričakujete od ravnateljice?

Veseli nas, da je lokalna skupnost kot ustanovitelj takoj stopila v kontakt s šolo. Marsikdaj pozabljamo, da so ustanoviteljice osnovnih šol lokalne skupnosti, ki morajo pomagati šolam, tudi pri zagotavljanju splošne varnosti.

Na inšpektoratu smo pristopili tako, da pomagamo ugotoviti, kaj je v okviru internih aktov in šolskih pravil možno spremeniti. Dejstvo je, da so pravila šolskega reda v domeni šole, oni si lahko prilagodijo, kdo bo vstopal v šolske prostore, na kakšen način, kako se bodo posamezne zadeve izvajale …

Osnovnošolska obveznost je osnovna pravica, ki pripada vsakomur. Ne moremo reči, da ker mi vi niste všeč, ne boste hodili v šolo. Lahko pa prilagodimo izvajanje pouka, da bo zagotovljena varnost za vse. In tukaj ima šola še kar nekaj priložnosti.

Po prvih odzivih je šola s svojim strokovnim timom zelo angažirana, ima veliko posluha za te zadeve in tudi veliko sodelujemo. Vem, da so tudi z ministrstvom v kontaktu. In verjamem, da bo šola, tudi s pomočjo lokalne skupnosti in policije, dala signal, da je šolsko okolje še vedno varno.

Je pa izraz “absolutna varnost” včasih zlorabljen. Dejstvo je, da se nam v vsakem trenutku lahko nekaj zgodi. A mi moramo imeti vedno pripravljeni dve zgodbi: na eni strani zagotoviti vse mehanizme, da ne bo prišlo do takšnega dogodka, če pa že pride, vedeti, kako bomo ukrepali.

Rekli ste, da pravica do šolanja pripada vsakomur in da je treba zagotoviti neko ustrezno sobivanje v šoli. Ampak mediji so poročali, da je zoper tega otroka, za katerega se je zelo hitro izvedelo, da je Rom, že pred dogodkom odredil ukrep šolanja na domu. Če vemo, da smo do romske populacije pogosto izključevalni in da je njihov odnos do šolanja tudi zato pogosto zadržan ali odklonilen, je verjetno tak ukrep nekoliko problematičen, ne?

Šolanje na domu ali izključitev, kot jo mediji imenujete, je možen ukrep, vendar kratkotrajen, za zagotovitev nadaljnjih ukrepov za varnost. Izhajati moramo iz tega, da je najboljša dobrobit otroka še vedno v šolskem okolju, in šola mora pripraviti mehanizme, tudi na podlagi naših priporočil.

Šola lahko tukaj reče, da boste vi prišli ob enih popoldne k pouku, ne zjutraj ob 8h. To pa je avtonomija šole in to možnost šola ima.

Čeprav v tem primeru ne govorimo več o sobivanju.

Sobivanje v tem smislu, da ni tako široko, da ni ogroženosti. Še vedno je sobivanje, saj ne gre za to, da vas bomo izključili in boste samostojni, ampak gre za prilagoditev, da pouk poteka v manjših skupinah in tako dalje.

Simon Slokan (foto: Denis Sadiković/N1)

Slokan je doktor pravnih znanosti. Ima dolgoletne izkušnje preprečevanja medvrstniškega nasilja ter nasilja v šolskem prostoru in na športnih prireditvah ter s področja vodenja, je vlada zapisala v sporočilu za javnost, potem ko ga je v četrtek ponovno imenovala za glavnega inšpektorja na inšpektoratu za šolstvo in šport. Pred njim je nov petletni mandat, ki ga bo nastopil 18. avgusta.

Pravite, da ne vodite evidence po narodnosti in da ne želite komunicirati na način, da je nekdo Rom ali katere druge narodnosti. Ampak to je ravno tisto, kar je zmotilo v tej komunikaciji. Občina je že v prvi objavi na družbenih omrežjih zapisala, da gre za otroka romskega porekla in ob tem povzela ravnateljičine besede, da ne more več zagotoviti varnosti. Se vam je zdela ta komunikacija ustrezna?

Težko bi špekuliral ali pa komentiral izjave kogarkoli drugega, saj jih niti ne poznam, niti nisem neposredno spremljal zadeve. Lahko govorim v imenu inšpektorata za šolstvo. Za nas so šoloobvezni otroci vsi, ne glede na narodnost. Kaj pa lahko prinese takšna komunikacija, pa je v domeni v končni fazi tudi medijev, kako to zadevo peljejo naprej. Kakšne so posledice tega, lahko vidimo tudi v družbi na splošno.

Nasilni dogodek je zgolj posledica

Kako pogosto dobivate prijave v zvezi z medvrstniškim nasiljem? Kako velik problem je nasilje v naših šolah?

Napačno je razumevanje, da je preiskava nasilja, ki se zgodi v šoli, v pristojnosti šolskega inšpektorata. V prvi fazi je šola tista, ki mora imeti pripravljene ukrepe, o katerih smo prej govorili.

V drugem koraku, ko pride do takih dogodkov, pa je zadeva v pristojnosti policije. Naša temeljna vloga je vzgojno delovanje. To pomeni, kako šola vzgaja učence, dijake, v končni fazi tudi otroke v vrtcu. Vzgaja, kaj so vrednostni sistemi, kaj je pravilno … Nasilni dogodek je zgolj posledica. Šolska inšpekcija skozi nadzor preverja, kaj so bili preventivni ukrepi in kaj so ukrepi po dogodku.

Letno dobimo približno 40 do 50 pobud, ki pa se ne nanašajo nujno na nasilni dogodek. Velikokrat gre za pobude v smislu: pri nas ne razumemo vzgojnega delovanja, šola ni ustrezno ukrepala.

Če pogledamo statistično, glede na to, koliko imamo šol, lahko rečemo, da pri nas nasilja ni. Ampak to je sprenevedanje.

Sam trdim, da dogodkov, predvsem konfliktov, ni bistveno več, kot jih je bilo v preteklosti. Imajo pa zdaj konflikti bistveno večje posledice, hujše poškodbe. In vanje je vpletenih več ljudi, so bolj polarizirani, ne nazadnje pa so tudi medijsko bolj izpostavljeni.

To je zgodba, ki me kot državljana skrbi. Tudi v družbi se zdi, da imamo manj nasilnih dogodkov, a so tisti ekstremno nasilni.

Tudi v odnosih nimamo nobene tolerance in ta vzorec velikokrat prenašamo tudi že na otroke. In jim pogosto ne znamo normalno povedati, da nekaj ni sprejemljivo, ampak začnemo vpiti nanje.

Vse to prehaja v šolo. Če na šolskih vratih piše Šola, to še ne pomeni, da bo tam vse drugače.

To je za nas pomembno tudi z vidika nadzorov, ki jih izvajamo. Imam občutek, da smo na področju vzgojnega delovanja v šolah v zadnjih letih nekoliko šli iz okvirov, kot so bili strokovno zastavljeni.

V obdobju zadnjih dveh let dela šolski inšpektorat bistveno več rednih nadzorov, predvsem v okviru vzgojnega delovanja šol. Šolo strokovno imenujemo vzgojno-izobraževalni zavod, če pa vprašamo, kako šolo razumete, jo razumete kot izobraževalno institucijo. A oba cilja šol, vzgojni in izobraževalni, sta enakovredna. In če smo se prej kot družba veliko ukvarjali z izobraževalnim delom, se moramo zdaj veliko ukvarjati tudi z vzgojnim.

Takšnih nasilnih dogodkov ne bomo preprečili s tem, da bomo zaprli šolska vrata ali prednje postavili štiri varnostnike, ampak tako, da bomo otroke in strokovne delavce opolnomočili, kaj so pravilna ravnanja, kaj so tolerančni pragi. To je naš namen in to mora biti tudi namen družbe.

Bi lahko vaše besede strnila v poenostavljen povzetek, da torej šola ne zna več dobro postavljati mej?

Ne bi šel tako ozko. Velikokrat slišimo očitek, da so otroci 8 ur v šoli, zato naj jih samo šola vzgaja. Šola reče: otroci so produkt staršev, naj starši vzgajajo. Vsi pa pozabimo na tretji, bistveni element – to je družba.

In dokler ne bomo razumeli, da gre za koncept sobivanja vseh elementov in da je danes prek pametnih naprav in spleta družba tako v šolskem kot družinskem prostoru … Prepričan sem, da bomo morali kot družba doreči, kateri so sprejemljivi vrednosti sistemi v slovenskem prostoru. Potem bomo bistveno lažje postavljali meje.

Uporaba telefonov v šolah — Foto: PROFIMEDIA

Zdaj so za nekoga vrednostni sistemi takšni, za nekoga drugačni, za tretjega pa spet drugačni in vsak je po svoje postavljal meje. Otrok, star 10 let, ki lahko pride v relativno kratkem času iz ene situacije v drugo, se znajde v konfliktu.

Prepričan sem, da ko starši pridejo v šolo in rečejo: “Ne strinjamo se z vašim načinom dela”, so ta napačni signal dali ne učiteljici, ampak otroku. Jutri ji bo otrok rekel, ti nisi v redu.

Mi imamo danes tragičen dogodek in ga moramo obsoditi, a ukvarjamo se samo s tem dogodkom, ne pogovarjamo pa se o vzrokih, o tem, kaj vse bi morali predhodno narediti. Ukvarjamo se s tem, da je to bilo v šolskem prostoru. Kaj, če bi se zgodilo popoldne na igrišču? Ali bi bila to enaka zgodba?

O pravilih igre se moramo pogovarjati že 31. avgusta

Ko se takšen dogodek zgodi v šoli, imajo šole protokol, kako naj bi ukrepale. Ali se znajo vodstva šol odzvati na nasilne dogodke? Starši se včasih pritožujejo, da se stvari skušajo reševati preveč za zaprtimi vrati, da jih ne vključujejo v obravnavo teh dogodkov in v to skupno vzpostavljanje vrednostnih sistemov.

Ministrstvo za izobraževanje, šolski inšpektorat pa tudi zavod za šolstvo, kjer je nastal protokol obravnave medvrstniškega nasilja, dajejo opomnik, kaj mora šola ob takšnih dogodkih narediti. Šolam vedno rečem, da če se bodo držale opomnika, torej protokola, ne bodo naredile nič narobe.

Seveda si pa želimo, da to zgodbo vedno razumemo širše. Da se začnemo 31. avgusta pogovarjati, kakšna so pravila igre, ne pa šele takrat, ko imamo posledico. To je napačno.

Lahko rečem, da imamo šole, ki to zelo dobro razumejo, so pa tudi šole, ki takrat, ko je vse v redu, delujejo dobro, a imajo težave v nekem drugem koraku.

Nisi v redu, ker nisi Elza, jaz, ki sem Ana, sem pa super … Udarec pa vidimo vsi

Ko se vi v takšnih primerih vključite, kaj najpogosteje ugotavljate, da šola ni izvedla, pa bi morala, še preden je prišlo do nasilnega dejanja ali pa potem? Kje so glavne težave?

Mi ocenjujemo, da teh težav ni tako veliko, kot izpade v javnosti. Prepoznavanje znakov je splošna družbena težava in tudi v šolskem prostoru je tako. Dejstvo je, da smo postali indiferentni do situacij, ki so nesprejemljive.

Zavedati se moramo, da imamo težave že na vzgojnem področju v vrtcu, ko en otrok drugemu reče, ti pa danes nisi v redu, ker nisi Elza, jaz, ki sem Ana, sem pa super. Otrokoma je treba povedati, da sta obe super. Vrednostni sistem je tisti, ki je lahko napačno zastavljen. Takrat nam je to lahko smešno, a damo jim napačen vzorec – jaz sem dober, vi pa niste.

Ko pogledamo normativni okvir delovanja šole, je v veliki večini primerov vse v redu: ko bomo nekaj zaznali, bomo naredili to in to. Težava pa je, da tega ne zaznamo in potem imamo hudo posledico.

Dejstvo je, da ker v družbi še nimamo postavljenega enotnega vrednostnega sistema, prihaja do razhajanj v konceptih. Ker je to sprejemljivo, se otroci pogovarjajo: “Saj ti nisi normalen, ti si vedno bedak.” To včasih dopuščamo tudi v razredu, do trenutka, ko pride do udarca, ker udarec vidimo vsi. Pozabljamo pa, da je psihično nasilje bistveno bolj pogosto in ga tudi bistveno slabše zaznavamo. Ta razkorak je tudi v šolah še vedno zelo prisoten.

Naš namen ni kaznovati. … Če bomo enega spremenili, je to več, kot če dvignemo roke

Rekli ste, da to ugotavljate tudi v okviru rednih nadzorov, ki jih zdaj izvajate. Ampak kako? Ker ravno pravite, kako je to težko. Normativno so stvari urejene, potem pa se v praksi zaplete. Kako konkretno izvajate te nadzore?

Če bi primerjali s preteklimi leti, imamo zdaj formalno manj nadzorov. Več pa je rednih nadzorov na posameznem področju. Koncept dela šolske inšpekcije v zadnjih letih je prišel do tega, da želimo z rednimi nadzori sistem ovrednotiti.

Na polju vzgojnega delovanja najprej pogledamo normativni okvir, ki ga je šola dolžna imeti, potem pa gremo z vidika posledic. Če imamo pretep, se vprašamo, ali smo zaznavali, da je imel otrok mogoče že prej vedenjske težave. Takrat se pogosto zgodi točno to. “Ja, saj mi ga že od drugega razreda zaznavamo, da je neprimeren.” In kaj smo naredili? Če je zdaj v osmem razredu, kaj smo naredili v šestih letih? Takrat se velikokrat pokaže ta razkorak, o katerem sem prej govoril.

Konec lanskega leta smo na področju vzgojnega delovanja izvedli redne nadzore v 30 šolah, v letošnjem v 14. Načrtujemo jih še več, ker nam je to pomembno.

V okviru inšpekcijskega dela ni namen kogarkoli kaznovati. Mi si želimo, da je, ko naš inšpektor odide, šola z ravnateljem na čelu toliko opolnomočena, da ve, kako bo morala ravnati tudi v drugih primerih.

To, da bi hodila inšpekcija kot policija po šoli in vsak posamezni primer reševala … mojih inšpektorjev je samo enajst za vso Slovenijo. Kako bi bilo to mogoče v vseh 1000 zavodih, ki jih nadziramo?

To tudi ni namen. Za to imamo organe znotraj šole in ravnatelj kot pedagoški in upravni vodja je prvi, ki mora biti opolnomočen, da to izvaja v vsakem trenutku, saj je to temeljna naloga vzgoje in izobraževanja.

Tudi mi nimamo vsega znanja, včasih jih napotimo na druge institucije in na izobraževanja. Velikokrat je odgovor: “Saj si mi želimo delati tudi s starši, pa tisti, ki bi to potrebovali, ne pridejo.” Razumem, ampak obupati in ne delati nič bi bilo z mojega vidika še manj sprejemljivo. Poskušajte optimistično biti realist. Če bomo enega spremenili, je to več, kot če dvignemo roke. To je tek na dolge proge, ampak prepričan sem, da ima pozitivni doprinos.

Zakon velja 20 let in 20 let se ni ustrezno izvajal

Inšpekcija se je torej za razliko od preteklih let usmerila primarno v redne nadzore. Zakon določa, da mora biti v vrtcih in šolah redni nadzor praviloma opravljen vsako peto leto, kar v preteklih letih ni bilo uresničeno. To ste zapisali tudi v letnem poročilu za leto 2022, kot razlog pa navedli pomanjkanje inšpektorjev, ki bi lahko vodili redne nadzore in se ustrezno odzivali na prejete prijave. Kako boste torej z enako kadrovsko zasedbo zagotovili več rednih nadzorov in hkrati pravočasno odzivanje na prijave? Tudi število pobud namreč narašča.

Mi že od 2019 delamo spremembe pri delovanju šolske inšpekcije in zdaj se približujemo konceptu inšpektoratov, ki delujejo v Evropi. Določili smo, kaj so prednostna področja, ki so nujna in na katere se moramo odzivati, in kaj so področja, za katera mora biti v prvi vrsti odgovorna šola, mi smo pa lahko nekakšen supervizor. Želimo si izvajati nadzore za dopolnitev kakovosti, ne pa biti, kot nas marsikdo še vedno razume, policija znotraj šolskega prostora.

Prvi šolski dan — Fotografija je simbolična. (Foto: Žiga Živulovič jr./Bobo)

Na podlagi prioritet dela smo si določili področja, ki jih bomo vedno morali takoj pregledati. Eno od njih sta tudi vzgojno delovanje in nasilje.

So pa področja, in recimo področje ocenjevanja je eno takih, ki so lahko v domeni vodstev šol. Ko se nekdo v skladu z zakonom pritoži na zaključno oceno, je šola tista, ki mora imenovati komisijo, ne inšpekcija. Dajmo torej tukaj šoli večjo avtonomijo.

Zakon o inšpekcijskem nadzoru govori o tem, da izvajamo nadzore, ko gre za kršitev zakonodaje, pri tem pa moramo zasledovati javni interes. Če dobimo zelo splošno pobudo: “V naši šoli je vse narobe”, pa gre za percepcijo. Lahko pa si damo to šolo na seznam za redni nadzor.

Zadeve smo začeli rangirati zelo sistematično, zato smo lahko prišli do tega, da delamo tudi več rednih nadzorov. Letos in tudi preteklo leto smo imeli že bistveno več rednih nadzorov, kot jih je bilo pred tem. Zakon o šolski inšpekciji govori o rednem nadzoru, kot ste rekli, praviloma vsakih pet let. Grozno je, da zakon velja zdaj že skoraj 20 let in 20 let se to ni izvajalo.

Prepričan sem, da bomo potrebovali še vsaj pet let, da bomo kot družba razumeli, kaj je vloga inšpekcije. Takrat, sem prepričan, bomo tudi s temi resursi lahko vsakih sedem let prišli na vsako šolo.

Danes, ko inšpektorat obeležuje 30 let, obstajajo šole, na katerih še nikoli nismo bili. Pobude in izredni nadzori so bili na nekaterih šolah tako pogosto, da druge, od koder ni bilo pobud, niso prišle na vrsto.

Redne nadzore izvajamo tudi glede pravilnika o ocenjevanju, za katerega vsi opozarjajo, da je zastarel. Ta pravilnik še vedno velja, kar pomeni, da ga morajo šole upoštevati. V nekaterih šolah so se zelo razmahnili novi pristopi pri ocenjevanju. Tudi mi ugotavljamo, da šole, ki delajo po teh novih pristopih, lahko delajo zelo napačno s pravilnikom. Kaj je ustrezno in kaj ni, moramo presojati v vsakem primeru posebej.

Tukaj si moramo odgovoriti na tri vprašanja: Ali delamo narobe zato, ker vodja oz. ravnatelj tega ne ve? Ali delamo narobe zato, ker strokovni delavci tega ne vejo in jih je treba naučiti? Če pa delamo narobe zato, ker je razkorak med zakonitostjo in strokovnostjo, potem pa spremenimo zakonodajo in se približajmo stroki.

Kaj pa ugotavljate, kateri od teh treh razlogov je najpogostejši?

Ugotavljamo, da je v tem trenutku vsakega nekaj. Najbolj pa se izkazuje, da je tukaj zakonodaja nekoliko zastarela. Je pa res, da se zdaj zakonodaja na tem področju spreminja tako, da bo ta razkorak bistveno manjši. Tudi pravilnik o ocenjevanju se spreminja, en del že zdaj, en del naj bi se do konca leta. Tudi mi smo velik pobudnik te spremembe.

Skoraj tisoč pobud letno, največkrat jih podajo starši … “Nočemo biti odvetnik staršev in tudi ne odvetnik šole”

Iz poročila o delu inšpektorata za 2022, ki je zadnje, ki je objavljeno, izhaja, da je torej vsako leto več prijav in pobud. Leta 2008 jih je bilo 401, leta 2022 pa že 968, kar je več kot še enkrat več. Največkrat jih podajo starši in skrbniki. Na kaj to kaže?

V koronskih letih smo res zaznavali veliko povečanje pobud. Če gledam obdobje zadnjih šest let, odkar sem na inšpektoratu, je pobud v povprečju okrog 800 letno. Glede na to, da nadziramo od vrtcev do srednjih šol, približno 1.100 zavodov z vsemi otroki, zaposlenimi in številnimi procesi, je to tako majhna številka, da je zanemarljiva.

A to, kar pride k nam, so tista največja odstopanja. Ali je zadnji klic na pomoč, ker na primer nekje nečesa nisem dobil, a mislim, da bi moral, ali pa je iz nekega drugega razloga, ker se z vami ne morem pogovarjati in bom šel nekam, kjer bom dokazal, da vi delate narobe.

Tisto, kar želimo sporočiti tudi svojim zavezancem, je, da mi nadziramo delo šole z ravnateljem na čelu. Seveda nas zanima delo učiteljice ali pa strokovne delavke, ampak predvsem nas zanima, kaj je v odnosu do njenega dela počel ravnatelj.

Nočemo biti odvetnik staršev in tudi ne odvetnik šole. Mi smo vedno med tnalom med nakovalom. Starši nam vedno očitajo, da “pokrivamo” šole in so nezadovoljni z našim ukrepanjem, šole pa trdijo, da smo odvetniki staršev. Nismo ne eno ne drugo. Želimo ovrednotiti, ali je delo šole in tudi staršev zakonito, ali torej vsi izpolnjujejo zakonske obveznosti.

Ko dobimo pobudo, to še ne pomeni avtomatsko nadzora. Na približno tisoč pobud smo delali v tem obdobju med 300 pa 400 izrednih nadzorov letno.

Kar pa je z mojega vidika zaskrbljujoče, je to, da v primerih, ko delamo inšpekcijski nadzor tudi na podlagi pobude, so v velikem deležu, tukaj se pogovarjamo 80 in več odstotkov, ugotovljene nepravilnosti.

Pobude so torej utemeljene. Na kaj pa se nanašajo?

Da. Veliko pobud je notranjih, najpogosteje se nanašajo na organizacijo dela. Med temi je tudi kar nekaj anonimnih. Ob zaključku šolskega leta je na prvem mestu ocenjevanje. V obdobju zadnjih dveh let pa je bilo veliko pobud v zvezi z vzgojnim delovanjem – oblike nasilja, nereagiranje na vedenjska odstopanja …

Dajo pobudo in pričakujejo, da se bo nekaj takoj zgodilo

Ves čas poudarjate, da želite delovati v smislu opolnomočenja, bolj kot v smislu represije, kar se mogoče v javnosti pričakuje. A pogosto je vtis, da inšpekcijske službe, ne le na področju šolstva, niso dovolj učinkovite. Omenili ste kadrovske težave, omenili ste tudi zakonodajo, ki je recimo konkretno v primeru pravilnika o ocenjevanju zastarela. So to glavne težave? Ali pa od inšpekcije pričakujemo preveč, glede na pristojnosti, ki jih ima?

Dejstvo je, da vsi inšpektorati v zadnjih letih opozarjamo, da so inšpekcije kadrovsko podhranjene ali pa bodo to postale v kratkem.

Mnogi pričakujejo, da ko dajo pobudo, se bo takoj nekaj zgodilo. A zakon o inšpekcijskem nadzoru določa, da pobudnik poda samo informacijo, inšpektorat pa se odloči, ali bo po uradni dolžnosti začel nadzor.

Glede na število pobud moramo zadeve rangirati, povedati, kaj ima prednost.

Če smo ugotovili, da je učiteljica nepravilno ocenjevala, z vidika javnega interesa ni napačna ocena le pri tistem, ki je dobil nezadostno oceno, ampak tudi pri tistem, ki je dobil pet. Mi ta test razveljavimo in ji rečemo, naj ponovno oceni. In ona lahko jutri ponovno naredi narobe. Naš interes je torej bistveno širši. Želimo si jo opolnomočiti v tem, kako mora delati, saj bo še 30 let učila.

Jaz trdim, da smo zagotovo v 90 odstotkih primerov učinkoviti. Tisto, kar nam je pomembno, je, da imamo informacijo od zavezancev. Naše šole so tiste, ki nam dajejo vrednostno oceno, ali smo učinkoviti ali ne.

učiteljica v razredu — Foto: Borut Živulović/BOBO

Nekje ste rekli, da do leta 2034 ne bomo potrebovali inšpekcije …

Da si želim, da ne bi imeli več inšpekcijskega organa v takšni obliki. Trdim, da bomo potrebovali neki drugi organ, ki bo opolnomočil, evalviral, omogočal samoregulacijo oziroma bo namenjen kakovosti in razvoju.

To se lahko zgodi takrat, ko si bo družba in vsi, ki vstopamo v šolski prostor, nastavljali ogledalo in se izboljševali. Napačno je prepričanje, da danes nekaj moram narediti zaradi inšpekcije ali zaradi policije oziroma drugih nadzornih organov. Razumeti moramo, da so temelj pravne države zakoni in da moramo delovati v skladu z njimi.

Deklici, ki se nista vrnili v šolo

Ne moreva mimo primera, o katerem smo poročali marca lani. Gre za primer dveh deklic, učenk razredne stopnje, ki sta v času epidemije ostali doma, nato pa se tudi po koncu epidemije nista več vrnili v šolo. Preverjanja znanja, ki bi ga morali opraviti, če bi se izobraževali na domu, nista opravili. Ravnateljica se je obračala na vse pristojne službe. Po njenih besedah je sodišče takrat odločilo, da bi se učenki morali v šolo vrniti novembra, ampak se tudi marca, ko smo preverjali, še vedno nista vrnili.

To je bil primer, ki je sprožil vprašanja o učinkovitosti konkretno vaše inšpekcije. Kaj se je dogajalo s tem primerom? Vi ste takrat vodili dva postopka in oba zaključili, ne da bi uvedli kakšne ukrepe. Ali inšpekcija res ne more bolj odločno reagirati v primeru tako eklatantnih kršitev?

Mogoče je tu napačna predstava, kaj je vloga inšpekcije. Prekrškovni postopek, ki ga šole sprožijo pri nas, pomeni za nas tehnično izvedbo. Še vedno pa je šola tista, ki mora delati s starši, z otroki, s centrom za socialno delo, s sodiščem.

Mi nismo več vodili prekrškovnega postopka v tem primeru zato, ker je tekel kazenski postopek in nekdo ne more biti kaznovan za isto zadevo za prekršek in za kaznivo dejanje. Do zaključka kazenskega postopka mora prekrškovni postopek mirovati. Je pa naš zaposleni nastopal kot priča v omenjenem kazenskem postopku.

Pričakovati, da bo šel inšpektor domov in otroka pripeljal v šolo – teh pooblastil mi nimamo. Nima jih niti šola, da se razumemo. CSD je tisti, ki ima možnost vstopati v družine. Sodišče ima možnost odrejati neke dodatne ukrepe, tudi za izvršitelja. Seveda se tukaj postavi vprašanje, ali je izvršba za otroka najboljša možnost.

Mi smo torej prekrškovni organ za prekršek neobiskovanja pouka, za kar lahko izrečemo 500 evrov globe. Ali bo otrok v šoli in na kakšen način bo v šolo šel, je na strani šole in šolam to tudi povemo. Nadziramo pa delo ravnateljice – ali je ravnateljica naredila vse, kar bi morala, obveščala pristojne službe, delala s starši. Ali je torej šola res naredila vse, da bi ta otrok prišel v šolo.

Primerov otrok, ki ne hodijo v šolo, je sicer več. To je širši problem. Posamezne otroke poskušajo tudi sistemsko skrivati, jih prijavijo na naslovih v tujini, tako da niso več šoloobvezni, čeprav živijo tukaj. V tistem trenutku, tudi če šola poda predlog, mi nimamo pristojnosti. Policija lahko poda kazensko ovadbo za zanemarjanje otroka.

Je pa tudi pozitivna stvar, ki izhaja iz tega. Kot inšpektorat smo pred petimi leti opozarjali, da v tovrstnih primerih vidimo elemente kaznivega dejanja zanemarjanja otroka. To, da mi staršem damo 500 evrov globe, nima učinka. Temu so začeli zdaj slediti tudi organi preiskave in pregona. Poznamo že nekaj primerov, ko se vodijo predkazenski in kazenski postopki zaradi suma zanemarjanja otroka zaradi nezagotavljanja ustavne pravice, pravice do izobraževanja.

Vi ste bili na mesto glavnega inšpektorja prvič imenovani v začetku leta 2019, potem ko je vlada razrešila vašega predhodnika, Tomaža Rozmana. Takrat se je inšpektorat soočal s precej očitki o pomanjkljivem oziroma neustreznem ravnanju. Deloma je to potrdil tudi nadzor inšpektorata za javno upravo. Po Rozmanovem odhodu so šolniki pozivali, da mora biti novi inšpektor kompetenten strokovnjak, ki pozna šolo od znotraj in od zunaj, a ste bili imenovani vi, ki ste do takrat delali v policiji. Veliko izkušenj s šolstvom niste imeli. Je inšpektorat takrat bolj potreboval policista kot šolnika?

Jaz mislim, da ne. Sam tudi izhajam iz pedagoških vrst, 15 let predavam na višjih šolah.

Ko sem prvič to slišal, sem rekel, da gre za stereotipno prepričanje v odnosu do razumevanja dela policistov in tudi za nespoštovanje policijskega poklica. Ko se danes pogovarjam z ravnatelji, nimajo tega občutka (da izhaja iz policije, op. a.).

Prepričan sem, da imamo v Sloveniji na različnih delovnih mestih, tudi v policiji, veliko ljudi, ki so zelo kompetentni za delo vodij, razumejo sistem in ga s kritično distanco vrednotijo. Sam sebe zelo težko vrednotim in zato vedno rečem, da naj vsakega vrednoti delo. Prepričan pa sem, da šolski sistem v nobenem trenutku ne potrebuje “policista”, ne potrebuje niti inšpekcije v represivnem smislu. Na vseh delovnih mestih pa potrebujemo ljudi, ki imajo znanje in v vsakem trenutku možnost kritične distance vrednotenja sistema ter vzpostavljen neki ustrezni vrednostni sistem.

Nočem špekulirati, da je bilo prej kaj slabo na inšpektoratu. Šolstvo torej ne potrebuje policista in ga tudi ni potrebovalo. Potrebujejo pa vsi naši sistemi ves čas razmislek, katarzo, spremembe in možnost ocenjevanja. To pa je odvisno od ljudi, ki tam delajo.