Čeprav med ljudmi velja, da je slovensko morje neprivlačno in na dopust raje pobegnejo k sosedom, raziskovalci vedo, da je ta "luža" prava zakladnica biotske raznovrstnosti. Skrivnosti življenja v njem že leta raziskujejo in popisujejo raziskovalci in raziskovalke Morske biološke postaje NIB v Piranu. V zadnjem desetletju se dogajajo velike spremembe, od vnosa tujerodnih vrst do redčenja obstoječih, kot so kamene korale, rjave alge, najbolj pa so na udaru leščurji, največje školjke v Jadranskem morju, ki jih pri nas praktično ni več. Raziskovalci poskušajo ukrepati, še preden bo prepozno, zato nekatere vrste raziskujejo, da bi jih v naše morje ponovno naselili.
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Poleti je na Morski biološki postaji NIB še posebej pestro, saj je to čas, ko imajo poleg rednih mesečnih vzorčenj tudi veliko potapljaških odprav, saj sta vegetacijska sezona in pestrost pridnenih organizmov na vrhuncu.
Raziskovalci so praktično vsak dan na katerem od dveh raziskovalnih plovil – na 12-metrski raziskovalni ladji Sagiti ali gliserju Carolina ali pod vodo, kjer se potapljajo, postavljajo eksperimente ter popisujejo in spremljajo domorodne in nove vrste v globinah slovenskega morja.
Borut Mavrič
“To je naše poslanstvo in bistvo naših raziskav, da po eni strani ocenjujemo, spremljamo naravno stanje in procese v morskem ekosistemu, vključno z biodiverziteto organizmov in habitatov, po drugi strani pa odklone od tistega najboljšega stanja in posledice teh odklonov,” pojasnjuje vodja Morske biološke postaje Piran izr. prof. dr. Patricija Mozetič.
Ekološko stanje dobro, a vse manj biodiverzitete
Trenutno ekološko stanje slovenskega morja je sicer po mnenju Patricije Mozetič dobro, na lestvici od ena do pet ga ocenjuje s plus štiri. Tudi z vidika biodiverzitete določenih skupin organizmov je naše morje izjemno bogato, pravi.
Kljub temu pa se v morju dogajajo skrb vzbujajoče spremembe, ki so posledica tako človeških dejavnikov kot tudi podnebnih sprememb, zaradi česar k nam po eni strani vdirajo nove vrste, nekatere avtohtone vrste so postale redkejše, druge pa celo izginjajo.
Vodja Morske biološke postaje Piran Patricija Mozetič o stanju slovenskega morja. Patricija Mozetič je letos postala tudi ambasadorka Evropskega atlasa morij, s katerim želijo javnost opozoriti na pomen oceanov in morij v okviru celostne pomorske politike EU in ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Oceani namreč pokrivajo tri četrtine zemeljskega površja ter so gonilna sila celotnega hidrološkega cikla – urejajo podnebje, so zibelka oziroma hramba številnih organizmov ter vir hrane in zaslužka za mnoge ljudi. Združeni narodi so zato desetletje, v katero smo vstopili z letošnjim letom, razglasili za desetletje morja, v katerem bodo imele raziskave morja glavno vlogo.
Poskušajo ukrepati, preden bo prepozno
Biotsko pestrost v našem morju skupaj s sodelavci že leta popisuje raziskovalec prof. dr. Lovrenc Lipej, eden najprepoznavnejših obrazov morske biološke postaje, ki živi in diha z morjem. Njihova dolgoletna podvodna vzorčenja so odkrila veliko nenavadnih in zanimivih stvari, predvsem pa izjemno pestrost življenja.
V zadnjih letih so njihove aktivnosti usmerjene tudi v reševanje najbolj perečih težav našega morja. Raziskujejo možnosti ponovnega naseljevanja vrst, ki so zaradi človekovih dejavnosti in zaradi različnih okoljskih dejavnikov ogrožene. Tako so denimo ogroženi kamene korale, morski travniki, alge cistozire, najbolj zaskrbljujoče pa je stanje leščurjev.
“Morju skušamo vrniti, kar smo mu vzeli,” pojasnjuje Lipej. “S tem poskušamo prehiteti procese in izgube vrst, kar že opazujemo v zahodnem Sredozemlju, ter poskrbeti, da bomo znali pravočasno ukrepati.”
A kot opozarja Lipej, je to, kar delajo, sicer nujna, a le zasilna rešitev. Stremeti moramo k temu, da vračanje v okolje ne bo več potrebno, saj je to veliko težje in dražje, kot če okolje (le) ohranjamo, poudarja.
Leščurja praktično ni več
Eden od najbolj ogroženih organizmov v našem morju so gotovo veliki leščurji, školjke, ki so sredozemski endemiti (živijo le v Sredozemskem morju). Zrastejo tudi do 1,2 metra ter lahko živijo 27 let. Danes so na robu izumrtja. Slovensko morje je bilo po besedah raziskovalca dr. Boruta Mavriča še zadnja oaza leščurjev v Sredozemskem morju, a tudi pri nas je že prišlo do praktično popolnega pogina.
Krivec za tako množičen pomor naj bi bil parazit iz skupine trosovcev, enoceličnih živali, ki se širi z morskim tokom. Prvič so jih odkrili ob prvem pomoru leščurjev leta 2016 pred obalo Španije in Francije. Od tam so se širili po Sredozemlju, tudi v Jadran, kjer so prve pogine zaznali konec leta 2019, v slovenskem morju pa konec lanskega poletja.
Borut Mavrič
Leščurji so za morje izjemnega pomena, saj so pomembni biogradniki, ki ponujajo življenjski prostor številnim organizmom. Njihove lupine namreč večkrat poseljujejo drugi organizmi, kar je tudi ena od poglavitnih vlog leščurjev. “So kot nekakšen tropski deževni gozd pod vodo,” pojasnjuje Mavrič. Poleg tega so filtratorji ter delujejo kot miniaturna čistilna naprava.
Borut Mavrič
Na fotografiji se nad leščurjem dviga črv cevkar imenovan Spallanzanijev cevkar (Sabella spallanzanii).
Pozimi našli populacijo leščurjev, a raziskovalci niso optimistični
Letos pozimi je raziskovalce presenetilo odkritje manjše populacije leščurjev v slovenskem morju. Ta je bila junija še živa, konec poletja pa (jo) bodo ponovno preverili njeno stanje, a Mavrič ni optimističen. “Dvigovanje temperatur, ki smo jim priča, namreč leščurje, poleg zajedalcev, še dodatno izčrpava. Nekaj časa se še lahko borijo, nato pa ne zmorejo več.”
Podvodni posnetek manjše populacije leščurjev, ki so jo raziskovalci letos pozimi odkrili v slovenskem morju.
Odprte lupine leščurjev, zapičene v sediment, so še vedno pogost pojav v slovenskem morju, a ti leščurji niso več živi. Živa školjka se bo namreč ob tem, ko se ji približamo, zaprla. Kljub temu so te stoječe lupine še vedno pomemben strukturni element v okolju, ki nudi domovanje in skrivališča številnim drugim vrstam, pojasnjuje Mavrič.
Preseljevanje leščurjev ni več učinkovito
Med letoma 2017 in 2019 so leščurje poskušali reševati s preseljevanjem na nove lokacije, v zadnjih letih, odkar se je v slovenskem morju pojavil parazit, pa tega ne počnejo več. “Ko je v okolju prisoten zajedalec, je selitev nesmiselna, ker boš hkrati z leščurjem preselil tudi zajedalca.”
Nazadnje so ga v manjšem obsegu preselili leta 2019 v laguno Škocjanskega zatoka, a ker je vidljivost zaradi motne vode preslaba, ne morejo preveriti, kako uspešna je bila selitev. “Kaže pa, da je bila uspešnost bolj slaba,” pravi Mavrič. Doslej so namreč opazili le 15 od 75 presajenih leščurjev, vsi so bili mrtvi.
Denis Sadiković/N1
Raziskovalec dr. Borut Mavrič že več let spremlja leščurje.
V novem projektu bodo iskali mlade primerke leščurja
Ali je torej za rešitev leščurjev že prepozno? “Vse, kar nam preostane, je, da poskusimo pogledati, če in kje so se leščurji še ohranili ter narediti repopulacijo, kar bo zelo težko,” meni Mavrič. V okviru novega Life Natura projekta Life Pina bodo skupaj z italijanskimi in hrvaškimi partnerji poskušali poiskati mlade primerke leščurja.
Leščur ima namreč planktonske ličinke, ki se primejo na trdno podlago, pogosto na vrvi v morju, kjer so nazadnje tudi našli mlade primerke. Če jih bodo našli, jih bodo nato preselili v poseben, od morja ločen sistem, ki bo preprečil vstop sovražnikom leščurjev.
Tihomir Makovec
Spremljanje populacije velikega leščurja.
Hrvaška akcija
Na Hrvaškem, kjer so leščurji skoraj povsem izginili, je pred dnevi odmevala novica o najdbi živega leščurja, velikega okoli 15 centimetrov. Le nekaj zamahov stran od obale na globini dveh metrov ga je našla tretješolka Iva med popoldanskim plavanjem z očetom blizu Zadra. Vrsto so potrdili tudi strokovnjaki, ki so ga pred morebitnimi poškodbami zaščitili s kletko.
“Če bo še naprej ostal živ, je to znak, da je verjetno nekako odporen na parazita. Če bo takih primerkov še več, pa bi jih bilo smiselno naseliti skupaj, ter na ta način da omogočiti nadaljnje uspešno razmnoževanje in nato razširjanje odpornih osebkov,” je komentiral Mavrič.
Na hrvaškem ministrstvu za varstvo okolja in energetiko so se že LANI lotili akcije ‘Ali ste jih videli‘, s katero ljudi pozivajo, naj jim sporočijo, ali te školjke v morju opazijo.
Zbog pojave smrtonosne zaraze koja je zahvatila populaciju plemenite periske u cijelom Mediteranu, pa tako i u Jadranskom moru, Ministarstvo gospodarstva i održivog razvoja putem akcije "Jeste li ih vidjeli?" poziva građane da dojave lokacije na kojima su opažene žive jedinke. pic.twitter.com/7dswD8ehS1
Podobne težave kot v Jadranskem morju so tudi drugod po svetu. Veliki koralni greben v Avstraliji se že vrsto let spopada s posebnim pojavom bledenja koral, zaradi katerega korale umirajo. Od leta 1995 je koralni greben zaradi podnebnih sprememb, ki vplivajo na povišano temperaturo morja, kar raziskovalci opisujejo kot tropikalizacijo morja, izgubil več kot polovico koral.
Čeprav je bledenje koral značilno predvsem za tropsko morje, je bil ta proces zaznan tudi v posameznih predelih Jadranskega morja, tudi v slovenskem morju. Pojavi se, če razmeroma visoke temperature morja vztrajajo dlje časa – v avgustu, septembru ali pa še v oktobru.
“To pomeni, da korale odvržejo simbionte – posebne alge v koralah – zato postanejo bele. Če se stanje s temperaturo izboljša, lahko alge pridobijo nazaj, če temperatura vztraja, pa lahko posamezni osebki koral poginejo. Pride lahko celo do masovnega pomora celih kolonij koral,” razlaga Lipej.
Borut Mavrič
Sredozemska kamena korala je edina vrsta korale v Sredozemskem morju, ki lahko tvori koralne grebene. Ti so sicer v Sredozemlju zelo redki, največji do zdaj znani je na otoku Mljet v južni Dalmaciji.
V Sloveniji množičnih poginov koral še ni, raziskovalci so v pripravljenosti
V celotnem Sredozemskem morju se zaradi procesa višjih temperatur in vročinskih valov pojavljajo množični pogini ogrožene vrste – sredozemske kamene korale. Ta je razširjena tudi v Sloveniji, kjer pa stanje še ni tako skrb vzbujajoče.
Ker pa je kamena korala izjemno pomembna za biotsko raznovrstnost, saj nudi življenjski prostor številnim nevretenčarjem, kot so črvi mnogoščetinci, školjke, polži, drobne skupine rakov, popoln pogin njenih kolonij pa bi pomenil veliko okoljsko katastrofo, raziskovalci že zdaj razmišljajo o poskusih repopulacije.
“Nekoliko bolj smo previdni in bi bili že radi pripravljeni na spremembe, če bi nas v velikem obsegu dosegle,” pravi Lipej.
Borut Mavrič
Sveže poginule korale z belo obarvanim skeletom.
Poskus gojenja koral
Na morski biološki postaji so zato v okviru projekta Tretamara začeli poskuse gojenja mladih kolonij koral v treh različnih poskusih, ki bodo trajali nekaj let. S poskusi želijo ugotoviti razlike v njihovi rasti, kateri so dejavniki, ki na to vplivajo, ter kako bi lahko ponovno naseljevali okolja, ki so opustošena zaradi poginov koral.
Mlade kolonije koral gojijo v treh bazenih z različnimi življenjskimi pogoji. V vsakem od njih so trije miniaturni stožci s po devetimi kolonijami zelo mladih kolonij kamenih koral, imenovanih “rolling stones” oziroma kotaleči se kamni, ki jih v velikem številu najdemo predvsem pri rtu Ronek. Tako so jih poimenovali, ker je zanje značilno, da jih morski tokovi kotalijo po morskem dnu. Podobne poskuse izvajajo tudi s kolonijami na večjih stožcih, ki so jih postavili pod vodo.
“Podatki naših raziskav so obetavni in v primeru hujših primerov pogina koral bomo vsaj pripravljeni, vedeli bomo, kaj lahko naredimo v tej smeri,” pove Lipej.
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Denis Sadiković/N1
Borut Mavrič
Z merjenjem bi lahko dokazali podnebne spremembe
Podnebne spremembe vplivajo tudi na hitrejšo rast koral. Letni prirast koral v slovenskem morju je namreč zaradi višjih temperatur in obilice hranilnih snovi bistveno večji kot nekoč in je s približno 5,5 milimetra na leto med največjimi v Sredozemlju. Za primerjavo – leta 1992 je bila normalna rast koral skoraj trikrat manjša, znašala je manj kot dva milimetra na leto. Z meritvami koral in primerjavo rasti koral iz denimo rimskih časov bi lahko tako po besedah Lipeja neposredno dokazali podnebne spremembe.
Borut Mavrič
Gozdički rjavih alg izginjajo
V zadnjih letih v zahodnem Sredozemlju poročajo tudi o velikih izgubah in izginotjih alg cistozir, ki v morju opravljajo enako pomembno funkcijo, kot jo na kopnem drevesa, pojasnjuje raziskovalka na morski biološki postaji dr. Martina Orlando Bonaca. Med algami, ki spominjajo na miniaturni gozdiček iglavcev, prebiva velika množica različnih vrst – tam domujejo nevretenčarji in manjše alge ter gnezdijo ribe.
Raziskovalci opažajo, da se v zadnjih letih trend krčenja cistozir kaže tudi pri nas. Pred morsko biološko postajo so imeli še pred petimi leti gozdiček tudi do en meter visokih cistozir, ki so do danes na tej lokaciji povsem izginile. Zaradi gradbenih del med gradnjo nove plaže pa se je v morje nalagal sediment, ki jih je fizično poškodoval ter zmanjšal svetlobo in jim onemogočil preživetje. Raziskovalci jih skušajo ohraniti in obnoviti tako, da jih gojijo v laboratorijskih pogojih in mlade cistozire nato presajajo v naravno okolje.
Raziskovalci cistozire gojijo v laboratoriju, nato pa jih s pomočjo posebnih ploščic, na katere se pritrdijo, naseljujejo v morje ter spremljajo njihovo rast Da jih ne bi pojedli rastlinojede ribe in polži, jih zaščitijo s kletkami. V naslednjih letih jih bodo naselili na območja, ki so bila nekoč bogata z gozdički rjavih alg, in spremljali njihovo širjenje.
Valentina Pitacco
Pritrjevanje ploščič, na katerih so v laboratorijskih pogojih rasle mlade steljke cistozir, v košare, ki bodo nekaj mesecev lebdele v vodnem stolpcu, preden bodo raziskovalci ploščiče postavili na morsko dno.
Tihomir Makovec
Mlade steljke cistozir bodo nekaj let morale rasti v kletkah, da se prepreči pašo rastlinojedih rib, ježkov in polžev.
Vračanje vrst v morje je le zasilna rešitev
Vsi omenjeni raziskave in poskusi ponovnega naseljevanja določenih vrst, pa tudi monitoring morja in drugi projekti, s katerimi se na postaji ukvarjajo, so izjemnega pomena za ohranjanje zdravja in biotske pestrosti našega morja, ki je, kot pravijo raziskovalci, kljub majhnosti izjemno bogato.
Trenutno je namreč v slovenskem morju zaznanih 2.260 vrst, število pa je po besedah Lipeja gotovo premajhno in bo z raziskavami in novimi dognanji še raslo. Vsako leto odkrijejo nekaj dodatnih vrst, kar je po besedah Lipeja posledica novih znanstvenih pristopov, večjega raziskovalnega napora, pa tudi prihoda tujerodnih vrst in vrst, ki v slovensko morje pridejo zaradi tropikalizacije.
Tujerodne vrste
Tujerodne vrste se na območju slovenskega morja pojavljajo zaradi različnih, predvsem antropogenih dejavnikov – od višjih temperatur, opustošenih morskih okolij, pomorskega prometa, pa tudi namernega, objestnega ravnanja posameznikov, ki v morje spuščajo vrste iz drugih okolij. Tujerodne vrste predstavljajo enega izmed glavnih dejavnikov, ki vplivajo na spremembe biodiverzitete v Sredozemskem morju in širše.
Do danes je v slovenskem morju poznanih najmanj 52 tujerodnih vrst, med katerimi je največ mehkužcev. Najpogostejša je japonska ostriga, ki je razširjena od Debelega rtiča do Sečoveljskih solin, med najbolj poznanimi in problematičnimi pa je rebrača Mnemiopsis leidyi, organizmi, podobni meduzam, ki ribičem povzročajo veliko težav.
Borut Mavrič
Tujerodna rebrača – Mnemiopsis leidyi.Masovnega pojavljanja rebrač letos še niso opazili, vendar so v zadnjem tednu v porastu, pojasnjuje Patricija Mozetič. Močno pa se je letos, predvsem v zimsko-spomladanskih mesecih, namnožila avtohtona vrsta klobučnjaka morski klobuki ali veliki klobučnjak, ki je največja klobučnjaška meduza pri nas, medtem ko mesečnike, ki se pojavljajo v poletnih mesecih in imajo najbolj boleč ožig, v zadnjih letih zelo redko opažajo. Pozno poleti in zgodaj jeseni pa pričakujejo več morske cvetače, vrsto meduze z drobnimi raznobarvnimi mešičkastimi izrastki – podobnimi cvetači, je pojasnila Patricija Mozetič
Tropske vrste
Nove vrste pa se v slovenskem morju lahko pojavljajo tudi zaradi tropikalizacije morja, do zdaj so v našem morju našteli približno 20 vrst, ki prihajajo iz južnih delov Sredozemskega morja. Zaradi višjih temperatur morja namreč k nam prihajajo tudi vrste, značilne za toplejša morska okolja, ki lahko tu povzročajo spremembe v ekosistemu in gospodarsko škodo.
Borut Mavrič
Balestra je značilna vrsta ribe, povezana s tropikalizacijo.
Žiga Dobrajc
V slovenskem morju je bil kit grbavec nazadnje opažen leta 2009, med februarjem in aprilom. Gre za drugi in do zdaj zadnji primer v Jadranskem morju. Tudi v Sredozemlju kot celoti je redek.
Tudi to vrsto nekateri raziskovalci povezujejo s tropikalizacijo. Kot pojasnjuje Mavrič, se sicer o vzrokih za pojavljanje kita grbavca pri nas trenutno še vedno le ugiba, ena od hipotez pa so tudi oceanografske spremembe, med katere sodi sprememba temperature.
Med novimi vrstami tudi krvoločne ribe, ki povzročajo gospodarsko škodo
Med največjimi nadlogami so gotovo ribe skakavke (Pomatomus saltatrix), požrešne ribe, ki lahko povzročijo veliko gospodarsko škodo, saj se hranijo z drugimi vrstami rib, kot je cipelj. “Ciplje požrejo napol, a ne pojedo vseh. Podobno kot kune v kurnikih, ki podavijo večino kokoši, pojedo pa samo eno. Ta vrsta v zadnjih letih prihaja tudi v naše morje, ribiči jo pogosto ulovijo, a za zdaj še ne povzroča velike škode,” pove Lipej ter doda, “imamo veliko srečo, da so temperature pozimi še vedno dovolj nizke, da tem organizmom tu ni uspelo preživeti.”
Na Hrvaškem opazili smrtno nevarno ribo
V slovensko morje prihajajo ribe delfinke, ki so značilna za južni Jadran, pa tudi morski mesec, velika riba nenavadne oblike. Kmalu pa bi se k nam lahko razširila tudi kakšna bolj nevarna riba, zato je spremljanje teh vrst ključnega pomena.
Borut Mavrič
Riba delfinka.
Letos so namreč v vodah južnega Jadrana na italijanski in albanski strani opazili plamenko (Pterois miles), ki je zaradi strupenih bodic človeku nevarna. Izvira iz Indijskega oceana, v zadnjih letih se je začela širiti po Sredozemskem morju, zdaj pa je zašla tudi v Jadransko morje. Da bi se riba pojavila tudi višje v Jadranu, že skrbi hrvaške raziskovalce. Ima namreč zelo dobre biološke in ekološke značilnosti, zaradi katerih se zelo hitro širi v novem ekosistemu, pove Jakov Dulčić z Inštituta za oceanografijo in ribarstvo v Splitu.
Ako se ubodete, nastupa strašna bol, a bilo je nekoliko slučajeva teških posljedica, u nekim slučajevima i smrtnih…https://t.co/oTg9uiD9OG
Pomemben del poslanstva Morske biološke postaje NIB Piran je tudi ozaveščanje javnosti o morju. Znanje o morju namreč med javnostjo, ki ga dojema predvsem kot prostor za poletni dopust in sprostitev, ni takšno, kot bi si ga zaslužilo, meni vodja postaje izr. prof. dr. Patricija Mozetič.
Tudi Lipej opaža, da morja ne cenimo dovolj. “Še vedno so ljudje, ki pravijo: naše morje je revno, umazano,” medtem ko se tuji raziskovalci nad njim navdušujejo. “Vsi so navdušeni nad to našo majhno lužo, morda še najmanj Slovenci sami,” pove ter citira slavni izrek belgijskega kralja Leopolda I., da “država, ki ima morje, ni majhna”.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje