Od libijskega zapora preko Sredozemskega morja do svobode. Kaj nam je povedala v Ljubljani?

Shewit Tekie se je odpravila od doma pri 13. letih. V Eritreji zanjo ni bilo prihodnosti: kot pripadnica etnične manjšine, ki govori jezik bilen, ki ga govori samo nekaj odstotkov prebivalstva, se je po koncu nižje stopnje šolanja znašla v situaciji, ko šolanja na višji stopnji ni mogla nadaljevati, saj ni razumela jezika. Številne starejše ženske v njeni okolici se nikoli niso naučile brati in pisati. Tudi njena mama, ki se je poročila pri 13. letih, je nepismena. Predvsem pa se je Shewit bala vpoklica v vojsko. "Kadar koli bi lahko prišli pome," je dejala.

Eritreja ima namreč sistem časovno neomejene nacionalne službe, ki vključuje tudi obvezno služenje vojaškega roka. Sistem je vse od vojne z Etiopijo na prelomu tisočletja eden ključnih instrumentov nadzora in represije nad prebivalstvom, opozarja Human Rights Watch.

Služenje je obvezno za moške in ženske med 18. in 40. letom, oblasti pa so v preteklosti vpoklicale tudi mlajše, celo otroke. Čeprav zakon trajanje nacionalne službe omejuje na 18 mesecev, je ta v praksi pogosto podaljšana za nedoločen čas. Mnogi v njem ostanejo več let, nekateri celo desetletja, možnosti za odpust iz službe pa so omejene in netransparentne.

Preiskovalna komisija Združenih narodov je ugotovila, da so eritrejske oblasti v okviru nacionalne službe izvajale zasužnjevanje, ki ga je opredelila kot hudodelstvo zoper človečnost. Dokumentirala je prisilno delo, mučenje in druge oblike nečloveškega ravnanja, ženske in dekleta pa so med služenjem izpostavljene tudi spolnemu nasilju. Sistem, ki se v Eritreji nadaljuje tudi danes, je eden pomembnih razlogov, zaradi katerih Eritrejo zapuščajo mladi, med njimi tudi mladoletniki.

Shewit se je tako sredi belega dne peš odpravila v sosednji Sudan. To je bilo v času, ko so številni ljudje iz Eritreje in drugih afriških držav odhajali na pot proti Evropi. Do Sudana so dekleta pešačila štiri ure, je dejala. Od tam so pot nadaljevale s pomočjo tihotapcev, ki so jih popeljali skozi Saharo. To je bil začetek dolge in izjemno nevarne poti proti negotovi prihodnosti.

"Ne vem, ali so bili policisti ali kriminalci"

Na poti so jih zajeli moški, oblečeni v policijske uniforme, čeprav Shewit ni prepričana, ali so bili res policisti ali kriminalci. "Bilo je med potjo v Tripoli, glavno mesto Libije, od koder smo nameravali prečkati Sredozemsko morje. Vse so nas naložili v tovornjake. Spomnim se, da je bilo to v obdobju, ko je bila tam prisotna skrajna teroristična skupina Islamska država. Vsi smo ležali, morali smo biti čisto tiho. Potem so nas prijeli. Pravzaprav nismo bili v pravem zaporu. Bila je nekakšna velika dvorana, ženske so bile na eni strani, moški na drugi. Tam smo ostali skoraj tri mesece." Dejala je, da so od njih zahtevali, da izpraznijo žepe in jim predajo ves denar in vso lastnino. "Tiste, ki so se upirali, so pretepli po hrbtu z velikimi palicami. Tudi ženske in dekleta."

Shewit je v filmu, takrat stara petnajst let, povedala, da je bil zapor v Libiji najhujši del poti. "Če smo dobili za jesti, je bilo to enkrat na dan. Testenine, skuhane v vodi. Na stranišče smo smeli iti enkrat na dan. Ko so poklicali dekleta, te niso smele reči ne. Če so zavrnile, so jih ubili. Zato da so preživele, so naredile vse, kar so zahtevali od njih."

Na vprašanje, ali so bili zaprti na podlagi uradnega postopka, ki bi vključeval tudi konkretno obtožbo oziroma kaznivo dejanje, nam je Shewit odgovorila, da ni bilo nikakršnega postopka, ampak so jih zgolj zaprli. Samovoljno pridržanje in izsiljevanje migrantov sta v Libiji sicer dobro dokumentirana. Urad ZN za človekove pravice (OHCHR) je na podlagi pričevanj migrantov ugotovil, da so ljudi samovoljno zapirali tako državni kot nedržavni akterji. Migranti so poročali tudi, da so morali paznikom v uradnih centrih za pridržanje plačevati za izpustitev, nekateri pa so bili pridržani večkrat in so morali vsakič znova plačati.

Po nekaj mesecih v zaporu je Shewitini družini uspelo zbrati denar za odkupnino. Njeni starši so prodali vse, kar so imeli, je povedala. Plačati se ne sme prehitro, je dodala, saj je to znak, da ima družina veliko denarja in gospodarji zapora bi lahko v tem primeru zahtevali še več.

Po nekaj urah plovbe motor ugasnil

Ko je prišla ven, jo je na poti do Evrope čakala največja ovira – Sredozemsko morje. "Že v Sudanu smo samo za prečkanje Sahare morale plačati 1.800 dolarjev. Za drugi del poti naj bi plačale še enkrat toliko, še dodatnih 1.800 dolarjev. Ker pa so nas Libijci ujeli, so nam tihotapci zaračunali še dodatnih 5000 evrov na osebo. Ko smo plačale, so nas odpeljali na obalo. Tam smo se znašle s številnimi drugimi prebežniki iz številnih držav. Morale smo čakati en teden, morda zato, da so pripravili čoln ali zaradi morja, ne vem," nam je povedala. "Izpluli smo okrog polnoči. Okoli treh ali štirih zjutraj pa je odpovedal motor."

Shewit ni vedela, ali bo preživela. Na čolnu je bilo tristo ljudi, nekateri v podpalubju, nekateri zgoraj. "Ljudje, ki so bili spodaj, niso nič videli, niso razumeli, kaj se dogaja, zmanjkovalo jim je zraka in vsi so hoteli ven. Nismo vedeli, ali bomo utonili. Okrog sebe smo videli samo morje, nič drugega." Naslednji dan okoli poldneva jim je prišla na pomoč ladja humanitarne organizacije SOS Méditerranée, ki išče in rešuje ljudi v stiski v osrednjem Sredozemlju.

Vsako leto v Evropo prispe več deset tisoč mladoletnikov brez spremstva. Od doma odhajajo sami, podvrženim številnim nevarnostim, ki jih je preživela tudi Shewit. Kako nevarna je pot iz Afrike do Evrope? "Izjemno nevarna," opozarja Shewit. "Posebej za mlade ženske. Številne mučijo in jih posilijo. Največ posilstev je v puščavi, sredi ničesar. Sama sem si govorila: ’Če preživim, če mi uspe prestati vse to, potem toliko bolje. Če pa umrem, bom vedela, da sem vsaj poskusila narediti nekaj, da bi spremenila svojo prihodnost.’ Mislim, da je to tveganje, ki ga sprejmejo vsi mladi, ki poskušajo priti čez."

Migrantska pot skozi Libijo in Tunizijo preko Sredozemskega morja do Evrope velja za najbolj smrtonosno migrantsko pot na svetu.

10 let snemanja

Po Shewitinem prihodu v Švico je njeno pot naslednjih deset let spremljala režiserka in novinarka Anne-Frédérique Widmann. Iz številnih ur posnetkov je nastal dokumentarni film Svoboda - Shewitina usoda (Freedom: Le destin de Shewit), s katerim se je v torek v Ljubljani otvoril Festival migrantskega filma. Eden od prvih kadrov v filmu je obraz 15-letne Shewit. Njene oči, ki so videle preveč, izražajo strah, a tudi odločnost.

Na vprašanje, zakaj je leta 2015 začela snemati pogovore s Shewit in kaj je upala, da bo iz tega nastalo, je Widmann odgovorila: "Leta 2015 je v Evropo prišlo zelo veliko mladih, prišli so sami, brez staršev. Tako sem se znašla v enem od centrov, kjer so bili nastanjeni. Tam sem spoznala Shewit. Mlade ženske iz afriških držav, denimo iz Eritreje in Somalije so zelo sramežljive, običajno ne govorijo veliko. Shewit pa je želela govoriti. Povedala mi je, da želi hoditi v šolo. Delovala je tako krhko, tako ranjeno. V njenih očeh si lahko videl, da je prestala zelo težke stvari. Čutiti pa je bilo tudi ponos, ne le pri njej, tudi pri drugih mladih. Uspelo jim je. Prečkali so puščavo. Prečkali so morje. Kot švicarska državljanka in novinarka sem vedela, da jih tudi v Švici čaka še veliko težkih stvari. Spraševala sem se: kako jim bo uspelo brez družine, brez podpore, ne da bi poznali jezik? In pomislila sem, da je čas, da tem zgodbam sledimo naprej, da naredimo nekaj drugega, kot samo poročamo o prebežnikih kot o številkah. Ugotoviti moramo, kakšen je vpliv naše politike. To je bila zamisel. Nihče pa ni vedel, da bo to trajalo deset let."

Widmann se je zdelo dragoceno, da lahko snema najstnico, ki v tako težkih okoliščinah – sama v tuji državi, brez poznavanja jezika, v veliki negotovosti glede prihodnosti – odrašča in postaja ženska. "Sprva sem mislila, da bo film bolj govoril o azilnih postopkih. Po nekaj letih sem ugotovila, da je pri mladih ženskah prisotno še nekaj več. To, za kar so se borile, je bila pravica, da same prevzamejo nadzor nad svojim življenjem, pravica, da se poročijo, s komer želijo, pravica do poklica, pravica, da živijo samostojno. Šlo je za avtonomijo, svobodo." Ta dimenzija je bila za Shewit čedalje pomembnejša, film ji je le sledil, je še dejala Widmann.

Načrtovala pobeg v zabojniku

Shewit se je v Švici počutila varno. "Če bi ostala v Eritreji, bi bila najverjetneje že poročena in z dvema otrokoma," je dejala v filmu. Hitro se je naučila francosko, želela je začeti delati, a brez ustreznega statusa ni smela. Prejemala je podporo deset frankov (približno deset evrov) na dan.

Šele po dveh letih in pol je prejela prvo odločbo glede prošnje za azil. Bila je negativna. Po pritožbi je bila ponovno zavrnjena. "V tistih letih (okoli 2016) se je zakonodaja spremenila in mladoletniki, ki so zapustili Eritrejo, preden so bili vpoklicani na služenje vojaškega roka, niso mogli dobiti političnega azila. Zato so mojo prošnjo takrat zavrnili," nam je pojasnila Shewit. "Hkrati pa me niso mogli poslati nazaj domov, saj tja zaradi političnih razmer Eritrejcev niso prisilno vračali."

Na vprašanje, kako se je počutila ob tem, nam je povedala, da je bil to zanjo zelo velik šok. "Ko sem dobila prvo negativno odločbo, sem se spraševala, zakaj jaz? Videla sem, da so drugi mladoletni prebežniki to pravico dobili. Nisem razumela, zakaj se mi to dogaja."

Widmann je spremljala njeno razočaranje, ki je preraščalo v obup. Shewit, takrat stara 17 ali 18 let, se je odločila, da pobegne. "Če bi se vrnila v Eritrejo, bi me zaprli," pove v filmu. Zato se takrat odloči, da bo poskusila pobegniti v Anglijo. "Najprej v Pariz, od tam v Belgijo. V Belgiji bomo našli tihotapce. Ne vzamejo te takoj, počakati moraš teden ali dva. Potem te mogoče vzamejo na čoln ali pa te skrijejo v zabojnik velikega tovornjaka."

"Bila je pripravljena oditi v Anglijo, tja bi se pretihotapila v zabojniku. Po poti bi lahko umrla. A tudi če bi ji uspelo priti na cilj, bi jo iz Anglije po dublinski uredbi vrnili nazaj v Švico," je dejala Widmann. "Sprejmeš torej vsa ta tveganja, potem pa te vseeno pošljejo nazaj. Toda pošljejo te nazaj v kraj, kjer si ne moreš ustvariti nobenih načrtov in ne moreš prispevati v družbo, v kateri živiš. Takšna situacija je uničujoča za vsakogar, tudi za naše otroke. Tako kot naši otroci, tudi ti mladi potrebujejo cilj. Najti morajo svoje mesto in svojo vlogo v družbi. Potrebujejo zaščito."

Namesto tega se vrtijo v začaranem krogu: ker nimajo statusa oziroma dovoljenja za bivanje v državi, se ne morejo izobraževati in delati. Ker ne morejo delati, jim preostane le denarna pomoč. Če pa prejemajo denarno pomoč, ne morejo dobiti dovoljenja za prebivanje, je opozorila Widmann.

"Pride trenutek, ko ne moreš več ostati pasiven"

Na tej točki je pomembno vlogo odigrala snemalka Eliane, ki je z Widmann sodelovala pri dokumentarcu od samega začetka. "Mislim, da pri snemanju filmov pride trenutek, ko ne moreš več ostati pasiven in samo opazovati, kaj se dogaja. V nekem trenutku moraš zavzeti stališče," nam je v pogovoru dejala Widmann. "In v tem primeru je bila Eliane tista, ki se je odločila. Ko naju je Shewit poklicala in rekla: ’Odhajam, v zabojniku bom poskusila priti v Anglijo,’, sva bili pretreseni. Poskušaš se obvladati, saj ne moreš kar jokati med intervjujem. Eliane je snemala in videla sem, kako se kamera trese. Rekli sva si: ’Ne moreva ji dovoliti, da znova tvega svoje življenje.’" Eliane ji je ponudila, da živi pri njej, pripravljena pa jo je bila tudi posvojiti, če Shewit na noben drug način ne bi mogla ostati v svoji novi domovini.

Widmann zavrača pomisleke, da sta s snemalko posegli v zgodbo. "Ne, to je del zgodbe," vztraja sogovornica. "To, kako se odzivamo na migrante, ali jim ponudimo roko ali ne, je po mojem mnenju bistven del migracijskih zgodb. Čudovito pri odnosu med Eliane in Shewit pa je, da vidiš, da ni samo Shewit tista, ki nekaj prejema od Eliane. Gre za pomemben, čudovit človeški odnos, v katerem je Eliane prejela prav toliko. In seveda sem tudi jaz prejela prav toliko kot ona. In pomisliš: ’To je lepota človeških odnosov, kadar obstajata solidarnost in ljubezen.’"

Biti dekle v Eritreji

Sredi filma izvemo, da se je Shewit pred odhodom od doma zgodilo nekaj travmatičnega. Pri 13. letih je bila posiljena. "O tem mi je prvič povedala, potem ko smo že sedem let snemali film. Rekla mi je: ’Zdaj ti moram povedati, zakaj sem odšla, ko sem bila stara 13 let.’ In povedala mi je, kaj se je zgodilo," nam je povedala Widmann. "Rekla sem ji, da je nikoli ne bom vprašala o tem pred kamero. Ko bo pripravljena, naj spregovori sama, sem ji rekla. Med enim od snemanj je začela pripovedovati svojo zgodbo. Povedala jo je samo enkrat."

Shewit nam je povedala, da je sprva čutila veliko krivde, da se ji je to zgodilo. "Razmišljala sem, da bi to morda lahko preprečila. Morda takrat ob tisti uri ne bi smela biti tam. Poleg tega je to pri nas tabu. S starši smo se o tem pogovorili samo enkrat. Šli smo na policijsko postajo in k zdravniku na pregled. Potem pa me niso nikoli več vprašali. Nikoli me niso vprašali, kako se počutim, kako sem. Govorili so samo pogledi." Šele ko je začela spremljati pričevanja drugih žensk o spolnem nasilju, je počasi dojela, da za to, kar se ji je zgodilo, nikakor ni bila kriva. "O tem sem morala govoriti predvsem zato, da bi se tega osvobodila."

To pa ni edina občutljiva tema v filmu. Spregovorila je tudi o obrezovanju deklic, tradicionalni praksi, ki jo v Eritreji pogosto opravljajo kar babice. Eritrejska vlada je sicer leta 2007 sprejela zakon, ki prepoveduje obrezovanje in predpisuje visoke kazni za kršitelje. A marsikje se to še vedno dogaja. Pred petnajstimi leti je bilo v Eritreji obrezanih 83 odstotkov žensk, starih od 15 do 49 let, med 45- do 49-letnicami pa celo več kot 93 odstotkov, so navajale humanitarne organizacije. Celovitih podatkov o tem, kako je danes, ni, naj bi se pa ta delež v zadnjem obdobju pomembno zmanjšal.

"Stvari se spreminjajo predvsem v prestolnici in v mestih, kjer obstajajo združenja žensk, ki hodijo od vrat do vrat in družinam svetujejo ter jim povedo, da je to, kar počnejo, narobe," je dejala Shewit. "Tudi z verskega vidika se to ne bi smelo izvajati, pravijo. Ko sem se rodila, je bilo obrezovanje še prisotno. Zdaj pa se izvaja vse manj. Ne bi mogla reči, da se je povsem prenehalo, ker mislim, da ga v vaseh še vedno izvajajo na skrivaj. Pravijo, da mora biti ženska obrezana, da bo zares spodobna, da ne bo iskala moških. Če je ženska obrezana, velja za bolj čisto. Za žensko, ki ne bo iskala stikov z moškimi, ampak bo pridno počakala do poroke."

Namesto zaščite dovoljenje za delo

Shewit v Švici ni uspelo dobiti azila. Kljub temu da je pobegnila iz države, kjer ji je grozil vpoklic v vojsko, tam pa sužnjelastniške razmere, kljub temu da se je po prihodu v Švico hitro naučila francosko, se vključila v družbo, iskala možnosti šolanja in dela, ki so bile zaradi težav s statusom zelo omejene, ji je tamkajšnja oblast zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito – in to trikrat. Po sedmih letih je vendarle dobila dovoljenje za delo.

"Če v državi ostaneš pet let, delaš ter pokažeš, da si samostojen in integriran, ti lahko kanton izda humanitarno dovoljenje B, neke vrste dovoljenje za delo." Kot pravi, je bil zanjo ključen obisk pri članu kantonalne vlade v Ženevi, ki mu je Shewit pojasnila svojo zgodbo ter povedala, da zaradi svojega statusa ne more delati. "Takrat mi je rekel: ’Če najdete vajeniško mesto, vam bomo lahko izdali dovoljenje za opravljanje tega izobraževanja.’ Ko sem našla vajeništvo, sem šla k njemu in ga prosila, naj izpolni obljubo. In jo je."

Tihotapci bogatijo

Shewit je ena izmed mnogih mladih prebežnikov, ki so svojo domovino zapustili v upanju na bolj varno in perspektivno življenje. Potem ko je ušla pastem sredozemske migrantske poti, pa se je znašla v primežu evropskega birokratskega aparata, ki jo je – otroka, ki je potreboval zaščito – obravnaval kot tujek. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v letnem govoru o stanju v Uniji prejšnji teden poudarila, da EU ne bo popuščala pri varovanju svojih meja ter da morajo o tem, kdo vstopi v Unijo in pod kakšnimi pogoji, odločati Evropejci, ne tihotapci in trgovci z ljudmi.

A možnosti za legalen vstop so v praksi neučinkovite. Številni, ki bežijo iz svojih držav, ostanejo pred zaprtimi vrati trdnjave Evrope. Z vzponom desnih in skrajno desnih strank se krepi protimigrantska retorika in zaostrujejo migrantske politike. Plačilo tihotapcem za mlade, kot je Shewit, pogosto ostaja edino upanje.

"Tihotapljenje je eden najbolj dobičkonosnih poslov na svetu, poleg drog in orožja," je v pogovoru poudarila Anne-Frédérique Widmann. "Ko Shewit govori o mladih, ki jih v Libiji mučijo in posiljujejo, govori o izmenjavi denarja, in to zelo velikih vsot denarja. Sama je morala za pot plačati dvakrat po 1800, nato pa še 5000 evrov. Koliko pa nas stane let v Egipt? 500 evrov? Ta posel se torej nadaljuje. Poteka že leta. Nekoč sem intervjuvala zaposlenega v Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) in rekel mi je: 'Te tihotapce poznamo, poznamo njihova imena. Imajo bančne račune na Cipru in drugod.' Zakaj jih torej nihče ne preganja?"