Menu Item
Kako je oznaka terorista postala samopostrežni bife za pregon ljudi, ki jih oblast ne mara? Pogovor s posebnim poročevalcem Združenih narodov za zaščito človekovih pravic v boju proti terorizmu, avstralskim profesorjem mednarodnega prava dr. Benom Saulom.
Če je Izrael na palestinskih ozemljih okupator, kaj so potem predstavniki Hamasa, ki se borijo proti okupatorju? Kdo ima pravico do oboroženega upora? In zakaj je “bolje” biti član genocidne kot teroristične organizacije?
Dr. Ben Saul je profesor mednarodnega prava na Univerzi v Sydneyju, od oktobra lani pa tudi posebni poročevalec Združenih narodov za zaščito človekovih pravic v boju proti terorizmu. Njegova naloga je, da države in mednarodne organizacije opozarja, kdaj so v pregonu domnevnih teroristov prestopile mejo sprejemljivega. Dela mu zaradi pravne nedorečenosti izraza terorizem zlepa ne zmanjka.
Profesor Saul, v sodobnih oboroženih konfliktih je že skoraj pravilo, da sprti strani druga drugo obtožujeta terorizma. Kaj nam to pove?
Po mojem to kaže, da gre za besedo z veliko močjo stigmatizacije in razvrednotenja nasprotnika, sovražnika. Hkrati lahko tako označevanje prinese pomembne pravne posledice za tistega, na katerega letijo obtožbe.
Protiteroristični zakoni imajo v nekaterih državah že dolgo zgodovino, a šele po terorističnih napadih 11. septembra 2011 v New Yorku je Varnostni svet Združenih narodov sprejetje tovrstne zakonodaje zahteval od vseh držav.
Težava pa je, da Varnostni svet pri tem ni natančno definiral, kaj je terorizem. Šlo je za načrtno odločitev, ker se svetovne države že sto let ne morejo zediniti o skupni definiciji.
Zato se je Varnostni svet temu izognil in državam zgolj naložil, da morajo uveljaviti protiteroristične zakone, države pa so morale same domisliti, kdo je zanje terorist.
“Obstaja nešteto primerov zlorab …”
Kakšne so posledice pomanjkanja enotne definicije?
Z vidika varovanja človekovih pravic je to povzročilo številne preobsežne in pretirane definicije terorizma, ki so zelo priročne za zlorabo, ko jih vlade uporabljajo proti ljudem, ki jih ne marajo.
Govorim o političnih disidentih, novinarjih, aktivistih, manjšinah, verskih skupnostih … Obstaja nešteto primerov zlorab protiterorističnih zakonov, ki vodijo v številne postranske kršitve človekovih pravic, kot so svoboda govora, veroizpovedi in politična udejstvovanja.
Ne gre zgolj za definicijo terorizma, številne države imajo zelo obširne definicije “podpiranja terorizma”. Kaznivo je ne le izvajanje terorističnih dejanj, temveč tudi vse mogoče oblike domnevne priprave nanje, od podpore terorističnim skupinam do upravičevanja in glorifikacije terorizma. Tovrstni protiteroristični zakoni so ustvarili široko področje represije na številnih področjih.
Varnostni svet ZN kot izvor kršitev človekovih pravic
Bi lahko rekli, da je mednarodna skupnost nehote pomagala avtoritarnim režimom pri vzdrževanju oblasti, pri utišanju nasprotnikov in zatiranju legitimnih uporov?
Treba je poudariti, da vsi dokumenti Varnostnega sveta in Generalne skupščine Združenih narodov poudarjajo, da morajo države v boju proti terorizmu spoštovati temeljne človekove pravice. V teoriji bi torej protiteroristični ukrepi morali biti v skladu s človekovimi pravicami. V realnosti pa se to seveda ne dogaja.
Obstaja več problemov. Eden je, da je bil tudi Varnostni svet sam že izvor kršitev človekovih pravic. Uvedba sankcij proti posameznikom, ki naj bi bili povezani z Al Kaido in Islamsko državo, se je zgodila brez ustreznih postopkovnih mehanizmov, ki bi omogočali pravno revizijo sprejetih odločitev. Te sankcije pa so vodile v zaseg premoženja ter vplivale na družinsko življenje in svobodo gibanja.
Odsotnost enotne definicije terorizma pa je, kot rečeno, na ravni posameznih držav vodila v številne kršitve človekovih pravic. V boju proti terorizmu so človekove pravice pogosto bolj retorična naknadna misel.
Kako razširjene so zlorabe?
Dogajajo se povsod. Zagotovo so nekatere države pri tem bolj “zagnane” kot druge, v zadnjem času denimo Egipt, Rusija, Kitajska, Iran … A podobno je tudi z ZDA in njihovo vojno proti terorizmu. Nedavno sem obravnaval primer zlorabe, ki se je zgodil v Avstraliji.
Gre za pojav, ki je prisoten v državah z različnimi političnimi ureditvami, ne gre samo za problem avtoritarnih držav. So pa avtoritarne oblasti protiteroristične zakone vsekakor spremenile v orožje, in to pod krinko navidezne legitimnosti, češ da zgolj izpolnjujejo zahteve Varnostnega sveta ZN.
Pomembno se je zavedati, da se tovrstne zlorabe ne dogajajo samo v kontekstu pregona notranjih sovražnikov. Države uporabljajo protiteroristično zakonodajo tudi za ukrepanje proti nasprotnikom v tujini.
Nova raven represije političnih prekrškov
Zakaj je to pomembno?
Na področju boja proti terorizmu so države obvezane k čezmejnemu sodelovanju, nadzoru gibanja domnevnih teroristov, medsebojni izmenjavi podatkov, izročanju obtožencev.
Če ste bili v neki državi obtoženi političnih zločinov, kot so izdaja ali napeljevanje k uporu, je tradicionalno v mednarodnem pravu veljala t. i. politična izjema. Države niso izročale ljudi, ki so bili v drugi državi obtoženi političnih zločinov.
V kontekstu boja proti terorizmu, pri obravnavi ljudi, obtoženih terorizma, pa se od vsake države pričakuje sodelovanje. To je vodilo v dodatno raven represije, ki jih politični prekrški prej niso bili deležni.
Bi rekli, da ima beseda terorizem zaradi preširoke uporabe že povsem razvrednoten pomen?
Obstajajo države z razumno ozkimi zakonodajnimi definicijami terorizma, ki omogočajo ukrepanje brez kršenja človekovih pravic. Težava pa je, da ima večina držav občutno preširoke definicije, ki so slaba podlaga za argumentirano razpravo o tem, kdo je terorist.
Na najbolj preprost način bi lahko teroristično dejanje opisali kot nameren napad na civiliste iz političnih razlogov. Večina ljudi bi se verjetno strinjala, da je to terorizem. Zaplete se, ko takšna dejanja postavimo v razmere oboroženega konflikta. Bi morali tudi dejanja v vojni šteti za terorizem? Ali bi bilo bolj smiselno, da jih obravnavamo ločeno, kot vojne zločine?
Tukaj so države razdeljene. Gibanji Hamas in Hezbolah, ki se borita proti Izraelu, denimo nista na seznamu terorističnih organizacij Varnostnega sveta ZN, ju pa kot teroristični organizaciji označujejo številne države.
“Terorizem ni zločin po mednarodnem pravu”
Morda zato, ker pogosto napadata civiliste?
Če v oboroženem spopadu ubijate civiliste, je to vojni zločin. Zakaj bi tako dejanje morali označiti za terorizem? Kaj je dodana vrednost tega?
Med vojne zločine po mednarodnem pravu spadajo tudi zločini proti človečnosti, tudi genocid. To so najhujši zločini, kar jih obstaja. Terorizem ni zločin po mednarodnem pravu, je zgolj serija različnih dejanj, ki jih vsaka država različno opredeli v nacionalni zakonodaji.
Tukaj pride do izraza čustvena in politična dimenzija izraza terorizem, o kateri sva govorila na začetku. A če na zadevo pogledamo objektivno, terorizem po veljavnem pravu velja za blažjo obliko zločina kot vojni zločini.
Zato bi bilo po mojem mnenju bolje, če bi pripadnikom Hamasa in Hezbolaha na eni in predstavnikom Izraela na drugi strani sodili za vojne zločine, namesto da se zapletamo v zelo subjektivne in politizirane oznake, kot je terorizem.
“Zveni noro, vem.”
Kaj je potem dodana vrednost tega?
Razlog, zakaj nekatere države vztrajajo pri označevanju nasilnih dejanj v vojni za terorizem, je v tem, da jim to omogoči dodatne možnosti ukrepanja po nacionalni zakonodaji.
Na primer, če Hamas ali Hezbolah označite za teroristično organizacijo, lahko proti njegovim predstavnikom uvedete številne ukrepe, od zamrznitve finančnih sredstev do prepovedi potovanj.
Čim določeno skupino označite za teroristično organizacijo, vsi njeni člani postanejo zločinci. Tovrstnih določil za vojne zločine ni. Lahko ste denimo član genocidne organizacije, lahko financirate skupino, ki izvaja vojne zločine, pa po večini nacionalnih zakonodaj niste v prekršku.
Zveni noro, vem. A na ta način vam želim pokazati, zakaj države tako rade uporabljajo oznako terorista. Ne gre samo za politično uporabnost tega izraza, gre tudi za razširitev nabora zakonitih ukrepov, s katerimi lahko zatirate delovanje določenih skupin.
“Ubijanje civilistov in zajemanje talcev ni legitimen odpor”
Meddržavno sodišče Združenih narodov je letos na zahtevo Generalne skupščine ZN podalo mnenje, v katerem je jasno zapisalo, da je Izrael na palestinskih ozemljih okupator. Kaj to pomeni za status Hamasa, ki se bori proti okupatorju?
Predstavniki Hamasa vsekakor trdijo, da so po mednarodnem pravu borci za svobodo. In mednarodno pravo vsekakor prepoznava pravico do nasilnega odpora proti zatiralskemu okupatorju.
A tudi ta pravica do odpora zahteva spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic. Če ubijate civiliste in jih jemljete za talce, kot je to Hamas storil 7. oktobra lani, tega ne more šteti za legitimen odpor.
Še ena zahtevna dilema se pojavi, ker so nekateri mnenja, da mora biti pravica do oboroženega odpora uveljavljena prek legitimnih predstavnikov ljudstva, ki se upira. Iz tega izhaja, da naj bi imela zgolj palestinska oblast pravico, da vodi oboroženi upor proti Izraelu. A uradna palestinska oblast se za tak odpor ni odločila. Ali se torej lahko organizacija, kot je Hamas, na lastno pest odloči, da bo predstavljala palestinski narod v borbi proti okupatorju?
Terorizem kot orožje šibkih
Izraelsko-palestinski spor in okupacija palestinskih ozemelj se nista začela z lanskoletnim napadom Hamasa. Gre za več desetletij trajajoč konflikt, v katerem ima ena stran jasno premoč. Ali je razumno pričakovati, da se bodo Palestinci vedli zadržano in ne bodo počeli dejanj iz obupa?
Terorizem je na neki način vedno bil orožje šibkih, uporabljeno v asimetričnem konfliktu proti vojaško premočnemu nasprotniku. To je večni argument oboroženih skupin. Tudi večino odporniških gibanj med drugo svetovno vojno v Evropi bi danes verjetno označili za teroristične skupine.
Srž mednarodnega prava oboroženih spopadov je v tem, da skuša upoštevati nasprotujoče si interese sprtih strani in da skuša ostati nepristransko ter akterje soditi zgolj po dejanjih. Protiteroristična zakonodaja pa ta načela povozi in kriminalizira veliko stvari, ki po mednarodnem humanitarnem pravu veljajo za legitimno vojskovanje.
Ima pa tudi humanitarno pravo jasno določene omejitve v oboroženih spopadih, ki so namenjeni zaščiti civilistov. Pomembno določilo je, da se morajo pripadniki oboroženih skupin jasno razločevati od civilistov, ker sicer tudi nasprotna stran pri povračilnih ukrepih ne bo mogla razlikovati med borci in civilisti.
Ampak to je bistvo gverilskega bojevanja …
In tukaj se seveda pojavi problem z načinom vojskovanja, ki ga uporablja Hamas, z nameščanjem borcev v civilne objekte, da bi bili zaščiteni pred izraelskimi napadi.
Pri tem je seveda razumljivo, zakaj se odločajo za tovrstno taktiko. V konvencionalnem spopadu z izraelsko vojsko nimajo možnosti. A s tem dodatno ogrožajo civiliste.
Državni terorizem?
Ali dejanja pod okriljem državnih oblasti lahko označimo za terorizem? Ali torej obstaja državni terorizem?
Od 60. let prejšnjega stoletja so države pod okriljem Združenih narodov sprejele 19 različnih mednarodnih konvencij, ki kriminalizirajo določene oblike terorizma. Tak primer so denimo ugrabitve potniških letal in civilnih ladij, zajetje talcev, napadi na diplomatske predstavnike. Določbe teh konvencij niso omejene na nedržavne akterje. Če talce zajame predstavnik oblasti, bo za to odgovarjal kot vsak drug posameznik. A to še ne pomeni, da je za to pravno odgovorna država. Osebno odgovoren pa je lahko predsednik ali minister, če je teroristično dejanje naročil.
Da bi se izognili nejasnostim, številne države terorizem definirajo kot dejanja nedržavnih akterjev.
A nekatere države veljajo za “podpornice terorizma”.
Res se v zadnjih letih dogaja, da so posamezne države začele druge označevati kot države, ki podpirajo terorizem. Po ameriški zakonodaji denimo Iran, Kuba in Venezuela veljajo za države, ki podpirajo terorizem.
ZDA si tudi zelo prizadevajo, da bi čim več držav po svetu za teroristično skupino označilo Iransko revolucionarno gardo, ki je krilo iranske državne vojske. To bi pomenilo, da bi tudi vse njene pripadnike morali obravnavati kot teroriste.
So pa ostale države razumljivo skeptične do takega pristopa, ker se lahko zelo hitro maščuje. Kaj denimo v takem primeru preprečuje neki drugi državi, da bi ameriško vojsko razglasila za teroristično organizacijo in s tem kriminalizirala vsakega ameriškega vojaka?
Za uradne predstavnike države tako ali tako velja imuniteta pred pregonom po nacionalni kazenski zakonodaji, brez izjeme, zato so obtožbe o terorizmu nekoliko nesmiselne, brez realnega pravnega učinka. Izjeme veljajo le za vojne zločine po mednarodnem pravu.
“Vpletanje terorizma v mednarodno pravo zagotovo ni koristno”
Kaj je potem smisel tovrstnega označevanja?
Razvrščanje držav na sezname podpornikov terorizma je učinkovito le za namen, če želite proti državi uvesti sankcije, ne pa tudi za pregon predstavnikov države.
Je pa denimo Rusija nekatere ukrajinske vojne ujetnike obsodila po protiteroristični zakonodaji, ker so bili pripadniki azovskega bataljona. To je v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom, po katerem gre za vojne ujetnike, ki imajo imuniteto pred kazenskim pregonom. Vpletanje terorizma v mednarodno pravo po mojem mnenju zagotovo ni koristno.
Nekatere vzhodnoevropske države so po napadu na Ukrajino tudi Rusijo razglasile za podpornico terorizma.
Kot rečeno, take poteze se mi ne zdijo primerne, ker imajo države po mednarodnem pravo že na voljo druge ustrezne ukrepe. Proti državi, ki krši mednarodno pravo, je dopustno uvesti sankcije, in številne države so to v primeru Rusije tudi storile. Oznake podpornika terorizma ne prinesejo nobenega konkretnega učinka razen politične stigmatizacije.
Ne razumem, zakaj raje striktno ne preganjamo zločinov po mednarodnem pravu, ki so natančno definirani že vsaj od druge svetovne vojne. Namesto tega se zatekamo v pravno šibkejši teroristični besednjak.
Morda zato, ker so Združeni narodi postali organizacija brez resne moči, da tovrstne kršitve mednarodnega prava zaustavi in primerno sankcionira?
Vsekakor drži, da je Varnostni svet ZN pri številnih svetovnih konfliktih v pat položaju. Še vedno pa ni nobene potrebe po tem, da bi celotne države označevali s terorističnim besednjakom. Več deset držav je, ne da bi omenjale terorizem, proti Rusiji uvedlo sankcije zaradi agresije na drugo državo, kar je kršitev temeljnega svetovnega reda.
“Vedno je lahko še slabše”
Kako utrujeni ste od stalnega “ostrega obsojanja” vojnih grozodejstev in kršitev človekovih pravic? Zdi se kot neskončen cikel brez resnega učinka.
Neprestane kršitve človekovih pravic so frustrirajoče in jemljejo upanje, a stvari so vedno lahko še slabše. Zato je nujno ohranjati pritisk na države, da popravijo svoje ravnanje, z neprestanim zagovorništvom, z dvigovanjem politične cene kršitev. Številne države so zelo občutljive, ko gre za njihov mednarodni ugled, in se lahko uklonijo ob stalnem pritisku.
Seveda pa samo besede ne zadostujejo. Včasih potrebujete tudi “mišice” držav, ki uvajajo sankcije, sprožajo pravne postopke in druge konkretne ukrepe za spremembe na bolje.
Bi rekli, da ima obstoj besede terorizem z vsemi njenimi pritiklinami danes več negativnih kot pozitivnih posledic?
Vsekakor menim, da potrebujemo trdno definicijo terorizma, ki spoštuje človekove pravice, da bi lahko preprečili vsesplošne zlorabe protiterorističnih zakonov. V tem trenutku, ko protiteroristična zakonodaja zaradi odsotnosti mednarodnih standardov deluje kot samopostrežni bife, pa menim, da je izjemno škodljiva za človekove pravice v številnih državah.
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje