Kako je bila videti odprava na Triglavski ledenik? Kako drastično se je spremenil v zadnjih desetletjih? Kaj razkrivajo stare fotografije in kaj kažejo nove meritve? Kam odteka voda z ledenika, ki izginja?

Hitrost taljenja svetovnih ledenikov se je v 21. stoletju podvojila, nekateri manjši pa so že povsem izginili. Na robu obstoja je tudi Triglavski ledenik, ki je v 19. stoletju obsegal 40 hektarov, danes pa vidimo le še njegove ostanke. Razlika je dobro vidna na spodnjih slikah. Z raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki ga spremljajo že 75 let, ter Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, smo se odpravili do ledenika. Preverili smo, v kakšnem stanju je, izvedeli, kaj so pokazale letošnje meritve, in pogledali, kako raziskovalci sledijo vodi, ki odteka z ledenika v kraško podzemlje.

Triglavski ledenik konec 19. stoletja.

Triglavski ledenik leta 2020.

S Pokljuke na Kredarico s helikopterjem

Pokljuka, ob devetih zjutraj. V daljavi smo že zaslišali hrumeče brnenje helikopterja, ki nas bo popeljal na Kredarico. Toplo sončno jutro je nakazovalo, da se obeta lep septembrski dan. Nekaj minut čez deveto smo se varno pripeti v helikopterju že dvigovali s tal in leteli proti cilju. Najprej ekipa raziskovalcev, nato ostali člani odprave.

Okoli nas so se odpirali čudoviti pogledi na naše visokogorje, mimo okna so brzele koče, pod nami se je ponosno dvigoval Triglav s kolono pohodnikov. Zavoj v levo, prelet Malega Triglava in pred nami so se že izrisali triglavski podi, pa Triglavski dom na Kredarici, severovzhodno pod vrhom Triglava pa bele zaplate snežišč. Pod največjim od njih se skrivajo ostanki tistega, kar je bil nekoč Triglavski ledenik. Prispeli smo na cilj.

V helikopterju Slovenske vojske spredaj sedijo opazovalec vremena na Kredarici Jože Senica z Agencije RS za okolje, dr. Metka Petrič in dr. Matej Blatnik, oba z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, zadaj pa mag. Miha Pavšek z geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, vodja naše odprave.

Iz helikopterja se že vidi Triglavski dom na Kredarici.

Pestro dogajanje na Kredarici

Na Kredarici je bilo živahno. Številni pohodniki so se že krepčali pri Triglavskem domu, drugi so si z zanimanjem ogledovali helikopter, slišati je bilo domačo glasbo in brnenje helikopterja. Kolona pohodnikov, ki se je vila po strmi steni Malega Triglava za kočo, pa je pričala, da je pred nami konec tedna, ko se ljudje množično odpravljajo na najvišji slovenski vrh.

Vreme brez megle in oblakov je poskrbelo za veličastne razglede na mogočne okoliške vrhove – videlo se je vse do avstrijskih Visokih Tur z najvišjim vrhom Groβglocknerjem ali po naše Velikim Klekom. Tudi pod njim je ledenik, imenuje se Pastirica (Pasterze) in se, tako kot naš, hitro krči.

Matej Blatnik

David Bole/N1

David Bole/N1

David Bole/N1

David Bole/N1

Matej Blatnik

David Bole/N1

David Bole/N1

Matej Blatnik

Ni lepše pisarne, kot je ta

“No, pa pojdimo,” zakliče mag. Miha Pavšek z geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, vodja naše odprave in brez dvoma eden najbolj živahnih in zgovornih raziskovalcev. Energije in vsebine za pripovedovanje zgodb mu zlepa ne zmanjka.

Je eden največjih poznavalcev Triglavskega ledenika. Spremlja in raziskuje ga že več desetletij in pravi, da zanj predstavlja več kot le službo. Vsako jutro, ko prispe v pisarno, pogleda inštitutsko spletno kamero na Kredarici, ki je usmerjena v ledenik. “Danes, ko smo tu v živo, pa ni lepše pisarne, kot je ta,” nasmejano pove Pavšek.

Oprtamo si nahrbtnike, nadenemo čelado in zgrabimo pohodne palice. Zakorakamo proti ledeniku, ki leži na strmem melišču in delu visokogorskih kraških podov tik pod ostenjem, ki povezuje Mali Triglav in vrh Triglava. Od koče na Kredarici je oddaljen le dobrih deset minut in dobro viden. “Kljub temu pa se večina pohodnikov za ta naravni pojav ne zmeni, saj je njihov edini cilj priti na vrh Triglava,” razočarano ugotavlja Pavšek.

Hodimo po zanimivi geološki podlagi, polni nemih prič, da je po danes golem kamnitem površju nekoč drsel ledenik, ki ga je močno preoblikoval. Na nekaj mestih se pred nami kažejo škraplje in žlebiči, različno velike razpoke in brezna, nastanek vseh je povezan s prelomi in korozijo, kemičnim raztapljanjem apnenca.

Z umikanjem ledenika se na površju pokaže kalcitna skorja, ki jo sestavljajo kalcitni kristali. Z njihovim preučevanjem lahko raziskovalci ugotovijo značilnosti Triglavskega ledenika v preteklosti oziroma še pred začetkom rednih meritev 1946. V raziskavi, ki je bila objavljena letos, so tako na podlagi datiranja teh kalcitnih prevlek ugotovili, da ledenik ni nastal v mali ledeni dobi, kot so sprva mislili. Obstajal je ves holocen, tj. od zadnje ledene dobe oziroma zadnjih 12.000 do 18.000 let.

Na poti Pavšek pokaže proti tlom, na okroglo železno ploščico. “To je geodetska točka, kjer so leta 1995 prvič geodetsko izmerili Triglavski ledenik, od takrat pa redno, vsako leto, nanjo postavimo elektronski teodolit (instrument za merjenje, op. a.),” pojasni. “Pri večini ledenikov sicer merijo prostornino, naš pa je tako skromen, da ga zadnjih 25 let merijo enako, kot odmerijo geodetsko parcelo.”

Ledenike so v Alpah načrtno opazovali že v 19. stoletju, za poznavanje Triglavskega ledenika pa je pomembna prelomnica leto 1946, ko je bil ustanovljen geografski inštitut. Ta si je kot eno prvih nalog zadal stalno spremljanje in merjenje Triglavskega ledenika. In to poslanstvo nadaljuje še danes, zato gre za enega najdaljših stalno potekajočih raziskovalnih projektov pri nas.

Meritve ledenika vsako leto potekajo septembra, torej ob koncu talilne dobe. Letošnje so izvedli teden dni pred našo odpravo na Triglav, ki je bila namenjena predvsem sledilnim poskusom, zato nam je Pavšek že lahko razkril rezultate.

“To pa je zagotovo ostanek starega športnega letala,” vzklikne Pavšek, ko s tal pobira kos železja. Kakšen meter stran pa najde še ostanek starih lesenih smučarskih vratc ali količka. Raziskovalci so tudi v preteklosti na ledeniku že večkrat naleteli na kakšen nenavaden predmet. Med drugim so našli ostanke vojaškega letala iz leta 1944, ki  je strmoglavilo na gori, našli so tudi fotoaparat iz leta 1918, pa sprehajalno palico z letnico 1924. Predmete zdaj hranijo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, nekateri so tudi na ogled v okviru tamkajšnje stalne razstave.

Snežna odeja kot hladilnik, ki ledenik ohranja pri življenju

“Letošnje meritve so pokazale, da je ledenik letos v dobri kondiciji,” pove Pavšek. “Led sicer ne raste že nekaj desetletij, vendar pa je letos pokrit z obilno snežno odejo, ki služi kot naraven hladilnik, ki pod njim ležeči ledenik ohranja pri življenju,” še pojasni.

Snežna sezona na Kredarici je uradno zaključena.

❄V letošnji sezoni je snežna odeja neprekinjeno vztrajala od 26. septembra do 2. julija.

❄Maksimum višine snežne odeje smo beležili konec maja – 520 cm.#snowdepth #kredarica pic.twitter.com/LK27KwOpn0

— ARSO vreme (@meteoSI) July 7, 2021

Uradna izmerjena površina ledenika je letos znašala 2,7 hektarja, kar je precej več od lani namerjenega 1,3 hektarja. A rezultat ni razlog za pretirani optimizem. Raziskovalci namreč z geodetskimi meritvami izmerijo tisto, kar je vidno. Ker je ledenik letos v celoti pokrit s snegom, so torej merili snežišče, ki ga pokriva. Po letošnji obilni snežni sezoni je zato rezultat meritev pričakovano večji.

To pa ne pomeni, da se je stanje ledenika izboljšalo. Nasprotno. Danes po oceni raziskovalcev meri le še približno polovico nogometnega igrišča oziroma manj kot pol hektarja. Predstavlja le še ostanek nekdaj precej večjega ledenika, ki je v 19. stoletju meril 40 hektarov in segal vse do roba Triglavske severne stene, ob začetku natančnejših meritev pred 75 leti pa nekaj več kot 14 hektarov.

Triglavski ledenik nima več ledeniških značilnosti, kot so premikanje ledenih gmot in ledeniške razpoke, zato ni več pravi ledenik, temveč ledeniška krpa ali zaplata. V tujini se je za tovrstne ledenike uveljavil strokovni izraz glacieret.

Smo zadnja generacija, ki lahko opazuje ledenik

Če bi bilo takih snežnih sezon, kot je bila letošnja, več zapored, bi morda lahko govorili o tem, da ledenik raste. A je zaradi zapletenega procesa nastajanja ledeniškega ledu in specifičnih pogojev na tem delu Alp malo verjetno, da bi se to zgodilo. Za en meter prirastka ledeniškega ledu namreč potrebujemo več metrov snega, preobrazba v ledeniški led pa traja od enega do več desetletij.

Možnosti, da bi se Triglavski ledenik v prihodnje povečal, tako praktično ni več. Snežna odeja bolj ali manj le še ohranja te skromne zaplate ledu, ob kratki snežni sezoni pa bodo postopoma izginile tudi te.

“V nekaj desetletjih, morda celo prej, bi lahko izginil,” oceni Pavšek. “Zelo verjetno pa smo zadnja generacija, ki ga lahko opazuje.”

Pavšek pokaže na sedlo v bližini planinskih smernih tabel ter pojasni, da si zanj prizadevajo uveljaviti poimenovanje Ledeniški preval. “Ker bo ledenik verjetno kmalu izginil, želimo, da nas bo nekoč vsaj zemljepisno ime spominjalo nanj.”

Krčenje obsega Triglavskega ledenika od začetka meritev do leta 2020.

Triglavski ledenik je neposredni dokaz podnebnih sprememb

Spremembe Triglavskega ledenika so v tesni povezavi z visokogorskimi vremenskimi in podnebnimi razmerami. Triglavski ledenik je zato eden redkih neposrednih dokazov podnebnih sprememb, ki so postale velika grožnja tudi za naravno svetovno dediščino.

Britanski odposlanec: Pogled na Triglavski ledenik je šokanten

Slovenija

02. Sep 2021 2

Slovenija

02. Sep 2021 2

Med najpomembnejšimi razlogi za nazadovanje površine in prostornine ledenika so – poleg relativno nizke nadmorske višine ledenika (med 2400 in 2500 metri) in njegove majhne površine – rekordno visoke letne temperature, naraščajoče temperature talilne dobe in zniževanje maksimalne višine snežne odeje. Vse so povezane prav s podnebnimi spremembami.

O vplivu podnebnih sprememb priča tudi podatek, da so bile med petimi najtoplejšimi talilnimi sezonami kar štiri po letu 2012, med desetimi najtoplejšimi pa so vse iz tega stoletja.

Graf prikazuje razvrstitev talilnih sezon med letoma 1955 in 2020 glede na povprečno temperaturo talilne dobe (od maja do oktobra) na Kredarici (2513 m).

Povprečna temperatura talilne sezone (od maja do oktobra) na Kredarici med letoma 1955 in 2020. Medtem ko je talilna sezona pred 75 leti trajala le štiri mesece, redilna sezona za ledenik pa osem, sta danes praktično izenačeni. (Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje)

Rekonstrukcija največje sezonske višine snežne odeje na robu Triglavskega ledenika od zime 1851/524 do zime 2019/20 in linearna trendna črta. Graf ne zajema podatkov za zadnjo sezono 2020/21, ki je bila med najbolj snežnimi. (Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje)

Meteorološka postaja na Kredarici je od ledenika oddaljena le nekaj sto metrov, zato so njeni podatki primerni tudi za analize vplivov podnebnih razmer na ledenik.

Posledice taljenja ledenika

Podnebne spremembe so, kot rečeno, postale tudi velika grožnja naravni svetovni dediščini, kot so ledeniki. Ti vsako leto izgubijo 267 milijard ton (gigaton) vode, hitrost taljenja pa se je v 21. stoletju podvojila. Taljenje ledenikov v Alpah poteka dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. S trenutnim tempom bo do leta 2050 izginilo 80–90 odstotkov ledenikov v Alpah, ostali bodo le še največji.

Vse to ima pomembne posledice tudi za ljudi. Ledeniki so namreč od nekdaj pomembni vodni viri, pojasni Pavšek. Če izginejo, bo v izvirih, kamor iz njih odteka voda, vode manj, kar lahko vpliva na oskrbo s pitno vodo ter pojav suše. S taljenjem ledenikov se poveča erozija površja, ker se to razgali, večja je tudi pogostost skalnih podorov, spreminjati je treba poteke nekaterih pohodnih poti, zaradi padajočega kamenja in bolj razpokanih delov ostenj pa je večja nevarnost tudi za pohodnike in plezalce oziroma alpiniste.

Tu pa tam na mestu, ki ga je nekoč pokrival Triglavski ledenik, naletimo na posamezne otočke vegetacije (na zgornji sliki je julijski mak, latinsko Papaver alpinum), kar je za nadmorsko višino 2500 metrov precej nenavadno. Menda se v okolici najdeta tudi kakšen mak in triglavska roža. Vse to je posledica podnebnih sprememb.

Ledenik pod Skuto

V Sloveniji imamo dva ledenika, poleg Triglavskega še ledenik pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah. Lanske meritve so pokazale stabilno stanje, obseg pa 1,4 hektarja. Letos bo ta verjetno – enako kot pod Triglavom – nekoliko večji, napoveduje Pavšek.

Ledenik pod Skuto sicer koleba površinsko precej manj kot njegov zahodni sosed v Julijskih Alpah. Ker leži na izrazito bolj senčni legi od svojega soseda, bo verjetno vztrajal dlje, čeprav leži 400 metrov nižje od Triglavskega ledenika.

Ledenik pod Skuto leta 2020.

Po 55 letih ponovno izvedli sledilne poskuse

Po pogovorih o stanju našega ledenika je bil čas, da se raziskovalci lotijo naloge, zaradi katere so pod Triglav pravzaprav prišli. To so tako imenovani sledilni poskusi, s katerimi sledijo vodi skozi kraško podzemlje. S poskusi bodo raziskovalci prvič po 55 letih ugotovili, kam tečejo vode izpod Triglavskega ledenika. To naredijo tako, da v eno od razpok v tleh, v katero odteka voda, vlijejo sledilo – fluorescentno mešanico vode in uranina. Nato pa s pomočjo vzorčenj na izvirih in vodotokih v okoliških dolinah opazujejo, kam bo voda pritekla.

Območje Triglavskega ledenika je namreč visokogorski kras, za katerega so značilne bogate kraške površinske in podzemne oblike. Podzemlje krasa je polno raznovrstnih praznin, večjih kraških kanalov in razpok, po katerih se pretaka voda. Zaradi tega pestrega, razvejanega podzemnega sistema lahko voda iz ene točke teče proti različnim vodotokom in izvirom, pojasni dr. Metka Petrič z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, ki je skupaj z dr. Matejem Blatnikom, prav tako z omenjenega inštituta, izvedla poskus.

Sledilni poskusi so bili na ledeniku prvič in nazadnje opravljeni leta 1964, po 55 letih pa so raziskovalci ponovno in tokrat tudi bolj natančno preverili pot vode od ledenika proti izvirom v okoliških dolinah. Poskusi potekajo v okviru projekta geografskega inštituta, v katerem sodeluje tudi Inštitut za raziskovanje krasa. Z raziskovalci je bila pod Triglavom tudi ekipa podjetja, ki podpira in je omogočilo projekt.

Poleg ugotavljanja smeri pretakanja vode pa sledilni poskusi pomagajo tudi pri tem, kako hitro se voda v podzemlju pretaka, v kakšnih koncentracijah, če sploh, priteče sledilo v različne izvire. “Te stvari so zelo pomembne predvsem pri spremljanju kakovosti vode, da vidimo, v katero smer, kako hitro in v kakšnih koncentracijah se lahko širi potencialno onesnaženje,” pojasni Blatnik.

Tovrstna sledenja v visokogorju niso pogosta, ker so zahteven logističen zalogaj, pa tudi sicer je sledenje zaradi običajno majhnih pretokov vode, prevladujočega navpičnega pretakanja in razpršenega podzemnega toka vode precej zahtevno, še doda.

Potočki vode, ki tečejo izpod talečega se ledenika.

Od zajemanja vode do izlitja fluorescentne tekočine

V prvem koraku je bilo treba ogromno vedro napolniti s 50 litri vode. Te nismo pripeljali s sabo, temveč smo jo morali “naloviti” v majhnih, povečini šibkih potočkih vode, ki tečejo po kanalčkih izpod talečega se ledenika.

V naslednjem koraku je bilo v vodo treba vmešati poseben prah – fluorescentno sledilo uranin, iz katere je nastala koncentrirana mešanica. Ta korak je zahteval veliko pazljivost. Blatnik, ki je bil določen, da to nalogo izvede, se je oblekel v bel skafander, ostali pa smo ga opazovali le od daleč.

Pri tovrstnih poskusih je namreč potrebna previdnost, da barvilo ne bi zašlo na ostale udeležence ali predmete, ki bi bili kasneje v stiku z vzorčnimi mesti ali laboratorijem. S tem bi kontaminirali vzorce za analizo. In ogrozili sledilne poskuse. V beli zaščitni obleki na sivi, kamniti, Luni podobni podlagi je Blatnik spominjal na astronavta.

Po četrt ure mešanja zmesi prahu in vode je v vedru nastala raztopina rdeče-oranžne barve. Nenavadno, na pogled strupeno, a v resnici povsem nenevarno mešanico je nato Blatnik vlil v razpoko na spodnjem delu ledenika in voda je začela svojo pot po prepredenem kraškem podzemlju. S tem je bil zaključen prvi del raziskave. Ključni del pa se po naši odpravi na Triglav šele začenja.

Kot je pojasnil Pavšek, mešanica, ki jo vlijejo v razpoko, ne vpliva na kakovost pitne vode bližnjih vodovodov. Tako kot pri vseh drugih raziskavah na območju Julijskih Alp, so tudi s to raziskavo predhodno seznanili Triglavski narodni park.

Obarvano vodo bodo vzorčili v štirih dolinah

Da bi ugotovili, kaj se z vodo, ki ponikne, dogaja in kam odteka, bodo v naslednjih tednih vzorčili vodo v štirih različnih dolinah – v Vratih, Vojah, Zadnjici in Radovni, dodatno pa tudi na vodnem zajetju Aljaževega doma v Vratih.

V doline so postavili samodejne vzorčevalnike, ki v želenih časovnih intervalih samostojno zajemajo vzorce. Vzorce bodo nato analizirali v laboratoriju Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, izsledki pa bodo znani konec leta.

Spust v Triglavsko brezno

Po opravljenih sledilnih poskusih se je raziskovalni del naše odprave približeval koncu. Pred vrnitvijo v dolino smo se odločili pokukati še v najbolj znano, najgloblje in najdaljše brezno v Triglavskem pogorju – Triglavsko brezno. Gre za navpično jamo, značilno za visokogorski kras, ki je nastala prav zaradi odtekanja ledeniške vode izpod ledenika. Na območju Triglavskega brezna so potekali tudi prvi sledilni poskusi, ki jih je leta 1964 opravil znani geograf, krasoslovec in akademik dr. Ivan Gams.

“Pazljivo navzdol, teren je ponekod krušljiv,” nas posvari Pavšek, ko nas vodi v smeri triglavske Glave, pod katero se skriva spodnji vhod v brezno. S pomočjo pomožne vrvi, vponk in cepina je Pavšek zavaroval zasnežen vhod, po katerem smo se lahko nato varno spustili proti breznu.

Takoj po spustu v brezno smo se znašli v večji, temni in s snegom in ledom prekriti skalnati dvorani, v katero je skozi vhod sevalo le nekaj svetlobe.

Prižgali smo čelne svetilke in se skoraj po štirih skobacali skozi kratek, tesen rov ter pristali v novi, ožji dvorani. Na njenem robu je v tleh zazevala ožja odprtina, kjer se odpre prehod v globlje dele brezna. Radovedno smo se nagnili skozi rob in pogledali v globino, dlje od te točke pa se lahko podajo le še izurjeni jamarji, ki so brezno doslej raziskali do globine nekaj več kot 300 metrov.

Še zadnji pogled pred dolgo potjo v dolino

Po izstopu iz brezna smo se še zadnjič ozrli po ledeniku, nato pa po stari, prav zaradi podnebnih sprememb opuščeni poti, odšli do precej manj obljudenega Doma Valentina Staniča. Pavšek je “skočil” še na slabe pol ure oddaljeni Begunjski vrh, da bi naredil fotografijo ledenika z vsakoletne stalne točke. Ostali pa smo se pred dolgim povratkom do Pokljuke odločili za počitek pri koči.

Letošnja fotografija Triglavskega ledenika z Begunjskega vrha, s katerega vsako leto fotografirajo ledenik.

Pot nas je vodila čez Dovška vratca na Konjsko sedlo in mimo Vodnikovega doma. Živahni pogovori so sčasoma pojenjali, naš korak je postajal hitrejši. Cilj je bil v dolino priti pred nočjo.

Medtem pa so v mislih odzvanjale Pavškove besede, da smo morda zadnja generacija, ki bo videla Triglavski ledenik. Glede na zadnje podnebne scenarije je ta verjetnost res velika. Upamo lahko le, da bo narava z obilnimi snežnimi sezonami vendarle vsaj še za nekaj časa podaljšala njegov obstoj.

Nedvomno pa bi izginjanje teh naravnih pojavov pred našimi očmi moralo biti jasen opomnik, da nekaj spremenimo, meni Pavšek. “Na podnebne spremembe se ne bomo prilagodili tako, da bomo vključili klimatske naprave, ampak z drugačnim načinom življenja. Začeti pa mora vsak pri sebi.”

Prispeli smo na izhodišče. Padla je noč. Obarvana voda pa si je medtem že utirala svojo pot po visokogorskem podzemlju in počasi iztekala v dolino.

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

Podnebne spremembe: Zemlja iz pandemije izhaja še bolj bolna, kot je bila

Poglobljeno

21. Jun 2021

Poglobljeno

21. Jun 2021

Dr. Matjaž Ličer: Naše morje bo vse pogosteje poplavljalo

Intervjuji

31. Avg 2021 1

Intervjuji

31. Avg 2021 1