Ponavljajoči se udarci v glavo, tudi če ne povzročijo pretresa možganov ali izgube zavesti, lahko nepovratno okvarijo možgane. Številni vrhunski športniki zaradi tega umrejo premladi in kot sence samih sebe.
Nogometaš Zoran Ubavić, legendarni napadalec Olimpije, je še vedno rekorder slovenske prve lige po številu golov v eni sezoni. V sezoni 1990/1991 jih je na 34 tekmah zabil kar 29. Imel je dolgo kariero. Pri 44 letih je še vedno igral v tekmovanjih nižjega ranga.
Še pred dopolnjenim 50. letom starosti so mu zdravniki diagnosticirali hudo obliko demence. Umrl je leta 2015 v Novem Sadu, star samo 50 let. Na koncu je bil popolnoma odvisen od očetove oskrbe.
“Diagnoza je bila frontotemporalna demenca,” nam je ta teden povedal njegov oče Ilija Ubavić. “Zdravniki specialisti so mi povedali, da so vzrok za to obliko demence lahko udarci v glavo. Zoran je veliko igral z glavo, številne gole je dosegel z glavo, torej je velika verjetnost, da je to bil vzrok njegove bolezni.”
O vzrokih njegove prezgodnje smrti se v Sloveniji ni spraševal nihče. Pač, umrl je po boju s hudo boleznijo. A kaže, da gre za del širšega problema, ki ga ima nogomet.
Nogometaši tvegajo demenco
Nogometaši imajo v primerjavi s splošno populacijo povečano tveganje za razvoj nekaterih nevrodegenerativnih bolezni. Ravno prejšnji teden so švedski strokovnjaki z Inštituta Karolinska objavili študijo, v kateri so ugotovili, da imajo nekdanji profesionalni nogometaši pomembno povečano tveganje za razvoj demence.
Zelo odmevna je bila študija strokovnjakov z Univerze v Glasgowu, ki so jo leta 2019 objavili v znamenitem New England Journal of Medicine in ki je pokazala, da je smrtnost zaradi demence pri nekdanjih škotskih profesionalnih nogometaših kar petkrat večja v primerjavi s kontrolno skupino, izbrano iz splošne populacije.
Pomembna ugotovitev obeh omenjenih raziskav je, da so imeli vratarji bistveno manjše tveganje za razvoj demence kot drugi nogometaši. To namreč izpostavlja pogosto igranje z glavo kot ključni dejavnik pri razvoju bolezni.
Vratarji žoge skoraj nikoli ne udarijo z glavo, preostali igralci pa v povprečju dobrih 5-krat na tekmo, pri čemer levji delež odpade na branilce. Temu je seveda treba prišteti še udarce z glavo na treningih.
Udarci v glavo sprožijo kronično travmatsko encefalopatijo
Nogomet je le eden od športov, ki so v zadnjih letih vse bolj na udaru kritik, da zanemarjajo tveganje ponavljajočih se namernih ali nenamernih udarcev v glavo, ki lahko vodijo v razvoj uničujočih nevroloških težav. Na seznamu so tudi boks, ameriški nogomet, hokej, ragbi …
Dejansko v večini primerov, ki jih odkrijejo pri športnikih, ne gre za klasično demenco, temveč za ločeno obolenje s podobnimi simptomi, znano pod imenom kronična travmatska encefalopatija.
Prve primere kronične travmatske encefalopatije so že na začetku 20. stoletja zaznali pri boksarjih. “Takrat so zdravniki stanje opisali kot ’punch drunk’, stanje pijanosti od udarcev,” nam je povedal nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Medicina nato po njegovih besedah tega obolenja vrsto let ni jemala dovolj resno. “Šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo z novimi slikovnimi metodami dokazali, da mnogi športniki prav zaradi pogostih udarcev v glavo dobijo nevrološke motnje, predvsem v smislu slabega spomina, depresije, spremembe osebnosti, znakov, ki spominjajo na Alzheimerjevo demenco, pa tudi tresenja in parkinsonizma.”
Dr. Pirtošek je sodeloval pri eni prvih študij možganov športnikov v kontaktnih športih v devetdesetih letih. “Že takrat smo videli eno veliko katastrofo, ki se dogaja v možganih nekdanjih boksarjev, pri katerih je bil viden razvoj parkinsonizma kot posledice ponavljajočih se udarcev v glavo, torej kronične travmatske encefalopatije.”
Okvara možgansko-krvne pregrade?
Mehanizem nastanka kronične travmatske encefalopatije še ni do konca raziskan. “Natančno procesa, ki se ob tem dogaja v možganih, še vedno ne poznamo,” je dejal dr. Pirtošek.
“Ena izmed teorij pravi, da ponavljajoči se udarci v glavo okvarijo nekaj, kar imenujemo možgansko-krvna pregrada. To je nekakšna opna med možgani in krvnim obtokom, ki ščiti naše možgane, da vanje ne zaide vse, kar je morda slabega v krvi. Nekateri menijo, da zaradi udarcev v glavo krvno-možganska pregrada postane bolj prepustna in skoznjo prehajajo določena antitelesa, ki aktivirajo imunski odziv in povzročijo nalaganje abnormne beljakovine, ki uničuje možganske celice.”
Pri tem sploh ni nujno, da gre za zelo močne udarce, ki povzročijo pretres možganov ali izgubo zavesti. “Lahko gre tudi za dolgo serijo manjših, komaj zaznavnih udarcev.” Kot na primer pri igranju z glavo v nogometu.
“Kralj” se zaduši
Jeff Astle je legenda angleškega nogometnega kluba West Bromwich Albion. Dolgoletni osrednji napadalec moštva je med navijači še danes znan kot “Kralj”. V 361 tekmah je zabil 174 golov. Petkrat je nastopil tudi za angleško reprezentanco.
Leta 2002 je pri 59 letih umrl na svojem domu. Zaradi nevrodegenerativne bolezni se je zadušil pred očmi hčerke. Mrliški oglednik je takrat ugotovil, da so možgansko škodo najverjetneje povzročili pogosti udarci žoge z glavo.
Da je šlo za kronično travmatsko encefalopatijo, je leta 2014 ob vnovični analizi Astlovih možganov potrdil nevropatolog dr. William Stewart z Univerze v Glasgowu, sicer tudi glavni avtor že omenjene študije o povečani smrtnosti zaradi demence pri škotskih nogometaših.
Astlova hči Dawn danes vodi Fundacijo Jeffa Astla, ki pomaga družinam upokojenih nogometašev z demenco, prav tako vodi sekcijo za demenco pri sindikatu angleških profesionalnih nogometašev (PFA).
Primeri pa se kopičijo. Od šestih nogometašev z demenco, ki so svoje možgane ob smrti zapustili možganski banki na londonskem University Collegeu, so strokovnjaki pri štirih potrdili diagnozo kronične travmatske encefalopatije.
Nove žoge – manjše tveganje?
V delu nogometne javnosti vlada prepričanje, da je problem udarcev z glavo danes mnogo manj pereč kot nekoč. Ključni dejavnik tveganja naj bi namreč predstavljale starejše usnjene žoge, ki so se ob mokri podlagi napile vode. Pri sodobnih žogah iz sintetičnih materialov naj bi bile sile ob udarcu z glavo bistveno manjše.
To denimo trdi tudi Dejan Stefanović, predsednik slovenskega sindikata profesionalnih nogometašev SPINS.
Vendar pa dr. William Stewart to prepričanje označuje za zmotno, saj so žoge morda res nekoliko lažje in vpijejo manj vode, a so zato bistveno hitrejše. “Ne bi rekel, da so igralci danes kaj manj ogroženi kot igralci v 50., 60. ali 70. letih prejšnjega stoletja,” je leta 2020 povedal za Guardian. “Za to ni nikakršnih dokazov. Ravno nasprotno, morda je danes še huje.”
Študija, ki jo je dr. William Stewart s kolegi objavil leta 2021, je pokazala, da imajo največje tveganje za razvoj nevrodegenerativnih bolezni branilci in igralci z dolgimi profesionalnimi karierami. Obdobje, v katerem so igrali nogomet, ni pomembno vplivalo na stopnjo tveganja.
Prepoved igranja z glavo
Zaradi kopičenja dokazov o škodljivosti ponavljajočih se udarcev z glavo so v nekaterih državah ta del nogometne igre že začeli omejevati.
V ZDA so že leta 2015 po skupinski tožbi staršev prepovedali igranje z glavo pri nogometu pri otrocih, mlajših od 10 let. Leta 2020 je Angleška nogometna zveza prepovedala udarce žoge z glavo na treningih za mlajše od 12 let, lani so za to starostno kategorijo poskusno uvedli tudi prepoved namernega igranja z glavo na tekmah.
Evropska nogometna zveza Uefa za zdaj v smernicah za igranje z glavo ne postavlja starostne omejitve, priporoča pa, naj si odgovorni prizadevajo udarce z glavo predvsem v mlajših selekcijah zmanjšati na minimum.
Na Nogometni zveze Slovenije se na naša vprašanja o problematiki igranja z glavo ta teden niso odzvali.
Dr. Zvezdan Pirtošek ima zelo jasno stališče. “Absolutno zagovarjam prepoved igranja z glavo za mlajše nogometaše.”
Kaj pa splošno prepoved igranja z glavo v nogometu? “Kot nevrolog bi si seveda želel zasnovo nogometa, ki bi čim bolj zaščitila možgane. Težko pa to izrečem naglas, saj me bo v teh časih oboževanja nogometa kdo še linčal.”
“Nogomet, ne glavomet”
Da bi veljalo razmisliti o prepovedi igranja z glavo, meni tudi dr. William Stewart. “Je igranje z glavo res nujno?” je dejal za Financial Times. “Ne nazadnje igri rečemo nogomet, ne glavomet.”
K prepovedi igranja z glavo v nogometu so že leta 2017 pozvali pri nogometnem spletnem portalu Goal.com. Njihov argument je bil, da bi prepoved igranja z glavo odpravila dve težavi hkrati, tako ponavljajoče se blage udarce v glavo kot tudi pogoste hujše medsebojne trke igralcev z glavo, ko se v zraku borijo za žogo.
Nogometni sindikat ostaja skeptičen
V nogometnem sindikatu SPINS zatrjujejo, da vzročna povezava med igranjem z glavo v nogometu in nevrološkimi težavami ni dokazana. Prav tako poudarjajo, da v Sloveniji še nobenemu igralcu niso dokazali kronične travmatske encefalopatije. “Z izjemo Zorana Ubavića ne poznam nobenega primera tovrstnih težav med slovenskimi nogometaši,” nam je povedal predsednik Dejan Stefanović.
Drži, da je neposredno vzročno povezavo za vsak posamezni primer težko dokazati, je pa skupina 13 strokovnjakov iz štirih držav lani pregledala vse do zdaj objavljene raziskave in sklenila, da obstajajo “prepričljivi dokazi za vzročno razmerje med ponavljajočimi se udarci v glavo in kronično travmatsko encefalopatijo”.
“Morda je to le vrh ledene gore”
Razsežnost problema kronične travmatske encefalopatije ostaja neznanka, zagotovo pa je bistveno večja od trenutno poznanega števila primerov. Številne diagnoze demence in Parkinsonove bolezni pri nekdanjih igralcih v kontaktnih športih so zelo verjetno zgolj manifestacije kronične travmatske encefalopatije.
“Kako se bo ta izrazila, je precej odvisno od tega, kateri deli možganov so najbolj prizadeti,” je razložil dr. Pirtošek. “Pri boksarjih, ki dobijo veliko udarcev v brado, bo klinična slika spominjala na Parkinsonovo bolezen, v športih, v katerih prevladujejo udarci v vrh glave, denimo pri nogometaših, pa bo klinična slika bolj podobna demenci.”
Težava je, da je prisotnost kronične travmatske encefalopatije za časa življenja nemogoče preveriti. Trenutno je namreč to še vedno stanje, ki ga lahko medicina potrdi šele po smrti, z obdukcijo.
“Žal pa moram reči, da se ravno v tem obdobju soočamo s povečano umrljivostjo in obolevnostjo tistih, ki so bili športni heroji v sedemdesetih, osemdesetih in delno devetdesetih letih prejšnjega stoletja, tako da pravzaprav na žalost zelo hitro narašča število primerov, iz katerih se učimo o tej novi nevrološki bolezni, ki dobiva zelo velike in pomembne razsežnosti,” je dejal dr. Pirtošek.
Sam trenutno zdravi tri paciente, pri katerih sumi na kronično travmatsko encefalopatijo, po enega nekdanjega hokejista, boksarja in nogometaša. “A morda je to le vrh ledene gore.”
Do zdaj sicer v Sloveniji še nismo imeli primera, ko bi zdravniki z obdukcijo po smrti potrdili prisotnost tega obolenja, saj to nikakor ni rutinski postopek.
376 možganov, 345 primerov bolezni
Prvi primer kronične travmatske encefalopatije pri igralcu ameriškega nogometa so potrdili leta 2002, in sicer pri legendi moštva Pittsburgh Steelers Miku Webstru. “Železni Mike”, kot so ga imenovali navijači, je zadnja leta življenja živel kar v svojem poltovornjaku, se spopadal z depresijo in kroničnimi glavoboli ter si z elektrošoki pomagal zaspati.
Zasluga za odkritje gre nevropatologu v Pittsburghu dr. Bennetu Omaluju, ki je vzorce možganov za pregled pripravil na lastne stroške in nato pri opozarjanju na problem vztrajal kljub poskusom lige NFL, da bi njegove ugotovitve diskreditirali. Po zgodbi dr. Omaluja so leta 2015 posneli film. Upodobil ga je Will Smith.
Igralci ameriškega nogometa so v letih zatem začeli množično zapuščati svoje posmrtne ostanke bostonski univerzi, na kateri se z raziskavami kronične travmatske encefalopatije ukvarja skupina znanstvenikov pod vodstvom nevrologinje dr. Ann McKee.
Prejšnji mesec so naznanili, da so do zdaj pregledali 376 možganov pokojnih igralcev ameriškega nogometa iz lige NFL, kronično travmatsko encefalopatijo pa so potrdili pri 345.
Iz tega sicer ni mogoče sklepati, da gre za obolenje, ki se razvije pri več kot 90 odstotkih igralcev ameriškega nogometa, saj svoje posmrtne ostanke praviloma darujejo tisti, ki verjetno že sumijo, da je z njimi nekaj narobe.
Je pa to obolenje pri ljudeh, ki se ne ukvarjajo s kontaktnimi športi, izjemno redko. Ko so raziskovalci bostonske univerze leta 2018 pregledali možgane 164 darovalcev iz splošne populacije, so našli en sam primer kronične travmatske encefalopatije, pa še za tega moškega se je izkazalo, da je na univerzi igral ameriški nogomet.
Strašljivo je, da se usodne možganske spremembe dogajajo že pri mladih športnikih. Iz ZDA prihajajo številne zgodbe o univerzitetnih igralcih ameriškega nogometa, ki so storili samomor, po smrti pa so jim z obdukcijo potrdili kronično travmatsko encefalopatijo.
Hokejisti na udaru
Leta 2009 so prvi primer kronične travmatske encefalopatije z obdukcijo uradno potrdili tudi pri hokejistu, obrambnem igralcu Reggieju Flemingu, ki je v severnoameriški hokejski ligi NHL odigral 13 sezon med letoma 1959 in 1971, in z moštvom Chichago Blackhawks tudi osvojil Stanleyjev pokal.
“Spremembe v njegovih možganih so bile zelo podobne spremembam, ki smo jih našli pri igralcih ameriškega nogometa in boksarjih,” je takrat dejala vodja raziskave dr. Ann McKee z bostonske univerze.
V letih zatem so strokovnjaki bostonske univerze posmrtno pregledali možgane 74 igralcev hokeja, ki so igrali na različnih ravneh tekmovanja, od mladinskih do profesionalnih. Kot so objavili lani, so znake kronične travmatske encefalopatije odkrili v 40 primerih, torej pri več kot polovici.
Ena od ugotovitev njihovih raziskav je, da vsako dodatno leto igranja hokeja poveča tveganje za razvoj kronične travmatske encefalopatije za 23 odstotkov.
V Sloveniji odmevnih primerov zgodnjih nevroloških obolenj med hokejisti do zdaj ni bilo. “Od igralcev, ki jih poznam, s katerimi sem igral, ne vem za nobenega, ki bi imel po koncu kariere tovrstne težave,” nam je povedal dolgoletni reprezentant Dejan Kontrec, danes generalni sekretar Hokejske zveze Slovenije.
Si pa prizadevajo za zmanjšanje števila nevarnih udarcev v glavo. “Danes je zaščiti glave posvečene bistveno več pozornosti kot nekoč, sankcije za udarce v glavo so bistveno strožje. V mlajših kategorijah so obvezni ščitniki za zobe, ki zmanjšajo tveganje za pretres možganov. Igra je bistveno manj groba. Je pa hitrejša.”
Šport je zdrav, a brez udarcev v glavo
Ob govorjenju o povečanem tveganju za možganske poškodbe pri športnikih, ki služijo milijone, bi lahko marsikdo zamahnil z roko, češ da je to pač cena, ki jo plačajo za slavo in bogastvo. Tudi športnikom samim se lahko to zdi sprejemljivo tveganje. A za temi milijonarji so milijoni ljudi, ki jim nikoli ne bo uspelo priplezati do te ravni.
Nogomet je najbolj priljubljen šport na svetu. Navdihuje milijarde, igra ga več kot 250 milijonov ljudi.
Nogomet ima, kot tudi vsaka druga oblika rekreacije, številne pozitivne učinke. Pošteno je povedati, da raziskave, ki pri nogometaših ugotavljajo povečano tveganje za nekatera nevrološka obolenja, hkrati pri njih opažajo tudi bistveno manjše tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni in raka kot med splošno populacijo.
“Šport je zelo dober za telo, tudi za možgane,” je poudaril dr. Pirtošek. “Gibanje je eden tistih dejavnikov, ki najbolj učinkovito odložijo nastanek demence. A govorimo o gibanju kosti, mišic, sklepov, ne pa gibanju možganov znotraj lobanje zaradi udarcev. Možgane je treba razgibavati predvsem z razmišljanjem, z umetnostjo, ob tem pa jih znotraj lobanje mehanično ohranjati čim bolj stabilne.”
In s tega vidika so lahko kontaktni športi velika nevarnost za možgane. Dr. Pirtošek pričakuje, da se bo odnos do njih v naslednjih letih spremenil. “Imam veliko kolegov nevrologov iz ZDA. Še pred desetletjem so se mi, ko smo se srečali, hvalili s sinovi, kako za to ali ono prestižno univerzo igrajo ameriški nogomet – borbeno in agresivno. Ko se danes pogovarjam z ameriškimi nevrologi, bodisi posebej preverjajo in skrbijo, da so njihovi otroci pri teh športih maksimalno zaščiteni, bodisi jih sploh ne vpisujejo več v kontaktne športe, kjer prihaja do pogostih udarcev v glavo.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje