Kako velika razdalja zeva med Romi in Neromi, kaže izjava uradnice z enega od ministrstev, ki je dejala: "Zdaj prvič razumem, da je romski otrok najprej otrok in ne Rom." Ali so revščina, kriminal in poroke otrok res "del romske kulture"? Zakaj ob poslušanju Romov in večinskega prebivalstva dobimo občutek, da gre za dva vzporedna svetova? Zakaj se reševanja problemov lotimo šele, ko eskalira nasilje in ko sta obe strani razčlovečeni? Kaj bi morala država narediti za boljši položaj Romov in za boljše sobivanje, pa ni? Položaj romske skupnosti v Sloveniji in v Evropi je primerljiv s položajem afroameriške skupnosti v začetku prejšnjega stoletja: Romi so revni, getoizirani in v prvi vrsti "problem policije", pa za N1 pravi profesorica z univerze v Manchestru dr. Andreja Zevnik.
“Šokirale so me razmere, ki sem jim bil priča ob obisku romskega naselja Dobruška vas,” je ob obisku oktobra 2022 izjavil (in pozneje zapisal v poročilo) tedanji posebni poročevalec Združenih narodov (ZN) za človekove pravice in okolje David R. Boyd. Po letih in desetletjih opozarjanj so namreč tam nekateri prebivalci še vedno brez dostopa do vode, sanitarij in elektrike.
Nesprejemljivi pogoji so odraz diskriminacije Romov, kar je v nasprotju z normami in standardi človekovih pravic, je takrat izpostavil Boyd. Dodal je, da to povzroča dodatno škodo romskim otrokom, saj vpliva na njihovo pravico do izobrazbe. Stanje v Dobruški vasi po oceni Boyda ni primerno za razvito evropsko državo.
Za Slovenijo to ni bilo prvo opozorilo. Posebna poročevalka ZN za pravico do vode in sanitarij je ob obisku leta 2011 pozvala, naj država uredi vsa romska naselja, tako pravno kot komunalno. Poudarila je, da pri tem ni pomemben pravni status zemljišč, kjer Romi živijo.
Romsko naselje Hudeje, 2010. (Foto: Bor Slana/BOBO)
Varuh: Dostop do vode je človekova pravica, ne glede na status zemljišča
Komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks, ki je leta 2017 obiskal Dobruško vas, je dejal: “Zdaj je čas, da se naredi še več in da se enkrat za vselej zagotovi, da noben Rom v Sloveniji ne trpi hudega pomanjkanja.”
V svojem poročilu, ki ga je pripravil po obisku, je pozval ministrstvo za okolje in prostor, naj “urgentno” določi, katera naselja še niso urejena, in naj v sodelovanju z lokalnimi oblastmi ter romskimi skupnostmi najde rešitve, bodisi v obliki pravne ureditve obstoječega naselja ali relokacije. Komisar je ob tem oblasti pozval, naj vsem romskim družinam takoj zagotovijo dostop do vode, elektrike in komunalnih storitev, ne glede na status naselij.
In kje smo s tem zdaj? Da se pri zagotavljanju temeljnih pravic romske skupnosti v Sloveniji kljub pozivom nič ne premakne, za N1 opozarja varuh človekovih pravic Peter Svetina. “Mnogi Romi živijo v segregiranih naseljih in nedopustno je, da še v letu 2024 nekateri izmed njih pogosto nimajo dostopa do vode, elektrike, celo sanitarij. Varuh človekovih pravic ob različnih priložnostih poudarja, da je dostop do pitne vode za vsakega človeka vitalnega pomena, saj z vodo človek uresničuje temeljne potrebe, kot so hidracija, umivanje, pranje oblačil, priprava hrane, osebna higiena in čiščenje stanovanja. Dostop do pitne vode je človekova pravica, ki izhaja iz nacionalnega pravnega reda oziroma iz ustave in tudi iz mednarodnega pravnega reda. V okviru te pravice mora biti vsakomur, ne glede na pravni status zemljišča, na katerem živi, zagotovljen primeren dostop do pitne vode.”
Da bi presegli krog izključenosti, nasilja, napadov in pomanjkljivega ukrepanja …
“Da bi presegli začaran krog izključenosti, nasilja, napadov na lastnino in pomanjkljivega ukrepanja organov oblasti, ki vzbuja dvome o učinkovitosti prava, je nujno najprej vzpostaviti pravno in komunalno urejenost romskih naselij,” je za N1 poudaril varuh.
Varuh Peter Svetina (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Tretjina slovenskih Romov nima dostopa do primernih komunalnih storitev
Po podatkih, ki jih je v poročilu navedel Boyd, kar tretjina slovenskih Romov nima dostopa do primernih komunalnih storitev, osem naselij pa ni povezanih v električno omrežje.
“Če ljudem že od rojstva dalje ni zagotovljena temeljna raven bivalne kulture, ni mogoče pričakovati njihovega uspešnega vključevanja v družbo, niti zadovoljive ravni spoštovanja pravnega reda,” je opozoril varuh. “To seveda ni opravičilo za kršitve pravnega reda, jih pa nekako pojasnjuje. Pripadnikom romske skupnosti je treba zagotoviti dostojno življenje in položaj, s katerega bodo potem dosledno odgovarjali za vsa svoja ravnanja.”
Nekatere lokalne skupnosti kot da so gluhe za takšna opozorila in pozive. Župan Ribnice Samo Pogorelc je v četrtek, denimo, izjavil: “Ko bomo enkrat na skupnem imenovalcu in ko si bodo Romi res želeli integracije, ko si bodo želeli izobraževati, delati in spoštovati zakonodajo, potem voda in urejenost naselij ne bosta več težava. Dokler ne bo sprememb z njihove strani, pa naj pozabijo na kakršnekoli vnaprej dane bombončke.”
Samo Pogorelc (foto: Borut Živulović/Bobo)
Pričakovana življenjska doba za 20 let nižja od povprečja
Zaradi katastrofalnih bivanjskih razmer in socialne izključenosti, ki poganja začaran krog neizobraženosti in revščine, imajo Romi v primerjavi z neromskim prebivalstvom bistveno nižjo pričakovano življenjsko dobo.
Raziskava Javnozdravstveni pristopi, namenjeni romski etnični skupnosti v Sloveniji, ki jo je leta 2018 objavil Nacionalni inštitut za javno zdravje, je pokazala, da je povprečna življenjska doba za moške Rome 48 let, za ženske pa 63 let, kar je v povprečju skoraj za 20 let manj v primerjavi z večinskim prebivalstvom Slovenije. Delež prezgodnje umrljivosti je pri Romih izrazito večji in predstavlja 69 odstotkov, medtem ko je povprečje za Slovenijo 19 odstotkov, so zapisali avtorji raziskave.
Velike razlike so ugotovili tudi pri umrljivosti otrok. Stopnja umrljivosti med romskimi dojenčki do dopolnjenega prvega leta je več kot štirikrat višja kot v večinskem prebivalstvu, pri otrocih od 1. do dopolnjenega 4. leta pa celo sedemkrat višja, so še zapisali v poročilu.
Otrok v maminem naročju, romsko naselje Žabjek, 2009. (Foto: Bor Slana/ Bobo)
Spomnimo, da je leta 2020 v romskem naselju na območju Ribnice zaradi pljučnice umrl trimesečni dojenček. Živel je v baraki brez vode, elektrike in ogrevanja. Otrokova mati je policiji povedala, da je na njegovem telesu zjutraj našla sledi ugrizov podgan.
Ko govorimo o Romih, govorimo o težavah večinskega prebivalstva
Tako odločevalci kot javnost, pogosto pa tudi mediji v razpravah o Romih pozabljajo na dejstvo, da številni Romi živijo v razmerah revnega tretjega sveta, kljub temu da so njihova naselja sredi razvite in relativno bogate države članice Evropske unije. Debata o Romih je, nasprotno, skoraj vedno debata o težavah večinskega prebivalstva, v prvi vrsti o tem, da se večinsko prebivalstvo zaradi Romov ne počuti varno, pravijo naši sogovorniki.
To se kaže tudi v zadnjih tednih oziroma mesecih, ko je pozornost javnosti najprej pritegnil incident na brežiški osnovni šoli, ko je romski mladostnik hudo poškodoval vrstnika. Pred dnevi pa je prišel v javnost posnetek iz Kočevja, kjer je skupina Romov napadla policiste, ki so želeli aretirati mladoletnega romskega voznika.
A širši družbeni kontekst je v medijskih poročilih pogosto zmanjkal. Odločevalci so se začeli pogovarjati praktično le o krepitvi varnosti. Že pred zadnjimi dogodki je vodenje medresorske delovne skupine za obravnavo romske problematike, na čelu katere je bil sprva državni sekretar iz kabineta premierja, prevzela predstavnica ministrstva za notranje zadeve.
“Ko romsko tematiko skrčimo na vprašanje varnosti in policije, ne vidimo pa je kot širšega družbenega izziva, ki ima korenine v socialni izključenosti in ogroženosti, v odnosih med romsko in neromsko skupnostjo in tako naprej, je to problem. Varnost je del te tematike, zagotovo pa to ni vse,” je za N1 poudarila dr. Andreja Zevnik, profesorica za področje mednarodne politike z univerze v Manchestru, ki romsko tematiko raziskuje tako v okviru Slovenije kot tudi EU.
Položaj romske skupnosti v Sloveniji in v Evropi je po njenih besedah primerljiv s položajem afroameriške skupnosti v začetku prejšnjega stoletja. Temnopolti v ZDA so bili prav tako revni, getoizirani in v prvi vrsti “problem policije”, pravi.
“Vzporedna svetova”
Med Romi in Neromi zeva velika socialna distanca, je poudarila tudi prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo. “Rom je za večinsko prebivalstvo ’tisti drugi’, ki ga ne jemljemo kot enakovrednega sogovornika. Vidimo ga kot čudaka, monstruma, kot problem, ki ga je treba rešiti.”
S tem, da romske in neromske skupnosti živijo v vzporednih svetovih in se le redko srečujejo, se strinja tudi dr. Alenka Janko Spreizer, redna profesorica za antropologijo na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.
“Velika težava, ki jo vidim v zadnjih 30 letih, odkar obiskujem romska naselja in sodelujem z različnimi romskimi skupnostmi ter posamezniki, je v tem, da so tudi lokalne skupnosti večinskega prebivalstva precej zaprte za dialog, lastno refleksijo glede odnosa do Romov in učenje oziroma spreminjanje vrednot. Ob poslušanju Romov in večinskega prebivalstva v lokalnih skupnostih v Ribnici in Kočevju pa tudi v Posavju dobimo občutek, da gre za dva ločena, vzporedna svetova, ki med seboj skorajda nimata stikov, razen v redkih situacijah. Gre za tako imenovano vzdrževanje etnične meje, kjer si nasproti stojita dve skupnosti, ki imata isto zgodovino, le da jo vidita na diametralno nasprotna načina.”
“Neizobražena mama nima perspektive dolgega pogleda, kaj za otroka pomeni, če ne bo hodil v šolo”
Da se vzpostavi takšna etnična meja, so po besedah antropologinje Alenke Janko Spreizer potrebni: skupna zgodovina, spor zaradi teritorija in dehumaniziranje druge skupine, ki se prav zaradi odsotnosti pristnih medsebojnih stikov nenehno reproducira.
Kaže se, na primer, v predsodkih, stigmatizirajočih izjavah in protiromizmu oziroma anticiganizmu. “Zaznamo jo v posplošenih izjavah, da imajo Romi otroke zaradi prejemanja socialnih podpor, da izrabljajo socialni sistem, da ne hodijo v šolo, ob tem pa umanjka razmislek, kakšna dinamika odnosov poteka v razredu, kakšen je odnos učitelja in podobno.” In, ne nazadnje, kakšne možnosti zaposlitve imajo Romi v takšnem okolju. Na težave pri zaposlovanju v Sloveniji namreč opozarjajo tudi visoko izobraženi Romi.
Zaviršek je dejala, da jo je šokirala visoka stopnja nepismenosti med romskimi ženskami ter odsotnost programov, ki bi ta problem reševali. “Neizobražena mama nima perspektive dolgega pogleda, kaj za otroka pomeni, če ne bo hodil v šolo. Romske mame so v intervjujih takšno odločitev utemeljevale tudi s tem, da svojega otroka nočejo izpostavljati nasilju, saj so ga vrstniki v šoli tepli. To njeno védenje je zgodovinsko, je skupnostno. Skupnost ve, da se otrokom dogaja nasilje.”
Darja Zaviršek (Foto: Žiga Živulovič/Bobo)
“To je del romske kulture, tega ne bomo reševali”
Številni romski otroci so sicer žrtve nasilja tudi v lastnem domu in takšen vzorec lahko prenašajo naprej, nasilje izvajajo tudi sami. Zaviršek je pojasnila, da so nasilni odnosi veliko bolj prisotni v tistih romskih družinah in skupnostih, ki so bolj patriarhalne. Tam so žrtve pogosto tudi ženske. “To, da se jim dogaja nasilje in da ga tudi sami izvajajo, pogosto pojasnjujemo z njihovo kulturo, s tem, da so ’pač Romi’, kar je povsem napačno.”
Podobno je s porokami romskih otrok. Pred meseci so mediji povsem nekritično poročali o razkošnem slavju sredi Ljubljane, ko sta se poročila 18-letni ženin in komaj 16-letna nevesta.
Namesto da bi na takšne poroke gledali kot na zlorabe otrok, se iz njih norčujemo, jih obravnavamo kot spektakel in zabavo, kot nekaj, kar je del romske kulture in se nas ne tiče, še pravi Zaviršek.
Foto: zajem zaslon/Happy TV
Takšna etnizacija, proces, ko etničnost postane razlagalni temelj za vse značilnosti in ravnanja, neredko vdira tudi v strokovno delo in v politike, se strinjajo sogovorniki.
“Tudi med strokovnjaki je dolgo veljalo trdno prepričanje, da so romski otroci posebni, da prej dozorijo, ker so pač Romi, da imajo prirojeno promiskuiteto … Strokovnjaki so bili mnenja, da porok romskih otrok ne bomo reševali, ker je to romska kultura. To je tipičen primer etnizacije, saj otroka ne vidiš kot otroka, ki je odvisen, ki potrebuje pozitivne modele in za katerega velja konvencija o otrokovih pravicah, ampak ga vidiš najprej kot Roma z vsem, kar mu v tem smislu pripisujemo. Dikcija ’To je romska kultura, s tem se ne bomo ukvarjali’ je marsikje prisotna še danes,” opozarja Zaviršek.
“Zdaj prvič razumem, da je romski otrok najprej otrok in ne Rom”
Pred leti se je z njo srečala tudi na ministrstvu, pravi. “Ko smo pred leti na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve organizirali predavanje o problemu etnizacije, je po predavanju k meni prišla uradnica z ministrstva in mi rekla: Zdaj prvič razumem, da je romski otrok najprej otrok in ne Rom. To je bil kolosalni primer, kako lahko ustvarimo etnično drugega, pri katerem imamo celo pri otrocih dvojne kriterije. Romski otrok ni enako kot tako imenovani naš otrok, neromski otrok,” je še izpostavila Zaviršek.
“Ko smo nekoč delali intervjuje s slovenskimi Romi o tem, kakšno je njihovo življenje, smo med drugim spraševali: Vsi govorijo o romski kulturi, ali lahko opišete, kaj je to romska kultura?” je dejala profesorica. “Starejši gospod je odgovoril: Jaz nič ne vem, da bi imeli kakšno drugo kulturo, praznovali kakšne druge praznike, v cerkev hodimo in damo veliko denarja v župnišče. Razlika je samo ta, da smo veliko bolj revni kot vi.”
A tudi revščine pri Romih ne vidimo kot posledice izključevanja, ampak kot nekaj, kar “spada” v romsko skupnost, v romska naselja. Gre za kulturalizacijo, je pojasnila Zaviršek, ko revščino in obupno stanje v romskih naseljih interpretiramo kot njihovo kulturo in si nad tem umijemo roke. Revščina pri Romih je transgeneracijska, je posledica desetletij in stoletij izključevanja, marginalizacije in rasizma, opozarjajo sogovorniki.
Ne na mojem dvorišču
Antropologinja Alenka Janko Spreizer je poudarila, da v takšnih situacijah ljudje na obeh straneh etnične meje ugotavljajo, da je situacija nerešljiva, saj ima skupnost na drugi strani radikalno drugačne vrednote in cilje. Za spodletelost komunikacije je po oceni večine kriva nesprejemljiva “narava” manjšinske skupine, zaradi česar večina izvaja nenehne intervencije in nadzor nad manjšino.
“K utrjevanju razlik med Romi in večinskimi skupnostmi so prispevale politike različnih oblasti v procesih oblikovanja nacionalnih držav oziroma uvajanja neoliberalnega kapitalističnega sistema, ki so za različne ’romske manjšine’ imele posebne obravnave. Večinoma ljudje v Sloveniji niti ne opazijo vse večjega povečevanja razlik med revnejšim in bogatejšim prebivalstvom, kako sta se socialni in zdravstveni sistem izčrpala v zadnjih 30 letih, zmanjšalo se je število socialnih delavk in tako naprej.”
Da se je položaj Romov v Sloveniji z vse večjo dominacijo globalnega neoliberalizma poslabšal, so ugotavljale tudi avtorice knjige Romske družine z Darjo Zaviršek na čelu. Kot so poudarile, so z razpadom državnega socializma in propadom zastarele in nekonkurenčne težke industrije številni Romi izgubili delo.
Lokalno obrt, s katero so se prav tako ukvarjali, so nadomestili ceneni in hitro nadomestljivi izdelki z globalnega juga. Povečana revščina je še okrepila predsodke do Romov. Po Evropi in v Sloveniji se je pojavil fenomen NIMBY (angl. not in my back yard, v prevodu “ne na mojem dvorišču”), so opozorile avtorice knjige.
Občine se zganejo šele, ko eskalirajo konflikti in ko sta dehumanizirani obe strani
Premalo je bilo tudi sistematičnega terenskega dela, ki bi bilo namenjeno razvijanju preventivnega dela in prostovoljstva, je poudarila Janko Spreizer. “Žal se v ne tako redkih primerih občine na področju romskega vprašanja zganejo šele po tem, ko sobivanje postane težko, polno konfliktov in dehumanizira obe strani, tako Rome kot večinsko prebivalstvo. V konfliktih zgraditi medsebojno zaupanje pa je težavno in dolgotrajno delo.”
Foto: osebni arhiv
“V obdobju zadnjih 30 let je bilo mogoče opaziti, da nekatere občine na sestankih različnih delovnih skupin niso bile prisotne, niti ni bilo mogoče opaziti delovanja različnih društev v nekaterih okoljih. Problem težavnega sobivanja se je pometalo pod preprogo, potrebno delo na področju socialnega vključevanja ni bilo opravljeno, izgubljene so bile generacije.”
Alenka Janko Spreizer
Prav v Ribnici in v Kočevju so se občine v primerjavi z drugimi pozno pridružile sprejemanju in uresničevanju programov za Rome, je povedala Janko Spreizer, prostovoljskih aktivnosti in iniciativ, ki bi delovale v korist romskih skupnosti, do sredine prvega desetletja po letu 2000 ni bilo.
“Na tem področju lahko vidimo zaostajanje tistih občin, kjer so danes konflikti najbolj izraziti oziroma, o katerih mediji najbolj poročajo (nekateri pa s tem konflikte še podžigajo). Na ribniškem koncu je bil med terenskim delom leta 2020 izrečen argument, da se ne ukvarjajo z Romi, da Romov tam ni bilo, da tam niso bili prisotni ipd. Na tem koncu so se glede romskih vprašanj aktivirali šele po smrti dojenčka januarja 2020, kar je skrajno tragično.”
Ukrepe za Rome se sprejema brez Romov
Sogovorniki kot eno od ključnih težav izpostavljajo tudi razdrobljenost programov in strategij ter odsotnost sodelovanja s predstavniki Romov pri načrtovanju teh politik.
Predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat nam je povedal, da je Slovenija v zadnjih 30 letih pripravila in financirala nešteto programov, projektov in strategij za vključevanje Romov v družbo, a v večini primerov v proces priprave ni vključila Romov. “Kako lahko nekdo na nekem uradu, ministrstvu ali inštitutu piše in sprejema odločitve, kaj bi bilo za Rome najbolj primerno, ne da bi se prej vsaj pozanimal pri Romih, s kakšnimi dejanskimi izzivi se soočajo, kaj potrebujejo, tudi kako jih lahko vključiti v sam proces ter, še huje, romsko skupnost pozna le iz poročil, knjig in zapiskov?”
Ob tem je opozoril, da se razmere med skupnostmi in regijami lahko zelo razlikujejo, zato enoviti program za vse ne more biti učinkovit.
Sandi Horvat (Foto: Niko Karo/osebni arhiv)
“V preteklih 30 letih se je kot slaba praksa izkazalo tudi to, da v danem trenutku istočasno poteka preveč programov in projektov za Rome. Te programe izvajajo različne ustanove (CSD, izobraževalni zavodi, šole, nevladne organizacije, policija itd.), ki med seboj ne sodelujejo in se ne povezujejo, torej vsaka dela in ’oddela’ svoje. Gre za programe, ki običajno trajajo nekaj mesecev, od Romov pa se pričakuje, da samo zato, ker so bili udeleženci nekega krajšega projekta, so dovolj opolnomočeni za boljše konkuriranje na trgu dela, da bodo boljši v izobraževalnem procesu in podobno.”
V ustavi predvideni zakon sprejet s 16-letno zamudo
Andreja Zevnik je izpostavila tudi problem “asimetrične zastopanosti” Romov v politiki. Slovenska ustava sicer omenja poseben položaj tako madžarske in italijanske narodne skupnosti kot tudi romske skupnosti v Sloveniji. A medtem ko prvima ustava sama zagotavlja nabor pravic in pravico do zastopanosti tako na lokalni kot nacionalni ravni, člen, ki govori o romski skupnosti, določa le, da položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. Zakon, ki ga je torej že leta 1991 omenjala ustava, pa je bil sprejet šele 16 let pozneje, je opozorila Zevnik, ki s kolegom Andrewom Russllom o “politikah nepripadanja” Romov pripravlja knjigo.
Andreja Zevnik (Foto: osebni arhiv)
“Država bi morala dati večjo politično težo romski skupnosti. Politične pravice, kot je predstavnik v parlamentu, bi simbolno pokazale večjo enakopravnost Romov. Takšne simbolne poteze imajo moč na dolgi rok. Res je, da Romi niso narodna manjšina, a saj ne morejo biti, glede na to, da nimajo matične države. So pa manjšina. V nekaterih drugih državah, denimo na Hrvaškem, so zastopani v parlamentu. V Sloveniji pa se vedno le išče izgovore, zakaj to ni mogoče.”
Zevnik je izpostavila tudi problem podzastopanosti na lokalni ravni. V samo 20 od 212 občin se namreč volijo občinski romski svetniki, čeprav romske skupnosti obstajajo tudi drugje. Ti svetniki pa nimajo možnosti veta na odločitve, ki vplivajo na njihove skupnosti, kot jo imajo italijanski in madžarski svetniki na lokalni ter poslanci na nacionalni ravni. Janko Spreizer je k temu dodala, da so tudi romski svetniki sami pogosto tarča stigmatiziranja in strelovod za konflikte na sejah občinskih svetov.
Kje torej sogovorniki še vidijo rešitve za boljše vključevanje Romov ter boljše sobivanje romskega in neromskega prebivalstva?
“Odločevalci prispevali k še večji getoizaciji”
Alenka Janko Spreizer je ocenila, da bi k boljšemu sobivanju prispevalo okrepljeno delovanje na področju izobraževanja, socialnih zadev in bivanjske problematike ter preprečevanja antoromizma oziroma anticiganizma.
“V preteklih letih so vlade in odločevalci z urejanjem bivanjskih razmer posredno prispevali k še večji getoizaciji, namesto da bi se ta presegla. Težava je, da politike ne podpirajo aktivno razselitve romskega prebivalstva v primerih, ko so za razseljevanje zainteresirane družine. Prostorska segregacija žal ne prispeva k družbenemu sožitju. Poleg tega je bilo tudi reševanje bivanjskih razmer odvisno od dobre volje in zainteresiranosti občin. Spomniti velja, da nekatere občine, tudi takšne z ’avtohtonim’ romskim prebivalstvom bivanjskih razmer niso uredile, niti za to niso pokazale zainteresiranosti.”
Priklop elektrike v romskem naselju Hudeje, 2010 (Foto: Bor Slana/Foto Bobo)
Podobno ugotavlja tudi varuh, ki je poudaril, da bi bilo treba okrepiti stanovanjsko politiko za pripadnike romske skupnosti. Poudaril je, da mora za uspešno vključevanje v slovensko družbo tudi romska skupnost prevzeti odgovornost, a ob tem potrebuje spodbude. “Lokalne skupnosti ji morajo nuditi ustrezen okvir za reševanje teh težav, zlasti torej celovite informacije o njihovih (realnih) možnostih za prijavo in uspeh na razpisih za najem stanovanj, te informacije pa morajo biti stalne in spodbudne. Tako bi se pripadniki romske skupnosti večkrat odločili za prehode v urbano okolje, kar bi lahko privedlo do številnih pozitivnih učinkov: preprečevanje segregacije, getoizacije, upanje na dvig bivalne kakovosti, učenje s posnemanjem dobrih zgledov iz spodbudnega ’večinskega’ okolja, zaposlovanje, izobraževanje in podobno.”
Zgolj krepitev represije lahko še poveča nasilje
Sogovorniki se zavzemajo tudi za oblikovanje večdisciplinarnih timov, ki bi po eni strani izobraževali odločevalce, ki sprejemajo politike o Romih, po drugi strani pa delovali na terenu. Janko Spreizer predlaga, da bi bili na terenu timi zdravstvenih, pedagoških in socialnih delavcev. “Popolnoma neprimerno je, da so socialni delavci zaradi vse večje birokracije, ki jo nalaga sistem, na terenu prava redkost. Krepitev delovanja policije pod etiketo zagotavljanja varnosti kot ločen, če ne tudi edini in samostojni ukrep, bo prispevala zgolj k povečanju nasilja,” je kritična.
Sandi Horvat je ob tem izpostavil problem nesankcioniranja tistih Romov, ki ne spoštujejo pravil. Tako v romski skupnosti kot med večinskim prebivalstvom so posamezniki, ki kršijo družbene norme in pravila, a nekaterih nikoli ne doletijo sankcije. “Zakaj sistem v teh primerih ne deluje in nekatere službe ne odigrajo svoje vloge, je vprašanje zanje. V preteklosti, ko se je nekaj zgodilo v romski skupnosti, smo že kar nekajkrat naleteli na odgovor, da je to del romske kulture.” Horvat zato predlaga dodatno izobraževanje strokovnega kadra, ki dela s pripadniki romske skupnosti.
S šolskim avtobusom naj pride tudi socialna delavka
Predsednik Združenja romskih svetnikov Darko Rudaš je poudaril, da ključne težave ostajajo enake že desetletja: nezadostna vključenost romskih otrok v izobraževalni sistem in pomanjkljiva politika zaposlovanja Romov. “Šolanje romskih otrok je izrednega pomena za njihovo socialno vključenost in kasnejše zaposlitvene možnosti, zato bi morale vlade nameniti več sredstev in pozornosti programom, ki spodbujajo redno obiskovanje šole in uspešnost v izobraževalnem procesu. Enako pomembna je tudi proaktivna politika zaposlovanja, ki bi Romom omogočila dostop do trga dela in enake možnosti za zaposlitev.”
Darko Rudaš (Foto: Rasto Božič/STA)
Darja Zaviršek je ob tem poudarila pomen terenskega in skupnostnega dela. “V nekatera romska naselja prihaja šolski avtobus. Javnost se zgraža, češ, še avtobus jim organizirajo, pa kljub temu otrok ne pošiljajo v šolo. A avtobus pride, počaka nekaj minut in odpelje. Skupnostno delo na terenu bi pomenilo, da z avtobusom prihaja tudi socialna delavka, ki bi šla od hiše do hiše po otroke. Takšen projekt bi moral trajati nekaj let zapored. A doslej ga še ni bilo.”
Zaviršek je dodala, da denimo v Romuniji izobraževanje Romov spodbujajo tudi tako, da imajo zanje predvidenih nekaj mest pri vpisu na fakulteto.
Rešujmo revščino in kriminal, ne “romske problematike”
Horvat ključno rešitev vidi v tem, da začnejo institucije – centri za socialno delo, policija, izobraževalne ustanove, nevladne organizacije, vladne službe – delovati usklajeno in koordinirano ter s skupnim ciljem. Koristen bi bil denimo program celostne obravnave in spremljanje Romov od začetka izobraževalnega procesa do zaposlitve. “Smiselno bi bilo pripraviti večletni program, ki zdajšnjim mladim, ki so morda predčasno opustili šolanje ali imajo dokončano samo osnovnošolsko izobrazbo, omogoča nadaljevanje izobrazbe, pridobiti si recimo poklicno izobrazbo in poskrbeti za prvo zaposlitev. Še večji korak naprej bi naredili, če bi tovrstni program ponujal možnost vključevanja vseh, ne samo pripadnikov romske skupnosti, ampak tudi pripadnikov večinskega prebivalstva, ki so svojo izobraževalno pot predčasno prekinili.”
Podobno meni Andreja Zevnik: “Smiselno bi se bilo osredotočiti na to, kako reševati revščino in kriminal kot takšna – ne pa da rečemo, da so to zgolj problemi romske skupnosti in moramo zato ’reševati problematiko romske skupnosti’.”
Strategija korenček-palica ne deluje
EU je v zadnji romski strategiji 2020 – 2030 kot glavno oviro vključevanja izpostavila anticiganizem (protiromizem) oziroma rasizem nad Romi, je še poudarila Zevnik. Problematično je, da Slovenija ni sprejela nobenih posebnih ukrepov za preprečevanje rasizma nad Romi. Anticiganizem naj bi preprečeval zakon o varstvu pred diksriminacijo, ki pa rasizma nad Romi niti z besedo ne omenja.
“Na tem področju moramo v Sloveniji narediti ogromno, saj zaostajamo za sosednjimi državami,” je dejala Janko Spreizer. “Poleg tega je treba okrepiti izobraževanje ter poznavanje zgodovine sobivanja Romov in večinskega prebivalstva v evropskih družbah. Strategija ’korenček-palica’, ki jo zagovarjajo na lokalnih ravneh in celo najvišji predstavniki države, je simptomatična, da se problema antiromizma ne prepoznava.”
Foto: Profimedia
Obeležitev mednarodnega dne spomina genocida nad Romi 2. avgusta na kraju, kjer je v času druge svetovne vojne stalo koncentracijsko taborišče Auschwitz. 2. avgusta 1944 je bilo tam v plinski komori usmrčenih na tisoče Romov in Sintov – moških, žensk in otrok. Slovenske vlade pobude o obeleževanju tega dne niso sprejele, je opozorila Janko Spreizer.
Vlada in občine niso opravile svoje naloge
Predvsem pa so vlade tiste, ki bi morale poskrbeti za dosledno in obvezujoče uresničevanje programov za Rome, se strinjajo sogovorniki. “Doslej je bilo to prepuščeno dobri volji občin – če se občine niso lotevale urejanja romskih bivanjskih, izobraževalnih, zdravstvenih in socialnih razmer, niso bile deležne nobenih sankcij.
Vlade bi morale prek različnih instrumentov poskrbeti za obvezno pristopanje občin k uresničevanju programov za Rome,” je še izpostavila Janko Spreizer.
Da vlada in občine doslej niso izvedle posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti, kot to določa 17. člen zakona o varstvu pred diskriminacijo, je opozoril tudi varuh človekovih pravic. Vladi je priporočil, naj državnemu zboru predlaga spremembo zakona o financiranju občin, po kateri bi morala biti sredstva, namenjena občinam z romskim prebivalstvom, porabljena namensko, prvenstveno za izboljšanje bivalnih razmer romske skupnosti. Občine namreč trenutno k temu niso zavezane.
Menu Item
