Oteženo dihanje, pomanjkanje kisika, displazija kolkov, nezmožnost naravne kotitve, težave s hrbtenico in prirojene napake srčno-žilnega sistema. Človek je v želji po zadostitvi lastnih estetskih idealov za živali te z načrtno vzrejo pripeljal do stanja, v katerem trpijo ter hkrati same ne morejo poskrbeti za svoje preživetje. Veterinarska stroka je soočena z etično dilemo, ki ji odločevalci in splošna javnost posvečajo premalo časa. Ali ni moralno sporno, da smo neko pasmo pripeljali do takšnega stanja in da omogočamo preživetje pasme, ki sama ne more preživeti in ki trpi? Ter kako bi z izogibanjem parjenja živali s telesnimi pomanjkljivostmi ter s parjenjem čim boljših ter predvsem zdravih predstavnikov vrste lahko pripomogli k manjšemu trpljenju in zmanjšanju različnih dednih bolezni.
Pred 12 do 14 tisoč leti so se začele plesti prve vezi med človekom in danes njegovim najboljšim prijateljem. Sivi volk (Canis lupus), ki je bival v bližini človeških bivališč, je tam iskal hrano, človek pa je sčasoma začel spoznavati uporabno vrednost bolj podredljivih članov tropa. Postopoma se je na različnih koncih sveta sinhrono začel proces udomačitve, razvili so se prvi podtipi volkov, kar je vodilo v nastanek različnih fenotipov in zasnovo prvih pasemskih razlik med tistimi, ki izvirajo iz vhodne Azije, in tistimi, ki so iz Evrope.
Prav iz teh podtipov volkov pa se je razvil domači pes (Canis lupus familiaris), kot ga poznamo danes, nam je uvodoma pojasnila dr. Aleksandra Domanjko Petrič, specialistka medicine psov in mačk ter profesorica na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani.
dr. Aleksandra Domanjko Petrič (Egon Parteli/N1)
Psi predstavljajo najbolj raznoliko živalsko vrsto, razlike med posameznimi pasmami znotraj vrste so namreč ogromne, pa jih vseeno uvrščamo v isto družino. Danes Mednarodna kinološka zveza (FCI) uradno priznava 356 različnih pasem, ki so razdeljene po skupinah glede na videz, skupne lastnosti in funkcijo posamezne pasme. Kljub temu da pes človeka spremlja že vrsto let, večino pasem poznamo šele zadnjih nekaj stoletij.
Da se določene, od človeka zaželene karakteristike pri psu lahko dedujejo, so spoznali že Rimljani, ki so začeli živali vzrejati z načrtno selekcijo določenih značajskih lastnosti, pri tem pa je bila v ospredju vselej uporabnost psa. Šele angleško plemstvo je nato pri načrtni vzreji pozornost usmerjalo ne le v uporabne morfološke in značajske karakteristike, temveč tudi v videz pasme. Tako so zasnovali tudi prve standarde, ki so določali, kakšna mora biti posamezna pasma glede na uporabnost ter videz, določene pasme pa so morale opraviti tudi preizkuse znanja, in le tisti primerki, ki so zadostili postavljenim pogojem, so bili ustrezni za nadaljnjo vzrejo.
Kot nam je pojasnila veterinarka dr. Domanjko Petrič, sta se tako pri načrtni vzreji oblikovali dve liniji – razstavna in delovna, pri čemer je pri prvi poudarek na videzu, pri drugi pa na funkcionalnosti posamezne pasme.
Če so rejci pri vzreji pozornost posvečali videzu, je posamezna pasma izgubila funkcionalnost, tipičen primer pa je nemški ovčar. To je pasma, ki človeka spremlja že vrsto let in je bila zaradi visoke inteligentnosti in učljivosti uporabna v številne namene. Bili so vojaški in policijski psi, psi vodniki, reševalci in čuvaji. Ko pa so vzreditelji začeli zaradi videza spreminjati pasmo – psi so postajali vse večji, njihova zadnjica pa vse bolj povešena, so se začele pojavljati številne zdravstvene težave in takšni psi niso imeli več uporabne funkcije, kot so jo imeli včasih. Začeli so trpeti za displazijo kolkov, pojavljati so se jim začele težave s hrbtenico, predvsem z ledvenim delom, in nemške ovčarje so na delovnih mestih postopoma začele nadomeščati manj “problematične” pasme.
Nemški ovčar leta 1915 in danes. (Foto: W. E. Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Obraz, ki nas spominja na otroka
Še večje težave smo ljudje z načrtno vzrejo povzročili predstavnikom tako imenovanih brahicefaličnih pasem, kamor se uvrščajo mops, bostonski terier, francoski buldog, angleški buldog in bokser. Ločimo še mezofalične pasme, katerih tipični predstavniki so labradorec, ptičar in beagel, ter dvolihofalične tipe psov, kamor sodijo hrti.
Brahicefaliki imajo izjemno sploščeno lobanjo in velike, izstopajoče okrogle oči, tak obraz pa nas spominja na otroka. Ker je tako narekovala “moda” oziroma to, kar je všeč današnji družbi, se je vzreja takšnih psov širila, ti psi pa so se začeli množiti. Kot nam je pojasnila dr. Domanjko Petrič, so ti psi večinoma zelo družabni, imajo všečne karakterje in ne potrebujejo dolgih sprehodov (ker jih niti ne zmorejo), zato je psov brahicefalične pasme zadnje čase vse več.
Mops (Foto: Aljaž Uršej/N1)
Bostonski terier (Foto: PROFIMEDIA)
Francoski buldog (Foto: PROFIMEDIA)
Angleški buldog (Foto: PROFIMEDIA)
Bokser (Foto: PROFIMEDIA)
Labradorec (Foto: PROFIMEDIA)
Ptičar (Foto: PROFIMEDIA)
Beagle (Foto: PROFIMEDIA)
Hrt (Foto: PROFIMEDIA)
S potenciranjem karakteristik, ki so nas spominjale na človeka, so sčasoma brahicefalične pasme postale povsem deformirane. Anatomske spremembe, ki so nastale zaradi selekcije psov, s katero so rejci dosegali želen videz, so prizadele številna tkiva in sisteme, zaradi katerih so ti psi pogosteje bolni.
Zaradi spremenjene oblike lobanje, ki je nastala zaradi skrajšanja in deformacije lobanjske kosti, mehka tkiva pa so pri tem ostala nespremenjena, je tovrstnim pasmam onemogočen normalen pretok zraka. Kot je opisano v publikaciji Lep, lepši, bolan, ki jo je uredila doc. dr. Vladimira Erjavec, naslavlja pa problematiko brahicefaličnih pasem, prav zaradi nagnetenih tkiv nastajajo različni klinični simptomi.
Najpogostejše prirojene spremembe so zožene nosnice, predolgo mehko nebo, prevelik jezik in številne gube sluznice in žrela. Pri nekaterih psih je kožna guba nad smrčkom tako velika, da zdrsne prek smrčka in dodatno zapira nosnici, poleg tega imajo brahicefaliki izjemno majhne frontalne sinuse, mopsi pa jih denimo nimajo. Ker imajo psi v nosu tudi center za termoregulacijo, tako brahicefaliki ne morejo uravnavati lastne telesne temperature, kar pogosto vodi v pregretje oziroma celo smrt zaradi toplotnega udara.
Računalniška tomografija (CT slika) lobanj normocefaličnega kodra (levo) in brahicefaličnega fancoskega buldoga (desno), kot je prikazana v publikaciji Lep, lepši, bolan, ki jo je uredila doc. dr. Vladimira Erjavec. Zelena barva prikazuje nosne votline in nosne sinuse, rumena trdo nebo, modra mehko nebo in rdeča možgane pri normocefaliku (levo) in brahicefaliku (desno).
Zmanjšala se je tudi vohalna sluznica, kar pomeni, da psi ne morejo normalno vohljati, pogosto pa je moten tudi njihov spanec. Mnogi lastniki teh pasem tako zmotno mislijo, da je smrčanje njihovega ljubljenčka povsem običajen pojav, a ne gre za to, temveč gre za znak obstruktivne spalne apneje (sindrom OSA), ki nastane zaradi delno oziroma popolnoma zaprtih dihalnih poti.
Tudi dejstvo, da psi teh pasem pogosto zaspijo z igračo v gobcu, se ljudem zdi prikupno, vendar najverjetneje ne vedo, da si žival na tak način poskuša sprostiti dihalne poti in omogočiti večji dotok zraka. V najhujšem primeru se lahko žival namreč med spanjem celo zaduši.
Te pasme imajo hkrati tudi težave s srcem, saj so ves čas premalo oskrbljene s kisikom. Pogosto tako lahko prihaja do sinkope oziroma kratke omedlevice, saj jim zaradi ozkega pretoka zraka enostavno ne uspe dovesti dovolj kisika v pljuča. Ko te pse postaviš na bok, enostavno niso zmožni dihanja.
Na spodnjem posnetku je mops, ki ga je lastnica pripeljala na pregled na kliniko za male živali, ki deluje v okviru Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Ko je pes v sedečem položaju, je njegovo dihanje oteženo, ko je postavljen na bok, je nezmožen dihanja.
Poleg dihalnih težav imajo brahicefaliki pogosto tudi težave s prebavili, očmi in dermatološke težave. Pri krajšanju skeleta se namreč površina kože ni zmanjšala, temveč zgolj nagubala, kar pa vodi do vnetja kožnih gub in ušes.
Že majhna operacija, s katero se psu, ki ima težave, razširijo nosnice (rinoplastika), lahko živali močno olajša dihanje. Pogosta sta tudi krajšanje oziroma resekcija mehkega neba (stafilektomija) in odstranitev grlnih vrečic (sakulektomija) ter mandljev (tonzilektomija), a kirurška sanacija ne bo nikdar povsem rešila težav, s katerimi se živali spoprijemajo, saj kostnih struktur enostavno ne morejo spremeniti. Kot nam je še pojasnila dr. Domanjko Petrič, pasji nos predstavlja psu to, kar človeku predstavljajo oči. “Je tisto največ, kar pes ima, to je njegov pogled v svet, če mu vzameš nos, mu vzameš največ, in to je izjemno kruto od človeka,” je poudarila sogovornica.
Vzreja invalidnih psov in možne rešitve
Brahicefalični sindrom pa ni edina deformacija, ki je nastala zaradi načrtne vzreje psov v želji po doseganju določenih, predvsem “estetskih” idealov. Pri kavalirju kralja Karla oziroma Karlovem kavalirju se je z načrtno vzrejo velikost lobanje drastično zmanjšala, psi pa so posledično razvili Chiarijevo malformacijo.
Pri tej deformaciji je volumen možganov prevelik za lobanjo, možgansko tkivo pa se v tem primeru razrašča v hrbtenični kanal, ob tem pa se v zadnjem predelu lobanje ustvarja izjemen pritisk, nam je razložila specialistka medicine psov in mačk dr. Domanjko Petrič. To povzroča izjemno bolečino, kar pes pokaže tako, da se praska za ušesi in ob tem cvili. Psu se lahko bolečina olajša s kirurškim posegom, a pes vseeno ostane dosmrtno invaliden. Spremljajoč pojav so tudi glavoboli, vrtoglavica, težave z vidom in sluhom, pogosto pa so težave tako hude, da je psa enostavno treba uspavati.
Kavalir kralja Karla (Foto: PROFIMEDIA)
Basetom smo ljudje z načrtno vzrejo podaljšali trup in ušesa ter jim posledično pridelali dermatološke težave in težave s hrbtenico. Pri dobermanih so se s selekcionirano vzrejo, pri kateri je bila pozornost usmerjena na videz, pojavile težave s srcem, težave z jetri oziroma kroničnim hepatitisom. Hkrati imajo pogosto tudi težave z vratno hrbtenico, saj so razvili tako imenovani Wobblerjev sindrom, pri katerem imajo zaradi nepravilnosti v zgradbi vratnega dela hrbtenice psi lahko bolečine zaradi stisnjene hrbtenjače, njihova hoja in stoja pa sta nestabilni in nekoordinirani.
V spodnji galeriji je prikazano, kako so se posamezne pasme psov z leti spreminjale. Na črno-belih fotografijah so upodobljeni psi, kakršni so bili pred več kot sto leti. Fotografije je v svoji leta 1915 izdani knjigi Psi vseh narodov (Dogs of all Nations) objavil W. E. Mason.
Jazbečar (Foto: W.E.Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Baset (Foto: W.E.Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Nemški bokser (Foto: W.E.Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Bulterier (Foto: W.E.Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Doberman (Foto: W.E.Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Angleški buldog (Foto: W.E.Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Kavalir kralja Karla (Foto: W.E.Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Mops (Foto: W.E.Mason: Dogs of all Nations/PROFIMEDIA)
Prepovedati nekatere pasme?
Norveško društvo za zaščito živali Dyrebeskyttelsen Norge je bilo ustanovljeno leta 1859 in se osredotoča na različne vidike varstva živali, pred kratkim pa je članom društva z besedami direktorice Åshild Roaldset uspelo doseči “prednostno zmago za pse”. Na okrožno sodišče v Oslu so vložili tožbo in dosegli spremembo zakonodaje, po kateri vzreja kavalirjev kralja Karla na Norveškem odslej ni več dovoljena. V zakonsko spremembo so bili sprva vključeni tudi angleški buldogi, a je rejcem ta del zakonskega predloga uspelo izpodbiti.
Åshild Roaldset, predsednica norveške organizacije za zaščito živali Dyrebeskyttelsen Norge. (Foto: Osebni arhiv)
“Menimo, da je neetična vzreja psov najpomembnejša težava, ki se tiče njihove dobrobiti. Številne pasme so vzrejene z zelo slabim zdravstvenim stanjem,” nam je pojasnila Roaldset in dodala, da so se s problematiko začeli ukvarjati že leta 2015, 2018 pa so s kampanjo poskušali spremeniti način vzreje psov. “Pri doseganju zadovoljivih sprememb nismo bili uspešni, zato smo pristali na sodišču. Imamo pa zelo jasno zakonodajo glede zaščite živali, pravni okviri so jasni,” je pojasnila sogovornica in dodala, da pravice psov do dobrega zdravja z današnjim načinom vzreje niso vedno upoštevane.
Februarja letos so dobili prvo razsodbo okrožnega sodišča v Oslu, vendar so se pasemske zveze na razsodbo pritožile. V organizaciji za zaščito živali so se odločili, da sodno pot nadaljujejo, nakar je sodišče odločilo, da bi bila za kavalirja kralja Karla nadaljnja vzreja v nasprotju z norveškim zakonom o zaščiti živali, zato se mora ustaviti. Za angleškega buldoga je sodišče razsodilo, da ne razpolagajo z zadostnimi dokazi, zato je vzreja še vedno dopuščena. Kot nam je še pojasnila Roaldset, so bili v sodnem postopku številni argumenti nadvse poenostavljeni.
“Osredotočili smo se samo na dve bolezni, ki doletita te pasme, tj. na nezmožnost reprodukcije in respiratorne omejitve. Če bi pri angleških buldogih zajeli celoten spekter težav, ki jih pestijo, tj. tudi težave s kolki, hrbtom, očmi … bi sodišče zagotovo razsodilo v našo prid,” je pojasnila sogovornica, ki sicer pričakuje, da se bodo rejci pritožili tudi na zadnjo odločitev sodišča, sami pa bodo izpodbijali tudi zavrnjeno razsodbo v primeru angleških buldogov.
“Mislim, da smo norveški javnosti poslali jasen signal, da moramo spremeniti način, kako vzrejamo te pse,” je poudarila Roaldset in dodala, da se bo z ozaveščeno javnostjo tudi povpraševanje po tovrstnih pasmah zmanjšalo.
Kot nem je pojasnila dr. Domanjko Petrič, to, da vzrejamo invalidne pse, nikakor ne bi smel biti cilj načrtne selektivne vzreje. “Pes je človekov najboljši prijatelj, in mislim, da nima smisla, da imaš poleg sebe trpečo žival,” je razložila sogovornica. Sama sicer meni, da prepoved posamezne pasme ne pomeni smiselne rešitve. “Rešitev bi bila v načrtni selekciji in vzreji, s katero bi omogočili reprodukcijo bolj zdravih predstavnikov svoje pasme, predvsem pa v sodelovanju kinologov in vzrediteljev z veterinarji,” je pojasnila in kot primer navedla prakso, ki je v veljavi v skandinavskih državah.
Gre za sodelovanje veterinarske fakultete v Köbenhavnu, kjer s pomočjo brezplačnih presejalnih programov rejcem pomagajo določiti, kateri psi bi bili primerni za vključitev v vzrejni program, da se genetske napake in morfološke značilnosti, zaradi katerih nekatere pasme trpijo, ne bi prenašale naprej.
Kot nam je še pojasnila dr. Domanjko Petrič, se denimo prav pri kavalirjih kralja Karla pogosto pojavljajo težave z mitralno zaklopko. To je degenerativna bolezen zaklopke, ki privede do srčnega popuščanja. Rejci tako pse, ki bi bili potencialno primerni za nadaljnjo vzrejo, pripeljejo na pregled, kjer jim opravijo ultrazvok srca in na tak način lahko iz vzrejnih programov izločijo pse, ki imajo prehude težave.
Nemška bokserja (Foto: PROFIMEDIA)
Še bolj uspešni so bili pri zamejitvi pojavnosti aortne stenoze pri bokserjih. Gre za srčno napako, pri kateri je zoženo aortno ustje, takšni psi pa lahko poginejo že pri letu dni starosti. Večja pojavnost te napake je bila posledica načrtne vzreje za lepotne namene oziroma parjenja v sorodstvu, z izločanjem psov s hudo stenozo iz vzrejnih programov pa se je frekvenca te napake bistveno zamejila.
“Popolna ukinitev oziroma prepoved pasme nima smisla, postopoma bi morali iti vzvratno po isti poti nazaj ter bi morali začeti vzrejati pse, ki nimajo težav,” je še pojasnila dr. Domanjko Petrič in dodala, da bi lahko le na tak način – torej s sodelovanjem kinologov in veterinarjev – postopoma omejili bolezni ter znova vzrejali zdrave pse. Kot je še pojasnila, so tudi vzrejni pravilniki precej ohlapni ter vzrediteljem prepogosto omogočajo, da se sami odločajo, ali bodo pse, ki bi jih želeli vključiti v vzrejne programe, tudi dejansko pregledali.
“Za nekatere pasme pravilnik veleva, da so pregledi obvezni. Denimo pri nekaterih pasmah slikanje kolkov, pri drugih je obvezen pregled oči zaradi preprečevanja genetsko pogojene slepote. Za druge bolezni in pasme pa so, vsaj pri nas, za zdaj samo priporočila, vzreditelj pa se nato sam odloči, ali se bo priporočila držal, vložil finančna sredstva in zagotovil, da bo v vzrejni program vključen zdrav pes,” je še pojasnila profesorica na ljubljanski veterinarski fakulteti.
Ključna rešitev bi bila tako v sodelovanju vseh deležnikov. Kot problematično je dr. Domanjko Petrič namreč izpostavila tudi uporabo pasem, ki imajo prirojene degenerativne bolezni, v oglaševalske namene. Ponekod po svetu je to že prepovedano, saj tudi tako lahko pripomoremo k temu, da ne populariziramo pasem, ki kot take trpijo.
Mešančki so bolj zdravi? Mit ali resnica?
Kot je pojasnila dr. Domanjko Petrič, so v nekem smislu mešančki bolj zdravi od čistokrvnih psov, predvsem v smislu genetsko pogojenih bolezni. Tudi pri mešanih pasmah lahko izbruhnejo bolezni, ki so značilne za “čiste” pasme, a se kljub temu lahko pojavljajo tudi pri mešanih pasmah, a vsaj ne tako pogosto. Hkrati so mešančki genetsko bolj heterogeni, medtem ko so čiste pasme genetsko bolj homogenizirane.
Mešanka Kara. (Foto: N1)
Ker so čistokrvne pasme genetsko osiromašene, to lahko privede do mnogih težav, rešitev pa bi bila v tako imenovanem “osveževanju krvi”, kjer pri načrtni vzreji v linijo pripeljemo nove osebke z manj težavami. S tako selekcionirano vzrejo bomo nato, tako dr. Domanjko Petrič, dobili bolj zdrave čistopasemske pse. Potencialni novi lastniki naj se o želeni pasmi dobro informirajo – o njihovih potrebah, karakteristikah, težavah, pa ne samo iz enega vira, tudi pri kinologih in veterinarjih, poleg tega naj pred nakupom preverijo, ali so testirani na vse genetsko pogojene bolezni in kakšni so rezultati testiranja. Kadar se odločamo za čistokrvno pasmo, je bolje kupiti psa z rodovnikom, saj lahko na ta način preverimo tako rodovnik kot tudi potrebna testiranja. Mešanci pa so tudi dobra izbira, kadar ne iščemo specifičnih karakteristik pasme, ampak želimo le družabnika in prijatelja.
Selekcija do nerazumnih razsežnosti
Brahicefaličnemu sindromu pa niso izpostavljeni le psi, človek je z načrtno vzrejo namreč ustvaril tudi brahicefalične mačke, kunce in ptice.
Kot je pojasnila Domanjko Petrič, morda pri mačkah nos ni tako pomembno orodje za raziskovanje sveta, kot je pri psih, kljub temu pa jim degeneracija povzroča nemalo težav. Pogosto ne morejo dihati, samim jim ne uspe regulirati telesne temperature, pogost pa je tudi pojav gastritisov in težav pri hranjenju. Značilne brahicefalične pasme mačk so perzijke, kratkodlake eksotke in himalajke.
Kot je pojasnjeno v publikaciji Lep, lepši, bolan, se pri mačkah, podobno kot pri psih, zaradi hude brahicefalije na obrazu tvorijo številne kožne gube, zato so te pasme bolj dovzetne za bakterijske in glivične okužbe, pojavljajo pa se tudi zakasnjeni gibalni odzivi, kot so zaletavanje v predmete in padanje z višine, slab nadzor telesa z napadi tresavice in beganje oči.
Med značilne brahicefalične pasme mačk sodijo tudi perzijke. (Foto: PROFIMEDIA)
Otežene motorične funkcije pa vplivajo tudi na mentalno stanje živali, kar se pogosto kaže v negativnem razpoloženju in nezainteresiranosti za igro in druženje. Poleg navedenih težav pa pri pasmah, ki so s človeško načrtno vzrejo razvile hudo stopnjo brahicefalije, poleg bolezni oči, zob in nepravilnega ugriza nastajajo tudi težave z medenično votlino, kar pomeni, da imajo tudi mačke težave s kotitvijo. Perzijske mačke pogosto mladiče poležejo s carskim rezom, zaradi deformirane glave pa se mladiči niso zmožni sami hraniti, kar pomeni, da se vrsta na neki način ohranja le s človeško pomočjo.
S svojo načrtno vzrejo smo tako omogočili obstoj pasme, ki sama po sebi ne more preživeti, kar pa je skregano z logiko. Če se razglašamo za ljubitelje živali, je prav, da poskrbimo, da živali zaradi človekovih “estetskih” preferenc ne trpijo. Živali so prepuščene vzgibom človeške volje, in če se nekoč nismo zavedali posledic načrtne vzreje, bi morali biti v 21. stoletju dovolj zreli, da vzrejamo živali, ki nam bodo v veselje ter bodo naši življenjski sopotniki čim dlje, se z nami igrali, tekali ter predvsem ne trpeli.
V želji po čim večji produkciji so “nastradale” tudi rejne živali
Ljudje pa smo z načrtno vzrejo do določene mere deformirali ne zgolj družne živali, temveč tudi domače rejne živali, ki jih namensko vzrejamo za pridobivanje hrane, volne, kož in krzna. Tipičen primer, da je človek v želji po čim večjih proizvodnih zmožnostih vplival na dobrobit živali oziroma jo znatno poslabšal, je belgijsko belo-plavo govedo.
Rejska stroka je v preteklosti, sicer bolj po naključju, prepoznala gen, ki omogoča večjo omišičenost stegen, kar pomeni, da je masa teh mišic bistveno večja. S pomočjo selekcije so vpliv gena potem potencirali ter dobili dvojno omišičeno pasmo belgijskega belo-plavega goveda. Gre za nacionalni ponos Belgije, največ ga je prav v južni Belgiji in na severu Francije.
Dejstvo, da proizvedejo bistveno več mesa, pa je za seboj potegnilo tudi negativno plat. Zaradi odebeljenih zadnjih stegenskih mišic so namreč kotitve izjemno težke. Le od dva do pet odstotkov kotitev se zgodi po naravni poti, a tudi v tem primeru sta potrebna asistenca in izvlek na silo. V 95 do 98 odstotkih pa je potreben carski rez, kar pomeni, da žival dodatno izpostavljamo stresu in bolečini. “Gre za paradoks veterine, ko smo na eni strani dolžni in pripravljeni pomagati živali, s tem, ko ji pomagamo, pa pomagamo ohranjati degenerirano pasmo,” nam je pojasnildr. Ožbalt Podpečan, vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali, profesor na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani ter predsednik Veterinarske zbornice Slovenije.
Gre torej za etično vprašanje veterine, ki povzroča veliko prevpraševanja, kako ravnati, saj naj bi živali pomagali, a s tem, ko ji pomagaš, omogočaš nadaljnje preživetje pasme, ki bi bila sama nezmožna preživeti. Kot nam je še pojasnil dr. Podpečan, se težave belgijskega belo-plavega goveda ne končajo pri skotitvi, imajo jih namreč tudi teleta. Zaradi izjemne mase so namreč razvila tudi izjemno močan metabolizem, kar pomeni, da se hitro pregrevajo. Kot mladiče jih je zato treba velikokrat obriti po hrbtu, da se jim zagotovi dovolj hitro ohlajanje telesa, sicer lahko poginejo oziroma so težko prizadeta. Poleg tega je njihova koža bistveno bolj občutljiva kot koža drugega goveda, zaradi nesorazmerij telesa in notranjih organov pa imajo relativno majhna pljuča in so dovzetnejša za vnetje pljuč oziroma pljučnico.
Tudi v Sloveniji imamo belgijsko belo-plavo govedo, a ga v večini primerov uporabljajo le za tako imenovana ekonomska križanja. To pomeni, da s semenom bikov belgijskega plavega goveda osemenjujemo druge pasme živali, kot sta črno-belo in sivo govedo, pri tovrstnih križancih pa praktično ni težav. Kot nam je pojasnil dr. Podpečan, dvojne omišičenosti ni, kotitve posledično niso težavne, asistenca pri njih pa skorajda ni potrebna.
Čeprav nekatere živali gojimo, da jih bomo vključili v prehransko verigo, torej za zakol, smo dolžni poskrbeti, da za časa svojega življenja ne trpijo, nam je še razložil dr. Podpečan in dodal, da moramo pri rejnih živalih za čim višjo raven dobrobiti poskrbeti do trenutka, ko je žival omamljena in izkrvavljena. “Naša etična dolžnost je, da maksimalno poskrbimo za kakovost življenja, kolikor pač že traja,” je še poudaril sogovornik.
Dvojna omišičenost zadnjih stegenskih mišic pri belgijskem belo-plavem govedu (Foto: PROFIMEDIA)
“Dobrobit je ključno upoštevati, ko genetsko manipuliramo z živaljo. Zavedati se moramo, kaj to gensko manipuliranje prinaša za sabo, prav tako moramo vedeti oziroma vsaj predvideti, kaj to pomeni s stališča dobrobiti bitja, ko bo to začelo živeti,” je še poudaril Podpečan.
Ko so se v Belgiji začela porajati vprašanja o dopustnosti vzreje belgijskega belo-plavega goveda, je stroka namreč naletela na hud odpor živinorejcev. Prepoved vzreje tako najverjetneje ne bi bila izvedljiva, a z drugačno selekcijo znotraj posamezne pasme bi lahko načrtno vplivali na zvišanje ravni dobrobiti živali. Kot nam je pojasnil dr. Podpečan, bi tako pri vzreji med osebki za bodoče plemenske živali, tj. živali, ki se reproducirajo, izbrali tiste, ki imajo večji obseg medenice, niso toliko omišičeni oziroma imajo druge karakteristike, ki bi omogočale lažji porod. S tem se že ukvarjajo.
Sorodna težava, da se je v želji po čim večji omišičenosti potencirala nezaželena genska mutacija, se je pred več desetletji zgodila s prašiči pasme pietrain. V želji, da bi rasli hitreje in imeli več mesa in boljšega, se je želelo pasmo selekcionirati na čim večjo omišičenost, pri nadaljnji načrtni vzreji primerkov, ki so imeli želene karakteristike, pa se je nehote selekcioniral tudi gen RyR1, ki je povzročal tako imenovani BMV sindrom (bledo, mehko, vodeno meso). To je tudi v Sloveniji povzročilo veliko škode – predvsem pri izdelavi pršutov – saj se je šele naknadno pokazalo, da je meso povsem neuporabno. “Živinorejska stroka pa je tu opravila svojo nalogo, saj je praktično vse linije, pri katerih se je pojavil sindrom, bolj ali manj izkoreninila,” nam je pojasnil dr. Podpečan.
Domači prašiči pasme pietrain. (Foto: PROFIMEDIA)
Kot je še razložil sogovornik, je težava pri načrtni vzreji predvsem, da pogosto ne moremo predvideti, kakšne nezaželene posledice bi se lahko s selekcijo na pozitivne lastnosti zgodile. “Z današnjimi metodami že lahko do neke točke napovemo oziroma vsaj izrazimo neka pričakovanja, a pri križanju, kot smo ga nekoč poznali, so se lahko posledice empirično opazovale zgolj naknadno.” Kot je še dodal, moramo biti pri genetski manipulaciji vselej zelo previdni, dobrobit živali pa mora biti obvezno sestavni del ocene tveganja, ki ga moramo pretresati, preden se lotimo “igranja z genetiko”.
Učinkovite zakonodaje na tem področju, kot denimo pri nenadzorovani masovni vzreji in vzreji brahicefaličnih psov, za zdaj praktično ni. “Pred nedavnim smo se šele začeli pogovarjati o regulaciji, in verjamem, da se bo na področju družnih živali zagotovo kmalu spremenila, saj je pritisk javnosti in stroke izjemen. Za rejne živali, s tem mislim na pasme z dvojno omišičenostjo in težkimi kotitvami, pa lahko le upam, da bomo sledili temu zgledu,” je poudaril in dodal, da je pri govedu pritisk zaradi potreb po zagotavljanju zadostne količine varne hrane še vedno močan, zato so številne iniciative, ki se borijo za zagotavljanje čim višje ravni dobrobiti živali, za zdaj še nekoliko manj uspešne.
Z načrtno vzrejo smo živali spremenili v tovarne
Tudi krave danes niso več takšne, kot so prvotno bile, je dejal dr. Podpečan. Namen vsake krave kot matere sesalke je, da preživi svojega mladiča. To pomeni, da naj bi na dan proizvedla od 4 do 6 litrov oziroma največ 10 litrov mleka. Kot nam je pojasnil dr. Podpečan, pa določene krave v Sloveniji proizvedejo do 80 litrov mleka na dan. “Z genetiko in načrtno selektivno vzrejo nam je uspelo v nekaj sto letih količino mleka podeseteriti. Naredili smo živali, ki so tovarne mleka.” Dodal je, da mora krava za vsak liter proizvedenega mleka skozi vime prečrpati od 400 do 500 litrov krvi. “Lahko si predstavljate, kakšna tovarna mora biti danes krava in kako ji delujeta srčno-žilni sistem ter mlečna žleza, da lahko proizvede takšne količine mleka,” je še poudaril dr. Podpečan, sicer specialist bujatrike, tj. vede o zdravju goveda.
Tudi v miselnosti rejcev pa se, tako dr. Podpečan, počasi dogajajo spremembe, saj ne stremijo več k temu, da krava proizvede kar se da veliko litrov mleka, temveč da proizvede najbolj ekonomičen liter. “Sliši se sicer grdo, da se na živali gleda skozi prizmo denarja, pa vendar so rejci ugotovili, da je manj smotrno imeti kravo, ki proizvede 80 litrov mleka z nekoliko nižjimi vsebnostmi beljakovin in maščob ter posledično nižjo hranilno vrednostjo ob hkratnih visokih stroških krme in zdravstvenega varstva, kot kravo, ki proizvede pol manj, vendar ima to mleko višjo hranilno vrednost, žival je manj presnovno obremenjena, bolj zdrava in praviloma dalj časa živi.”
Kot je še dodal Podpečan, namreč prva krava, tj. tista, ki proizvede 80 litrov mleka, ves čas živi na robu in v vsakem trenutku lahko zapade v težje bolezensko stanje. Hkrati moraš v tako kravo in njeno zdravje z vidika prehrane vložiti ogromno, težavo pa pomeni tudi okužba mlečne žleze oziroma mastitis, saj je pri njih potek bolezni veliko hujši, zdravljenje pa bolj intenzivno kot pri kravi, ki proizvede pol manj, torej 40 litrov mleka.
Dr. Ožbalt Podpečan (Egon Parteli/N1)
“Kar zadeva dobrobit, je praviloma za kravo, ki proizvede 80 litrov mleka, maksimalno dobro poskrbljeno, saj je tudi v interesu lastnikov, da krave preživijo, a kljub temu vselej hodijo po robu,” nam je še pojasnil vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali in dodal, da sam pozna že kar nekaj rej, pri katerih so ugotovili, da je enostavno boljše, da nekoliko zmanjšajo proizvodnjo in izboljšajo zdravstveno stanje, robustnost in odpornost proti boleznim njihovih krav. “Danes nas ne zanima več krava, ki je najboljša molznica, temveč krava, ki ima dobro vsebnost hranil v mleku, ima dobre reprodukcijske sposobnosti in dolgo živi. Tista, ki dolgo živi, tudi če da manj mleka, mleko proizvaja bolj ekonomično, saj moraš vsako teličko vsaj dve leti vzrejati in hraniti, preden postane krava in se lahko molze.” Podpečan je še pojasnil, da če žival v povprečju zdrži eno ali dve laktaciji, proizvede bistveno manj mleka kot tista, ki je proizvedla pol manj mleka, a je živela vsaj deset let.
Če je bila nekoč količina proizvedenega mleka prioriteta vseh rejcev, je tako danes vsaj ponekod pri selekciji bistveno bolj pomembno, kakšne oblike je vime, kakšni so sklepi, ali drža omogoča normalno hojo živali, kakšna je njihova dolgoživost, ali potomke teh linij živijo dlje in kakšna je njihova plodnost. “Bolj kompleksna vzreja je danes usmerjena tudi k boljšemu preživetju živali. Ugotovili smo namreč, da ob dvigovanju ravni dobrobiti živali hkrati zvišuješ tudi njihovo produktivnost,” je še povedal dr. Podpečan.
Preležanine, pregrevanje … Ko je smrt odrešitev
Podobno kot pri mleku pa se je v želji po čim večji produkciji znižala tudi dobrobit današnjih komercialnih kokoši nesnic. Gre za izjemno visoko stopnjo produktivnosti, ki obremeni tudi presnovo kokoši, te pa posledično lahko zbolijo za tako imenovanimi “proizvodnimi” boleznimi, vključno z osteoporozo in spremljajočimi zlomi kosti. Težavo pa predstavljajo tudi pitani piščanci oziroma brojlerji, ki smo jih s selekcionirano vzrejo privedli do tega, da lahko živijo le do dne, ki smo ga sami določili za dan, ko gredo v klavnico.
“Če morajo taki piščanci zaradi sile razmer v reji ostati dlje, se jim začenja pojavljati kup težav. Začenjajo se pregrevati, pojavljajo se jim preležanine, smrt zanje tako predstavlja neke vrste odrešitev,” je opozoril dr. Podpečan in dodal, da izzivi živinoreje tako odpirajo številna etična vprašanja, ko se moramo vprašati, ali smo morali vzrejo resnično pripeljati do takšne ravni. Če nastajajo krize na trgu hrane, govedo namreč brez težav v hlevu zadržimo mesec ali dva dlje. Pri perutninski proizvodnji je to nemogoče.
Piščanci (Foto: Srdjan Živulović/BOBO)
Svoj delež odgovornosti pa poleg rejcev in industrije nosijo tudi potrošniki, saj bi se morali zavedati, po kakšni poti produkti živalskega izvora pridejo na naše krožnike. Dr. Podpečan je velik zagovornik etiketiranja izdelkov, da bi bilo jasno označeno, v kakšnih razmerah je bila žival vzrejena. Hkrati pa je poudaril, da bodo, dokler bodo potrošniki iskali najcenejše meso, tudi rejci morali iskati čim cenejše načine vzreje.
Načrtna vzreja živali pa pogosto nima negativnih posledic zgolj na njihovo lagodje, temveč zmanjšuje tudi genetsko raznolikost. “Bolj kot selekcioniraš nekaj, bolj s tem zožuješ genetsko raznolikost, kar pa je slabo, saj se pri tem nehote potencirajo tudi slabe lastnosti,” je še pojasnil dr. Podpečan in dodal, da genetsko homogene populacije poleg tega, če pride do bolezni, ali kužnih ali sistemskih oziroma organskih, zelo podobno reagirajo na bolezen. Ob genetsko raznoliki populaciji imamo tako več možnosti, da bo vsaj en del populacije izšel brez posledic oziroma preživel.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje