Menu Item
Kako je umetno hlajenje omogočilo globalizacijo preskrbe s hrano, kako je Slovenija celotno Jugoslavijo oskrbovala s tropskim sadjem, kaj do koprskega pristanišča pripluje danes in kako je bilo med hladilnimi kontejnerji pred dnevi?
Septembra 1876 je iz Rouena v Franciji odplula tovorna jadrnica, ki so jo predelali na parni pogon. Na krovu je imela nameščeno posebno napravo za umetno hlajenje svojega tovora – francoske govedine. Po 105 dneh plovbe je ladja, poimenovana Frigorifique, dosegla Buenos Aires v Argentini, hlajeno meso pa je uspešno prestalo plovbo. V Argentini so na ladjo naložili argentinsko govedino in potovanje uspešno opravili še v povratni smeri.
Začela se je doba globalizirane trgovine s hrano. Francoski inženir Charles Tellier, pobudnik potovanja in izumitelj hladilne naprave na krovu, še danes velja za očeta “hladne verige”, prevažanja in shranjevanja hitro pokvarljive hrane v hlajenih prostorih na celotni poti od proizvajalca do potrošnika.
Argentina je v naslednjih letih zahvaljujoč ladijskim hladilnim napravam postala največja svetovna izvoznica govedine. A ker je bila francoska javnost dolgo časa sumničava do mesa, pripeljanega s pomočjo “umetnega hladu”, so uvozni primat na tem področju prevzeli Britanci.
Charles Tellier je leta 1913 umrl v revščini. Človek, ki je začel dobo globalne preskrbe s hrano, naj bi umrl od lakote.
Največ blaga pride iz Egipta
V Luki Koper so terminal za hlajeni tovor, ki je omogočal tudi začasno skladiščenje, vzpostavili v 60. letih prejšnjega stoletja. Čast prvih hlajenih pošiljk je pripadla pomarančam Jaffa iz Izraela, ki so zahvaljujoč debeli lupini zelo primerne za prevoz na daljše razdalje. Kmalu so sledile tudi banane iz Južne Amerike. “Včasih je Luka Koper vso Jugoslavijo oskrbovala z bananami in pomarančami,” nam je povedala komercialistka na terminalu za hlajene tovore Milena Slobko Jerman.
Danes hlajeni tovor predstavlja približno osem odstotkov vsega pretovora v pristanišču.
Največ blaga pride iz Egipta, največji delež med prehrambnimi proizvodi pa po njenih besedah predstavljata grozdje in krompir. “Tovor potuje naprej v številne države, najpogosteje v Nemčijo in na Nizozemsko, potuje pa tudi denimo v Litvo, Latvijo in na Norveško. V Združeno kraljestvo odpremljamo izraelski avokado.”
Ob našem obisku sredi avgusta so bila hlajena skladišča sicer skoraj povsem prazna. “Sezona traja od septembra do sredine julija, trenutno vlada zatišje,” nam je povedala Slobko Jerman. “Vrhunec pa je maja in junija, takrat tedensko pretovorimo med 500 in 600 kontejnerjev.”
Večine zabojnikov sicer ne odpirajo, njihove vsebine pa ne shranjujejo v skladišče, temveč jih zgolj preložijo na tovornjake in odpošljejo naprej naročnikom.
Preberite še članek Gospodarji mraza o tem, kje vse uporabljamo “umetni hlad” in na kaj vse vpliva. In še tretji članek iz dosjeja o “umetnem hladu”, članek o hladilnikih v trgovinah in naših stanovanjih.
Vladavina zabojnikov
Če je sveža hrana po morju vrsto let potovala s posebnimi ladjami s hlajenim tovornim prostorom, so se pravila igre v zadnjih desetletjih spremenila. “Praktično ves tovor se je zaradi večje fleksibilnosti prestavil v hlajene kontejnerje. Posebne hlajene ladje, ki so bile včasih standard, so vse bolj redke. Morda dobimo eno ali dve na leto.”
Hlajeni tovor tako večinoma potuje na običajnih kontejnerskih ladjah, pri čemer so hladilni kontejnerji, ki so po pravilu bele barve, priklopljeni na ladijski generator. “Kontejner je praktično neprestano pod napajanjem,” nam je povedal operativni vodja terminala generalni tovori Luka Kraljič. “Morda je brez njega zgolj nekaj minut med pretovarjanjem.”
Tudi med čakanjem na prevoz na kontejnerskem terminalu jim namreč zagotavljajo napajanje.
Temperatura v zabojnikih je stalno pod nadzorom, sistem vsakršno odstopanje javi nadzornim službam. “Zelo redko se zgodi, da bi morali zaradi prekinitve hladne verige tovor zavreči. Taki dogodki so zanemarljivo redki. Prejšnji teden smo imeli šele prvi letošnji primer, da je ladjar sporočil, da se je zgodila okvara kontejnerja. V nekaj urah smo zagotovili nadomestni kontejner in prestavili tovor.”
Tudi če se hladilni sistem pokvari, temperatura v notranjosti kontejnerja zaradi izolacije le počasi narašča, zato je praviloma vedno dovolj časa za ukrepanje in rešitev tovora pred odpisom.
Zaradi dodatne porabe energije za hlajenje je prevoz s hladilnim kontejnerjem med 30 in 40 odstotkov dražji od navadnega kontejnerja.
Ves hlajeni tovor Luko Koper trenutno zapusti po cesti. “Hlajenega tovora za zdaj ne vozimo po železnici, vse gre na tovornjake,” nam je povedala Milena Slobko Jerman.
Brez tega bi preskrba s hrano v trenutku razpadla
Začetnik dobe hlajenih tovornjakov, ki danes predstavljajo hrbtenico naše preskrbe s hrano in nepogrešljivi člen v hladni verigi, je bil ameriški inženir Frederick McKinley Jones. Po nekaj manj uspešnih poskusih je leta 1941 izdelal tovornjak s hladilno napravo, kakršne v grobem poznamo še danes.
Sprva so se ti tovornjaki izkazali za nepogrešljive pri prevozu krvi in zdravil na bojiščih med drugo svetovno vojno, po vojni pa se je začela široka komercialna uporaba.
Slovensko (jugoslovansko) različico hladilnega tovornjaka je v 60. letih 20. stoletja začel izdelovati mariborski TAM.
Danes po cestah neprestano križari na tisoče hlajenih tovornjakov, brez katerih bi naša preskrba s hrano v trenutku razpadla.
Pomanjkanje hlajenja največji vzrok za zavrženo hrano
Pomanjkanje prostorov in opreme za hlajenje pridelkov in vzdrževanje hladne verige je globalno gledano največji vzrok za zavrženo hrano. Kakovost številnih kmetijskih pridelkov se pri temperaturi 25 stopinj Celzija v eni uri poslabša toliko kot v enem tednu pri eni stopinji Celzija.
Kot v lanskem poročilu navaja Mednarodna organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO), zaradi pomanjkanja ustreznih pogojev in opreme za hlajenje hrane na leto zavržemo kar približno 12 odstotkov vse hrane, ki jo pridelamo na svetu.
Potrebe po hlajenju v globalni prehranski verigi naj bi se po napovedih FAO do leta 2050 skoraj potrojile. Če bi želeli vsem Zemljanom zagotoviti enako učinkovito hladno verigo, kot jo uživamo denimo v Evropi, bi potrebovali 4,5 milijarde novih hladilnikov in drugih hladilnih naprav.
Samo 4 odstotke kmetijskih pridelkov v Indiji do potrošnikov danes potuje po hladni verigi, navaja FAO. V Združenem kraljestvu je ta delež 70-odstoten.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje