"Župnik, leti ni lidi!"*

Kamor seže pogled, se po hribih razprostira gozd. Jelke in smreke zamenjajo gaber, bukev in javor, ko s fotoreporterjem in snemalcem Denisom zavijeva z glavne ceste proti vasi Suhor. Še pred nekaj desetletji, pravijo tukajšnji domačini, je bilo zaviti z glavne ceste skoraj nemogoče. Pa ne zato, ker ne bi bilo vsaj makadamskih cest, ki bi vodile do naselij, temveč ker je ta del južne Slovenije mejil na zaprto območje Gotenice in Škrilj, kjer so v 50. letih prejšnjega stoletja v skalo vklesali velika zaklonišča, kamor bi se v primeru napada na Jugoslavijo umaknilo takratno republiško vojaško in partijsko vodstvo. Posledično je bilo gibanje v tem delu države močno omejeno. Prebivalci, ki so ostajali, so se počutili odrezane od domovine. Marsikdo v teh krajih ima tak občutek tudi danes.

Ko lastniki prodajo zemljo, novi posekajo drevesa in začne se propadanje

Suhor je ena od 54 vasi v občini Kostel in ena tistih vasi v tej obmejni občini, ki ima več hiš kot prebivalcev. Podatki statističnega urada kažejo, da premore zgolj dva prebivalca s stalnim prebivališčem.

"To sta moj mož in sosed. Ženi nista prijavila," v smehu odvrne Nuška Piršič, ko odpre vrata hiše, h kateri se namenim z glavne vaške ceste, saj kot ena redkih daje znake naseljenosti.  

Zakonca Piršič sta hišo zgradila pred dvema desetletjema. "Ko me je tašča pred 30 leti vprašala, ali mi je parcela všeč, sem ji iz vljudnosti prikimala, saj se zaradi zaraščenosti terena ni nič videlo. Z možem sva jo očistila in začela graditi. Tukaj živiva od upokojitve," nam na klopi, obsijani s soncem, v poznem dopoldnevu razlaga gospa Piršič, ki je Ljubljančanka.

Soprog Viktor je domačin, iz vasi Nova sela. Tako kot večina je bil primoran po osnovni šoli in izučitvi za mizarja s trebuhom za kruhom, a je ves čas bivanja v prestolnici koval načrte, kako se bo vrnil v domače kraje. "Sinova sta vedno govorila, da bo to vikend, a midva sva vedela, da bo to najin dom po upokojitvi. Nikoli se nisem zares navadil na življenje v Ljubljani," pove gospod Viktor.

Čeprav imata do prve trgovine v Kočevju slabe pol ure in do Delnic na Hrvaškem, kjer zaradi nižje cene kupujeta gorivo za avto, še nekaj več, pravita, da jima nič ne manjka. "Mir občasno zmoti le sosed, ko kosi travo," pove gospa Nuška, ob kateri počiva škotski ovčar Medo, ki je bolj kot čuvaj njun ljubljenec.

Na vrtu, v sadovnjaku in njivi, ki jima jo je brezplačno dal v najem lastnik ene od nepremičnin v vasi, pridelata skoraj vse, kar potrebujeta zase. Na mizi je sezonska hrana, a brez električnega pastirja ne gre, saj medvedom diši sadje, še posebej grozdje, povesta.

Pridelava sadja, zlasti hrušk in sliv, je bila v preteklosti dejavnost, ki je kmetom prinašala nekaj zaslužka. "Mama je odhajala v Delnice in celo na Reko prodajat sadje, jajca in krompir, da je bil kakšen dinar pri hiši. Živinoreje v teh krajih ni bilo veliko. "Ovce smo imeli za meso, krave so imeli le redki," se spominja gospod Viktor. Desetletja izseljevanja so pustila posledice. "Sadovnjaki so se zarasli, kmetje pašnike kosijo samo še zaradi subvencij," doda gospodar, ki z žalostjo opazuje zaraščajočo se pokrajino. Pa ne le to, opaža tudi, da ko dediči domačije z nekaj zemlje in gozdom prodajo, novi lastniki posekajo drevesa, da zaslužijo s prodajo lesa, preostalo prepustijo propadanju in zaraščanju.

"Tašča mi je velikokrat rekla, da naj bi jim Ivan Maček – Matija (politični komisar, predsednik Ljudske skupščine RS Slovenije v obdobju od 1963 do 1967 ter tisti, ki je bil zadolžen za omenjena zaklonišča op. p.) brez zadržkov povedal, da so medvedi več vredni kot tukajšnji prebivalci. In to je občutiti še danes, zato če država ne bo pomagala s spodbudami, da bi se začeli vračati mladi, mlade družine, bo vasi prerasla gošča," ob slovesu pove gospa Nuška, medtem ko se gospod Viktor ponudi, da nama pokaže pot do Gorenjega Potoka, kjer naj bi živel le še starejši gospod.

Kdo in kdaj bi me našel, če padem?

Vas z dvema hišama je le streljaj stran, a izkaže se, da bi nama brez pomoči domačina predstavljala precejšen izziv ali vsaj izgubo dragocenega časa, ki se v teh krajih zaradi redke poselitve meri po številu prevoženih kilometrov in ne v minutah.

Najprej asfalt zamenja makadamska vijugasta pot skozi gozdove, ki sčasoma preide v kolovoz, na katerem po sredi že raste visoka trava, ki praska avtomobilsko podvozje. Po daljšem in nekoliko strmem vzponu se prebijemo z avtomobiloma do hiše. Zaman. Nikogar ni, saj je, kot izvemo kasneje, gospod že v letih in le redko pride iz Kočevja, kjer ima tudi stanovanje.

S pomočjo gospoda Viktorja najdemo še vas Drežnik in v njej 92-letno Marijo Slak. Odkar ji je pred desetimi leti umrl mož, živi v vasi, kjer stojijo tri hiše in več kmetijskih poslopij, sama. Šibkega zdravja je. "Tako hude vrtoglavice imam, da sploh ne upam po vasi. Strah me je, da bi padla. Le kdo in kdaj bi me našel tukaj, na samem? Tudi sicer se najraje zadržujem v kleti, kjer sem si uredila kuhinjo in ležišče za dnevni počitek," pove.

Ravno je pojedla kosilo, ki ji ga vsak dan iz Centra šolskih in obšolskih dejavnosti v Fari pripelje zaposleni na občini. Prostovoljci z občinskim vozilom vse, ki nimajo lastnega prevoza, odpeljejo tudi k zdravnici. Ta je v vasi Vas, občinskem središču, prisotna dvakrat na mesec, sicer morajo tukajšnji prebivalci zdravniško pomoč poiskati v Kočevju. Kamor se morajo v vsakem primeru odpraviti po predpisana zdravila.

Gospe Mariji je težko, ker zaradi bolezni in starosti ne zmore več toliko gibanja, kot bi si želela. "Hudo mi je sami. Imela sem tri mlajše sestre. Vas je bila polna, zdaj ni nikogar, vsi so že pomrli, zato sem vesela vsakega obiska. Še zlasti ponoči mi ni vseeno in nekaj bo treba narediti. Dolgo ne bom več mogla vztrajati tukaj." Razmišlja o odhodu v Dom za starejše v Kočevju, saj življenje v vasi poleg bolezni otežuje oddaljenost od osnovnih stvari, ki jih v visoki starosti še toliko bolj potrebuje pri roki. Vodo za pitje kupuje. Za vse drugo uporablja vodo iz vodnjaka, pove, preden si pomahamo v slovo.

Nadpovprečna starost prebivalcev in le trije prvošolci

Občina Kostel je ena najmanjših občin. Uradno ima stalno prebivališče prijavljenih približno 650 prebivalk in prebivalcev, a to ne pomeni, da jih toliko tudi dejansko živi v teh krajih. Uradna statistika kaže, da naj bi na kvadratnem kilometru živelo enajst prebivalcev. Povprečna starost se giblje pri 53 letih, visoko nad državnim povprečjem, ki je pri 44,1 leta. Naraven prirast je negativen. Otrok je malo. V vrtcu, v katerega starši vozijo svoje malčke tudi iz sosednje občine Osilnica, še manjše občine, z le nekaj več kot 300 stalno prijavljenimi prebivalkami in prebivalci, je štirinajst otrok. Osnovno šolo Fara je v šolskem letu, ki se je zaključilo, obiskovalo 53 otrok.

"Če ne bo nič narejenega za priseljevanje mladih, bomo čez petnajst let zaprli tudi to šolo, ali pa bomo postali podružnica kočevske šole, saj nas trenutno rešujejo otroci prav iz te občine," pove ravnatelj Martin Marinč, ki govori iz izkušenj. Zaradi premajhnega števila otrok so jim pred leti zaprli podružnično šolo v Osilnici. "In ko enkrat zapreš šolo, to pomeni ugašanje življenja v takih krajih. Mi se za zdaj rešujemo s šolarji iz Kočevja. Od skupno 53 otrok, je 23 kostelskih, 21 se jih vozi iz Kočevja, drugi iz Osilnice, a v nedogled ne bo šlo."

Razlog, da se otroci z redno avtobusno linijo pripeljejo iz Kočevja, naj bi bili majhni razredi, kar učiteljem omogoča, da se lahko bolje posvetijo posameznemu učencu. "Tukaj združujemo razrede po dva, v 1. in 2. razredu smo imeli v minulem šolskem letu osem učencev, v naslednjem bodo le trije prvošolci," pove gospod Martin, ki sam sebi pravi "domorodec od glave do pete".

V teh krajih ob Kupi, kot rečejo reki Kolpi, ki je naravna meja med državama, pravijo domačini tudi na slovenski, ne le na hrvaški strani, gospoda Martina poznajo vsi. Ne le zato, ker je ravnatelj in aktiven član skupnosti. Je tudi ustanovitelj Prifarskih muzikantov, ki so glas o Kostelu v zadnjih treh desetletjih in pol ponesli po vsej Sloveniji, in tudi čez državne meje.

Je tudi tipičen Kostelec, vsaj po dveh od treh kriterijev, ki mu jih je že pred desetletji razkril znameniti Kostelec in legendarni profesor antropologije dr. Stane Južnič, ki so ga poznali vsi, ki so od konca 60. let prejšnjega stoletja do prvih let tega tisočletja študirali na FSPN oziroma današnji Fakulteti za družbene vede.

Gospod Martin je veseljak, ki rad je fižol in rad glasno govori, kar sta dve od treh značilnosti, ki naj bi veljale za Kostelce. Ali je tudi "muhtač" (tako pravijo po kostelsko tistim, ki radi kaj zastonj pojedo in popijejo, potem ko zaigrajo, kar so Kostelcem, znanim po tamburicah, zavidali drugi, ko so, potem ko so kje zaigrali, dobili še tudi kakšen glaž vina in hrano) ne vem. Vem pa, da bi z Denisom, v občini, ki ne premore ne trgovine ne gostilne, po celodnevnem vandranju po redko poseljenih vaseh tenko piskala zaradi lakote, če naju ne bi gostoljubno postregla prav gospa Marta, Martinova soproga, medtem ko je sin Matija, 23-letnik in eden redkih mladih v kraju, ko smo ga želeli pobarati, zakaj ob študiju vztraja v teh krajih, na kmetiji z ovcami, tremi pujsi, kobilo in perjadjo, le od daleč odvrnil: "Nimam laza sedet!"(Nimam časa za sedenje, op. p.). In odhitel naprej k spravilu sena. Kostelsko narečje, v katerem je čutiti vpliv čez Kolpo, je ušesu, nevajenemu tovrstne govorice, težko razumeti.

"Kosim še sosedovo, da nas kače ne požrejo"

Zadnjo in edino trgovino v občini, ki je bila v vasi Fara, so zaprli pred desetletjem. "Po tem, ko se je Mercator odločil, da ne bo več vztrajal v teh krajih, je trgovino prevzela moja sestrična, da bi nekako dočakala upokojitev, a sta jo morala s soprogom predčasno zapreti, saj z enim prodanim zabojem piva ali radlerja na teden ni mogoče preživeti."

Tudi gostilne – v času rajnke Jugoslavije je bilo na tem območju več gostiln – že dolgo več ni. "Za koga pa bi bila, saj ni več nikogar," pove gospod Martin, in pojasni, da manjka srednja generacija. "Po drugi svetovni vojni so ljudje začeli zapuščati te kraje. Politika, ki je obljubljala med in mleko v mestih, je naredila svoje in podeželje se je začelo prazniti. Sam kosim še sosedovo, da nas kače ne požrejo, saj dediči, ki so v Franciji, verjetno niti ne vedo, kje je Slovenija, kaj šele, da bi vedeli, da imajo tukaj dediščino. Dodatna težava opuščenih kmetij je, da imajo veliko dedičev, ki so po vsem svetu, in pogosto ima tudi občina pri urejanju javnih zadev zaradi tega težave, saj jih je težko vse najti, kaj šele pridobiti soglasje za kakršnekoli posege.

Premiki na bolje, tako gospod Martin, brez pomoči države niso mogoči. "Občina sama ne bo zmogla pritegniti mladih, ki bi poskrbeli za naravni prirast. Vsi pravijo, da imamo čist zrak in neokrnjeno naravo, ampak s tem ne moreš preživljati družine, saj turizem v teh krajih nima nobene tradicije."

Glamping sredi skoraj mrtvih vasi

Eden tistih, ki se zadnji dve leti intenzivno trudi, da bi turizem zaživel tudi v tem delu Slovenije, je Aleš Miketič, ki je na domačiji svoje stare mame, v Vimolju, s katero je preživel velik del otroštva, postavil tri glamping šotore. Odprto ima od maja do oktobra, čez zimo je mrtvilo. Med gosti je največ Nemcev, Slovencev in Nizozemcev, ki so navdušeni nad naravo. "A to je tudi vse, kar jim lahko ponudiš, saj ni ne gostilne ne trgovine. Težko boš v te kraje pritegnil mlade, ne da bi jim kaj ponudil. Samo v naši vasi, kjer smo trije stalno prijavljeni prebivalci, je pet praznih hiš in še več skednjev, a brez asfaltiranih cest, vodovoda ne bo šlo." Prepričan je, da bi država morala razpise posebej prilagoditi za občine na demografsko ogroženih, obmejnih območjih in še z dodatnimi olajšavami poskrbeti za privabljanje ljudi nazaj v te kraje. Občina je prerevna in premajhna, da bi sama naredila velike premike.

Premike, in to konkretne, čeprav je v teh krajih šele tri leta, dela tukajšnji župnik, Gregor Kunej, ki skrbi za župljanke in župljane v treh farah; župniji Fara, župniji Banja Loka in župniji Osilnica, ki se nahajajo v dveh občinah. Čeprav skromno pripomni, da je v teh krajih premalo časa, da bi lahko govoril o duši tukajšnjih ljudi, pogovor na župnijski verandi razkrije, da jih je že dodobra spoznal.

Župnik, kaplanka in štiri kuharice

"Kostelsko narečje je zelo težko, zato se ga ne trudim usvojiti, a prvo, kar so me ljudje naučili, je: "Župnik, leti ni lidi!" ("Župnik, tukaj ni ljudi!"op. p.)*

So, so, je prepričan, vendar se vsak drži bolj zase, veliko je medsosedskih sporov. V mestih ni težava, če si s kom sprt, saj se vedno kdo najde za druženje, v kraju, kjer je malo ljudi, je to težava, še posebej, ko je treba stopiti skupaj. Tako je sam načrtno ob prihodu v te kraje s sabo pripeljal kaplanko. Da, župniku v teh krajih ne pomaga mlad kaplan, temveč kaplanka, ki sliši na ime Dara. Dara je triletna labradorka.

"Če grem sam po cesti, me nihče ne povoha, če me spremlja Dara, me vsak oblaja. Z njeno pomočjo sem govoril z ljudmi, ki sicer nikoli ne bi spregovorili z mano."

"Zaradi življenja, ki jih je izbrusilo, so ljudje zelo iskreni. Ne ovinkarijo. V Osilnici, kamor do leta 1995 po slovenski strani, ne da bi vmes zapeljal čez mejo, sploh nisi mogel priti, še veliko bolj," pripoveduje. Radi imajo tudi ustaljene, utečene stvari. Sam je nasprotno vedno za novosti, spremembe. "Brez sprememb ni napredka, zato jih rad jezim." Šele z njegovim prihodom so tukajšnji otroci spoznali, kaj je to oratorij. Pa ne le tukajšnji, polovica udeležencev prvega oratorija so bili otroci, ki so bili na počitnicah pri starih starših. A tudi to je način, upa župnik, da bo mogoče kakšen spoznal, da "tukaj le nismo tako zahojeni", in bo, ko odraste, prišel živet v te kraje.

Namesto klasičnega verouka, ki je zaradi zelo raznolike starosti otrok po njegovem nesmiseln, je uvedel družinsko katehezo, pri čemer zaradi velikih razdalj in vožnje, ki jo morajo starši že tako opraviti čez teden za pot na delo in nazaj, enkrat mesečno sam obišče družino. "Nekateri so to zavrnili, a če sem imel na začetku devet družin, ki so privolile v tak način kateheze, jih je zdaj šestnajst. Prej sem imel štirinajst veroučencev, zdaj jih je 34 in še jih je nekaj v rezervi," pove hudomušno. Tudi sicer se župnik rad pošali. Tako mi na vprašanje, ali ima kuharico, odvrne: "Štiri. So različni letniki in različne debeline." Seveda gre za kuharske knjige, če mogoče, tako kot jaz, niste razumeli v prvo.

To nista Osilnica in Kostel, to je Republika Slovenija

Prepričan je, da je mlade družine, ki počasi, a za zdaj prepočasi prihajajo, mogoče pritegniti le, če bo tudi tukaj brbotalo. A obenem poudarja, da je adut teh krajev tudi mir, povezanost z naravo, saj so generacije, ki so okusile začetke sodobne tehnologije in jih danes štejejo med trideset in štirideset, zdaj željne bolj umirjenega življenja. Poleg tega imajo številni možnost dela na daljavo, kar bi njihovo odločitev, da se vrnejo v kraje svojih prednikov, lahko olajšalo.  

Pa vendarle bo morala pomagati tudi država, je prepričan tudi župnik. "Ljudje, ki živijo tukaj, ne zahtevajo luksuza, zahtevajo samo osnovne stvari. Ne vem, zakaj bi morali za to klečeplaziti v Ljubljani. Dober primer je nedavno zaprtje bencinske črpalke. Ni bil problem gorivo, saj vsi hodijo v Delnice, kjer je gorivo cenejše. Težava je nastala, ker je to edini kraj, kjer so se krajani srečevali, spili kavo, plačali položnice in še kakšno rekli, zato bi vlada morala poskrbeti za takšne marže, da bi tako domačini kot turisti tukaj točili gorivo in ne v Delnicah, na Hrvaškem. Država bi morala pokriti razliko dražjega življenja v odročnejših krajih. V Osilnici imajo trgovino, ampak zaradi visokih cen vsi hodijo v nabavo v Kočevje."

Tako župnik Gregor, ki problem vidi v ljubljanskem pogledu na te kraje. "To nista občini Kostel in Osilnica, to je Republika Slovenija in tako bi se do tega obmejnega območja država tudi morala obnašati. Dober zgled imajo čez mejo, kjer hrvaške oblasti zadnja leta intenzivno vlagajo v obmejna območja, samo zato, da se ljudje ne bi odseljevali."

Občina Kostel v nasprotju z visokim občinskim starostnim povprečjem šteje 27 let. Leta 1998 so se odcepili od Kočevja in tega ne obžalujejo, saj so prepričani, da še tega, kar imajo, ne bi imeli, če bi ostali le krajevna skupnost. Občina je v tem mandatu pod žensko taktirko. Poleg županje Nataše Turk sta tu še podžupanja, Vesna Krese in direktorica občinske uprave Jerneja Jurca, ki se na delo, dobro uro v eno smer, vozi iz Škofljice in empirično vidi kontrast med omenjenima občinama. "Razlikujeta se kot Mars in Venera. Medtem ko na Škofljici z infrastrukturo ne morejo slediti prirastu prebivalstva, mi zgubljamo osnovno infrastrukturo, ker ni ljudi; ali umirajo ali se izseljujejo." Vodovod so pred štiridesetimi leti gradile še delovne brigade v rajnki Jugoslaviji, kanalizacijo bodo lahko potegnili le v strnjenih vaseh, kot so vasi Vas, Fara in Potok. Optiko v občino so dobili s pomočjo evropskih sredstev.

"Pomoč države dobimo, a je ta še vedno premajhna, saj imamo zaradi tega, ker smo na obmejnem problemskem območju, v Naturi 2000 in na območju velikih zveri, veliko dodatnih stroškov," pojasni nepoklicna podžupanja. Da lahko sploh zagotovijo pomoč ostarelim, zagotavljajo občinsko vozilo za prevoze. Z občinskim kombijem poskrbijo za šolske prevoze, do katerih imajo pravico tudi tisti otroci, ki so od šole oddaljeni le dobrih sto metrov. Razlog: to je območje velikih zveri, medvedov torej. Zaradi odročnosti bi bila pomoč na domu za tukajšnje krajane prevelik finančni zalogaj, saj je treba dobiti kader, zdaj bodo morali zagotoviti še dolgotrajno oskrbo.

"Zdravnik v tukajšnji ambulanti dela dvakrat na mesec na podlagi tripartitne pogodbe med nami, Zdravstvenim domom Kočevje in tamkajšnjo občino, a če bi katerikoli od omenjenih partnerjev iz določenega razloga odstopil od pogodbe, bi mi ostali brez zdravnika, saj v te kraje koncesionarja ni mogoče dobiti," razlaga Jurca.    

Kraji za uporne, žilave, trmaste ljudi

V preteklosti se je občina spopadala tudi z eno najvišjih zadolženosti med lokalnimi skupnostmi, kar je posledica zgrešenih naložb. Ena teh je bil v letu 2013 nakup stavbe nekdanjega podjetja Lip Pirče, v velikosti 3500 kvadratnih metrov, na Petrini, nasproti bencinske črpalke, po kateri je zaradi začasnega zaprtja v zadnjih tednih za Kostel slišala celotna Slovenija. Za naložbo, namenjeno podjetniškemu inkubatorju, ki je še danes prazna, so morali odšteti 2,6 milijona evrov, pri čemer je dobra polovica prišla iz evropskih sredstev, za približno 900.000 evrov so morali najeti kredit. V zadnjih letih zadolženost zmanjšujejo - uspeli so jo spraviti na raven 900 evrov dolga na prebivalca, a še vedno, kot poudarita sogovornici, je za njih (pre)velik zalogaj zagotoviti lastna sredstva ob kandidiranju na različne razpise.

"Zelo smo bili veseli, ko smo od države dobili v celoti financirano obnovo gradu Kostel, ki je naš paradni turistični biser. Takšnih razpisov, ki bi prinesli 100-odstotno financiranje, bi moralo biti za obmejne občine čim več. Prav tako bi morala država ponuditi določene davčne razbremenitve za podjetnike, ki bi vlagali v to okolje, saj brez delovnih mest ne bo prihodnosti," pove Krese in spomni, da je nemški cesar Friderik III. že 1492 za to območje uvedel krošnjarski patent, ki je omogočal trgovanje brez davkov, kar so Kostelci, ki so prodajali bombone in kostanj vse do Dunaja in Prage, dobro uporabljali in tudi na ta način pomagali svojim družinam. "Mi moramo delati na tem, da se bodo priseljevali mladi ljudje, ne moremo računati samo na Kostelce, ki so sicer zelo navezani na domače kraje, a se vračajo le za vikende."

Delovnih mest zanje je malo. Nekaj deset jih ponujata HTT Krpan in polnilnica vode Costella, vse drugo so manjši samostojni podjetniki.

Tudi Krese pravi, da so ti kraji za uporne, žilave, trmaste ljudi, saj življenje tukaj ni enostavno. "Še vedno plačujemo davek povojne politike," in tudi ona spomni na besede polit komisarja Ivana Mačka, ki jih ji je zaupala soseda, češ da je vsak medved vreden več kot pet Kostelcev.

"Takrat se je vedelo, da je ta del zaprto, odrezano območje. Tudi danes je tako, samo da se vsi delajo, da ni. In dokler bo tako in dokler se bomo ukvarjali z osnovnimi stvarmi, ki pa jih moramo zagotoviti tukajšnjim občankam in občanom, saj to od nas tudi upravičeno pričakujejo, se Kostel ne bo mogel pobrati."

Niti v eni vasi življenje ni zamrlo

Le uro vožnje zahodneje, na Bloški planoti, leži občina Bloke, ki šteje nekaj manj kot 1.600 prebivalcev. Tja se, v slabo naseljene vasi, s fotografom Janom odpravimo naslednji dan.

Da so šli v zadnjem desetletju s hitrimi koraki naprej, kot pravi župan Jože Doles, ki občino vodi od leta 1998, ko so se odcepili od Loške doline, je vidno že na prvi pogled. V Novi vasi, središčnem naselju občine, je prebivalcem na voljo vse, kar mora nuditi malo večji kraj; trgovine, gostilne, medgeneracijski center, knjižnica, šola, vrtec, lekarna … V zdravstveni postaji je sicer splošni zdravnik prisoten dvakrat na teden, zobozdravnik vsak dan, če je nuja, morajo do Cerknice.

Poleg delovnih mest – ta so tudi v dveh večjih podjetjih – je za ohranjanje življenja na podeželju pomembno, poudari župan, da so poskrbeli za komunalno opremljenost vseh, tudi najbolj oddaljenih vasi v občini. "Vsa naselja imajo javni vodovod, v vse peljejo asfaltirane ceste, zagotovljena je optika, medtem ko je kanalizacija s čistilnimi napravami urejena v osrednjem delu občine, kjer so naselja z najmanj petdesetimi prebivalci.

Že jeseni bodo začeli graditi dom za starejše, ki bo financiran iz evropskih sredstev. Da bi pritegnili potreben kader, jim bodo ponudili šestnajst kadrovskih stanovanj, ki bodo v bodočem trgovsko-stanovanjskem centru. Tako kot v številnih krajih, ki so oddaljeni od regijskih centrov, so tudi tu morali primakniti sredstva, da so ohranili pošto. "Potem ko je bila pošta odprta le še uro, dve na dan, smo jo pogodbeno prevzeli, kar pomeni, da smo sami zaposlili uslužbenko. Ko je treba, jo zamenja uslužbenec z oddelka za turizem. Na pošti deluje tudi poštna banka. Prav tako smo od NLB, ki je zaprla poslovalnico, odkupili prostore in ji zdaj mi zaračunavamo najemnino za bankomat," pojasnjuje župan, ki meni, da je občino treba voditi kot podjetje. Storitve, ki so ekonomsko upravičene, izvaja občina sama, za druge izvajalce iščejo na trgu.

Župan Doles je najbolj ponosen, da jim je uspelo v vseh 45 naseljih, kolikor jih šteje občina, ohraniti življenje. Medtem občina Kostel v šestih vaseh nima več niti enega prebivalca.

Nikoli nista obžalovala, da sta ostala, tu imata delo in mir

V enajstih bloških vaseh je stalno prijavljenih od dva do sedem prebivalcev. Večji del teh je v delu občine, ki se ga je prijelo poimenovanje Črna gora. Marsikdo bi pomislil, da zato, ker gre za hribovit predel. A to je le del resnice.

"Vse od potoka Bloščica je Črna gora, to pa zato, ker so nas vedno odrivali. A nič zato. Mi se nismo nikoli počutili manjvredne. Pogosto smo bili celo uspešnejši, ker smo se morali bolj potruditi kot tisti v centru," nam pojasni 81-letni Franc Hiti, ko se na terasi pridruži sosedoma Jolandi in Srečku Knapu. Oni trije so edini prebivalci vasice Škufče, od koder seže pogled vse od Snežnika prek Slivnice do Nanosa.

Ob službi zakonca skupaj s sinom, ki živi v sosednji vasi, skrbita za kmetijo s petdesetimi kravami dojiljami in teleti. Približno petnajst hektarjev zemlje skupaj z gozdovi je v njihovi lasti, še okoli dvajset hektarjev imajo v najemu. "Nikoli nisva obžalovala, da sva ostala na kmetiji. Navajena sva delati in navajena sva na mir. Če kdo pride, pride na obisk, ali ker je zgrešil pravo cesto," pove gospod Srečko, medtem ko gospa Jolanda postreže z domačim grozdnim sokom. Tudi oni skrbijo, da so samooskrbni. "V trgovino gremo le po priboljške," še pove gospa Jolanda.

Franc Hiti, ključavničar po poklicu, ekonomist po izobrazbi in upokojenec po stažu, kot se predstavi, se je vrnil pred dobrimi dvajsetimi leti, ko se je upokojil. Zadovoljen je, kako je poskrbljeno za zdravstvo v teh krajih. "Moja zdravnica kavo popije pred 7. uro zjutraj in točno ob uri začne delo. Ko sem jo vprašal, zakaj ne vzame koncesije, mi je odgovorila: "Kako naj skrbim hkrati za svojo denarnico in za vas kot pacienta?"

Osem mesecev zime in trije meseci poletja

Tako kot v Kostelu so tudi v teh krajih ljudje prepričani, da je podeželje mogoče ohranjati le z delovnimi mesti, decentralizacijo in nižjimi davki zaradi specifik okolja. "Tukaj imamo osem mesecev zime in tri mesece poletja. Ko v Ljubljani že raste solata, je tukaj še slana. Ni prav, da smo kmetje tukaj enako obravnavani kot kmetje na Vrhniki ali v Prekmurju," pravi gospod Srečko, ki meni, da tudi sin zgolj z delom na kmetiji ne bo mogel preživljati družine. Poleg vse zahtevnejših podnebnih razmer jim škodo povzročajo divje zveri, od medvedov, volkov in šakalov, pred katerimi morajo varovati živino in tudi svoje kmetije.

Še težje je obdelovati zemljo v hribu. Ko s fotoreporterjem Janom zapeljeva še globlje v slovensko Črno goro, ta naposled s številnimi griči in hribi začenja spominjati na deželo na jugu nekdanje skupne države. Srečamo gospo, ki se ne želi javno izpostavljati in v strahu, da je ne bi obiskali dolgoprstneži, kar naj bi se pogosto dogajalo, tudi ne želi, da se omenja kraj, v katerem živijo le še trije. Pravi, da v teh koncih lahko preživiš le, če si skromen in iznajdljiv. "Vedno smo živeli na robu, na nas so vedno pozabljali. Spomnim se, da je bilo treba ob hudih zimah najprej zmetati sneg do glavne ceste, da si šel z avtobusom v dolino." A takoj doda, da odkar imajo svojo občino, je dobro poskrbljeno za vse. Pa vendarle meni, da bi bilo za mlade v takih krajih težko živeti, tudi zaradi dolgih delavnikov.

"Za življenje v teh odročnih krajih mora biti človek notranje stabilen, trden. Ni vsak za tako življenje, je pa nujno ohranjati podeželje, saj prav to dela Slovenijo prelepo," pove, preden odrineva nazaj v dolino.