Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Novost letošnjih volitev, ki bistveno spreminja dinamiko kampanje

V demokratičnih deželah je običaj, da ob izteku mandata podamo oceno dela vlade; ocena opozicijskega dela ni le veliko manj običajna, temveč velja skorajda za obsceno. Vlada je tista, ki mora polagati račune volilcem – vloga opozicije pa je, da poda prepričljivo alternativo.

A v Sloveniji, kjer vlade običajno razpadejo že pred volitvami, opozicija (vsaj največja opozicijska stranka) pa že dolgo nastopa z enim in istim programom ter slogom (pa čeprav od volilcev vedno znova dobiva bolj ali manj enak odgovor), nimamo prave priložnosti, da bi temu običaju sledili, niti da bi se mu izneverili. Naša politika se je dolgo zdela dolgočasno ponavljanje enega in istega.

Na letošnjih volitvah pa imamo vendarle novost. Zadnjič, ko je pred volilce stopila vlada, ki je brez koalicijskih rošad vladala od začetka do konca mandata, se je pisalo leto 2008. Letos bodo prvič lahko glasovali volilci, ki so se takrat komaj rodili. In tistega davnega leta 2008 se je to zgodilo prvič.

Robert Golob ima torej primat, s katerim se ni mogel pohvaliti niti Janez Drnovšek: ni le drugi premier, ki je, osemnajst let po koncu prve Janševe vlade, uspel pripeljati koalicijsko barko do samega konca mandata, temveč je tudi prvi levosredinski premier, ki mu je to uspelo. In njegova vlada ni zgolj preživela: naj se njeni dosežki zdijo marsikomu še tako malenkostni (ali celo škodljivi), je dosežek že to, da jih koalicijski partnerji v volilni kampanji branijo in promovirajo v dokajšnji harmoniji.

Skratka: vladne stranke stopajo pred volilce v usklajenem poskusu prepričevanja, naj jim dodelijo še en mandat. In čeprav se danes verjetno že večina Slovencev (vsaj relativna večina, sodeč po anketah) ob tej misli zgrozi (in možnosti, da bi po volitvah videli koalicijo v enaki sestavi, so temu primerno majhne), pa že to samo dejstvo bistveno spreminja dinamiko tokratne kampanje in nujno napotuje na vprašanje – kaj pa opozicija?

Vsak populizem se napaja iz prepričanja, da predstavlja "pravo ljudstvo". Kjer temu prepričanju (kot do nedavnega na Madžarskem in v Srbiji) prikimava dovolj veliko število volilcev, se je mogoče osredotočiti na moteče, subverzivne elemente in jih najti v tej ali drugi manjšini, nepriljubljeni družbeni skupini, tujem podporniku itd.

To različico populizma smo v Sloveniji videli predvsem na levici: spomnimo se pokojnega Janeza Stanovnika, ko je januarja 2012 v Dražgošah v imenu slovenske suverenosti rohnel proti "kolaborantskim" strankam, ki so hotele sestaviti "koalicijo brez ljudstva", torej brez relativnega zmagovalca (Jankovićeve Pozitivne Slovenije).

Toda ko populistične sile nizajo poraz za porazom in ostajajo daleč od večine, se morajo poslužiti drugačne racionalizacije. Njihovi nasprotniki denimo zmagujejo, ker "uvažajo volilce" (to različico populistične retorike smo slišali v istih mesecih kot omenjeni Stanovnikov govor, v zloglasnem in zdaj že pozabljenem članku "Tomaža Majerja" na spletni strani SDS, ki je otvoril sezono protipriseljenskega šovinizma v slovenski politični retoriki); ali pa zato, ker imajo nadzor nad mediji, s katerimi manipulirajo ljudstvo.

V vsakem primeru so volilni rezultati nekakšna utvara, prevara – imajo podoben status kot Platonova votlina, marksistična doktrina o "lažni zavesti" ali budistična "maja": iluzorna, zavajajoča, sanjska narava konvencionalne realnosti, kjer mentalni konstrukti in percepcije prikrivajo resnično, minljivo naravo pojavov ter resnico, ki se skriva za njimi.

Dvajsetletno razpadanje in vedno novo sestavljanje LDS-a z vedno drugačnimi imeni in oblikami je bil najboljši dokaz za resničnost te populistične teze. Vsakokratna inkarnacija hegemonične liberalne levice, ki je vsaka štiri leta umirala in se nato znova prerodila v drugem telesu kot kakšno helenistično božanstvo, je potrjevala tezo, da gre za nekakšno ritualno kroženje niča – utvara, ki ne predstavlja nobene družbene večine in ki se obnavlja izključno zaradi interesov ekonomskih centrov moči, podedovanih od prejšnjega režima.

Janez Janša je v tem imaginariju nastopal kot nekakšno mitološko božanstvo, ki bo po neskončnem boju vendarle odsekal glavo stoglavi hidri in slovenski svet odrešil ujetosti v njeno zakleto realnost. Očitna dekadenca levosredinske politike je podpirala populistične utvare desnice: idejo, da se za iluzornim večnim kroženjem ene in iste umirjajoče elite skriva "pravo ljudstvo", ki mu je le treba "odpreti oči".

Ta utvara je desni opoziciji preprečevala, da bi se soočila z dejstvom: obstaja velik del slovenske javnosti – vsaj relativna, če že ne absolutna večina –, ki enostavno in preprosto noče politike, kakršno ponuja slovenska desnica.

Mnogi na desnici so verjeli, da se bo menjavanje "novih obrazov" prej ali slej izpelo; in ko bodo izkoriščene vse možnosti za lažno prenovo politične fasade, se bodo volilci končno prevesili k "tisti pravi", torej desni politiki. Ali pa bodo preprosto ostali doma in prepustili odločitev tistim, ki so "imeli vselej prav".

Toda ko so "novi obrazi" dejansko izgubili svojo privlačnost (čeprav morda le začasno), ni prišlo do kolapsa levosredinskega tabora – ta se tri tedne pred volitvami drži dovolj dobro, da ne moremo napovedati zmagovalca. Pač pa je postalo očitno, da se je levosredinski tabor po dolgotrajnih eksperimentih prenovil, v tem procesu sicer "pokuril" veliko število voditeljev, a se nazadnje stabiliziral okoli sedanjega premierja; desna opozicija pa stopa pred volilce z natanko istim de facto voditeljem, ki so mu volilci že vsaj šestkrat (ali sedemkrat, kakor štejemo) rekli "ne".

"Utvara", "prevara", "maja", kakorkoli ji hočemo reči, tokrat ni v tem, da nam levica spet skuša prodati mačka v žaklju, nam skuša kot novi eliksir prodati staro, znano eldeesovsko žlobodro – nasprotno, vladna koalicija stoji za svojimi dejanji in jih brez rokohitrskih trikov ponuja presoji volilcev.

Najbližji približek "stranke novih obrazov" vidimo danes desno od sredine, v Logarjevih Demokratih – ostali dve opozicijski stranki pa se sprenevedata spričo precej obupnega dejstva, da volilcem ponujata natanko isti recept, ki je pred štirimi leti doživel politični bankrot. Utegnejo jim sicer uspeti: dejanja in politike sedanje koalicije so dovolj nepriljubljene, da jim utegnejo volilci dati nezaupnico, neke "tretje opcije" pa trenutno ni – Logar je zamudil priložnost, da bi se resnično profiliral kot njeno poosebljenje.

A v kaosu, ki se kot rak metastazira po svetu, bo v zadnjih predvolilnih tednih koalicijskim strankam dovolj spomniti volilce na nekritično, skorajda vazalsko navdušenje, ki ga Janez Janša že dolga leta kaže do oranžnega moža v Beli hiši – in se nato prikazati kot faktor stabilnosti in predvidljivosti pred nevarnimi, a še kako znanimi eksperimenti Janševe politike. Vprašanje je, če bo takšno sporočilo zadostovalo: a levici je na voljo prvič od Drnovškovih časov in presenetljivo bi bilo, če se ga v finišu kampanje ne bo poslužila.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.