Kolumna Luke Lisjaka Gabrijelčiča: Obsojeni na črno magijo zakulisnih koalicijskih pogajanj

Po kratkotrajnem povolilnem mačku zaradi obupne politične fragmentacije in nekaj dneh moralne panike zaradi podatka o tem, da so volilne preference najmlajših generacij volivcev zanihale v desno, je v večini slovenske levo-liberalne javne sfere zavladalo pritajeno zadovoljstvo.

Janez Janša se še vedno bori z mlini na veter okoli predčasnih volitev in s čemernim obrazom poraženca išče volilne drobtinice, s katerimi bi vendarle uspel prehiteti relativnega zmagovalca. Medtem pa je slednji že s polno paro v pogajanjih o novi koaliciji. Njegova vnema spominja na pretkanost prodajalca rabljenih avtomobilov: preden se dodobra zavedaš, se že pogajaš o detajlih kupoprodajne pogodbe in številu obrokov in se niti ne spomniš, kdaj si iz faze previdnega tipanja o nakupu prešel v soglasje o dogovoru.

Toda sam ne delim optimizma. Šel bi še korak dlje: stvari so postavljene tako, da drvimo naravnost četrti Janševi vladi nasproti.

Najprej, to nakazujejo vsi zgodovinski precedensi. Še vsakič, ko so bili rezultati volitev dvoumni in smo dobili razklan parlament, se je ta razklanost manifestirala tako, da so se v istem mandatu zvrstile vlade različnih ideoloških predznakov.

Del mandata je vladal levi, del desni pol. Tako je bilo, kot se še vsi spomnimo, v mandatu 2018–2022. Relativna zmagovalka je bila SDS, ki pa po volitvah ni našla partnerjev za sestavo vlade (v bistvu je bila ta naloga tako brezupna, da ni niti resno poskušala); na polovici mandata pa je zavladal Janša.

Nekaj podobnega se je zgodilo v mandatu 2011–2014, le da z obrnjenimi vlogami. Relativnemu zmagovalcu volitev Zoranu Jankoviću je spodletelo pri sestavi koalicije, na oblast se je povzpel Janez Janša, a ga je že po dobrem letu moral predati premiersko štafeto predstavnici dotedanje opozicije.

In nekaj podobnega se je zgodilo v mandatu 1996–2000, ko je Slovenija na volilno nedeljo prvič trčila ob realnost državnega zbora, simetrično razklanega na dvoje. Tedaj je Drnovšek uspel sestaviti vlado, a ga je v zadnjem delu mandata zamenjala desnosredinska koalicija pod vodstvom Andreja Bajuka.

Vse omenjene mandate je zaznamovalo sosledje političnih dram in vsak je na svoj način bistveno predrugačil razmerja v slovenski politiki – ne nujno na boljše.

Mislim, da tokrat ne bo bistveno drugače – vsaj kar se tiče mimohoda jalovih dram in transformacije slovenske politike na slabše. Morda bomo tokrat vendarle spoznali, da ustavna ureditev, zaradi katere je izjemno težko priti do predčasnih volitev, v resnici ne preprečuje političnih kriz (kot so to, v dobri veri, mislili avtorji naše ustave), ampak jih le še poglablja.

Iz bojazni, da bi prepogosta zasilna zaustavitev poškodovala operacijski sistem, smo odstranili tipko za resetiranje: naša ureditev je podobna temu, kot če bi za ponoven zagon računalnika morali izklopiti elektriko in nato potrpežljivo čakati, da zmanjka baterija …

Pred petnajstimi leti je SDS predlagala ustavno spremembo, s katero bi lahko državni zbor sam izglasoval svojo razpustitev. To sicer ni najbolj optimalna rešitev; veliko bolje bi bilo, če bi se lahko v takšnih primerih "medvladja" predsednica republike, podobno kot v nekaterih drugih evropskih parlamentarnih demokracijah, sama odločila za razpustitev parlamenta in razpis novih volitev.

S tem ne bi le dobili tipke za razmeroma nebolečo politično resetiranje, temveč bi predsedniku republike v roke dali tudi resničen vzvod politične moči: primer Italije nam kaže, da lahko z njegovo pomočjo predsednik postane pravi razsodnik v politični igri in bistveno pripomore k umirjanju njene razgretosti in aktivnem iskanju možnih scenarijev, ko sestava parlamenta ne daje nobenega jasnega sporočila o bodoči politični usmeritvi države.

A trenutno nimamo ne prve ne druge opcije in zato smo obsojeni na črno magijo zakulisnih koalicijskih pogajanj. Prvi teden po volitvah je Golobu kazalo še dobro, a njegova značilna "napoleonska" taktika "on s'engage partout, et puis on voit"(angažirati se je treba na vsem terenu, potem pa vidimo, kako in kaj), je nato začela, predvidljivo, puščati na vseh koncih.

Golobova edina primerjalna prednost (poleg simbolnega pomena relativne zmage, ki pa je vredna približno toliko kot število glasov, ki ga loči od drugouvrščenega) je, da se lahko le pod njegovo taktirko sestavi vlada, v kateri ne bo ne SDS-a ne Resni.ce.

Janševa vlada, po drugi strani, ni mogoča brez Resni.ce. To med drugim pomeni, da bo odvisna od muh in demagoških impulzov njenega predsednika, ki, za razliko od Janše in Vrtovca, na slovenski politični sceni ne more preživeti brez jahanja na vsakokratnem valu javnega mnenja in bo zato skočil iz vsake vlade, ki bi izgubila popularnost – to pa pomeni katerekoli vlade, ki se bo zvrstila v tem mandatu.

Golobu bi zato najbolj ustrezala Drnovškova taktika iz leta 1996: napaberkovati 46 poslancev v prvem krogu glasovanja (le, da bi bilo tokrat za demokratično higieno bolje, če bi se izognil "precedensu Ciril Pucko": v tako razgretem ozračju so očitki o kupovanju glasov res zadnja stvar, ki jo potrebujemo) in nato skušati sestaviti bolj stanovitno vladno koalicijo iz pozicije moči, torej kot izvoljeni mandatar.

Problem prevelikega naslanjanja na Resni.co je postal nazorno viden v zadnjem tednu. V trenutku, ko je bila Resni.ca pripoznana kot povsem legitimen političen akter, s katerim je mogoče sklepati vsakršne pakte brez sleherne stigme, sta tako Nova Slovenija kot Logar stopila v taktično zavezništvo z njo, ne da bi za to plačala kakršnokoli ceno v ugledu ali javnomnenjski podpori.

Enkrat pa, ko se ustvari blok, ki vključuje tako NSi kot Logarja in Resni.co, se postavlja vprašanje, zakaj za božjo voljo, naj bi takšen blok raje podprl Goloba kot pa Janšo.

Navsezadnje so si, kot je zadovoljno ugotavljal Vrtovec, glede ekonomskih in socialnih vprašanj, te tri strank bistveno bližje kot je vsaka od njih blizu Golobovi Svobodi. Dovolj je torej počakati še nekaj časa, da se Golobova pogajanja sfižijo, med Stevanovićevimi volivci pa se zaradi neskončnih pogajanj vendarle zaseje seme resignacije nad koalicijo pod Janševo taktirko …

Golob lahko v tej konfiguraciji, ki se iz dneva v dan jasneje izrisuje, uspe le, če uspe razdeliti ta nastajajoči blok ter desnosredinskima strankama ponudi nekaj, česar jima ne Stevanović ne Janša ne moreta: obet stabilne vlade z jasno začrtanimi kompromisnimi rešitvami; vlade, ki edina lahko razbije sedanjo polarizacijo, zaradi katere desnosredinske politike bodisi vegetirajo v opoziciji bodisi so primorane v koalicijo z Janševim populizmom, od katere na koncu ne ostane nič, razen še globljega razkola.

Če Golobu ne bo uspelo prodati te formule, ne vidim druge rešitve kot četrto Janševo vlado ali permanentno krizo … a zdaj se že ponavljam: saj je oboje isto.

**
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.