"Eno blago stagflacijo že živimo, že nekaj časa," v pogovoru za N1 pravi profesor dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete v Ljubljani. K njemu smo šli z vprašanjem, kaj nas čaka. Dolgotrajna in mučna stagflacija, recesija, kriza? Predvsem pa, kaj bi morali politiki, ki v kampanji obljubljajo boljše življenje vsem, v teh okoliščinah najbolj razumeti? Je Slovenija tokrat v primerjavi z zadnjo globalno ekonomsko krizo, ki nas je močno udarila, na šoke bolj odporna? Ne, pravi Jaklič, ker smo zadnjih 10 do 15 let enostavno zamudili. "Globalne razmere so silno kompleksne, terjajo globlji premislek in dolgoročno, strateško delovanje politike. Enostavne in hitre rešitve niso pravi odgovor," poudarja in doda, "situacija me močno spominja na 30. leta minulega stoletja."
Iz Nemčije je v zadnjih dneh prišla skrb vzbujajoča vest. Nemci so napoved svoje gospodarske rasti za letos znižali za več kot polovico, na vsega 1,8 odstotka, ob tem pa imajo še rekordno, več kot sedemodstotno inflacijo. Pri nas smo zmeraj rekli, da če Nemčija kihne, Slovenija dobi gripo.
Globalni kontekst je zahteven kot že dolgo ne. Vojna v Ukrajini, poskusi držav, da zmanjšajo odvisnost od Rusije, kar je lahko dražje, težave v dobavnih verigah, inflacija in posledično naraščajoče cene osnovnih življenjskih potrebščin, morebiten pritisk na plače, dražji krediti za gospodinjstva, podjetja in državo … Če bi počil še nepremičninski balon, ljudje pa bi začeli izgubljati še službe, kar je sicer značilnost stagflacije, bi bile razmere še bolj nevarne in nepredvidljive. Ob dejstvu, da že živimo podnebno krizo, ki se bo še zaostrovala. In ob dejstvu, da vse od krize leta 2008 nobena slovenska vlada ni bila sposobna izvesti resnih strukturnih reform, ki bi povečale odpornost Slovenije na zunanje šoke. Ne glede na to, da nam je prav zadnja kriza pred več kot desetletjem jasno pokazala, “kako šibak sistem imamo”.
“Eno blago stagflacijo že živimo, že nekaj časa,” v pogovoru za N1 pravi profesor dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete v Ljubljani. K njemu smo šli z vprašanjem, kaj nas čaka, na kakšne šoke se moramo pripraviti in ali nam morda grozi celo nova globalna kriza. Predvsem pa, kaj bi morali politiki, ki v kampanji obljubljajo boljše življenje vsem, v tem trenutku najbolj razumeti?
Na N1 Slovenija smo soočili Roberta Goloba, predsednika stranke Gibanje Svoboda, Mateja Tonina, predsednika NSi, Tanjo Fajon, predsednico SD, iz stranke SDS pa v soočenje predsednikov strank prihaja podpredsednik Aleš Hojs. Oglejte si N1 SOOČENJE!
Spremljajte volitve na n1info.si. #volitve #volitve2022 #n1slovenija
N1
Večja recesija se lahko zgodi v roku leta in pol, pravi Jaklič. Na strani ponudbe smo soočeni z nenehnimi šoki, najbolj zaradi vojne v Ukrajini, za katero nihče ne ve, kako dolgo bo trajala. Države želijo postati odpornejše, manj odvisne, a obenem to lahko pomeni tudi, da bo marsikaj dražje. “Slovenija je majhna, ne more biti samozadostna. Morda le v kmetijstvu, ampak potem bodo tudi cene hrane precej višje. Ali imamo takšno dodano vrednost, takšne plače, da si lahko to privoščimo? Večina ljudi ne.”
Hitre rešitve lahko prinesejo samo destrukcijo, zato res upam, dodaja, da bo politika zmogla strateški, dolgoročnejši uvid. Kajti šoki bodo, napoveduje profesor, in ne bodo minili hitro. “Smo pred desetletjem šokov. Smo v ciklu, ki gre navzdol in ne navzgor.”
“Sedanje razmere me spominjajo na razmere v 30. letih prejšnjega stoletja. Ta bitka med demokracijo in avtokracijo, ravnanja držav in politikov, ki nas vodijo. Resnično upam, da bomo kos tej kompleksnosti, ki je res velika. V 30. letih prejšnjega stoletja so se ljudje obrnili k zelo populističnim politikam, ki so za zelo kompleksne razmere iskale enostavne rešitve. To se je odrazilo v raznih ‘izmih’, od fašizma do stalinizma in komunizma.
Upam, da ne bomo šli po poti zapiranja držav, populizmov in avtokracij,” analizira Jaklič in nadaljuje, “živimo v času, ko se odnosi na novo definirajo, ko se dogaja sprememba v paradigmi.” Ne verjame, da bo ta kriza prinesla konec kapitalizma, a kapitalizmov je več vrst, pravi: “Upam, da redefinicija političnih, ekonomskih in drugih odnosov ne bo potekala vojaško in rojevala revolucionarnih populizmov in avtokratov v ozadju.”
Če torej prihaja stagflacija, recesija, desetletje šokov, kot pravi, ali je Slovenija proti temu odporna, pripravljena? Med zadnjo globalno ekonomsko krizo, ki se je začela leta 2008, je bila odpornost Slovenije šibka, udarci pa zato toliko močnejši. Kako je zdaj?
“V zadnjih 10 do 15 letih bolj kot ne stagniramo, mi smo zamudili. Na nekaterih področjih, ki so pomembna za odpornost države, da je lahko država kreativna, inovativna, da zna iskati rešitve, smo soočeni z ogromno izzivi. Nazadovali smo. Leta 2019 smo padli iz druge v tretjo ligo evropskih držav, European inovation scoreboard je kazalec, ki pove, koliko je neka država, družba odporna. No, ta kazalec kaže, da smo relativno neodporna družba. Drugi zelo pomemben kazalec ali pa steber pa je, da pogledamo, kako je na socialnem področju. Če pogledamo zdravstvo in European health consumer index, vidimo, da smo daleč pod povprečjem,” pojasnjuje Jaklič.
V nekem trenutku ne moreš več saditi rožic, nadaljuje. Tudi leta 2008, ko je udarila globalna ekonomska kriza, smo imeli visoke stopnje rasti, vse je bilo optimistično, gradilo se je, “potem pa štrbunk, in izpod tepiha so dejansko začele uhajati stvari, ki so nam pokazale, kako šibak sistem imamo. Mi tradicionalno dokazujemo, da se ne znamo pravočasno lotiti sistemskih izzivov. Nikoli se nismo bili spodobni resno lotiti trga dela, nepremičninskega trga, zdravstva, staranja prebivalstva in pokojnin, gledamo pa, kako nam mladi odhajajo,” našteva.
“Za ves svet in še posebej za Slovenijo me straši, da v politiki nimamo pravega, kakovostnega voditeljstva. Takšnega, ki razmišlja globlje in dlje. Najbolj bom vesel, če bom v prihodnjih letih videl, da ne razmišljajo samo kratkoročno o bonbončkih, ampak da bodo res sistemsko postavljali družbo, v katero bodo zaupali mladi, da bodo tukaj živeli in dolgoročno načrtovali svoje življenje v Sloveniji,” opozarja.
In zaključi: “Soočanje s staranjem, starostjo, s tehnološkimi spremembami, naravnimi izzivi, to zahteva dolgoročno delovanje. In ne dolgoročnih rešitev v smislu, s tem se bomo ukvarjali leta 2050, ko bo staranje prebivalstva že velik problem. Ker takrat bo res šok, sploh če ne bo tudi zdravstvenega sistema, ki se bo znal ukvarjati s starejšimi in starimi. Na tem moramo delati že danes.”
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje